Pozdravljeni,

imam problem. Problem, ki za večino ljudi to ni. Naj opišem.

V okviru svojega izobraževanja bi morala opraviti še zadnji korak, ki je predpogoj za pristop k strokovnemu izpitu, od oprave katerega je odvisna celotna moja nadaljnja kariera. Ta zadnji korak je pridobitev potrdila in mnenja od zadnjega od mojih mentorjev pri izobraževanju za opravljanje tega izpita. V začetku poletja sem mentorju dostavila moje poročilo in vsa potrebna potrdila, vendar je bil več kot en mesec na dopustu. Sedaj pa sem imela že en mesec časa, da mentorja pokličem in se dogovorim za izdelavo potrdila in mnenja. Vendar tega nisem storila, sedaj pa imam čas za to samo še ta teden.

Ne vem, kako in kaj je narobe z menoj, vendar bolj kot sem odlašala s tem, manj poguma sem imela, da bi to dejansko storila. Sploh ne znam točno opredeliti, kaj me ovira, da to storim. Strah me je poklicati mentorja. Strah, ker je minilo že toliko časa od dostave dokumentacije, strah, da me bo obsojal, zavrnil, da mi ne bo hotel izdelati mnenja, da ne bom potem mogla pristopiti na izpit, da bo moja kariera splavala po vodi in da bom dobila odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj gre za izobraževanje v okviru delovnega razmerja. Nimam moči, da bi dvignila slušalko in enostavno poklicala in prosila mentorja za mnenje.

Kako naj se lotim tega, imate mogoče kakšen nasvet zame? Ker sama ne poznam odgovora na vsa ta vprašanja in ne najdem izhoda iz te situacije. Edini izhod, ki ga vidim, je, da enostavno pokličem mentorja, vendar ravno do tega ne zmorem.

Hvala za pomoč, včasih se sama sebi zdim smešna, ker ne morem narediti tega malega koraka. Včasih nisem bila takšna.

Lp, Mici

Mici

Najprej bom samo prepisal odgovor, ki sem ga pred časom napisal študentki, ki prav tako nikakor ni mogla zaključiti študija. Ni nujno, ampak pogosto je ravno to razlog za tako neodločnost glede zaključka študija.

Določenih stvari se včasih ne upamo lotiti ali jih zaključiti, ker se vede ali nevede bojimo posledic. Toda kakšne slabe posledice bi lahko imela zaključena diploma? Poskušajte si sebe predstavljati z zaključeno diplomo oz. zaključenim študijem. Kaj bi se s tem spremenilo? Izgubili bi alibi-razlog, da ste še naprej doma, da ste odvisni od drugih. Zaključen študij bi pomenil točno to, kar ste napisali: »da se bom kmalu financno postavila na svoje noge, se zaposlila in pocasi odjadrala od doma«. Je možno, da vas je tega tako močno strah, da kar naprej odlagate z diplomo? Vas pri tem »zavlačevanju« morda potiho celo podpirajo vaši starši, ki jih je tudi groza, da jih boste zapustili? Ste morda edinka ali tista od otrok, ki najbolj skrbi za starše? Vas je mogoče strah, kaj bo z njima, če vi odidete?

Ne vem, koliko od napisanega drži v vašem primeru. Toda te stvari se dogajajo in na zelo podoben način. Otroci se odpovedo sebi, najprej svojemu otroštvu, potem pa še svoji poti v samostojnost, da bi skrbeli za svoje starše.

Mici, niste smešni, samo prestrašeni ste. Če to, kar sem napisal zgoraj ne driži, potem lahko samo ugibava, zakaj je tako. Rešitev poznate, veste, da gre za pretiran strah, veste, da se vam kaj res hudega ne more zgoditi. Zavestno poznate rešitev, spodaj nekje pa je močan strah, ki vas hromi. Poskušajte ga premagati, vaša zavest to zmore. Če pa vam ne uspe, pa si poiščite pomoč. Ne zato, da boste naredili strokovni izpit, ker tega zmorete sami “z levo roko”, ampak da najdete in porežete korenine tega vašega pretiranega strahu.

Lepo vas pozdravljam

Ja, tega odgovora se dobro spomnim g. Izidor! V tem času sem naredila korak in se odselila, s tem da sem doma dala jasno vedeti, zakaj naenkrat proč. Vendar pa diplomsko delo še vedno ne gre dobro od rok – sprašujem se, kaj je pa zdaj lahko narobe??? Enkrat se lotim, drugič spet obupam! Raje počnem druge stvari kot recimo hodim delat in kaj zaslužim. Se temu reče primankovanje volje , „ustvarjalna kriza“, je to zato, ker sem padla iz študijske klime ali pa je spet kak prikrit razlog zadaj??

