Pozdravljeni, tudi jaz sem na vas obračam z upanjem, da mi boste svetovali in pomagali…
S partnerjem sva skupaj že 6 let, skupaj živiva 5 let.Imava enega otroka. Jaz sem nezaposlena (sem iskalka zaposlitve) on je zaposlen in sicer ima prilagodljiv delovnik (sam izbira termin dela).najina zveza je bila od vsega začetka trdna,polna ljubezni, iskrenosti, zaupanja….Bilo je vse lepo in prav, vse kakor pač naj bi bilo v trdni partnerski zvezi.Ko se je rodil otrok pa so se tudi za naju pričeli problemi. Naj omenim, da je on imel večjo željo po otroku kot jaz in da je on dal prvi pobudo za otroka. Doma ga ni od jutra do večera, noče biti doma,išče izgovore in opravičila. Otroku se ne posveča kaj preveč, če z njim preživi ubogih 15 minutk dnevno (to se ne zgodi vsak dan) se mu že zdi ogromno. Mene je pričel zaničevati, me zanemarjati in zmerjati z žaljivkami.Nad mano vrši psihični pritisk. Meni, da on vse postori za otroka (kar finančno in materialno drži) in da je on za vse sam. Ker je otrok še majhen in je z njim veliko dela , ne zmorem opraviti vseh gospodinjskih opravil. Tudi zuaradi tega med nama nastopijo težave in prepiri. Poskušala sva se že velikokrat pogovoriti, ampak je on še vedno mneja, da ima on prav in da sem jaz nesposobna poskrbet za vse.Vztraja pri svojem, pa čeprav mogoče v sebi ve, da ni tako kot trdi.
Tukaj še veliko zadev in lahko bi se razpisala za celo knjigo….Rada pa bi samo nasvet, kako in ali se sploh da še rešiti to zvezo, ali je bolje da ubereva vsak svojo pot?
hvala

Rosy

Rojstvo otroka partnerja postavi pred povsem nove preizkušnje. Predvsem vam, mladi in neizkušeni mami, se je življenje dobesedno postavilo na glavo. Verjetno nikoli bolj kot zdaj ne boste rabili ob sebi partnerja, na katerega bi se lahko oprli, ki bi vam pomagal zdržati, ki bi vas razumel,… Vam pa se je zgodilo ravno obratno – izgubili ste ga, ko ga najbolj potrebujete. V stiski in obupu poskušate vse mogoče, da bi ga prebudili, vse skupaj pa vam povzroči samo še to, da se počutite še bolj osamljeno, zavrnjeno, razvrednoteno in ponižano. Zakaj se je mož tako zelo spremenil, nima smisla ugibati. Iz takega ali drugačnega razloga se zdaj, ko ste trije, ne znajde več. Lahko se počuti nesposobnega, odvečnega, zavrnjenega, zapostavljenega… Morda samo ne ve, kaj naj počne z otrokom, se mu niti ne sanja, kaj bi moral narediti kot oče in partner. Možno je, da se niti ni tako zelo spremenil, da samo prej tega niste opazili. Dokler sta bila sama, je bilo vse precej bolj enostavne in kakšne stvari niso bile tako očitne.

Sprašujete, če je bolje, da se kar razideta. Morda bi se bilo bolje vprašati, če se sploh lahko? Nista že preveč povezana, da bi to lahko kar tako storila? Položaj in stiska, v kateri sta se znašla, se v vsaj podobni obliki pojavi pri veliko parih. Verjetno bi bilo škoda tako hitro obupati. Za rešitev vajinih težav je glavni recept odkrit in strpen pogovor. Če ga ne zmoreta sama, potem potrebujeta pomoč tretjega. Edino, kar lahko še dopišem, da začnita čim prej, ker se samo od sebe ne bo nič uredilo.

Lepo vas pozdravljam

Pri nama je bilo ravno tako. Do otroka vse lepo in prav pol kar naenkrat vse narobe. Jaz sem začela postopoma in sicer z majšimi stvarmi. Vsa dela obrneš na hec in ga bolj za šalo kot za res prosiš, da kaj naredi. Recimo že napraviš smeti samo v kontejner jih ne neseš. Postaviš jih k vratom in ko pride rečeš da si jih ravno misla nesti pa je otrok zajokal, potem ga lepo prosiš da jih on samo ven nese. Tudi pri drugih opravilih ga malo ukani in ga vedno prosi če lahko nekaj naredi, ne pozabi se zahvalit vedno pomaga. Enostavno naučit ga moraš kot majhnega otroka, vsaj pri mojem je bilo tako, sedaj pa že celo sam vidi kaj je treba narediti. Kar se pa ukvarjanja z otrokom tiče pa ti priporočam, da si najdeš kakršno koli zaposlitev zunaj doma in tako otroka pustiš samega z očetom. Počasi se bo že navadil. Lahko greš k frizerju, trgovino, na pokopolišče ali kaj drugega takrat otroka pusti partnerju. Z odhodom od doma partnerja seznani že kakšen dan preje, da se bo lahko psihično pripravil. Mislim, da se nekateri očetje “bojijo” otrok in se jim ne znajo približati in ne da se jim ne bi hoteli. Želim ti, da bi si čimpreje našla zaposlitev, mislim da te bo potem tudi partner bolj spoštoval. Ne vem mogoče sem čisto zgrešila. Pri nas je pač tako bilo,pa je sedaj veliko boljše.

