Pozdravljeni, ja, moje težave, za katere sem verjetno kriva sama, kot tudi vzgoja ali pa še kaj drugega, so kar obsežne. Upam, da ne bom predolga.
Veliko časa je minilo brez tega, da bi si zamislila nad situacijo in skušala kaj spremeniti. Sedaj pa, ko sem noseča, je morda zadnji čas, da poskušam pri sebi ali pa v odnosu do drugih kaj spremeniti.
Zdi se mi, da se moj odnos mami-jaz prenaša tudi na druge ljudi oz. jaz-drugi in s tem tudi nezadovoljstvo.
Proti njej pogosto čutim neke zamere in sovraštvo. Zamere že zaradi tega, ker že od nekdaj komunicira skozi kričanje. Ker ne zna nikoli povedati nič lepo, ampak vedno vpije. Ker, ko nisem česa naredila, me je ozmerjala z najgršimi besedami. Še leto dni nazaj, ko sem bila na faksu, in sem šla za vikend k fantu, me je klicarila, naj pridem domov, češ da ne misli ona sama delat kosila itd. če nisem šla takoj po kosilu pospravit, je govorila, da ona ni naša dekla. Vedno je oponašala pranje perila. Sedaj, ko ga sama perem, vedno preveri, kaj sem dala prati, ter govori naj zlagam perilo po barvah. Naj omenim, da imam 26 let. Fant, s katerim sva skupaj dve leti in pol, je bil ponavadi pri meni za vikende. S težavo prenaša njeno vpitje, nerganje, to, da stopi v sobo brez da bi prej vprašala.Ne smem pa ji nič reči, ker je potem samo užaljena. Ker živimo brez očeta, se na drugi strani do brata obnaša vseeno lepše in ga bolj upošteva. Včasih se zdita kot mož žena, in ne sin mati. Problem je, da sedaj ko pride brat domov in če sem jst pri fantu, me kliče naj pridem domov, da se spodobi, če sta prišla brat in njegova punca na obisk. V bistvu pa si želi da pidem le zato, da jim kuham, ker ona tega ne počne rada. Poleg tega sta tudi bratova punca in moj fant meni rekla, da je videti, da dela razlike med mano in mojim bratom, s katerim se drugače dobro razumeva.
Zamerim ji tudi stvari kot so se npr. zgodile ob božiču. Name je kričala -ravno na dan, ko naj bi se družina imela malce lepše, a hip za tistim, ko sta prišla brat in punca, je bila vsa osladna in prijazna. Vedno ko sta onadva doma, jima kuha, kar meni in mojemu fantu ni skoraj nikoli.
Problem v vsem skupaj je to, da se vse to odraža tudi na drugih odnosih. Da imam ljudi za slabe. Oz. da si mislim, da bo vsak na meni videl neke napake. Zdi se mi, da sama privlačim ljudi, ki nekaj rabijo, da jim lahko opmagam, na koncu pa, kot da sama več dajem kot dobivam. Tudi v fantovi družini se ne počitum dobro. Vedno se mi zdi, kot da sem odveč oz. da ne pašem zraven. Že po naravi so morda bolj radi zase in bolj zadržani. Tudi ko sva s fantom povedala, da sva noseča so novico sprejeli zelo zadržano. Sestra njegova ni sploh nič rekla. Mama se je zresnila, oče pa se je le nasmejal. Še danes,tik pred rojstvom otročka skoraj nič ne vprašajo o nosečnosti. Sestra od fanta ima tudi, vsaj zame, premalo spoštljiv odnos do mene. Vedno nekaj ukazuje mojemu fantu, on pa jo brezpogojno upošteva. Karkoli ona reče je smešno in se ful smeji. Če sedimo