Lep pozdrav!

Lidija

Lidija

Vse skupaj žal ni tako enostavno. Tudi če sem v odgovoru zadel, kaj bi utegnila biti vaša težava, je zadeva le precej bolj večplastna. V vseh teh letih odraščanja, ko je bil (nezavedni?) cilj staršev, da vas namesto za samostojnost “pripravljata” za (čustveno) odvisnost od njiju, ste se navzeli določenih navad, vzorcev razmišljanja, čustvovanja, ipd. To niso samo vaše značilnosti, vse to je del vas. In teh vzorcev se zato ne da kar enostavno spremeniti, saj gre v bistvu za spreminanje sebe. Če ste se odselili od staršev, ste spremenili predvsem okolje, sami ste ostali zelo enaki. Ni dovolj, da spregledate, aha, to je torej “narobe”. To je šele začetek poti, na kateri je potem potrebnih še veliko korakov. Kaj potrebujte za te korake, česa vam manjka? Na prvem mestu odgovornosti, volje in vztrajnosti. Izgleda, da sta vam starša kar precej popuščala, naredila praktično vse namesto vas. Če je tako, ste logično odrasli v osebo, ki nima pravih ciljev, motivov in odgovornosti, posledično pa tudi ne volje in vztrajnosti. Vendar tarnati nad starši in jih kriviti za to, ne bo kaj dosti pomagalo. Zdaj ste že dovolj stari, da povsem dobro veste, kaj bi bilo za vas prav. Sledite temu, ne dajte da v vas zmaga lenoba. Če boste spet zafrčkali kakšen dan, si tega ni treba takoj očitati, predvsem pa ne izkoristiti za izgovor, da spet obupate. Pomembno je samo, da vztrajate in kljub občasnim padcem zmorete vedno več. Fizični odhod od staršev sam po sebi ne reši kaj dosti. Dokler se ne spremenite in ne prevzamete polne odgovornosti za svoje življenje, ste še vedno otrok pri svojih starših. Sicer ne več fizično, ampak čustveno. Čustveni odhod od staršev pa je neprimerno težji.

Lep pozdrav

G. Izidor!
Saj ne vem, če je prav, da se bom zdaj zjezila na vas, na tihem pa tudi na druge terapevte, ki so me spodbujali, da bo svet na svojem in takrat, ko se bom postavila na svoje noge in zase, lepši. Dali ste mi upanje, da bo, ko bom zapustila „dom“ boljše in lažje kot si mislim.
Zapisali ste: „… Vse to in še več, česar si sploh še ne upate želeti in predstavljati, si namreč zaslužite. Zato se ne bojte poti v samostojnosti, saj jo boste zmogli. Vsak jo zmore, tudi vi jo boste, precej lažje bo, kot si ta trenutek predstavljate.”
Vaše besede so name delovale kot sončni žarki, ki posijejo skozi dolga leta temine! Tako sem tudi zmogla premagati svoj strah pred samostojnostjo.
Zdaj pa mi pravite, da „ vse skupaj žal ni tako enostavno.“ Prav razočarana sem. Ok, saj vem, da človek odrašča precej let, ali pa kar celo življenje. Ampak to z diplomo mi res ne gre v račun! A kaj diploma! Tudi drugače se počutim drugače od pričakovanega: izgubljeno, brez kakršnekoli smeri, sploh ne vem, kaj hočem, ne vem, kaj mi je, jočem kar iznenada in občasna samota je neznosna.
In kaj bo z mojo odgovornostjo, če pa me je noben ni učil! Ali se je sploh lahko sama? Nisem imela zgleda, da bi skrbniki odgovarjali zase, za njihova razpoloženja sem bila odgovorna jaz. Tako da se mi zaplete že pri tem, ali je določena stvar odgovornost nekoga drugega ali mene. Kar se šole tiče, so znali pridigat (ali pa mi krasti moje zasluge, če je šlo za uspeh), vse drugo je bilo drugotnega pomena. Ali je sploh možno, da se bom kdaj naučila odgovornosti? Saj poskušam vsaki dan znova, vendar ne vidim napredka in počasi spet izgubljam energijo in voljo, ki sem jo pred letom zbrala na terapiji.

Lep pozdrav!

Lidija

Lidija

Čisto prav je, da se jezite. Končno, bi celo lahko napisal. Tole jezo in še vso, ki pride za njo, boste močno potrebovali. Iz nje boste črpali energijo, ki vam bo pomagala, da greste naprej in zase naredite tisto, kar je treba. Lahko je tudi povsem prav, da se jezite name in na druge terapevte, čeprav mislim, da večina te vaše jeze le ni namenjena nam.