Pozdravljeni.

potrebujem pomoč. obračam se na vse mogoče strokovnjake in telefone. imam fanta in sva skupaj že skoraj 2 leti. vem da ni ravno veliko (ampak za 17 letnico je ) upam da mi lahko kdo tukaj svetuje kako za vraga naj rešim najino zvezo. probleme imava z vseh strani – od staršev mojih in njegovih do najinih osbenih problemov. problem je v tem da on je musliman jaz pa sem ateistka. njegovi starši naju želijo ločiti ker kao dela sramoto družini. in mislila sem da se z njegovo mami razumeva ker sva se vedno lepo pogovrajali in vedno je bila vesela nad mano in tem da ji pomagam pri takšnih in druagčnih stvareh. ampak kar naenkrat je postala zlobna in neprijazna. zelo grdo se je začela pogovarjati z mano, me zmerjati, itd. in vedno se spravlja na fanta da je vsega on kriv da je z nemuslimanko. in se ves čas kregajo. njegov oče sicer nikoli ni lepo govoril z mano, celo grozil mi je s policijo. sedaj pa so mu dali na voljo ali oni (družina) in ostane doma brez telefona in neta in izhodov in celo štipendije in drugih dohodkov ali pa da se odloči zame in ostane brez strehe nad glavo in brez finančne pomoči (zavarovanje, ipd). čeprav je star 18 in bi lahko uredil mi ne uspeva. vedno zmagajo doma. ves čas sva v stiski in se bojiva da bova šla narazn. tega nočem!!! tudi moji starši niso briljanti. moja mami je nesramna do njega in ga noče sprejti. mojemu očetu je sicer vseeno s kom sem samo da sem srečna in se zato ne obremenjuje s tem. sicer jaz nimam takih problemov. jaz lahko grem ven z njim in mi dajo celo nekaj denarja za kakšno pijačko, kino… ampak useeno se moramo pobiti doma da lahko grem ven. on pa le ne da se pobije doma ampak enostavno ne sme. zato velikokrat gre ne da bi povedal. ampak nebi rekla če bi ime probleme samo zaradi tega. problem mava tudi v tem da sem se mu velikokrat zlagala oz. mu več prikrivala. bile so sicer malenkosti ampak ga muči da bi te laži prešle v velike in do prevare. ampak jaz njemu nikakor ne morem dopovedati da ga ne bom prevarala ker ga ljubim. izgubil je zaupanje vame in gre use samo navzdol. ni več zadovoljen v spolnem življenju, ni več tako vesel. isto jaz. zelo trpim zaradi sebe. ker sem mu lagala in mi ne zaupa. ne znam pa dobiti zaupanja nazaj. z besedo oprosti ne pomaga več. z denjanji pa ne vem kaj sploh naj naredim. ne želim ga izgubiti. čeprav je že tako daleč da bova verjtno se razšla. poleg usega tega pa še ves čas očita mojo pretelkost. ampak jaz ne ne morem spremenit. lahko odpišem vse kolege in kolegice ki imajo proti najini zvezi ampak ko zvem nekaj da naj bi nama naredil probleme ( pretep ) je narobe to da sem se pozanamala in se celo pogovarjala z biušim. a le te je tisti ki naj bi use zakuhal. in sem šla do njega da mu povem svoje. in namesto da bi storila kaj dobrega fant ni bil vesel in je spet jezen name. in ne želim slišat tega da nimata prihodnosti in da ni ljubezni samo kontrola in izsiljevanje čustev. ni res. vem da me ljubi. želi mi pomagati da preneham lagat, želi si da bi živela normalno in ni mu vseeno za najino zvezo ampak zaradi jeze in mojih napak ima zvezane roke. sama moram popravit in rešit najino zvezo samo ne vem kako. potrebujem kakšen nasvet. želim si ostati z njim in živeti življenje tako kot je treba. brez laži in kreganja, z iskrenostjo in zaupanjem! oba si želiva bit srečna! kako naj rešim use skupaj?? prosim pomagajte!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

hvala in LP

Pozdravljeni!

Vse skupaj se ne da rešiti, sploh pa se nič kaj dosti ne da rešiti na hitro. Poleg mladosti, zaradi katere nimata ustreznih izkušenj, imata s fantom očitno precej težav tudi zaradi slabega okolja, v katerem sta odraščala. Posledica je, da zaradi tega marsikaj, kaj je v odnosu potrebno, še ne zmoreta. Po drugi strani pa tudi vse skupaj doživljata bistveno bolj boleče, tragično in pomembno, kot v resnici je. Vse to se da počasi umirjati in odpravljati, potrebne pa je seveda precej potrpežljivosti, odločnosti in vztrajnosti. Če bosta ostala skupaj in bodo težave kdaj prehude, bo prav prišla pomoč terapevta.

