Prosim za mnenje g. Izidor Gašperlina!

Pozdravljeni,

spoznavam, da sem zabredla globoko v primež čustvenega izsiljevanja in to v obeh smereh. Torej, da sem bila izsiljevana in da zdaj to počnem sama.

Moja mati se je ločila, ker je zanosila z mojim očetom. Imam še enega starejšega pol brata. Vsi skupaj smo se preselili v mamin domači kraj k njeni mami, torej moji stari mami. Problem se začne tu. Moja mami je bila tako za vse življenje postavljena v položaj ubogljive in vodljive hčere, ki se niti pod razno ni smela zoperstaviti svoji mami in slediti svojim željam, saj ji je vendar nudila streho nad glavo v najbolj kočjivem obdobju. Seveda je bilo v tistih časih sramotno imeti nezakonskega otroka. Sama sem šele v 14 letu izvedela, da imam drugega očeta, da moj brat ni moj brat ampak le polbrat, da zato jaz nisem smela z bratom odhajati vsake toliko časa v drug kraj na obisk k očetu. Zdaj je bilo tudijasno, zakaj sem v šoli morala pustiti prazen prostor, kjer je bilo treba napisati ime očeta. Nikoli mi ni nihče razložil, dokler sama nisem vprašala čemu je tako. Pravega očeta sem spoznala za svoj 18 roj.dan, na mojo željo, potem smo spet izgubili stik, po 28 letu pa imamo kar rednega (spet na mojo pobudo), tudi z mojimi še dvema polsestama in polpratom, po njegovi strani.

Torej s priselitvijo se je začelo čustveno izsiljevanje za mojo mami in posledično tudi meni. Sama sem bila kot otrok le nemi opazovalec in nekako mi je ostalo v glavi, da je stara mama tista oseba, ki ji moramo brezpogojno ugoditi v vsaki stvari.Bila je neomajana, odločna osebnost z odnosom katerega smo se vsi potiho bali. V kolikor ni bilo tako, so se začeli tihi dnevi, grožnje z “oleandrovim čajem” itd. Moja mami je bila vedno v skrbeh v kolikor se je nakupovanje zavleklo dlje kot je bilo normal no za mojo staro mamo. Že samo en pogled je pokazal, da je zopet jezna , ker naju takooo dolgo ni bilo. Zadnji tak primer je bil včeraj, pri mojih 34letih, maminih 61 in 91!!!letih stare mame.Mogoče bo za koga smešno, češ kako se pustite ampak moja mami te faze ni prešla.Tudi sama ne morem verjeti, da se to še vedno dogaja. S tem, da zdaj padajo tudi grde, težke besede. Sama sem se temu uprla v puberteti in s tem izzvala nemalo gorja, češ kako nehvaležen otrok sem, grd … Stara mama je bilo vedno ljubosumna na zaupljiv odnos z mojo mami.

Življenje je naneslo, da sem se pred leti že odselila za nekaj časa, nato pa se preselila začasno nazaj, ker sem se razšla s takratnim partnerjem. Ker zdajšnji partner gradi hišo, sem se sprijaznila, da potrpim toliko časa v tej hiši, da se z mojo hčerko preseliva.

In zdaj problem – na mojo grozo ugotavljam, da je vse skupaj v meni pustilo tolikšne vzorce in posledice, da delujem in reagiram podobno kot moja stara mama. Zato imava s partnerjem ogromno težav, ker na vse stvari delujem tako zelo osebno, občutljiva sem za vsako malenkost, povsod vidim slabe stvari, občutek imam, da nisem nikoli dovolj dobra, da bom prevarana, ne zaupam mu,ker mi je tudi lagal, ljubosumna sem do onemoglosti. Želim se pogovarjati z njim, pa mu je odveč in škoda energije, pravi, da preveč časa posvečam odnosom, da ga ne sprejejmam takšnega kot je in kako da ga ne razumem, da mora delati cele dneve v službi, poleg tega pa še hišo. Za piko na i rešuje najine probleme s svojimi starši, dela scene pred njimi… Počutim se ujeta v krog enih čustev, misli, strahov…

Kar je bistveno, ne maram se takšne kot sem postala. Prav groza me je same sebe. Vedno sem čutila, da sem najsrečnejši otrok na tem svetu, da sem imela super otroštvo (takrat nisem nič pogrešala očeta – vsaj zavestno ne, – no mogoče sem in tja)in da je živeti lepo. Želim si biti spet tak optimističen človek in seveda kar me najbolj skrbi, niti pod razno ne želim teh svojih problemov prenesti na mojo malo hčerkico (10mesecev).

Hvaležna bom za vsak nasvet, kako se izmuzniti primežu, ki grozi vezo s partnerjem. Resnično me takšna divja vožnja čustev popolnoma izčrpava.

