prosim pomagajte-bila sem izigrana
Moja bolečina je tako močna, da komaj diham. Stara sem 39 let in imam hčerki stari 17 in 13 let.Starejša hčerka je otrok s posebnimi potrebami, ki ima tako zdravstvene kot psihične težave. Za seboj imam dve sedemletni partneski zvezi, ki sta bili nevzržni in sem odšla. “Zbežale” smo v drug kraj,poiskala sem nam lepo stanovanje in službo, ter smo ob skromnem življenju lepo shajale. Bivši partner nam je vsakodnevno (8 let) uničeval kvaliteto življenja, me, zaradi dodelitve mlajše hčerke, preganjal po sodiščih. Zdržala sem samo ob podpori čudovitih socialnih delavk in psihologinj v šoli in na CSD.Pred hčerkama sem vedno bila hrabra in trdna, vedno sem jima govorila, da na mene se lahko zaneseta, da jih nikoli ne bom pustila na cedilu. Ne vem od kod sem takrat jemala vso to moč. Ničesar se nisem bala, branila sem nas vsepovsod in v vsaki še tako hudi situaciji, ki nam jo je zagodel bivši partner. bila sem kot levinjA, ki brani svoje mladiče. Kjub zelo napornim letom sem ohranila v sebi otroško sproščenost, smisel za humor, bila sem urejena in ponosna, da sem takšna kot sem.
Sedaj pa k bistvu mojega problema. Po petih letih samskega življenja, ko sem bila prepričana, da sem skozi pretekle preizkušnje postala močna oseba in, da sem zrela za kakšen “normalen” partnerski odnos, sem spoznala moškega, ki se je čez eno leto poznanstva preselil v mojo družino. Vse je izgledalo idealno, občutek da se imava zares rada, hčerki ga obožujeta, skupaj smo si začeli ustvarjati prihodnost. Ker nobeden ni imel nekih prihrankov sva najela dolgoročno posojilo in kupila stanovanje. Partner je pred tem živel 15 let s punco s katero nista imela otrok. Občutek sem imela, da ima moje otroke rad. V vseh situacijah mi je bil v pomoč, veliko sva se pogovarjala oz. ni bilo področja o katerem se nebi odkrito pogovorila. Z veseljem sem tudi jaz za njega naredila vse. Rekel je, da super kuham, da sem dobra mama (sam je živel v rejniški družini – mama je hitro umrla, oče je bil pijanec in je tudi potem umrl), da sem čudovita ljubimka….tudi sama sem imela občutek, da se izredno dobro razumeva v postelji. Pred časom pa sem začela Opažati, da je postal bolj tih, zadržan, na živce so mu začeli iti moji otroci, moji starši in vsi moji sorodniki s katerimi se jaz zelo dobro razumem. Zaželel si je krajše potovanje s svojo sestro in sem bila takoj za to saj vem, da si z njo nista nikoli nič privoščila in se mi je zdela to od njega super gesta. Ko je prišel iz potovanja je postal nemogoč. Rekel je, da je obremenjen s službo, da mu gremo vsi na živce. Hotela sem se pogovoriti, ker sem slutila, da je nekaj zelo narobe. Rekel je, da sem jaz kriva, da se več ne razumema tako dobro, ker imam nevzgojene otroke, da vedno samo nekaj težim, ni več imel časa pomagati v stanovanju, pozabljal je stvari… Cele dneve in pozno v noč je presedel pred računalnikom pod pretvezo, da dela za službo (je računalniški programer). Nekaj dni nazaj pa sem se ponoči zbudila (šesti čut)….mislim da nadaljna razlaga ni potrebna, ker je bilo na vašem forumu že o tem veliko povedanega… po kameri msn-ja sem zagledala žensko….rekel je, da jo pozna že pol leta preko ene igrice, da je sedaj na potovanju bil z njo in, da je sestro vzel seboj samo kot pretvezo in,da odhaja od mene. vse je slišala mlajša hči zato je kar takoj spakiral najnujnešje in šel. Pustil nas je, kot da smo smeti. Sedaj čaka, da se ona loči, pripotuje iz tujine in potem bosta skupaj ustvarila družino.
