Pozdravljeni,

S partnerjem imama oba leto čez 30, skupaj sva 2 polni leti, skupaj živima, na začetku sva imela kar nekaj težav z odnosom, potem sva vse razčistila in nekako živiva brez turbolenc.

Tega sicer na začetku nisem opazila, ker sva več ali manj hodila izven svojega kraja po lokalčkih, trgovinicah itd. Sedaj pa sva večino časa v svojem kraju in kar me moti je da, vedno ko prideva ven, partner gleda okrog sebe, se popravlja (majico naprimer, vsede se vedno tako, da vse opazi), če koga zanimivega opazi se prične spogledovati, to pa sem opazila tako, da sem vmes med pogovorom čisto prešla na drugo temo in je kar nekaj nadaljeval še o prejšnji, torej ni bi z mano pri stvari.Večkrat je ponovil iste stvari – besede itd. Tako sem pričela opazovati kaj se dogaja, jah to je to. Spogleduje se z vsako njemu zanimivo žensko, sicer ne vem zakaj, deluje pa tako, da misli, da tega ne opazim. Celo zgodilo se je, da sem opazila spogledovanje, ta družba je hodila tudi vsak vikend v isti lokalček in kasneje je od ženske te družbe dobil sms, katerega meni ni pokazal in ga zatajil. Kasneje sem zanj izvedela, mene nikoli ni tej družbi predstavil in zaradi tega sva se tudi skregala.

Ne gre za ljubosumje, nisem ta tip ženske, ampak vseeno je to zame ponižujoče in nespoštljivo. Ne maram takšnih moških, vedno sem se sto na uro takšnih izogibala, ker sem menila, da so ničvredni oz. nesamozavestni in se ne cenijo sami sebe in če to dela ob svoji ženski bo tudi če bi bil z menoj bila ista pesem. Sama si tega ne bi privoščila, ker bi s takšnim dejanjem sebe spravila v slabo luč, sedim s svojim partnerjem in se spogledujem ob njem, kaj si pa bi ta na drugi strani mislil o meni, da sem lahki plen. Tako gledam na to sama, zato tega sama ne delam in ne dam nikomur vedeti, da me lahko dobi. Pa če tudi samo s pogledi….

Spet se je enaka pesem ponovila pred časom, spet flirtanje, ko pa sem mu lepo omenila, da tega naj v moji prisotnosti ne dela, da me to moti, da to lahko počne brez mene, pa se je razjezil, da tega on ne dela, da greva nazaj v lokal, da mu naj pokažem žensko s katero se je spogledoval, da priseže na domačih, da to ni res, da ga po krivem obtožujem, hotela sem le v naprej opzoriti na kasnješe posledice teh pogledov.

Sploh nimam volje z njim nikamor, ker se mi zdi da sem zraven njega kot nek predmet samoumevnosti, da potem lahko on izvaja spogledovanja. Sam sicer nikoli ne gre ven, vedno greva skupaj.

Kako naj mu še obrazložim to, ker on to jemlje kot da mu jemljem s tem svobodo, saj sama ne vem več kaj….

Spoštovana ga. Mana,

verjamem, da se ob takih priložnostih res upravičeno počutite ponižano, nepomembno, osramočeno in da ste že kar precej jezni in ne veste čisto dobro, ali si še smete verjeti, vztrajati in hkrati ohraniti odnos. Res smete to zahtevati – iz spoštovanja do sebe, iz zvestobe vama!! In imate vso pravico, da vas moti.

Kar se tiče svobode in odnosa je tako, da ko smo se odločili za en odnos, smo se s tem odpovedali vsem ostalim – za to smo se odločili svobodno. In seveda se lahko svobodno spet odločimo, da nam taka omejena svoboda ne zadošča ali pa nam nek odnos ne daje tega, kar bi si želeli, kar pa verjetno prinese konec nekega odnosa. Je pa tako oziranje »za sosedovo travo, ki je bolj zelena« hkrati ponavadi znak, da smo na domačem terenu prišli do nekih bolečih točk in se zato raje zamotimo z »barvo sosednjega travnika«. Takrat, ko te vleče k sosedu, se je nujno potrebno ozreti na domači »travnik« in tam poiskati, kar si zmogel najti pri »sosedu«, pa imaš v bistvu doma – seveda, če želiš ohraniti in razvijati odnos.
Dve leti odnosa je ravno dovolj časa, da si začnemo prebujati tiste najgloblje rane, zaradi katerih smo se pravzaprav sploh našli – z namenom, da bi jih enkrat za vselej rešili. A žal jih je včasih prej treba ponoviti. In to zna biti boleče in včasih naporno, vse nas postane strah in zato je včasih lažje se temu izogniti na tak ali drugačen način.