skupaj, razlaga stvari predvsem njej. In tako se vedno znova počutim ponižano ali pa oveč. Sedaj se je malo popravil, ker sem mu rekla, da me to moti. Pa se kljub temu vidi, da počne spremembe, le da bi bila jst zadovoljna, in da v vsem tem ni spontan. Na drugi strani se je tudi do punce od mojga brata obnašal izredno prijazno in uslužno. Celo ljubkovalno jo je klical. Stvari so prišle celo tako daleč, da je nekega večera ko smo šli ven, prišlo do tega, da smo ga pili, in je bratova punca dala kar lisice mojmu fantu gor in neke take fore on pa je v temu, v pričo mene, preprosto užival. Moj brat je bil tudi poleg. Pa kljub temu.
Potem sem našla na njegovem mejlu tudi pismo, izpred lanskega leta, kako se je nameraval dobiti z njegovo bivšo, češ da bi se pogovorila nekaj za nazaj.
Drugače je on zelo prijazen, in se rad pogovarja o teh težavah, in tudi prizna napake. Ter mu je žal za stvari, ki jih je storil. Vendar se mi vseeno zdi, da tudi sedaj, ko sva noseča ni nekega pravega odziva z njegove strani – glede otročka. Morda tudi zaradi staršev, ki sami nič ne omenjajo te teme. Se pa z njimi odlično razume. Čeprav je že od vsega začetka čutiti njegovo nelagodje, kadar sem jaz poleg njih vseh…npr. pri kosilu. Pri meni doma me je včasih skoz objemal, pri njih skoraj nikoli.
Skratka, ko imam tiste težke trenutke, mi je najbolj hudo, da je vse tako kot je, zaradi otroka, ki prihaja. Ker sem sama odraščala brez očeta in z mamo, kakršna pač je, bi rada sama naredila kaj drugače za svojo družino. Tudi na fakulteti sem izvedela marksikaj o tem (pomembnost očeta za vzgojo itd.) pri pshiologiji in podobnih predmetih, si zelo želim, da bi znala reševati določene konflikte z mamo (ker vem, da močno vplivajo name in na to kdo sploh sem), da bi nekako ponovno pridobila zaupanje do fanta, da bi se v prisotnosti njegove družine počutila bolje. Oz. če me morda ne marajo, da bi bil fant sposobnejši se bolje postaviti zame.
Verejtno sem sama premalo samozavestna in se ne znam postavit zase, pa je to morda še dodatek vsem težavam. Ne vem.
Glede mame bi napisala le še to. Ko je spoznala drugega moškega, sem imela 8 let. Vsak večer sem ju morala poslušati njunih nočnih obredih. To se je veleklo skozi celo osnovno šolo in še dlje. Takrat sem ji tudi rekla, da nočem več spat v isti sobi, pa me je samo nadrla. Stvari pri njej in tem moškem so prišle tako daleč (zaradi vseh sporov, kričanja…), da ji je on celo grozil, da ji bo kaj naredil. In je že bil konkretno pri tem dejanju. Vendo pa je klicala mene in ne brata, ki ga drugače bolj upošteva, in vedno sem bila jaz tista, ki sem reševala zadeve in se pogovarjala z njim, ter ga odvračala od takih dejanj. Kljub temu, da včasih ne spregovorimo skoraj besede, vsake toliko začne razlagati o njemu in njunih težavah, kljub temu, da vidi, da si ne želim pogovarjati o temu. Očitno je pravi cankarjanski tip matere pa še kaj več in mi še vedno pri teh leti kroji življenje.
Hvala za kakršnokoli besedo.