Moje vprašanje za vas: kako naj prebolim ta šok, to bolečino? Kako nisem vedela, da imam poleg sebe odvisneža od interneta in odnos preko njega? Zaupala sem mu 100% in ga nisem nikoli kontrolirala kaj počne. Kaj je z menoj narobe, da sem ponovno padla v takšno nezdravo razmerje? Kako je lahko nekdo tako dober igralec tako dolgo? Ljubi bog, kako sem lahko bila tako lahkoverna in naivna po vsem kar sem prestala v prejšnih letih? Tudi moji starši, njegova sestra, so čisto iz sebe in pravijo ,da jih je vse presenetil.
Sicer se zavedam, da je sam odgovoren in samo ON za svoje vedenje in, da mi ni potrebno imeti slabe vesti, da sem jaz delala kaj narobe. VENDAR JE BOLEČINA TAKO MOČNA….POMAGAJTE MI Z NASVETI, DA PREŽIVIM IN POTOLAŽIM OTROKE OB TEM ŠOKU.(Oprostite za slovnične napake)
HVALA!
Viola
Toliko razočaranja in bolečine je v vašem vprašanju, da kar nisem mogel začeti s pisanjem. Vse, kar bi napisal, se mi zdi tako brez pomena. Kje naj najdem besede, ki bi vas potoložile in vsaj malo ublažile vašo bolečino? Toliko upanja ste imeli, da bo ta zveza drugačna, tako lepo je vse skupaj izgledalo. Potem pa… Prevara, ki boli do kosti. Želim vam, da je bolečina v tem času, odkar ste poslali vprašanje, vsaj malo popustila. Upam, da ste v tej bolečini začutili tudi jezo. V bolečini se namreč mešata jeza in žalost. Žalost vam bo pomagala počasi posloviti se od pričakovanj in upanja, ki ste ga imeli v odnosu s tem moškim. Jeza, če si jo boste dovolili v polnosti začutiti, pa bo sprostila vašo energijo in vas bo naučila postaviti se zase. Verjetno se sprašujete, kaj vam naj pomaga to moje pisanje. Za nazaj se žal ne da nič spremeniti. Bolečina, žalost, jeza pa vam bodo pomagali naprej. Druge poti žal ni. Zato se teh čutenj ne morete »znebiti«, nekako se morate prebiti skoznje in z njimi. Vsak si pri tem najde svoj način. Največkrat pomaga, če lahko o tem govorite. nekomu, ki vam je blizu, ki mu je mar za vas. Upam, da imate vsaj kakšnega takega prijatelja. Če jih ni ali če ne zdržijo, potem si podporo lahko poiščete tudi pri terapevtu. Skupaj z njim bo verjetno pot skozi bolečino lažja, poleg tega pa boste počasi dobili nekatere odgovore. Zelo pomembno je, kot pišete na koncu, da vi niste odgovorni za to, kar je naredil partner, da vam ni treba imeti slabe vesti, ker niste naredili nič narobe. Upam, da danes še bolj verjamete v to, kot takrat, ko ste napisali vprašanje. Ker to 100% drži. Žal pa drži tudi, da nekaj v vas privlačijo taki »nezanesljivi« partnerji. Tudi vi ste imeli težko otroštvo, ki vam je pustilo posledice. Drugače ne bi bilo take privlačnosti. Res škoda bi bilo, če bi se po še eni bridki izkušnji zaprli in umaknili iz intimnih odnosov. To »problematično privlačnost« je namreč možno sčasoma spremeniti, hkrati pa izostriti svoj pogled na druge. Zaljubljenost sicer skrije marsikaj, vsega pa tudi ne. Opisali ste partnerjevo težko otroštvo, ki mu je seveda pustilo posledice. Očitno je ena od njih, da ima velike težave z vzdrževanjem intimnega odnosa. Kar je bilo za vas pri njem privlačno, bi druge ženske lahko dojemale kot resno opozorilo. Čisto možno je, da je vaš partner resno mislil vse, kar je govoril. Da se je res trudil, da bi ustvaril odnos, ki si ga želi – a ga žal ne zmore. Lahko je tudi on upal, verjel, da bo tokrat z vami drugače. Ko pa se je zaljubljenost umikala in je začelo iti zares – se je ustrašil. Za svoj pobeg je seveda našel ogromno razlogov, a niti enega pri sebi. Vzrok je izven njega, vi, otroci,… Zakaj vam to pišem? Ker se zna zgoditi, da bo prišel nazaj, resnično in iskreno skesan. Morda potihem celo upate na to. Toda tudi ob iskreni skesanosti ne bi bilo kmalu kaj dosti drugače. Še vedno bi na tak ali drugačen način bežal. Vprašanje, če bi se sploh zmogel kdaj ustaviti.
