Po 4 letih skupnega življenja in dveh otrocih (hči je še dojenček) sem odkrila, da ima moj mož vsaj dve leti tako občasno prijateljico za seks po chatu ali mailih. Trdi, da jo ej v živo samo poljubil ??? nekajkrat na leto sta se dobila na pijači??? v času službenih sestankov.
Pravi, da mu je žal, da ne ve, zakaj je to storil. Prosi, naj mu dam še eno možnost.
Za boljše razumevanje situacije: živimo v nemogočih razmerah, za vsak trenutek zasebnosti sva se morala pošteno potruditi. Zelo sva angažirana pri gradnji našega doma. Zame jo to postala prioritetna naloga in sem na drugo emsto postavila vse ostalo.
Na zunaj se kaže kot skrben mož in oče – kar tudi je. Je pozoren, ljubeč, potrpežljiv, dober ljubimec. Vendar ne zna govoriti resnice. Laže, dokler ne pokažem, dokazov. Zdaj pravi, da ima poleg mene manjvrednostni kompleks. Pa nisem nič posebnega.
v zadnih dneh sva se ogromno pogovarjala. Veliko ej bilo solz pri obeh, zagotavljanja, da je konec in ne bo nikoli več. Kako naj verjamem?
Trudim se odpustiti. A vendar, če mi to uspe, a ne bo naslednjič še lažje varal, češ, saj mi bo spet odpustila?

Lepo pozdravljeni!

Težko je živeti z občutkom, da si prevaran in izdan od osebe, ki ji najgloblje zaupaš. In tudi težko bo ponovno najti zaupanje, saj se vam bodo nenehno pojavljali dvomi in vprašanja, strahovi in negotovost. Veliko bo potrebno pogovorov med vama. Sedaj je resnično obljubil vse, govori, da mu je žal, da ne ve zakaj je to počel… Problem nastane takrat, ko se bo med vama ponovno prebudila stiska, ki ga je potisnila v to početje. Ljudje imamo različne strategije, kako se umaknemo težkim čutenjem, občutkom, ki jih ne vzdržimo. Nekdo se zateče v alkohol, nekdo se do sitega nabaše s hrano, nekdo pobegne k ljubici ali na raćunalnik.

Priporočila bi vama, da si poiščeta pomoč terapevta, da bosta s pomočjo tretje osebe začela izgovarjati stvari, ki vaju bolijo. Dobila bosta model, kako se pogovarjati, kaj se pogovarjati in kako rešiti bolečine, ki sta si jih zadala. Odnos je velikokrat v začaranem krogu, kjer se iste zgodbe nenehno ponavljajo, pa ne zmoremo najti poti, dokler ne uvidimo, da gre samo za čutenja, ki nas vodijo in nam kreirajo življenje. Potem pa lahko počasi dobimo nazaj kontroli nad našim življenjem.

Vse dobro vama želim v prihodnje, pa srečno.

SAbina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]

Saj veš, volk dlako menja, nravi ne.

Dve leti dvojnega življenja…… mu je varanje že stil življenja.
In laže…. Krivdo vali na tebe…..
Mu še lahko zaupaš? Verjameš njegovim solzam in lepim besedam?
Ne bodi naivna. Saj se je lepo obnašal tudi v času, ko te je varal!

Odpustiti?
DA! IN ODITI.Samo to je 100% da te več ne bo varal.
Bodi pogumna in močna.

100%, hvala za tvoje mnenje. Samo jaz ne morem oditi, ne verjamem, da je ločitev rešitev tega.

Gospa Stanovnik, med tem časom sva že začela obiskovati terapevta. Enkrat sva že bila pri njem. Opozoril naju je, da bo boleče in hudo. In res je tako. Že po enem pogovoru spet premlevava stvari, o katerih sva se že pogovorila. In zelo boli. Jaz spet vlačim na dan tisto, kar sem potisnila iz zavesti, saj me je preveč prizadelo.
Včasih lahko na prevaro gledam čisto neprizadeto, kot da se je to zgodilo nekomu drugemu. Drugič me oblijejo solze, ko samo vidim kaj, kar asociira na njo. Na moža sploh nisem jezna. Toliko dela imam s sabo, da ne morem čutiti še jeze.
Oba sva zmedenena. Po eni strani sva se na novo odkrila. Ko sva se skoraj izgubila, sva se šele zavedala, kaj sva imela. Včasih je tako, kot da sva se na novo zaljubila.
Po drugi strani pa je to najtežje obdobje najinega življenja. Človek, ki mi pomeni največ, me je najbolj prizadel.
bega naju, ker si kljub takšni situaciji oba želiva spolnosti. Zakaj je tako?
Zavedam se, da sem tudi jaz kriva za situacijo, ki je moža potisnila v tako stisko, da je iskal sprostitev v prevari. Vem tudi, da se je sam tako odločil in bi se lahko tudi drugače.
Večino sem napisala v dvojini, ker je to doživljanje obeh.
Mislite, da še obstaja upanje za naju?