Nimam pravih besed za vašega partnerja, mislim, da jih boste vi prej našli v sebi, ker ga poznate in čutite. In ne verjamem, da bi bili res mirni, če bi se flirtanje v vaši prisotnosti nehalo, a nadaljevalo, ko vas ne bi bilo… Ker nikoli ne bi vedeli, ali mu lahko res zaupate in ste varni.
Mislim, da edina pot je iskrenost in odločnost, da hočeta začutiti drug drugega in si dati občutek spoštovanja. Kar namreč drugega prizadene, ni dobro za vajin odnos – in najmanj kar je potrebno, je treba o tem govoriti. Vidva pa morata najti rešitev, ob kateri se bosta čutila razumljena in upoštevana oba. To pa je možno le preko pogovora, pa naj se sliši še tako »izrabljeno«.

O njem ste že sami zapisali – potreba po potrditvi, po pohvali, ker je sicer nesamozavesten in se ne ceni. Vse to lahko dobi le od drugih, nima pa tega že v sebi. Mislim, da je ta »manjko« lahko tudi mogoče dobro izhodišče za vajin pogovor: od kje to, kako močno si želi potrditve (saj si jo vsi, a se zaradi tega še ne spogledujemo), od kje izvirajo te rane … Ali on lahko začuti, kako boli, če se nekdo, ki je ob tebi spogleduje. Ali če se celo sploh ne zaveda, da se spogleduje, ker mu je to »normalno«?

In po drugi strani – zakaj se je ravno vam zgodilo, da ste dobili moškega, ki to počne in vam prebuja nekaj, pred čemer ste vedno bežali? Kaj to govori o vas? Zakaj pa vas je »pritegnil« ravno tak (četudi mogoče od začetka ni bilo tega opaziti)? Kje pa je v vas ta ranljivost in s tem priložnost zanj, da kljub vsemu dopuščate to? Kako se počutite ob tem (ali se mu da povedati stvari, ki ste jih zgoraj zapisali, in jih on sliši in čuti?)? Kako vam je mu to sploh govoriti (domnevam, da ponižujoče)? Kje pa vam »zmanjka«, da bi se lahko ta jeza, ki je prisotna, pretvorila v pravo odločnost, ki bi lahko ustavila to? Verjamem, da ko boste v sebi našla to moč, se bo nekaj res korenito spremenilo.

In če je tema res preboleča za pogovor v dvoje, potem mogoče ni napak poiskati pomoči strokovnjaka, ker je škoda, da se zapletata v krog medsebojnih obtoževanj in nerazumevanja.

Pogumno naprej!

Mina,
žal se lahko podpišem pod tvoj post, saj imava skoraj identične težave. Tako očitno je to spogledovanje, a njegovo zanikanje je tako ogorčeno, da na koncu mislim, da sem malo nora jaz. Mogoče se morava ob tem naučiti postaviti se zase, biti bolj samozavestni. Ne vem????

Zelo bi rada slišala mnenje gospoda Gašperlina, ker z izrednim zanimanjem berem njegove odgovore.

Gospa Anica K.Prepeluh ne želim vas žaliti ali karkoli, vendar, iskreno povedano, me pri vaših odgovorih ne navduši to, da bolj ali manj obnavljate,kar je bilo že povedanega oz. še sami postavljate ogromno vprašanj, s katerimi si itak že sami belimo glave. No, meni osebno je pač všeč bolj kratko a jedrnato in tudi direktno. Pa brez zamere!

Lep pozdrav vsem!