Ne vem, če vam bodo te vrstice sploh kaj pomagale. Nadaljujte s tem, kar ste napisali na koncu. Z vami ni nič narobe, niste odgovorni za ravnanja drugih. Ste pa odgovorni zase. Naj bo še tako težko, poskusite najti moč, da se znova poberete. Glede na to, kaj vse ste prestali, ne dvomim, da ne bi zmogli. Ker z vami ni nič narobe, si zaslužite precej boljše in bolj zadovoljno življenje. Vendar boste morali zanj (kot vsi) vsak dan narediti nekaj več, rasti, vedeti in videti več. Zato se ne umaknite iz odnosov, ampak vztrajajte v njih. Edino v odnosih se je možno česa res pomembnega naučiti. Spremembe, ki jih znoremo v odnosih, so najdragocenejše in nam dajo največ. Vzemite si čas, ne pritiskajte nase. Obrnite se na prijatelje, poskusite si najti nove. Iz razlogov, ki sem jih napisal zgoraj, pa vam svetujem tudi pomoč terapevta. Res si ne zaslužite, da se vsega »naučite« samo iz tako bridkih izkušenj.
Lepo vas pozdravljam
Spoštovani gospod Gašperlin,
iskrena vam hvala za vaš odgovor. Vse kar ste zapisali, razumski del mene sprejema in popolnoma razume. Vaš odgovor sem prebrala večkrat saj mi je komaj zdaj uspelo, da se razjočem.
Zgodilo se je ravno to, kar ste napovedali; on sedaj joče in želi z menoj ohraniti “vsaj” prijateljski” odnos.Pravi, da nikoli ne vemo kaj bo prinesel čas… Nekaj dni sem sicer verjela, da je to možno, saj sem si ga želela videti ali vsaj slišati….vendar mi je postalo jasno, da prijatelja res ne moreva ostati in sem mu tudi jasno povedala, da me naj ne kliče več ali kako drugače poskuša z menoj vzpostaviti stika, ker mi nadaljni stik z njim samo podaljšuje možnost začeti življenje brez njega. Ob tem je bil kar jezen. V tem času sem si uredila termin pri Društvu MIR, ker si res iz srca želim razčistiti vse svoje travme in vzroke, ki so me do danes pripeljali do tako bolečih izkušenj. Molim samo, da ne bom prej zbolela od vse te žalosti v sebi saj sem že vidno shujšala in tudi v službi ne funkcioniram tako kot se od mene pričakuje. Edino kar me drži pokonci so moji otroci za katere MORAM poskrbeti s tem, da pač najprej poskrbim za sebe.