Pozdravljeni!

Veliko ste napisali, same neprijetne stvari. Ena bolj kot druga. Imeli ste vse prej kot prijetno življenje. Ne bom se jezil na vaše starše, samo upam, da boste vi čimprej našli vsaj nekaj te jeze, ki vam bo pomagala, da se postavite zase in ustavite krivice. Dva vaša stavka sta tako boleče značilna, da se enostavno moram na njiju posebej odzvati:

– »…si zelo želim, da bi znala reševati določene konflikte z mamo«.
Spoštovana Mici, kljub svojim 26im letom ste še vedno otrok svoje mame. Vi ne povzročate konfliktov s starši, še manj ste jih dolžni reševati. To je DOLŽNOST STARŠEV, edino oni to lahko naredijo, preko tega pa tudi vas naučijo, kako naj bi se to delalo. Če vaša mama tega ne zmore, niste vi nič krivi, pa tudi pomagati ji čisto nič ne morete. Lahko samo še naprej škodite sebi. Vi niste vzrok teh konfliktov, te konflikte ima vaša mama v sebi. Dokler se ne odloči, da jih reši, ji nobeden ne more pomagati.

– »…da bi nekako ponovno pridobila zaupanje do fanta«
Ni na vas, da se trudite, da si pridobite »zaupanje do fanta«. Njegova dolžnost je, da si ga povrne. Vi se lahko še tako trudite, a zaupanja, sploh enkrat zlorabljenega, ne morete pričarati iz nič. Za to se bo moral potruditi vaš partner, seveda če mu je (bo?) dovolj do tega.

Že samo ta dva vaša stavka pokažeta, koliko odgovornosti vam je bilo krivično naloženo. Kako vedno vzroke iščete pri sebi. Še zdaj verjamete, da bi vas imela mama rada, bi se do vas obnašala drugače – če bi se vi spremenili in naredili »prav«. A NI RES! Mama je taka do vas, ker ima težave, ker ne zmore biti prava mama, ker se noče ali ne zmore spremeniti, ker… Res je, da ima verjetno svoje vzroke, a to v ničemer ne zmanjšuje krivice, ki vam jo dela. Vsak otrok verjame, da je vzrok pri njem, sploh če mu to tako močno in tolikokrat ponovijo, kot to počne vaša mama. A vi ste zdaj le stari 26 let, tik pred vami je materinstvo… Boste zmogli vsaj za kratko pogledati drugače? Boste poskusili odrasti?

Težke razmere, v katerih ste odraščali, so vas izoblikovale. Tega ne morete spremeniti, od tega ne morete pobegniti. Lahko pa zapustite kraj, kjer za vas ni nič dobrega, ampak se vam škoda dela še naprej. Mama se po vsej verjetnosti ne bo spremenila, zato, naj vam bo še tako težko, morate nekaj spremeniti sami. Pozornost obrnite nase, vso energijo, ki jo premorete, boste potrebovali zase in svojo novo družino. Da poskusite iz sebe narediti žensko, ker vam mami tega ni znala dati. Da se naučite biti dobra mama, čeprav je sami nikoli niste imeli. Da boste zmogli dati otroku tisto, česar sami nikoli niste dobili. Preko tega boste tudi sebi dali vsaj nekaj tega, za kar ste bili krivično prikrajšani. Vse to ne bo enostavno, je pa edina pot, ki prinaša vsaj malo miru in zadovoljstva. Tudi vi si ga namreč zaslužite, ker niste čisto nič krivi za to, kar se vam je dogajalo. Upam, da vam bo pri tem vaš partner kljub svoji verjetno zelo podobni zgodbi lahko vsaj malo v oporo.

Lepo vas pozdravljam

Pozdravljena Sara!

Kako nič ti ne zavidam situacije, sama sem v podobnem šmornu a se izboljšuje. Glavni razlog, da se vse izboljšuje pa je ker sem postala sam a odgovorna zase, nehala sem se ubadati z zahtevami, mislimi in predstavami drugih o meni. Ti bom napisala celo zgodbo in upam da ti bom vsaj malo v pomoč.

Sama sem bila tudi brez očeta(bolezen), moja mati je vso bolečino skrivala.Nas je pet otrok in za vse stvari karkoli je bilo narobe sem bila jaz kriva. Ko sedaj razmišljam sem jaz nosila njen križ bolečine, na meni se je sproščala (predvsem psihično). Ostale štiri otroke jih je in še sedaj jih čisto drugače obravnava.
Z rojstvom mojega prvega otroka je naenkat prišlo na plan ogromno bolečine. Ogromno zamer do matere, končno sem sprevidela da nisem jaz kriva, da se je ona do mene tako obnašala. Bila sem le nedolžno bitje v njenih rokah in ona me je že od začeetka zaničevala, poniževala…….ni čudno da sem do svojega 25 leta mislila da sem res tako slab človek. Ko te lastna mati tako dolgo ponižuje je tebi to normalno…brezpogojno ji vrjameš da si tak kot ti ona govori.100% drži da otrokovo prvo samopodobo ustvari starš.
Stalno se ravnaš tako da bi ji le ustregel, saj si stalno želiš da bi te končno sprejela, da bi te objela in vsaj za trenutek bila srečna da si njena hčerka. Ko sem še hodila s partnerjem sem se stalno trudila da bi ji ugajala na vsakem koraku. Še po rojstvu prvega otroka sem se trudila da bi ji sedaj še bolj ugajala…prvega otroka sem v bistvu začela vzgajat tako kot bi si ona želela in ne jaz.Ne da bi ona to pričakovala…samo jaz si sploh nisem upala prisluhnit, sploh se nisem ravnala po svojem občutku, ampak tako kot sem mislila da bi moja mami to naredila.
Jaz sem prebrala ogromno knjig in ko sem KONČNO ugotovila, da ni moj problem, če moja lastna mati misli da sem slab človek. GLAVNO JE DA JAZ VEM, DA SEM DOBER ČLOVEK IN LJUBEČA MATI,pa če ima ona drugačno mnenje o meni to resnično ni moj problem. Upam da me razumeš, saj ko sem jaz dojela, da lahko spremenim le sebe in ne moje mati in ne partnerja se je naenkat začel na bolje obračat. Naenkat ni bil več moj problem kaj si vsi okoli mene mislijo o meni, čisto novo poglavje življenja se mi je odprlo!!!