Jesen

Vaša groza, ko ste opazili, da delujete podobno kot stara mama ima dobro plat ravno v tem, da ste to opazili. To je dober začetek. Ključno v življenju je namreč, da smo se sposobni vsaj toliko ustaviti, da vidimo, česar najraje ne bi. Vi ste to zmogli. Seveda ni prijetno, ko kar naenkrat vidiš stvari drugačne, ampak to je začetek spreminjanja. Vi ne želite biti taki, vam ni vseeno. Verjetno vam je k temu spoznanju najbolj pomagala 10-mesečna hčerka. Tako čudovita, nedolžna, za nič kriva – res si ne zasluži, da bi prenašala ob vas to, kar ste vi ob mami. Pa saj ste ob mami tudi, saj ona ni bila kaj dosti drugačna do vas, kaj ne? Vzorec, ki ga ponavljate, niste dobili od stare mame direktno, ampak preko mame. Prav je torej, da ne marate teh svojih lastnosti, ki so vas tako prizadevale s strani drugih. Vendar zaradi tega ni treba, da ne marate sebe. Točno to ste namreč napisali: »ne maram se takšne kot sem postala«. Imejte se radi, spoštujte se, čeprav vam kakšne vaše lastnosti niso všeč. Z vami ni nič narobe, čisto v redu ste, samo v preteklosti ste bili za marsikaj prikrajšani in živeli ste v, recimo temu, zmedi. Srečno otroštvo brez očeta, ko ne veš od kod si, kam spadaš?! Tudi zato ste, kakršni pač ste, pomembno je, kaj boste s tem naredili. Trudite se še naprej, da postanete čim boljša mati, ženska in žena. Bere se dobro tole, ampak kako to narediti oziroma kaj to sploh je?! Nimate nobenih dobrih vzorcev, kaj pomeni biti »ženska«, »mati«, »žena«. To, kar ste se naučili doma, bi najraje pozabili. Ampak, kaj potem ostane, na kaj se lahko naslonite? Večino tega, kar rabite, vseeno nosite v sebi. V vas je še vedno hčerka, ki ve, kaj je v resnici pogrešala pri mami. Če jo boste uspeli slišati, boste točno vedeli, kaj narediti kot mama. Pri tem vam bo ves čas pomagala vaša hčerka, če bo treba tudi na svojo škodo. Saj tako ste počeli tudi vi ves čas, ko ste pomagali svoji mami in jo na vse mogoče načine poskušali pripraviti, da se bolj postavi zase. Njej žal ne morete pomagati, zato s tem odnehajte. Raje sami naredite to, kar pričakujete od nje. Postavite se zase, pogumno in odločno, a hkrati umirjeno brez nesramnosti in vzkipljivosti. Vztrajate v tej svoji drži, pa naj mami in stara mama naredita karkoli. V bistvu staro mamo pustite čim bolj pri miru, ker z njo nimate kaj dosti. Na prepih postavite svojo mamo, ta je vaša dolžnica. Mami boste še najbolj pomagali, če jo boste nehali podpirati, početi stvari namesto nje in namesto nje biti njeno borbo. Kaj bo naredila s svojim odnosom do mame je zelo njena stvar. Vas to zadeva samo posredno: bolj, ko ji bo uspelo postaviti meje do svoje mame, bolj bo znala biti mama vam. Vašo mamo namreč to težko spoznanje, da vam počne praktično isto, kot njej njena mama, še čaka. Vi ste v tem korak pred njo. Časa imate še dovolj, da boste hčerki zmogli dati večino tega, česar sami niste dobili.

Za postati »mama« imate torej vse, kar potrebujete. Kaj pa »ženska« in »žena«? Za zdravo žensko samozavest verjetno ni boljšega zdravila, da se res začuti kot mama. Če si boste ob tem še dovolili in upali resnično čutiti in boste ta svoja čutenja jemali zelo zares, bodo ta najboljši kažipot na tej vaši poti. Če v odnosu z drugimi, predvsem pa svojim partnerjem čutite, da nekaj ni v redu, potem to za vas tako tudi je. Zato ne počnite nekaj, kar se vam upira, ne popuščajte tam, kjer ne morete in tudi ne zahtevajte nečesa, česar si v bistvu sploh ne želite. Tudi pri tem se ustavite in razmislite. Če boste sledili tem čutenjem kot kažipotu, boste počasi a vsak dan bolj postajali to, kar ste v resnici. Verjetno boste drugačni kot druge ženske, ampak vaša naloga je, da ste to, kar ste. Kot mati, žena ali ženska. Ko ste, to kar ste, je vse v redu, ste globoko v sebi mirni. Vsakič ko boste uspeli najti ta občutek, boste »izvedeli« nekaj več o tem, kaj ZA VAS pomeni biti ženska in žena. Pri partnerju vztrajajte, da se več pogovarja z vami, da se tudi on bolj »ukvarja z odnosi«. S to vašo željo in vztrajanjem zagotovo ni nič narobe. Razmislite pa, če je ustrezen način, s katerim pristopate do moža. Bi tudi v tem pristopu lahko našli kaj takega od stare mame, česar ne marate? Za zadovoljiv odnos ni dovolj, da vas posluša, razume in začuti samo vaš partner. Povsem enako velja tudi za vas, tudi vi morate njega. V tem ni razlik. Seveda pa morata na tem delati oba. Ne morete slišati partnerja, ki se mu ne da ali si ne upa nič povedati.

Upam, da boste iz odgovora uspeli najti kakšen uporaben namig.

Lep pozdrav