Ne vem zakaj mi je prišlo to misel..ampak nekoč mi je dobra prijatelica, ki je tudi psihologinja rekla: preveč si odprta za ta svet, jaz to sicer cenim….vendar te drugi lahko pohodijo…
Najhujši problem pa vidim v tem, da ne znam izražati jeze za katero pravite, da je nujna pri “rehabilitaciji”. Upam, da se bom tega naučila pri terapevtu.
Še enkrat hvala za vaš odgovor in hvala, če mi boste še namenili kakšen nasvet.
Viola
Verjamem, da boste v društvu MIR dobili ustrezno podporo, da boste lažje zdržali pri svojih zelo pravilnih odločitvah. Vidva s tem partnerjem ne moreta biti prijatelja. Morda kdaj čez dolga leta, ko bo čas opravil svoje. Zdaj pa predvsem potrebujete mir, da se znova sestavite in postavite na svoje noge. Da se umiri ta čustveni vihar in da se boste lahko bolj sproščeno odločali. Ni izključeno, da boste čez čas začutili, da ste toliko močni, da bi se spet srečali z njim. Na nek način je paradoks, da boste bolj zadovoljujoč odnos z moškim verjetno izkusili šele takrat, ko boste v sebi našli moč in zavedanje, da lahko preživite sami, brez moškega. Zaenkrat pa samo vztrajajte in najprej poskrbite zase ter svoje otroke. Srečno!
Pozdravljeni,
hvala Cec za vzpodbudne besede. Se zavedam, da je moje zaupanje v moški na popolni nuli. Tako se mi zdi tudi nekako prav, saj sem očitno zaupala moški, ki jim ne gre zaupati.Trenutno sem najbolj jezna na sebe…ker sem bila tako slepa vsa ta leta.
Gospodu Gašperlinu želim povedati, da sem opravila svoj prvi razgovor v Družinskem centru Mir. Sedaj čakam na termin, da začnem s terapijami. Gospa v centru je bila tako prijazna in mi je ponudila, da se bo prilagodila mojemu vsakodnevnemu natrpanemu urniku.
Upam, da bom čez čas, ko bom brala vse kar sem zapisala na tem forumu, samo ena od nujnih izkušenj, ki so me pripeljale do srečnejšega življenja.
Lep pozdrav vsem.
“Življenje ni cilj, kamor smo namenjeni, temveč pot po kateri hodimo…edini učitelji so nam ljudje, ki jih na tej poti srečamo….” (še kako res je to…)
VIOLA,
ne vem kako naj te potolažim….
Tako bolečino sem preživljala pred skoraj dvema letoma, ki me je moški s katerim sem živela 2 leti grdo prevaral in še zdaj ne morem verjeti kako je to mogoče…kako te preslepi…kako kako kako…
Prebolela sem težko….še vedno dostikrat pomislim…
Bolečina je bila tako močna, da sem vidno vsak dan bolj hujšala…bolečina v srcu pa tako neznosna, da sem mislila, da me bo pobralo in da ne bom preživela…
Pa sem…še vedno sem tukaj, z vami, z nami :))
Če potrebuješ pomoč, če ti bo kaj lažje, za klepet, za podporo, za ramo,…težko bo še nekaj časa, pojdi med ljudi, nove prijatelje…
Oglasi se, mogoče ti bi lahko pomagala….
Viola, to, da si ves čas tako neegoistično skrbela za svoji hčeri, je najlepša nagrada, ki si jo sploh lahko v tem življenju naredila svojima otrokoma in sebi.
In že zaradi tega si nekdo, ki je dosegel dosti več kot marsikdo med nami.
Moški so pač moški, zaupala jim osebno tudi več nikoli ne bom, ker sem tudi sama ugotovila, da bolj jim zaupaš, slabši do tebe so!
Če pogledam samo prijateljice, ki varajo in lažejo svojim partnerjem in so ti popolnoma nevedni, a predani in dobri, potem mi postaja jasno, da so vsi ti medčloveški odnosi dandanes brez neke perspektive poštenosti in odprtosti.
Zmaga vedno tisti, ki igra!