Priporočam, da si preberete še naslednje podobne teme (v oklepajih so direktni linki):

http://med.over.net/forum5/read.php?140,5137227 (Kaj je iskren pogovor)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5428945 (kako se pogovarjati in biti pristen)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5932331 (strpnost in pristnost)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5135392 (zakaj sploh biti skupaj)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5788730 (zakaj ne zdržim v odnosu, strah pred bližino)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5349580 (Zakaj izberemo take kot so starši? Kaj je osebna rast?
http://med.over.net/forum5/read.php?140,4781063 (Tema pre-čutiti, o regulaciji čutenj, kaj lahko naredimo)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5653841 (zakaj se kregam-o)
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5648998 (zakaj in kako se ponavlja zgodovina, kako jo spremeniti)

Lepo vas pozdravljam

Pozdravljeni,

navezala se bom kar na zgornjo temo, saj imam nekje podoben problem. Pa vendar drugačen.. Prosila bi vas za iskreno mnjenje ali je še upanje, da uideva iz začaranega kroga in normalno zaživimo? Verjetno boste napisali, da se stvari ne bodo spremenile same od sebe, če ne bomo naredili nekaj v tej smeri. Tega se zavedam, zato sem pripravljena veliko narediti, da se stvari izboljšajo, zato sem se tudi odločila, da vas vprašam kako lahko izboljšam situacijo. Bolj me skrbi za svojega partnerja, ki pa pravi, da sem za vse jaz kriva in da dokler se jaz ne bom spremenila, ne bo nič drugače. Za sebe misli, da ima vedno prav in da vse prav dela. Problem je, da je moj partner zelo živčen, samega vzroka za to ne morem najti. Niti nisem prepričana, če ga on pozna. Ob vsaki najmanjši stvari se razburi. Jaz poskušam vse mirno prenašat, a včasih ne zdržim več. On se na momente ne more zadržat in vrže kak predmet, glasno vzroji in me tudi udari in vse to tudi ob prisotnosti otroka (2 leti). Neštetokrat sem mu že, ko je v mirnem stanju, poskušala razložiti, da je takšno obnašanje nesprejemljivo in še posebej v prisotnosti otroka nedopustno in da se bova ločila, če bo še enkrat do tega prišlo. Potem mi reče, da mu grozim. Sama se zavedam, da si ne smem dopustiti, da bi bil z mano nasilen. Nikoli si nisem mislila, da se mi bo to sploh kdaj zgodilo, saj sem vedno rekla, da bi odšla prvič ko bi me nekdo udaril, zdaj pa sem se ujela v past. On je vedno poskušal najti opravičilo za svoje dejanje in češ, da saj me ni močno udaril, in da sem pa itak sama kriva, da me je, saj sem ga provocirala. S tem se ne strinjam. V vsem času, sem opazila, da do določene mere lahko vplivam na njegove reakcije. Kadar je vse po njegovo, bo vse ok, ampak ker v življenju ne more bit vedno vse po njegovo, v tem ni rešitev. Potem druga stvar je, da se umaknem, kadar se močno razjezi…ampak on ima takrat nenasitno željo, da se mi približuje, tako da tudi to ne bo dolgoročna rešitev. Kaj lahko jaz naredim, da se to izboljša oz če je sploh upanje? Razlog, da vam vse to pišem pa je otrok. Če ne bi imela otroka bi res že ob prvem takem incidentu spokala in odšla, v to sem prepričana. A otrok vse postavi na glavo. Rada bi, da bi imel oba starša in da bi lepo živeli. Vendar, če mi boste rekli, da se partner ne bo spremenil oz da se zadeve lahko samo še stopnjujejo, potem grem raje narazen, saj želim otroku zagotoviti miren dom pa četudi brez očeta.V enem od prepirov mi je rekel, da se bo otroku odpovedal, saj ne bo imel sitnosti z menjavanjem.

Druga stvar, ki pripelje do vse te napetosti pa je to, da se mi zdi je mož navajen, da mu vse drugi delajo. Ne prenese, da mora on kaj narediti, med tem, ko jaz npr počivam. Pa ne glede na to, da sem bedela celo noč (zaradi otroka), da sem nam skuhala kosilo, pomila, pospravila ipd ipd in to vse navkljub temu, da sem bila izmučena od neprespane noči pa mi ni bilo težko. Težko in hudo pa mi je, ko mi po takem dnevu, ko počivam, on pa sesa zabrusi, da kaj ležim kot kup gnoja on pa dela (a on je celo noč spal in cel dan se posvečal svojemu hobiju) pa mu je to težko. Tega ne razumem. Da pa bi mu ponoči rekla, če on vstane za otroka (vsaj 1x) bi pa znorel. In zato sem tiho, vse sama postorim, a v sebi sem nesrečna in nezadovoljna, ko v zahvalo dobim vse kaj drugega kot lepe besede in spoštovanje. Dajte mi prosim svetovati kako naj pripomorem k temu, da njegove reakcije ne bi bile takšne?

Hvala vnaprej.

jana75

Bojim se, da bo moj odgovor zelo daleč od tistega, kar pričakujete. Čisto nič ne morete narediti za to, da njegove reakcije ne bi bile takšne. Ker niso take zaradi vas, tudi ne morete narediti kaj dosti. Poleg tega pa, karkoli že naredite ali rečete – to V NIČEMER NE OPRAVIČUJE vašega partnerja za njegovo početje. Za sramotenje, poniževanje in nasilje ni nobenega opravičila. Zato vam predlagam, da nehate iskati rešitev v tej smeri. Svoje razmišljanje bi bilo bolj koristno obrniti v smer, kako se temu nasilju in poniževanju zoperstaviti. Od kod vam to, da vse to prenašate in se ob tem še čutite krivo in odgovorno za partnerjevo početje? Je bilo podobno v vaši izvorni družini?

