Spoštovani,
s partnerjem sva skupaj 12 let. Imava 10 let starega otroka.
Z zanositivjo ni bilo nobenih problemov.
Stara sem 35 let, partner pa 39.
Ker po šestih letih nezaščitenih spolnih odnosov nisem zanosila, sva na partnerjevo željo obiskala ambulanto za neplodnost. Po vseh opravljenih bolečih preiskavah, kis so trajale skoraj eno leto, so ugotovili, da z nama fizično ni nič narobe. Tudi jemanje predpisanih tablet ni nič pomagalo. Naslednji korak je umetna oploditev. Tu pa se pojavijo težave. Partner vztraja na umetni oploditvi, ker si zelo želi še enega otroka. Tudi sama si otroka želim, vendar ne za vsako ceno. Partner zaradi tega kuha mulo,več dni ne govori z mano, sicer pravi, da me v nič ne sili,ampak kuhanje mule in tihi dnevi oz. tedni me razžirajo. Ve, da ne želim prestajati kalvarije umetne oploditve. oz. razočaranja, ko iz meseca v mesec ugotavljaš, da spet ni nič. Želim si normalnega družinskega življenja. Ker mu ne izpolnim želje, imam občutek, da me partner sploh ne mara več. Med enim izmed mnogih prepirov sem mu že povedala, naj si najde žensko, ki mu bo rodila otorka, ki si ga tako želi. Potem pa je vse obrnil tako, da je izgledalo, kot da se ga hočem znebiti jaz, kar pa sploh ni res. Še vedno ga imam rada, vendar ne vem kako naj reagiram na večno kuhanje mule. Rada bi da uvidi, da bo uničil družino, ki jo ima zaradi otorka,ki ga ni. Nič drugea nam ne manjka. Sin je zdrav, pridno se uči, tudi midva sva zdrava. Finančno smo priskrbljeni. Sploh ne vem, kako naprej. Mogoče sem sebična, ker mu ne izpolnim želje, a mu je ne morem. Zdi se mi, da bom izdala samo sebe, če bom spet popustila.
Kaj naj storim? Za vsak nasvet bom hvaležan.
lep pozdrav.

Nelly

Otroka si morata želeti oba in tudi biti oba pripravljena nanj. Pri vas očitno ne drži ne eno in ne drugo. Odločiti se za otroka zaradi partnerjevih pritiskov in kuhanja mule torej ne bi bilo najbolj pametno. Zato bi bilo smiselno to »temo« za nekaj časa umakniti z dnevnega reda. Zakaj? Občutek imam, da se za temi prepiri in pritiski okrog otroka skriva povsem nekaj drugega. Poskušajte se o tem pogovoriti s partnerjem. Ne o otroku, ampak o tem, zakaj si ga partner tako močno želi. Česa ga je strah, kaj bi otrok spremenil? Kaj ga skrbi v prihodnosti brez tega otroka? Ne vem, če se bo partner pripravljen pogovarjati o tem, ampak brez odkritega pogovora ne bosta prišla nikamor. Šele ko se bosta uspela pogovarjati in slišati o vsem, kar je ali ni v vajinem odnosu, ko bosta našla nek nov stik, šele potem bo prišel čas za pogovor o otroku. Dokler pa čutite »da bom izdala samo sebe, če bom spet popustila«, se o odločanju o otroku niti ne pogovarjajte. Vzdržite in vztrajajte pri pogovoru o tem, kar vas res zanima, zadeva in skrbi v vajinem odnosu. Če je partnerju kaj do vas in do boljšega vajinega odnosa, bo to moral pokazati najmanj s pripravljenostjo za pogovor. Reševati z novim otrokom probleme v odnosu na robu 40ih bi bilo pa skrajno neodgovorno.

Lepo vas pozdravljam