Zakaj bi se mogel on smiliti tebi, če je imel takšno ali drugačno otroštvo – si se ti smilila njemu, ko si imela takšne probleme skoraj vso svoje življenje?
Si se mu smilila, ko je bil lepo samo na dopustu, ti pa ničvedna, si morala skrbeti za takrat, vajino družino. Natikal ti je rogove in potem te je še brez bilokakšnega opravičila in pametne razlage, ko si ga kvazi inflagranti dobila z drugo, zapustil.
To je za nas veliko ponižanje, občutek, da je zmagal nekdo drug.
Ampak ne skrbi, ob njem ne bo nikoli nobeni ženski idealno ali zelo lepo dolgo časa, ker bo vedno slej kot prej doživela posledice njegove preteklosti. Zdaj eni ženski bo sprememba padla prej v oči in bo morda celo imela voljo in energijo, se ukvarjati z njim kot da je on otrok, tebi pa to ob tvojima otrokoma res ni potrebno niti ni vredno energije!
Nekaj se poskusi naučit, da je življenje lepo tudi ko si sam, da šteje čisto vsak moment v našem življenju in da je trošenje energije in živcev za tiste, ki nas ne cenijo in nas niso vredni vržen čas stran, raje posvetit taisti čas sebi, svojim otrokom, prebiranju knjige, celo pucanje oken je boljše opravilo ;).
Takšno izgubo sem dala pred leti skozi in sem bila psihično popolnoma na dnu. Vedno znova sem si takrat govorila: čas, samo čas bo pozdravil.
In res je čas pozdravil vse tiste bolečine in rane.
Za svojo notranjo srečo pa zdaj ne potrebuješ moškega, ampak res dobro prijateljico in pozitivno gledanje na prihodnost. Tvoje življenje niti približno ni izničeno, ker je en tip odšel iz vašega življenja, kot sem že na začetku rekla, si uspela do sedaj že ogromno stvari!
Za otroke pa bodi prepričana, da bodo preboleli, otroci razumejo v svojih srčkih več kot bi jim pripisal in so tudi dosti bolj fleksibilni kot delujejo in njim je najpomembnejše, da imajo tebe! Ne skrbi, otroka se bosta obrnila, le močno oporo morata imeti v tebi. In, kar se mi zdi pomembno je, da jima ne daš čutiti, kako zelo te je prizadelo in ubilo!
Naj ti bosta deklici res na prvem mestu, da bosta ohranili vero v vaš trio.
Vse dobro ti želim.
Pozdravljeni!
Zdelo bi se mi narobe, če ne bi k odzivu od Michelle dodal vsaj kakšen stavek. V življenju nas marsikaj in marsikdo prizadane. Ampak obupati nad vsemi moškimi, ker nas je nekaj od njih razočaralo… Obupati kar nad odnosi nasploh, kot razumem Michellin stavek “Zmaga vedno tisti, ki igra!”. To po moje sploh ne drži. Tisti, ki igra, vedno znova izgublja!! V konkretni zgodbi, pa naj bo še tako boleča, je “zmagala” Viola, ki je pošteno dala v odnos vse, kar je zmogla. Sploh pa je brez pomena uporabljati besedo “zmaga”, saj v odnosih ne gre za to. Se mi zdi, da ravno tako pesimistično in “bojevito” razmišljanje, ki kar preveva Michellino pisanje, še največ pripeva k odnosom, kjer oba izgubljata.