Če boste še enkrat pozorno prebrali moj odgovor, boste opazili, da vam nikjer nisem svetoval, da se kar odselite in zapustite starše. Če na kratko povzamem, sem napisal, da nehajte skrbeti za starše in bolj pogumno stopite na pot samostojnosti. Več od tega vam nisem napisal, ker od tukaj naprej morate sami najti svojo pot. Vi ste se odločili za precej radikalno odločitev in se izgleda kar hitro odselili. Sicer dvomim, da vam je to svetoval tudi kateri drug terapevt, ampak kakorkoli – odločitev je bila vaša. Na izbiro ste imeli veliko možnosti, med njimi npr. tudi to, da najprej zaključite diplomo, se začnete drugače obnašati do staršev, z njimi odkrito spregovorite. Se nanje zjezite, jim poveste svojo plat zgodbe. Se začenjate učiti v njuni prisotnosti izboriti prostor zase, itd. Vse to bi bili verjetno bolj premišljeni koraki v samostojnost. Fizični odhod od staršev, sploh če nanj nismo vsaj malo pripravljeni, ne rešuje kaj dosti. Vi zdaj fizično niste več z njimi, čustveno pa morda bolj, kot kdajkoli prej. Vsa ta občutja, ki jih opisujete, so enaka, kot so bila prej doma. Tukaj, ravno na polju čutenj, si morate izboriti pot v samostojnost. Tukaj se morate spremeniti, v tem je vaša naloga, ki vas pelje v bolj zadovoljno življenje.

Res sem vam napisal, da bo vse skupaj precej lažje, kot ste si TAKRAT predstavljali. Takrat si samostojnosti sploh niste upali predstavljati, saj je bila za vas nekaj nepoumljivega in grozljivega. Zdaj pa kljub vsemu to prej nepredstavljivo in grozno samostojnost živite. Seveda vam ni enostavno, saj se je nekaj takratnih vaših strahov in dvomov uresničilo. Vendar ste jih preživeli, se zdaj borite z njimi, slej ko prej boste opravili z vsakim posebej. Seveda pa to ni tako enostavno, kot ste verjetno razmišljali, ko ste se kar naenkrat odločili in odselili: »Starši so problem, če grem od njih, bo vse v redu in lepo.« Starši so res odgovorni za to, da so vas na prag odraslosti pripeljali povsem nepripravljeno. Ampak zdaj žal to ni njihov, ampak je VAŠ PROBLEM. Vi se morate z njim spopadati in, kot pišete, vam ob tem ni prav lahko. Nikomur, ki je tako slabo pripravljen za odgovornost in samostojno življenje, ni lahko. Ampak druge poti ni, kot da se s temi strahovi in dvomi spopadate. Smer, ki ste jo ubrali, je torej pravilna, morda ste se samo preveč zaleteli, vzeli vse skupaj preveč zlahka. Zato torej ne menjajte smeri, menjajte morda samo način, predvsem pa razmislite o hitrosti, s katero ste planili na to pot. Tudi če bi s sedanjo izkušnjo kaj naredili drugače, tudi če imate občutek, da ste ga kaj polomili – pa kaj!! Ste vsaj poskusili in danes živite svoje življenje, čeprav je to navidez težje, kot je izgledalo tisto prej. Pa ni! Je vsaj resnično življenje. Bom tvegal in napisal, da ni čisto nič narobe, če se zatečete po pomoč in razumevanje k staršem. V tem času sta se morda tudi onadva kaj spremenila. Dolgo let ste vi skrbeli za njiju, ni morda čas, da onadva popravita vsaj nekaj od tega, kar je bila njuna glavna naloga, pa je nista opravila? Če vam je pretežko, pojdite do njiju, povejte jima odkrito, bodite to, kar ste. Ne morem vam zagotoviti, da vas bosta tokrat slišala, začutila, da vam bosta dala vsaj nekaj tega, kar tako zelo potrebujete. Lahko pa vam zagotovim, da če boste to storili in zdržali, da boste zase naredili veliko. Ni važno toliko, kaj in kako bosta odreagirala starša, pomembno je, da to storite zase. Če vas ne bosta slišala, pa le uporabite tole jezo, ki ste jo trenutno polni. Starša si jo namreč močno zaslužita.

Najdite si oporo, ni se vam treba tako samotno prebijati skozi vse skupaj. Res si namreč zaslužite bolj zadovoljno življenje – vsak si ga. Vendar do njega ni bližnjic. Odstraniti morate ovire, ki vam preprečujejo priti do tja. Niste vi krivi, da so tam, ste pa odgovorni, da jih odstranite. Vsak dan po malo… Samo vztrajati morate. Če bo pretežko, ne obupajte, raje si poiščite pomoč. Želim pa vam, da bi zmogli tudi brez nje.