Ne mislit sda se s partnerjem idealno razumem, oh kje pa…zato se pa želim razpisat, ker upam da ti bom lahko kako pomagala. Saj če bereš te odgovore na forumu ugotoviš da si resnično izbereš partnerja, ki ti naj bi zacelil rane iz otroštva. Moja ogromna rana je materino zavračanje in izguba očeta. In moj partner je bil prav tako kot tvoj hladen ko led ob navzočnosti njegovih strašev. V njihovi družini sem se stalno čutila nesprejeto (cca.8let)….glavni razlog za to je bil, ker sem si sama ustvarila tako mnenje o njih…njegovo mati sem obravnavala tako kot svojo…stalno sem ji hotela ugajati…ko je bila tašča kaj slabe vole sem mislila da sem jaz kriva. Stalno sem se počutila nedobrodošlo…pa vse to le zato ker sem imela do tašče tak odnos kot do mami. Kadarkoli mi je tašča kaj rekla v zvezi z dojenčkom sem ji kaj nazaj zabrusila…stalno se je čutila napetost.Mislila sem da bom znorela,sedaj sem ugotovila da je tašča prijetna ženska…le na sina je zelo zelo navezna. Aja mi imamo stanovanje pri tašči na vrhu.
Malo sem zašla, no želim ti povedat da vsakič ko sem se zaradi nečesa počutila ogroženo, napadeno, užaljeno sem skušala ugotoviti od kod vse to izvira. Zakaj me dejanja drugih tako spravijo iz tira, da ponoči nisem nič spala in se stalno samo živcirala…skratka bila sem nesrečna. Zakaj me dejanja in mnenja drugih zaboli v dno duše.Zakaj se počutim tako nemočno, zakaj čutim toliko bolečine, pa čeprav mi je tašča rekla le da malega mal zebe v rokice. To je pa ta drug pomemben del mojega spreobrnjenja, upam da tudi pri tebi!!! Primeri: Tašča rekla malega zebe v rokice, partner se obrnil na ulici za čedno žensko, partner v pričo drugih hladen do mene….zakaj mene te stvari zabolijo v dno duše……..zato ker mislim da me zaničujejo, ponižujeje, ponovno se počutim napadeno in nesprejeto kot pri mami. Zato me partner na polno privlači ker hočem od njega dobiti tisto malo toplino ljubezni. S tem ko me pa tako zavrača kot me je mami me na polno privlači in prebuja tisto grozno bolečino nesprejetosti in zato vztrajam z njim. Saj mi je ta najin odnos tako domač.Med nama se je začel na bolje obračat, ko sem enostavno začela sama skrbet zase, nisem od njega pričakovala da me bo sprejel, vzljubil. NAJPRJE SE MORAŠ SAMA IMETI RADA, prisluhni si ni fer do tebe da drugim dovoliš da ti ustvarjajo samopodobo…sama si ju ustvari na novo! Ni enostavno, a glede tega je ogromno literature, priporočam(Prebudite velikana v sebi).Bistvo je da te drugi glih tok cenijo kot se ti sama. In če se imaš ti za nezaželeno in nevredno ljubezni…
Upam da sem ti vsaj malo pomagala, vedeti pa moraš da po rojstvu otroka veliko mater zelo intenzivno podoživlja lastno otroštvo.
Kje pa živita, sta na svojem? Upam le da nista pri tebi doma. Jaz pri meni doma ne bi zdržala, še sedaj ko grem na obisk se moram psihično pripravt na možne mamine izpade.

O bodoča mamica le korajžno, res je naporna pot…a le tako boš otroku dobra mati …. srečno