In še en stavek se mi zdi zelo nevaren: “Naj ti bosta deklici res na prvem mestu.” Spoštovana Viola, na prvo mesto morate postaviti sebe. Naučiti se morate poskrbeti zase in se bolje znajti v odnosih. Šele potem boste lahko pravilno in v pravšnji meri poskrbeli za svoje otroke. “Živeti za otroke” skoraj vedno pomeni “obesiti se na otroke”. Kmalu ni več jasno, kdo komu pomaga, kdo se na koga opira. Odgovorni starš takega dvoma ne dopušča. Zato, Viola, samo pogumno naprej. Tudi ta bolečina bo enkrat popustila. Vi pa boste, bogatejši še za eno izkušnjo, naslednjič bolj pazljivo in preudarno izbirali. Predvsem pa ste in boste močnejši, več in hitreje boste zaznali, tako da se vam kaj podobnega ne bo zgodilo. Se vam pa bo kaj drugega, kot vsakomur. Vendar v tem je smisel in sok življenja.
Lep pozdrav
Pozdravljeni,
hvala vsem za vse vzpodbudne besede,ki mi dajo misliti in razumeti stanje v katerem sem se znašla. Res je, da bolečina še niti najmanj ni popustila in, da je moja prva misel zjutraj in zadnja misel zvečer ON. Terapevtski pogovori me delajo še bolj ranljivo in mislim, da mi odpirajo oči ter dajejo uvid v dogodke, ki so bili nekako logični.
Trdno sem odločena, da HOČEM dobiti odgovore za moje trpljenje. Ta odločenost pa mi daje moč, da mi ni vseeno, in da se borim za sebe. Danes namreč še bolj vem, da me še nikoli ni nihče tako zelo prizadel kot bivši partner saj se še nikomur nisem tako 100% predala in v njem videla samo dobro. Ob tej “izgubi” sem se počutila, kot da mi je bivši partner umrl – tako boli- kar je dejansko res, saj je podoba,ki sem jo imela o njem v tistem trenutku, ko me je prevaral, umrla.
Drži, da sem bila vajena najtežjih preizkušenj v življenju….bila sem že brez službe, brez denarja, brez doma, za sebe in za hčerki včasih nisem vedela kaj bomo jedle naslednji dan…vendar me je ta preizkušnja edina vrgla tako močno na tla, da so mi prišle iz ust besede: Oče, zakaj si me zapustil…
Saj vem, da bo bolje, ker mora biti.
Še naprej hvala vsem za vzpodbudne, tople besede.
VIOLA, pusti si pomagati in končno pridi res vsem rečem do dna, to ti bo za vso življenje najboljša terapija in moč, da začneš pri sebi čisto od začetka.
Gospod Gašper, pa bom še vam odgovorila.
Ko smo ženske matere, moramo gledat na prvem mestu na otroke! In ne nase.
Ker če vzamemo samo sebe, potem verjemite, da bi imele marsikdaj raje čas zase, šle na kakšen dopust kjer bi se v celoti pustile razvajati in uživale samoto in prosti čas, marsikdaj bi raje spale dlje kot do rane ure, ko nas zbude otroci, marsikdaj ne bi kuhale, ker smo preutrujene, pa …
Ampak moramo misliti na otroke!
Na naše otroke, ki jih imamo in za katere skrbimo.
Če bi starš, kot pravite vi, prvo mislil nase, potem bi bili vsi ljudje takšni, kot tukaj marsikatera opisuje svoje može – po službi pijačke, športa, bi šel sam na dopust, ni ga nič domov itd.
Ja, imamo pravico priznat, da se nam včasih ne da, da smo včasih preutrujene, to pa še ne pomeni, da kljub temu ne postorimo potrebnega za otroke, tudi nasmeh, ki morda ni iz srca, ker smo v sebi ranjene, ampak vseeno je nasmeh narisan na našem obrazu in pač tako je, ko imaš obveznosti do otrok!
Kljub temu pa je, kot ste rekli, možnost, da se človek preveč oklene na svoje otroke, ampak ta možnost je itak vedno, ne glede na to, na katerem mestu so otroci. Lahko se tudi oklene človek na svoje otroke, ker je egoist, kajne? Še večja možnost je, bi si upala trdit. Ker se v primeru, da se otrok začenja osamosvajat, mati oklene nanj iz strahu, da ONA NE BO OSTALA SAMA IN OSAMLJENA. Če pa ti je na prvem mestu otrok, bo vsaka odgovorna mati vedela, da je prišel čas za to.