Vaš partner ima zelo resne probleme. Zelo redki so, ki se tega zavedo sami od sebe. Običajno to storijo samo, če jih v to nekaj hudo prisili. Prvi resnejši tak pritisk nanj verjetno bo, ko boste zbrali dovolj moči in samozavesti, da se boste uprli ali umaknili njegovemu nasilju. Ko se vam bo to zgodilo in boste začutili to odločenost in moč, vam ultimata niti ne bo več treba izreči. Partner ga bo začutil, kako pa bo odreagiral pa vseeno ostaja neznanka. Ampak – če ga niti izguba partnerstva in družine ne bo pripeljala do tega, da se bo zavedel svojega problema, koliko mu potem sploh pomenite. Kakšen smisel ima taka zveza in »družina«?!

Vedno znova začutim veliko jeze, ko mi mati reče ali napiše, da »vse to prenaša zaradi otroka«. Ravno zaradi otroka in vaše materinske dolžnosti do njega ste dolžni to prenehati prenašati! Tudi če bo to na koncu prineslo ločitev, bo otrok še vedno imel oba starša, morda še bolj kot zdaj. Če mene vprašate, ima zdaj bolj malo od obeh. Ste vi v takih razmerah sploh lahko vsaj približno tako dobra mama, kot bi bili sicer? Ali ima vaš otrok sploh očeta?! Želje so eno, stvarnost je žal drugačna. V družini z nasilnežem ne more biti »lepo«. Škoda, ki se povzroča otroku, je vsak dan večja.

Kaj, če sploh, bo naredil vaš partner, je povsem njegova stvar. Če se bo zavedel svojega problema, potem je še upanje. V tem primeru bi mu svetoval družinsko terapijo ali/in tečaje, ki jih organizira Društvo za nenasilno komunikacijo. Dokler pa se partner problema ne zave, ste dolžni poskrbeti zase in za otroka. Če se pred nasilnežem ne morete nikamor umakniti, si vsaj dobite pomoč (policija, CSD,…). Če pa se pred nasiljem ne boste zmogli zavarovati in se mu tudi ne umakniti, potem bi vam svetoval obisk terapevta. Z njegovo pomočjo vam bo verjetno prej uspelo najti vzroke svoje nemoči (?) in energijo za spremembe.

Lepo vas pozdravljam

Spoštovani dr. Gašperlin,

moram priznati, da ste zelo direktni, poleg odgovora na moje pismo, sem prebrala še nekaj sosednjih in v prav v vseh ste zelo kritični, pri vas so stvari vedno ali črne ali bele, pozabimo sivino. Sprašujem se, ali je v vsakem zakonu res samo črno ali samo beli in nikoli vmesnih odtenkov? In pa ali nikdar ne obstaja možnost ali vsaj upanje, da se nekoč nekaj spremeni? Seveda ne samo od sebe, pač pa da se partnerja nekako “naučita” živeti skupaj. S tem seveda ne opravičujem obnašanja svojega partnerja, tudi sama se strinjam, da za nasilje ni opravičila. Začuda se s tem tudi partner strinja, a mi hkrati očita, da se tudi sama lahko zamislim, da sem pa jaz psihično nasilna do njega. Prosim lepo, povejte mi s čim bi se lahko kazalo moje psihično nasilje nad njim? Priznam, da se včasih v meni nakopiči res toliko negativnih čustev, da si zanj želim vse najslabše in da mu potem vse to v jezi tudi povem. A vse to je le posledca njegovega obnašanja do mene.Pred njim se v življenju nikdar nisem tako počutila, tudi prejšnji fantje so bili povsem drugačni.Kaj takega kar doživljam zdaj ni podobno niti moji izvorni družini. Tako, da res ne vem zakaj mi je življnje pripeljalo na pot ravno njega, kaj mi hoče s tem sporočiti?
Moram povedati tudi, da moje gledanje na situacijo ne more biti objektivno. Poleg tega je odvisno tudi od razploženja. Kadar sem nanj jezna, mislim o njem vse najslabše in tako situacijo tudi predstavim, ko se razumeva je slika povsem drugačna. Pridejo dnevi, obdobja, ko je tudi zelo lepo. A v osnovi si vseeno želim nekaj spremeniti.
Ne morem tudi razumeti, kako je lahko partner en čas zelo dobre volje, v naslednji sekundi pa ga lahko ena navadna bedarija popolnoma iztiri, da se zadere.Ko pa je enkrat v tem stanju, svoje občutke vnaprej samo še potencira in vidi vse le črno. Takrat bi najraje zbežala, ker se dere ali name ali kar v zrak, mi hoče nekaj dokazovati ipd. Ko ga napad mine, je spet normalen. Dajte mi razložiti, kaj se z njim dogaja? Jaz se ne morem prilagajati njegovemu nihanju razploženja. In sem po takšnem dogodku razdražena, sovražno nastrojena do njega, kar seveda prav nič ne olajšuje najinega sobivanja v naslednjih dneh. On pa je v redu. Ko postanem jaz v redu, spet nega nekaj iztiri in vse se ponovi. Začaran krog.
Nisem napisala, da vse to prenašam zaradi otroka, pač pa da mi je nekako “ovira”, da ne odidem. Po drugi strani je pa tudi res, da če bi bila prepričana,da je za otroka najbolje da odidem, bi odšla takoj zdaj, tako pa ne vem…Včasih, ko je lepo, se mi zdi, kot da bo vse lepo do konca živlejnja. A razumete kaj mislim? Težko rečem kdaj je tega zadosti oz kdaj je mera polna in ali je res tako nevzdržno? Ali bi bilo nemara za otroka še bolj nevzdržno živeti ločeno? Zastavlja se vprašanje, če z odhodom ne bi otroku naredila še večje škode, krvice… Jaz sem lahko dobra mama tudi v dani situaciji, saj partnerjev odnos do mene nikakor ne more spremeniti mojega odnosa do otroka.
S partnerjem sem se o vsem navedenm poskušala pogovoriti, a on enostavno ne zmore pogovora, saj se takoj vznemiri, jaz sem vedno mirna, on pa ne prenese, dejstva da on kaj narobe dela.