Mislim, da obstaja upanje za vaju! Iz napisanega si to upam trditi. In sicer iz naslednjih vaših izjav: da se pogovarjata, da si želita spolnosti, da se na novo odkrivata. Ko enkrat ni več pogovorov, je resnično vse umrlo. GOvorim tudi iz svojih izkušenj. Če bi pri meni bilo vse to prisotno, kot pri vas, bi zagrabila za priložnost. Tako pa ni več ne pogovora, ne želje, ne privlačnosti, ničesar. Skratka vseeno za odnos – z obeh strani.

Obstaja upanje, v kolikor sta obra pripravljena na dolg
in boleč proces zdravljenja. Temu lahko sledi še boljša
kvaliteta odnosa, ali pa ločitev. Ampak eno in drugo je
čisto drugače če so stvari predelane in postane komunikacija
bolj normalna, bolečine pa prečutene.

Moje mnenje: ne ostat na začetku poti. Vztrajajta na terapiji skupaj
ali pa posamezno.

Po moji izkušnji terapije v takih situacijah najbolj pomagajo.

Mislim, da ni več nobenega upanja več za vaju. Ko se zaupanje pokvari z varanjem, ni več možnosti iskrenega povratka. Varanje kot tako, ni problem, kot je problem način varanja in neodločnost, ki ponavadi sledi takim dogodkom. Povratek nazaj mogoče pomeni olajšanje za oba, za njega ublažitev občutka krivde, zate pa pridobitev nazaj nekaj skoraj izgubljenega. Ženska z dostojanstvom postavi moškega, ki jo vara, pred vrata, ženska, ki pa nima te hrbtenice, pa igra odpuščanje, ki to ni in spet životari naprej. Vama se to životarjenje dogaja in tu ni nobene ustvarjalnosti, ampak ena sama beda. Mogoče kaj spoznavata, ampak to so spet igre ega, ki noče preveliko trpeti in lepo živi svoje življenje naprej.

Ja kot običajno, žene sprejemajo krivdo za moževo varanje na sebe!
Si želijo ohraniti zvezo z moškim,ki jih ne spoštuje, ne ljubi in ne ceni?
Zakaj?
Ker je kontra? Same sebe ne spoštujejo, ne ljubijo, ne cenijo?

Prevarane menda najboljš seksajo:)

Saj to je edino kar si dedc želi:)

Krasna nagrada!

draghci, morda bi še kaj od tega, kar si napisala držalo, ce bi oba dogodek pometla pod preprogo in se delala kot da nič ni bilo. Tu bi se celo strinjala s pomanjkanjem samospoštovanja žene.

Toda pristop, ki sta ga ubrala prizadeta zvesta žena in njen spokorjeni soprog je pravi. Pravzaprav odličen. če bosta nadaljevala tako, bosta morala skozi res boleče procese, ki pa so zdravilni in odnos bo kasneje, ko bosta terapijo zaključila sodil med tistih 10% bleščečih.

Ženske, ki pa ukrepajo tako, da dedca postavijo pred vrata, ostanejo celo življenje zagrenjene. Ne samo to, oznako, da moški niso vredni zaupanja prenašajo na vsakega, ki bi jih lahko ljubil. S katerimkoli moškim bi vstopile v zvezo, bi mu nalagale krivo za svojo prevaro in mu krepelile življenje. Je to pravično???!!!

Zvesta žena, sta na pravi poti, verjemi vase in njega, dovoli si vsa vprašanja, ki te mučijo, čeprav ti mož ne bo znal dati vse odgovorov, ne ker noče, ker jih ne ve!
Nenavadno kajne, da kljub bolečini vzplamti neverjetna strast, poželenje…, privoščita si, je zdravilna!