Moje razmišljanje sploh ni pesimistično, temveč realno.
Zakaj je potem ostala npr. VIOLA tolikokrat brez moškega, so jo prizadeli ali jo zapustili?! Je “izgubila”. In niti približno ni edina..
Morda sem se res narobe izrazila, ker dejansko ne bi smelo it za tekmovalnost med dvema, ampak bolj tukaj čitam zgodbe, bolj mi je jasno, da gre očitno vedno za neko tekmovanje med spoloma. Kdo si bo lahko več privoščil, kdo več dela in kdo manj, kdo bo koga prej prevaral in blabla.
Mimogrede, če bi bili moški res tako enostavna bitja in bi bili nasploh fino in fajn – bi nikoli ne šlo toliko vez narazen prav zaradi njih!
Moški so (ste) seksualna bitja, dosti bolj kot me ženske, to vam je dano v genih in kdor nima trdne volje, ne bo zmogel odgovornosti ene družine.
Pozdravljeni!
Očitno se da moje odgovore razumeti na zelo različne načine. Vsak jih bere skozi svoje izkušnje in poglede. Ne bi se rad zapletal v diskusijo in prepričevanje, se mi pa zdi, da tokrat le moram dodatno pojasniti dve stvari:
– Ženska, ki ne zmore sebe postaviti na prvo mesto in poskrbeti zase in svoje potrebe, tudi ne bo zmogla dati otrokom tega, kar od nje resnično potrebujejo. Matere, ki se “žrtvujejo” za svoje otroke, jim s tem naredijo več škode kot koristnega. Poskrbeti zase za žensko ne pomeni egoizma na račun ali proti otrokom, saj ženska-mati brez tega, da res razvije svoje materinstvo ne more “poskrbeti zase”. Tukaj ne gre za “ali-ali”, ampak “in-in”.
– Za Violo ne bi bila najbolj smiselna smer razmišljanja “zakaj jo je toliko moških prizadelo in zapustilo”, ampak “zakaj jo privlačijo ravno taki moški”. Na to, kaj in zakaj so počeli moški, namreč nima čisto nobenega vpliva. Vzorec privlačnosti pa je njen, zato nanj lahko vpliva.
Lep pozdrav
Michelle
Med najinima odgovoroma je zelo velika razlika. Težko verjamem, da se da strinjati z obema.
“res”
Privlačnost ni kemija. Ni naključje, da so nam privlačni točno določeni moški/ženske. Direktno na to, kdo nam je privlačen, ne moremo vplivati, lahko pa SE ODLOČAMO, kaj bomo s to privlačnostjo naredili. Ni treba kar na vrat na nos v odnos z nekom, ki nam je močno privlačen. S tem ko spreminjamo sebe, ko zorimo in rastemo, tudi spreminjamo temelje privlačnosti. Se vam kdaj zgodi, da srečate koga iz mladosti in se vprašate “Kaj pa sem na temle takrat videla?”.
Temelji privlačnosti in naših “vzorcev” mišljenja in čustvovanja so praktično enaki. Ko spreminjamo sebe, na nek način spreminjamo tudi te temelje. “Spreminjanje sebe” predvsem pomeni spremeniti svoje poglede na svet, druge in sebe. Ko nam to uspe, se spremenijo tudi naši odnosi, saj jih soustvarjamo. Kako se spremeniti? O tem pa je bilo na tem forumu že veliko napisanega. Ne gre čez noč, se pa da. S pogumom, vztrajnostjo in strpnostjo.
Lep pozdrav
Spoštovani gospod Gašperlin,
Pet let sem živela sama – brez partnerja, znam poskrbeti za sebe in svoje otroke…bivši partner je prišel v moje življenje dobesedno tako dobro zamaskiran, da ga nisem spregledala do zadnjega trenutka…šele zdaj odkrivam stvari, ki bi mi morale, že v času razmerja, dati misliti….