Prosim za vaše komentarje na vse zgoraj navedeno.

Lp
Jana

jana75

Še enkrat sem prebral svoj odgovor, ampak vseeno v njem ne vidim kritike. Bom zelo naravnost napisal, da vašega partnerja v ničemer ne obosojam, nasprotno ga lahko razumem. Ni edini, ki ima težave in zanje ima zagotovo svoje razloge. Vprašanje je samo, kaj bo zdaj s tem naredil. Težko se tudi strinjam, da so moji odgvoori in pogledi na zakon zgolj črno-beli. Poskušam poudariti ravno nasprotno, predvsem pa se trudim pokazati na odgovornost na obeh straneh. Vendar ko gre za nasilje, potem tukaj ni sivin. Nekaj je nasilje (črno) ali pa to ni (belo)! To, kar se dogaja med vama, je nasilje in to z obeh strani. S tem nikogar ne želim kritizirati, še manj pa obsojati. Vprašali ste za mnenje in sem vem ga napisal. Da na določene stiske ne zmoreta odreagirati drugače kot z nasiljem, je velika krivica za oba. Tega se nista spomnila in tudi naučila ne sama. To izhaja iz vajinih družin. Na vama pa je, ali se bosta tega zavedla in bosta to krivico ustavila. Dober začetek bo, če bosta za svoje nasilje nehala iskati opravičila pri drugem. Tipičen primer za to je vaš stavek ” A vse to je le posledca njegovega obnašanja do mene.” Ne, spoštovana gospa, vaše nasilje ni posledica njegovega obnašanja do vas, še manj pa njegovo obnašanje opravičuje vaše nasilje. Kadar ste nasilni, ste zaradi tega, ker na poti osebne rasti še niste prišli do stopnje, ko bi zmogli tisto, kar se dogaja v vas, izraziti drugače kot z nasiljem. Ko poslušam partnerja, ki na podoben način zagovarjata svoje medsebojno nasilje, me takoj postane strah za otroke. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo slišali, “da je vse to posledica njihovega obnašanja”. Nihče, pa naj bo odrasli ali otrok, si z ničimer ne zasluži nasilja, še manj ga pa povzroča pri drugih. Glede tega bom vedno pisal črno ali pa belo, kakor se vzame.

Večkrat sem že napisal, da je moje odgovore treba brati pazljivo in jih vzeti tako, kot so napisani. Če boste še enkrat prebrali moj prejšnji odgovor, boste opazili, da vam nikakor nisem svetoval, kot pišete, da “zaradi otroka odidete”. Napisal sem samo, da nehajte zaradi in v imenu otroka to prenašati. Med “nehati prenašati” in “oditi”, je zelo veliko razlike, predvsem pa precej dela. Kako se boste tega lotili pa imate seveda veliko možnosti. Dober začetek bi bil, da iz svojega vedenja do partnerja (in otroka?) odstranite nasilje. Glede dilem, o katerih pišete na koncu, vam lahko napišem samo to, da so zelo realne in da je prav, da o tem v miru in trezno razmišljate. Vendar odgovora na te dileme ne boste dobili izven sebe. Samo mati lahko najde prave odgovore. Če si seveda prej upa pogledati resnici v oči.

Lepo vas pozdravljam

Jana 75, nasilneži pogosto poskušajo svoja dejanja prevaliti na ramena svoje žrtve. Zelo tipično!

Pa še moje skromno mnenje: odgovori strokovnjakov na tem forumu nikakor niso črno-beli temveč poskušajo osvetliti celotno paletop možnosti. Jana 75 čas je, da se zbudiš (pri meni je trajalo 15 let….), morda si lahko prebereš knjigo Moški ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo..meni je bilo potem marsikaj bolj jasno.

Srečno!

Kaj bi rekli za moškega, ki svojo partnerko krivi za nekaj, kar se je zgodilo,čeprav je on to storil. Naprimer imela sta lažjo prometno, vozil je partner, parnerka je nekaj skala in šopotala z nekimi papirji, on pa jo potem krivi, da je ona kriva za prometno, ker ga je nervirala.
Res redko zna potolažit, če ga kaj skrbi reče da mu je vseeno in se laže,čeprav se sekira. Po eni strani ga skrbi, kaj si bodo sosedje o njem mislili, da je pomehkužen (ker kopa svojo mačko) in si tega pred njimi ne upa priznati, po drugi strani,če je prepir za kakšno “moško” zadevo,kjer ne bi deloval pomehkužen, bi povedal svoje mnenje in ne bi molčal.
Na partnerko se večkrat jezi, čeprav se potem vidi da mu je žal. Vendar da mu je žal,redko pove. Če se ona razjezi in reče da bosta končala, reče prav, kakor ti želiš,jaz te v nič ne silim. Potem čez čas pa ji reče da jo iam rad, obenem pa da za nobeno ne bo “letal” in jo prosil naj bo z njim. Ne more se preprosto opravičiti,zakaj ne vem, čeprav se vidi da mu je žal.
Ko so problemi mu je vedno vseeno, tako reče in obenem pravi partnerki naj mu da mir. Čeprav se vidi,da mu ni vseeno,ker ga zelo skrbi. Tega pa ne prizna, niti ne potolaži partnerke.
Rekel je, da se hoče spremeniti, saj mu je partnerka dala vedeti, da bosta šla narazen, če bo še naprej takšen. A pride trenutek, ko je spet enaki. Dugače je tudi prijazen in doma rad pomaga pri delu. Morda se bo zdelo, kot da hoče imeti vedno glavno besedo, vendar ni vedno tako,saj partnerki velikokrat pusti po njeno.