Pozdralvjena,

Jaz sem v popolnoma enaki situaciji kot ti in imam tudi 2 otroka. Tudi meni se je zveza ob 2 otrokih nekako ohladila, enostavno ob vsem tem tempu ni časa, ni energije oz. preprosto ne počneš več stvari enako kot prej. Ja tudi moj si je našel ljubico (za občasna srečanja), sem ga dobila, in je vse priznal. O razočaranju, prizadetosti in solaz raje ne govorim, pa vendar se veliko pogovarjava, razmišljava – enostavno ne moreva živeti ločeno, oba se trudiva in lahko ti povem, da sva znova obudila občutke in željo po drug drugem.
Svetujem ti, da poslušaj le svoje srce, ne pa mnenja tvojih prijateljic, in nas s foruma. Ne prenagli se v ničemer, za kar bi ti bilo lahko žal.
Daj si čas, razmisli, če želiš biti z njim ali ne – očitno ja.
Vem pa da je velikokrat hudo, še posebej, ko izgubiš zaupanje.

Kako dobro denejo taki pozitivni odgovori.

Drago brezvezeno mnenje, čisto prav imaš. Možu postavljam vprašanja, on odgovarja, vendar vsega resnično ne ve. Sedaj poskuša najti odgovor, zakaj ne ve ali noče vedeti.

Resnično se trudim udpustiti, ker verjamem, da bo odpuščanje najbolj koristilo – meni.

Včasih se počutim čisto dobro, potem pa kar naenkrat mislim samo na prevaro. Takrat možu to povem in mi pomaga s pogovorom. Prav absurdno je, da me lahko pomiri edino tisti, ki je to zakrivil.

Glede mojega samospoštovanja – je ranjeno, a še vedno ga imam. Mislim, da ločitev ne bo obnovila samospoštovanja. Le – to si bo opomoglo, ko mu bom odpustila in znala zopet živeti z njim.
Iz preteklih izkušenj sem se naučila, da se samospoštovanje in odpuščanje ne izključujeta.

ZDRAVILNO?????????????

SAMOZAVEST NULA!

Pozdravljeni! Ko je govor o nezvestobi, se ženske ponavadi razvrstijo v dve skupini: na tiste, ki so se pripravljene boriti za ohranitev odnosa s partnerjem in tiste, ki zahtevajo takojšnjo ločitev. Teh je na žalost več. Pri tem govorijo o ponosu, samozavesti, samopodobi in ne vem kaj še vse. Vendar zadeve še zdaleč niso tako preproste. Poglejte samo primer Zveste žene: z možem, ki jo je prevaral, ima dva majhna otroka, očitno ga ima še vedno rada, očitno je tudi njemu kljub prevari veliko do nje in očitno njun odnos pred prevaro ni bil katastrofalno slab.

Ena izmed velikih zmot glede nezvestobe je, da se dogaja samo v slabih partnerskih odnosih. Strokovnjaki menijo, da lahko pride do nje celo tam, kjer vlada ljubezen. In zakaj se zgodi? Moje osebno mnenje je, da varajo ljudje, ki imajo še iz otroštva poškodovano osebnost. Veliko jih je raslo v razmerah, kjer so morali spremljati nezvestobo enega izmed svojih staršev.

In kaj zdaj? Naj ga Zvesta žena brcne, ne da bi se skušala boriti za njun odnos? Nikakor ne. Odhod iz odnosa naj bo posledica jasnega spoznanja, da se ne da narediti ničesar več. Predtem pa naj skuša narediti vse, kar lahko, saj tega ni dolžna samo sebi, temveč tudi svojima otrokoma. Kajti kdo izmed nas ni nikoli naredil nikomur nič slabega? In če je naredil, si je verjetno najbolj na svetu želel, da bi mu bila ponujena še ena priložnost.

Že od praveka sta na vsako stresno situacijo, ki jo doživimo, možna dva odgovora: beg ali boj. Ohranitev družine je vsekakor tista situacija, za katero se je vredno odločiti za boj.

Zvesta žena, bori se za svojo družino. Če se bo zanjo bojeval tudi tvoj mož, ste rešeni, če ne, še vedno lahko greste narazen. Vsekakor se v vseh pogledih pripravi tudi na to možnost, saj boš tako v sebi čutila večjo trdnost.

Oh dajte…

Kje je smisel ženskega boja, če je mož vrgel puško v koruzo in se že zdavnaj nehal bojevati za družino?
ČE Je šel raje drugo osvajat, se za drugo borit!!!!!!
Je z njo že nekaj let!
V čem je torej smisel svetovanega bojevanja?!