Res srčno upam, da se mi bo uspelo toliko spremeniti, da me ne bodo privlačili takšni tipi moških.
Zanima me, kakšne pozitivne izkušnje imate za take vrste preobrazbe? Lahko človek uspešno počisti s svojo preteklostjo? Res obstaja kakšen žarek upanja?
Hvala za odgovor.
Spoštovana Viola
Moji zadnji odgovori v tej temi so bili namenjeni bolj drugim, zato sem pisal bolj na splošno. Želel sem, da ostanejo ključni poudarki jasni in da izrazim svoje nestrinjanje z nekaterimi pogledi in trditvami.
Vi sebi nimate kaj očitati, saj ste šli v odnos pošteno in tako v njem tudi vztrajali. Vaš bivši partner morda sploh ni bil tako zelo zamaskiran, ampak je tudi prišel v vajin odnos s poštenimi nameni. Vendar pri tem oziroma v odnosu ni zdržal. Če on ni zdržal, potem se res nimate za kaj kriviti. Verjamem, da znate poskrbeti zase in za otroke. Enako verjamem, da boste vztrajali, dokler si ne ustvarite za vas bolj zadovoljivega življenja. To vam bo vedno znova dajalo priložnosti za to. V tem smislu tudi ta zadnja boleča izkušnja ni bila zaman. Po njej ste drugačni, močnejši, bistveno bolj, kot čutite ta trenutek. Želim vam, da to moč uporabite, da vztrajate v odnosih, da ne izgubite zaupanja kar vsepoprek. So tudi moški, veliko jih je, ki so vredni zaupanja. Opazili jih boste in spustili bližje v vaše življenje, ko boste bolj začeli zaupati sebi. Ko se boste še bolj cenili in boste začutili, da si zaslužite, da vas imajo drugi radi, tudi če se nič ne trudite za to.
Tudi za vas obstaja precej več, kot samo žarek upanja. Veliko ste že naredili, še več boste. Ne gre toliko, da človek počisti s svojo pretekostjo. Ta je, kakršna pač je in bo taka tudi ostala. Ključno je, da se naučimo in zmoremo drugače in bolje spopasti s sedanjostjo. Da vidimo več in drugače. Da opazimo, česar prej nismo in da vsak dan zmoremo nekaj več. Če pogledate nazaj, ste v tem smislu že veliko naredili. Z vašim terapevtom pa vam bo šlo to še hitreje.
Lepo vas pozdravljam
“Ko se boste še bolj cenili in boste začutili, da si zaslužite, da vas imajo drugi radi, tudi če se nič ne trudite za to.”
pozdravljen gospod Gašperlin,
Izvzela sem vaš zgornji stavek, ker mi je dal misliti in mi je zvenel po glavi. Šla sem v knjižnico in si ponovno – po 10 letih- sposodila knjigo Sanje Rozman: Sanje o rdečem oblaku. Hja, knjigo berem, kot da bi jo brala prvič, berem sebe, berem žensko (sebe), ki preveč ljubi, berem o moji bolezni…postaja mi jasno, da je moja rešitev samo korenita sprememba mene same. Stah me je, ker vidim v tej spremembi novo pot, ki je ne poznam. Strah me je, ker več nikoli ne bo tako kot je bilo…po drugi stani pa vem, da bom še bolj zbolela, če te spremembe ne uresničim.
Upam samo, da ni prepozno in da je pravi čas ZDAJ.
Lepo vas pozdravljam.
Viola
Ni prepozno in pravi čas je zdaj in vsi dnevi, ki še prihajajo. Svoje strahove upoštevajte, o njih na glas spregovorite, predvsem pa se o njih s kom pogovarjajte. Naj vas pa ti strahovi ne ustavijo.
Lepo vas pozdravljam