Obračanje besed
Spoštovani, sploh ne vem, kako bi začela. S partnerjem imama sinka, starega 16 mesecev, ki ga imava oba zelo rada, prav tako je tudi otrok navezan na naju oba. Sama sem se dolga leta zdravila zaradi nezmožnosti donositve. Z njim pa sem zanosila kar na začetku partnerstva in tudi donosila, hvala bogu, je bilo vse vredu. Tudi pri sami vzgoji nimava težav, sva usklajena in se lahko pogovorima. Težave so prišle, ko sem se jaz počutila prizadeto in užaljeno zaradi nevmestnih pripomb mojega tasta, skoraj žalitev in sem se odločila o tem z njim spregovoriti. Partner se je strinjal, pri pogovoru je bil zraven, pogovor se je končal s kričanjem tasta in jokom tašče. Drugače pa, zdaj, ob vsakem prepiru, mi moj fant to sponaša, češ, da nikoli nisem gledala na nas kot družino ampak samo na sebe, da sem zato tudi želela govoriti s tastom, ker sem gledala samo na sebe, da sem egoist, da me ne prenese več, da mi bo vzel otroka, ipd. Ne vem, kaj se je zgodilo in ne vem več kdo je, vem pa da se prej nisva nikoli tako kregala, da bi on vpil, me žalil in poniževal. To dela kjerkoli, ponavadi vpriču prijateljev ali bližnjih. Jaz takrat ne morem ničesar reči, prizadane me, da takšne stvari govori on, človek s katerim imam otroka in ki ga imam rada.Vpriču najinih prijateljev je žalil tudi mojo sestro, starše in mene, za kar se je sicer opravičil, vendar js ne morem pozabiti tega, ker verjamem v vrednote, ki so v pravem nasprotju s tem.Ne morem se pogovoriti nit s svojimi bližnjimi, saj bi potem morala povedati tudi to, kaj je o njih govoril in zopet bi bil konflikt, saj stanujeva pri mojih starših in si urejujeva stanovanje v drugem kraju. Ta njegov zadnji izpad se je zgodil zdaj, pred dvema dnevoma, na prireditvi, pred najinimi prijatelji in mojo sestro. Nimam se več moči pogovoriti, ker sva se že tolikokrat, niti mu ne morem oprostiti, vseskozi pa razmišljam, kaj naj naredim, da bi bilo najbolje za družino, za najinega otroka, za nas. Prosim za vaš nasvet.
Božena
Vaš partner se je znašel na križišču, na katerem se slejkoprej znajde vsak otrok: mora se odločiti med svojo staro in svojo novo družino. Boljši in bolj zreli kot so starši, lažja je ta odločitev, saj z njo otrok ne izgubi kaj dosti. Dobri starši ga bodo razumeli in ga v tej odločitvi za novo družino tudi podprli. Ob takih starših otrok ne izgubi nobene družine, saj se lahko vedno vrne v staro (izvorno) družino, ker ve, da bo tam še vedno sprejet. Za to sprejetost pa mu dobri starši ne bodo postavljali nobenih pogojev. Kljub temu je taka odločitev še vedno povezana s stisko, saj mora otrok prevzeti povsem novo odgovornost. Nezreli starši pa to sicer povsem razumljivo stisko še dodatno povečajo. Izgleda, da gre v vašem primeru za take starše. Partner se je znašel v stiski, iz katere ne vidi izhoda, zato opleta okrog sebe in dela škodo. Na tem mestu je prav, da napišem, da ga v tej stiski verjetno tudi vi ne zmorete najbolj razumeti in do njega pristopiti na način, ki bi mu lahko pomagal. Ampak to ni tako pomembno. Ključno je, da imate v jedru prav. Vaš tast nima nobene pravice, da je do vas žaljiv. Tast in tašča nimata nobene pravice, da se vtikata v vašo novo družino in izvajata take pritiske na sina. Zato je povsem prav, da ste na tak način »egoist«. Egoizem ni čisto nič slabega, dokler ni uperjen proti drugim, ampak izključno za zavarovanje sebe in najbližjih. Vaš »egoizem« je ravno to! Kar počnete in pri čemer upam, da boste vztrajali, je edino, kar bo morda enkrat rešilo vaše probleme. Vsebina torej ni sporna, zato razmišljajte samo o načinu, kako to izvajate. Tu lahko kaj spremenite (npr. odnos do partnerja), glede bistva pa nimate kaj spreminjati. Vi s tasto in taščo sploh nimate problema. Ima jih vaš partner, ampak jih žal ne vidi. Je otrok, ki se ne zmore odločiti. Tak nemočen otrok je ravno zaradi svojih nezrelih staršev, vendar ga to v ničemer ne opravičuje za to, kar počne zdaj. Dokler se ne zave svoje odgovornosti, se ne bo nič spremenilo, samo slabše bo. Ne vem, koliko časa lahko to zdržite, koliko potrpežljivosti vam je še ostalo, da čakate, da se bo odločil. Problemov torej nimate z njegovimi starši, zato se ne ukvarjajte kaj dosti z njimi. Če se do vas ne obnašajo spoštljivo, potem pač ne hodite k njim. Problem ima vaš partner, posledično pa jih imata seveda tudi vidva. Ne vem, koliko odločnosti premorete, lahko vam samo napišem, da s popuščanjem ne boste dosegli čisto nič. V tem, da se med vajino družino in partnerjevo izvorno družino postavijo jasne meje, enostavno morate vztrajati, ker je to edina rešitev. Partner mora to rešiti. Edino, kar vi lahko naredite, je, da poskušate razumeti njegovo stisko, a zaradi tega ne biti preveč popustljiva. Poskušajte se z njim pogovarjati strpno in prijazno, a z vso odločnostjo. Bodite mu na razpolago za pogovor, a ne silite vanj, ko zanj ni pripravljen. Za morebitno terapevtsko pomoč pa bo primeren čas šele takrat, ko se bo vaš partner zavedel, da ima problem in da je v stiski, ki je ne zna sam oziroma skupaj z vami rešiti. Želim vam, da se to zgodi čim prej.