Kot otrok je bil veliko zapostavljen,bil je priča hudim prepirom doma, in od otroštva sam za vse. od njega so veliko zahtevali, nikoli pohvalili, le grajali in kregali. Lahko rečem da so ga z besedami tudi zaničevali in mu ranili samozavest.Kot otrok ni mogel nikomur povedati da trpi, nihče ga ni tolažil, če ga je kaj bolelo ni nikogar brigalo.

Čustveno izsiljevanje je naslov knjige, ob kateri ti bo marsikaj jasno, če boš hotela spregledat.

Zdravo jaz imam težavo z svojo puco ki večinokrat sem si sam kriv da se skrgava problem je v tem da se skoz nekaj zlažem take male laži in stem sem že prizadel mnogo ljudi in ttudi svojo punco sem stem razočaro in to do konca opozorila me je že neštetokrat jaz pa vedno rečem nebom več …. ni to da bi jo varal pa da bi ji lagal take čist brezvezne laži in zdaj sva pred razitje in ne vem več kaj naj naredim kak naj rešim to zadevo ona je zgubla čist zaupanje v mene nimam več idej kak ji naj dopovem da bi se rad spremenil ker se hočem oz.. se morem ne vem kak naj rešim to zadevo jaz jo res ljubim a ona je čist izgubila vero v mene in mojo ljubezen … nimam idej kak naj jo prepričam da mi da možnost neko šanso da ji dokažem ker si želim ji dokazat da znam bit pošten in izkren

Hvvala ,,,

JAKA

Spoštovani Jaka,

skrbnik teme ne sodeluje več s forumom, zato vas vljudno prosim, da temo objavite na novo, saj imate več možnosti, da boste prejel kakšen odziv več od uporabnikov. Namreč, vprašanje je koliko ljudi še spremlja to temo.

Glede stiske vam priporočam vztrajanje za ponovno pridobitev zaupanja s strani ljudi, ki so vam pomembni, sploh pa partnerke. Pa nikar pozabit na zaobljubo, da ste se odločil nekaj s tem laganjem narediti, sicer je lahko še slabše. Zaupajte vase!

Vse dobro,

Pozdravljeni,
upam, da ste še tu in da mi boste pomagali najti rešitev.
S fantom sva skupaj slaba 4 leta, 1 leto skupaj živiva, tudi poprej sva, samo ne toliko časa. Fant je sicer starejši od mene 10 let(imam jih 30). Fant prihaja iz družine,kjer sta se straša ločila in oče ni bil ravno za zgled otrokom.Mislim, da mu je to pustilo močne posledice glede njegovega obnašanja, razmišljanja,ampak si on tega ne prizna (zelo trmast, težko pridem do njega-ne spusti me ravno k sebi, pogovarja se ko se sam želi, če ga kaj vprašam ima mnenje da ga zaslišujem). Sprašujem samo zato, da bi kaj izvedela in ne z namenom zasliševanja.Pri meni doma se straša,seveda skregata, ampak se pogovorita in tudi pogovarjata,si povesta če kdo kam gre, če ga dolgo ni, kdaj pride, v glavnem pokličeta se skoraj vsaki dve uri pa sta poročena že 30 let, tako da imam čisto drugačen vzorec kakšno naj bi bilo partnerstvo.Zelo ga imam rada, pravi da tudi on mene,in bi tudi rada, da zveza uspe,vendar ne vem kako,na kakšen način priti do njega, da se mi bo odprl. Tudi,ko se skregava je kot pes in mačka. Ne vem na kakšen način naj pristopim k njemu? Veliko sva se pogovarjala o otrocih,tudi delala sva že na njih,do sedaj še ni bilo pozitivnega rezultata.
Tudi jaz še nisem bila zaljubljena,dokler nisem spoznala njega,sem pa že imela poprej tudi resne zveze, v katerih pa,priznam,nisem bila ravno za pohvalit. Vendar pa je stvar zdaj popolnoma drugačna. Stara sem že toliko, da bi si rada kaj ustvarila,se pravi imela partnerja,družino, se mogoče poročila(pač sanje skoraj vske punce).

Hvala za odgovor in leppozdrav!
Loti

Loti00,

na nova vprašanja (podvprašanja) znotraj izvorne teme, moderator po pravilniku ni zavezan k odgovoru (razen, če se tako odloči), zato uporabnike spodbujamo, da odpirajo ločene teme, še pred tem pa seveda imajo na uporabo kvaliteten iskalnik.