Dajte že ženske enkrat nehat tako razmišljati, ker s takim razmišljanjem samo podpirate skakanje čez plot. Torej ste krive same! Naj vas torej veselo varajo!
LJUBEZNI NI VEČ. JE SAMO STRAH IN SRAM! ZATO SE VRAČA IN OSTAJA!
ČE VAM PAŠE.

Verjetno je najlažje pobrati šila in kopita in bolečine
nesti s seboj, na žalost v drugi odnos.

Mnogo težje je: ostati v odnosu in se obojestransko truditi
za razjasnitev okoliščin, ki so pripeljale do varanja(nekaj gnilega je
moralo biti v odnosu v tistem obdobju), se truditi za zdravljenje
lastnih bolečin, obenem pa tudi zdraviti partnerski odnos.

Pravijo, da je to stopnička k osebni in duhovni rasti in da
se najbolj spoznavamo prav v intimnem odnosu z drugim moškim.

Seveda pa, če eden od partnerjev tega dela ni sposoben ali noče
pristopiti k reševanju na tak način, potem pa je (verjetno res) bolje
spakirati kufre.

Svoje ali njegove.

Ne govorimo o prevari, ampak o dveletnem varanju. Ne govorimo o dejanju, ampak o dogajanju, kjer je nekdo dve leti sistematično lagal in sistematično zlorabljal zaupanje svoje žene. Taka zveza je mrtva, lahko se pa seveda greste brezplodno oživljanje mrliča in temu reče boj, čeprav je ravno to v bistvu beg od realnosti.

Boriti se za odnos? Ne. Za odnos se ne da boriti, ker vsak živ odnos ne potrebuje nobene borbe. Treba se je boriti za to, da nam naše potrebe po statusu quo in po pravljicah ne zameglijo vpogleda v realnost. In ne, človek, ki sistematično vara dve leti, ni človek, ki bi potreboval “še eno priložnost” in zagotavljanje, da se ne bo v njegovem življenju nič spremenilo, ampak je človek, ki potrebuje predvsem pošteno dozo požiranja posledic lastnih dejanj. Če naj bo kdaj morda potencialno sploh dober partner. Ljudje se največkrat streznijo in začnejo na sebi delat samo takrat, kadar na svoji koži občutijo posledice tega, kar so naredili. Ujčkanje, razumevanje, “borba za odnos”, “vztrajanje v razmerju” so bedarije, ki nezrelemu človeku samo pomagajo, da bo svojo nezrelost lahko nemoteno fural naprej. In tudi žena, ki dve leti ni opazila in ni problematizirala tega, da se je mož od nje povsem odtujil ali pa ji je na neki ravni to še celo čisto ustrezalo, ne potrebuje nobenega “vztrajanja v odnosu”, ampak predvsem nekaj kvalitetnega časa sama s sabo.

Podpišem pod Janis in smisel?

Se strinjam s tistimi, ki pravite, da naj raje vezo konča. Možu dve leti ! ni bilo žal ne za ženo, ne za otroka in je kar reskiral in reskiral. Gledal je le nase in da je njemu fajn.
Bolje je končati-ali ga še sama začni varati.
Če ga ne boš ti, te bo on še dalje.

Zaupala mu pa jaz na tvojem mestu več nikoli ne bi! Dve leti ti je vendar lagal v obraz.

Tega ne jemljite v opravičilu dejanjem mojega moža, ampak kot pojasnilo.

Res je zlorabljanje mojega zaupanja in varanje trajalo dve leti. V tem času sta izmenjala veliko sms -ov, mailov , telefonskih pogovorov. Pravi, da sta se videla samo nekajkrat – na pijači. Nista imela spolnih odnosov.
Mož pravi, da je to bil odklop in nekaj brez obveznosti.
Ves ta čas je bil zgleden oče. Oba sva čutila, da sva se odtujila, predvsem, ker si nisva vzela časa za naju. Služba, gradnja, majhna otroka – samo o tem sva se še pogovarjala. Jaz sem čakala, da se preselimo in potem urediva najin odnos. On si je našel nadomestilo za to.
Oba sva delala napake. Jaz nisem varala, za naju pa tudi nisem veliko naredila.

semzaboj je napisal tisto, kar mislim jaz.

Janis, a res misliš, da se zdaj ne smeva oba boriti za to, da najinemu odnosu povrneva vse, kar sva zapravila? Čeprav si to oba želiva in se trudiva?

Vsem, ki napišete kaj lepega, hvala. tudi v vaših postih najdeva vzpodbudo za vztrajanje.