—

Verjamem, da vam je težko živeti v “enosmernem” partnerstvu, takem, ki čustveno še ne pozna obojestranske odprte in celostne komunikacije. Spričo tega je v zvezi odtujevanje, nesporazumi, nič ne moreš zares skupaj razviti oz. poglobiti, sproti vidimo, da veliko tem ostane kar “na čakanju” (morda tudi otrok?) in smo to potem pripravljeni kar sprejeti. Zavoljo tega je tudi vzdušje v partnerstvu necelovito oz. pomanjkljivo in enostavno ne moremo drug do drugega. Ena pomembnejših “bolečih” resnic je, da v mukah odnosov najpogosteje ne prepoznamo ali spoznamo sebe, svojih čustev in svojega telesa, svojih potreb in svojih (izkrivljenih) prepričanj. Prepogosto vidimo le drugega…

Opisujete vaše doživljanje partnerja in njegovih težav, za kar upam, da partner ve, sicer se bo lahko počutil prevaranega. Namreč, takoj je potrebno poudariti, da je partnerstvo varno šele takrat, ko ni skrivnosti in prikrivanja. In to še posebej velja za subjektivna dejstva (naše mišljenje, čustvovanje, namere). Moč neizrečenega je večja od izrečenega.

Kar smo in zmoremo, je rezultat dednosti, preteklih izkušenj in osebne iniciative, kar je v celoti povezano s primarno družino/skrbniki in odnosi v njej. Če tu pustimo ob strani dednost, kaj pomeni biti moški in kaj ženska in kaj pomeni biti to v intimni zvezi, se učimo v odnosih in s pomočjo odnosa. Partner morda nima varne izkušnje kako moški kot moški kaže pristna čustva, kako jih prepozna in uravnava, da jih – zlasti težja čutenja in afekte – lahko potem varno kaže v intimnem odnosu, posebej pa ob ženski. Tega se je za varen in ustvarjalen odnos potrebno šele naučiti. V tem ni nič ponižujočega, žalostno je, ko nismo pripravljeni priznati, da smo MI v stiski, ko smo, da MI ne znamo in MI potrebujemo pomoč, ko se počutimo nemočni itn. Običajno se raje skrivamo pod varnimi maskami (beri: obrambami) … Ali pa npr. ko nismo niti pripravljeni z zanimanjem vprašati partnerja/ko kako se počuti ob meni, kako v službi, kaj potrebuje in pričakuje od mene/sebe, kako sebe/mene doživlja v partnerstvu?

Najprej moramo začeti pri sebi iskati to, o čemer govorim. Za to ranljivost pa potrebujemo odločnost, pogum, notranjo moč in vero vase, ker to ni nekaj, česar se naučimo in potem je, ampak je trenutna izbira, je vrlina trenutka: sem ali pa nisem ranljiv(a). Čutite, za kaj gre? Za lastno delo, za to, da je potrebno spreminjati sebe, ne drugega (kot neutrudno radi počnemo).

Partnerstvo to novo učenje omogoča, vendar je potrebno zgraditi varnost: nujni so svoboda za čutenje in mišljenje, iskrenost in seveda osebno odgovornost za to, kar čutimo, mislimo in storimo v odnosu. To se kaže v vprašanju, Ali čutim varnost, da sem ob tebi lahko to, kar sem in še veliko več? Če katera od teh komponent manjka, je nemogoče živeti resnično, etično in povrh še lepo.

Forum je prostor za lepe in sočutne besede, ni pa prostor prakse, za to, da spoznamo kako nek varen odnos zgleda v resnici, kar vse nas najbrž od vsega še najbolj zanima, čeprav je o tem na forumu zapisanega že veliko. Za to je potrebno poseči v živ odnos in tam varno vztrajati. Skratka, imata drug drugega, imata čas in prostor, poleg kvalitetnih knjig in osebnih nasvetov še številna izobraževanja za pare in družine, imata terapije, v katerih še najbolj poglobljeno in varno delate na sebi in odnosu. Le izbrati in odločiti se je potrbno. In si seveda zaupati.

Vsega tega vam želim tudi sam. Srečno!

Živjo!
Jaz pa pišem tukaj zato ker si trenutno ne morem privoščit psihiatra/terapevta.
Okej zadeva je taka. Imam fanta skoraj dve leti. Na začetku je bilo vse super bila sva zaljubljena, (jaz sem še vedno in to zelo)
Ceu svet je dišal po narcisah ugl. Vse je blo super in fajn, potem pa sem se preselila k fantu in njegovi družini. S starši se super fajn zastopimo njegova mama mi je zelo dobra prijateljica.
Nisva se veliko kregala do pol leta nazaj. Ko je šel sam ven s prijatelji in so se zgodile stvari ki se naceloma naj nebi oz. mogoce sploh ni bilo nic narobe in sem samo jaz narobe odreagirala. Namreč žural je z bivšo in en kup drugimi puncami. (jaz sem zelo starokopitna in me drugi moski med zvezo sploh ne zanimajo me niti ne privlacijo niti si v glavi ne rečem poglej ta je pa seksi itd. )
Mogoče se vam nekaterim ne zdi problem žurati z bivsimi partnerji ampak nobeden od naju ni tak da bi to počela. Oba sva bila izdana in najbrž tudi iz tega razloga za naju bovsi ne obstajajo. Nevem zakaj ampak od tistega dne sem hladna kot šprical v meni se samo še nabira in nabira nisem več ljubosumna (čeprav je do neke mere to čist o.k.) ampak me stvari ne ganejo več. Postalo mi je vseeno še vedno sem zaljubljena in imam partnerja najrajši. Vendar se velikokrat skregava. Partner mi kokstantno prodaja bele laži ali pa mi stvari sploh ne pove. In to me včasih pripele do prevelikega razmislanja in včasih sploh ne vem več kaj je res in kaj ne. Zaradi tega mi tud postaja vseeno za celotno razmerje . Domišljam si stvari (ki se nikoli niso zgodile) kot da so se, ampak da jaz še nevem da so se. Vem da je tu problem vemi ampak ni moj prvi partner in se mi to ni nikoli dogajalo pred njim. Jaz sama svojemu pratnerju povem vse od tega kdo me osvaja do tega kdo mi gre na živce kdo mi piše skratka vse samo zato da on nebi imel razloga za sumničavost in/ali slabo voljo ter lubosumje ki ga na žalost izraža res katastrofalno. Resnicno si želim da bi se stvari med nama popravile in da bi imela kakovostno zdravo razmerje.
Upam da se razume kaj sem hotela povedat.
Hvala za odgovor. !

Spoštovana,

v vajini zgodbi je ključno zaupanje oz. nezaupanje med vama (in predvsem vase) in se vse odigrava v tej temi. Oba sta ranjena na tem področju. Na to kažeta tako vajini pretekli razmerji kot tudi sedanji odzivi (npr. ljubosumje, dvomi, sumničenje, skrivanje…). Morda vaju je skupaj privedla ravno bolečina zaradi nekdanje prevare (na nezavedni ravni) oz. podobni občutki izdanosti, zavrženosti in nepomembnosti. In upata, da bosta v sedanjem odnosu to razrešila. Vendar se travma odigrava naprej. Rekla bi, da vzroki za takšno doživljanje izvirajo že iz vajine preteklosti, iz domačega okolja. Vredno bi bilo razmisliti, kako ste se nekoč počutili ob svojih starših ali kako se še vedno počutite; kakšen je bil vaš odnos z materjo, z očetom? Vas sprejemata takšno, kot ste ali čutite, da se morate prilagajati? Slutim, da vas je nekaj zelo zaznamovalo. Ob nikomer se niste počutili zares razumljeni in ne glede na to, kaj naredite, niste zadovoljni, pomirjeni. Ostajate izgubljeni, zmedeni in negotovi. Večkrat vas navdajajo dvomi, strahovi. Zdi se, kot da ste pobegnili, kot da bežite pred preteklostjo, pred težo bremen in iščete mesto, osebo, odnos, kjer vas to breme ne bi več našlo. Upali ste, da je to ob fantu, a zdaj so se znova prikradli občutki nezaupanja, negotovosti, strahov, nemira in prikrite jeze. Ko se človek zaljubi, se vsi ti težji občutki, ki so sicer vseskozi prisotni, precej zakrijejo, ko pa zaljubljenost mine, so pa vedno bolj vidni, vedno bolj se jih občuti.

V vaši preteklosti je bilo vaše dostojanstvo zelo zaznamovano, kar se izraža z vašim nezaupanjem vase. Ne veste, ali bi zaupali temu, kar čutite ali ne. Četudi so občutki na mestu, jih utišate ali zanikate in tako ostajate v negotovosti. Ta negotovost je vam domača. Svetujem, da začnete delati na sebi, na svoji samozavesti, postavljanju mej, da boste zmogli pokazati, koliko je dovoljeno in koliko ne, da se boste zmogli postaviti zase. Vajin odnos z veliko jeze kaže, da se morajo nekatere stvari spremeniti, če želite vzpostaviti zdravo razmerje. Vi se boste morali soočiti s svojo preteklostjo, vaš fant pa s svojo. Tudi njegovo ljubosumje kaže na nezaupanje in ustvarjanje umetnih zgodb. Tudi vi zaradi rane v zaupanju nevede prikličete strahove in razne zgodbe, saj tako pridete v stik z vam poznano zgodbo. Ker nikoli ne veste, kaj boste izvedeli od fanta, kaj lahko pričakujete od njega, kako bo odreagiral, vam to doživljanje jemlje vašo energijo. Njemu tudi. Pomembno bo, da si povrnete svojo moč in jo izrazite, kar pomeni, da razmislite, v katerih odnosih jo izgubljate in na kakšen način. Nihče ni kriv, vedno imate izbiro, po kateri poti boste šli. V miru razmislite, kaj v resnici želite in to jasno izrazite fantu. Namesto, da v sebi premlevate, je nujno, da to, kar čutite, izrazite navzven. Dokler ne poveste, fant ne more vedeti in lahko nenehno gojite zamere do njega, navdaja vas še večji obup. Priti morate do občutka, da veste, da bo to dobro za vas, ne glede na posledice. Posledice, ki se odvrtijo, niso vedno takšne, kot si jih želimo, nam pa prinesejo druga spoznanja in možnosti. Z vsakim malim dejanjem boste vedeli, kako naprej. Odnos bo treba na novo zastaviti in vnesti konkretne spremembe ter na njih vztrajati, če želite doseči zadovoljstvo. Ali pa se raziti oz. ostati v odnosu, brez da bi se kaj spremenilo. Na voljo je tudi najrazličnejša paleta strokovne pomoči, ki jo lahko najdete za delo na sebi, tudi brezplačne. Ko boste začeli verjeti, da si zaslužite veliko več, kot ste trenutno pripravljeni videti, se boste lotili sprememb. Zaupajte vase, saj so občutki vedno na mestu, sledite svojemu srcu.
Želim vama vse dobro!