partnerjeva hčerka
Pred dobrim letom se je hčerka partnerja preselila k njemu-na vrat na nos.(nevzdržni odnosi z mamo in njenim partnerjem.).Končala je poklicno šolo sedaj naj bi se šolala naprej.(sistem 3+2).Našla si je fanta, ki je bivši zasvojenec – heroin.Bil je 2 meseca v komuni,sedaj naj bi bil čist že pol leta.Hčerka je bolj lena,zato jo je bilo potrebno siliti,da gre delat en mesec,da si zasluži za svoje potrebe( šminke….).Našla si je delo.Vse je bilo krasno,domov je prihajal zmatrana,sodelavci so bili super,šef siten,vozila jo je sodelavka….Dokler s partnerjem nisva šla na pijačo v lokal,kjer naj bi hčerka delala.Vprašam če dela in šok! Punce sploh ne poznajo,nikoli ni delala pri njih.Nemogoče.Vprašamo še enega sodelavca – enako.Zvečer pogovor.Seveda hčerka je bila tiho,povedala ni nič.Kaj storiti?!Zaupanja ni več.Lasten otrok ti en mesec laže in pripoveduje pravljice o službo v kateri nikoli ni bila. Kako naprej.je potrebna strokovna pomoč.Stikov,razen redkih izjem z mamo nima.( če je to res ).Ali naj se pogovorimo s fantom in njegovo družino? (njegove družine ne poznamo). Prosim za nasvet.S partnerjem sva šokirna.
Pozdravljeni
Začel bom z nečem povsem drugim, kar verjetno pričakujete. Ko sem prebral vaše vprašanje, mi je najbolj ostalo, da pomoč iščete vi. Če sem prav razumel, to ni vaša hčerka, ampak partnerjeva. Zakaj se ni on obrnil po pomoč?! Čeprav morda tako izgleda, nimate vi problema s partnerjevo hčerko, ampak ga ima partner. Pravzaprav je obratno: hčerka ima velike težave s svojim očetom – vašim partnerjem. Njeno obnašanje prav kriči po tem, da bi se oče končno prebudil, jo vsaj malo začutil, ji postavil jasne meje, ji razložil, kaj je prav in kaj ne. Vaš partner kot oče ni izpolnil večine svojih nalog. S tem ko vi poskušate reševati, česar sploh rešiti ne morete, partnerju samo še naprej omogočate, da je »šokiran«, »prizadet« in – povsem nemočen. Tako z najboljšimi nameni delate škodo partnerju, še bolj pa njegovi hčerki. Zato se iz te zgodbe povsem umaknite. Od partnerjeve hčerke zahtevajte spoštljiv in korekten odnos. Če vas bo prosila za pomoč in nasvet, ki ga lahko da ženska, ji po najboljših močeh pomagajte. Če pa bo prišla po nekaj, kar lahko da samo oče, jo prijazno napotite k njemu. Partnerju pa dajte čim več sočutja in podpore. Bodite rama, na katero se lahko nasloni, ko mu bo prehudo. Ob tem pa bodite odločni, da mora rešiti NJEGOV problem. Predvsem pa – čisto nič ne naredite namesto njega. Morda se vam zdi (pre)malo to, kar sem vam predlagal. Toda, samo to lahko koristnega storite. In če se boste poskusili tega res držati, boste hitro ugotovili, da to sploh ni tako malo in enostavno. Vsem želim, da se oče-partner čim prej uspe vsaj malo zbuditi, preden bo hčerka povsem zabredla.
Lep pozdrav
Zakaj jo gospod Izidor napadate?Pravite,da išče avtorica posta pomoč za sebe.Na njenem mestu bi mene tudi skrbelo,če bi imela takšno situacijo kot jo ima ona.
Včasih so otroci mali posebneži in se zlažejo,pa ne,d aje zdaj doma vse narobe.Eni imajo to v krvi ali genih.Včasih poiščejo takšno pot zato,ker je to trenutna pot,ko ni treba polagati nobenih računov.Nikogar ne zagovarjam,celo strinjam se z nadaljevanjem vašega odgovora.
Gospa je zaskrbljena,ker ji ni vseeno.Rada bi pomagala partnerju,da reši zadevo.
Nekateri starši so skozi budni,otroci pa zabredejo.Kaj je potem tukaj narobe?
Pa še to.Takšni otroci,ki ga takole špičijo težko prosijo za pomoč.Kako bo prosila njo,ki ji ni mama,če še z mamo nima urejenih odnosov.
Neke meje bo treba postaviti.Koliko jih razume,ali sploh ve,da gre za njeno dobro,ali to razume kot šikaniranje očetove partnerice in samega očeta?
Ne gre vse gladko še pri veliko mlajših osebah,sploh če gre za razbite in na novo ustvarjene družine.
Pozdravljeni “mislim tako”
Nikakor ni bil moj namen, da bi gospo kakorkoli napadal, tudi mi ni jasno, v katerem delu svojega odgovora naj bi to storil. Želel sem samo preusmeriti njen pogled in ji na nek način odvzeti breme, ki si ga je po nepotrebnem naložila. Seveda je povsem razumljivo, da je gospa zaskrbljena, saj vse skupaj vpliva nanjo, želela ali ne. Žal pa gospa za vse skupaj ni čisto nič kriva, zato tudi ne more nič kaj dosti narediti, da bi se ta problem rešil. In to je bilo jedro odgovora. V nadaljevanju pa samo kratki komentarji nekaterih vaših misli:
– “Pravite,da išče avtorica posta pomoč za sebe”
Želel sem opozoriti, da jo išče namesto nekoga drugega, da nekdo drug rabi pomoč, ker ne zmore opravljati svojih nalog. Če iščemo pomoč namesto drugega, mu s tem delamo medvedjo uslugo, predvsem pa mu še naprej omogočamo pasivnost
– “Včasih so otroci mali posebneži in se zlažejo”
Saj ne gre samo za hčerkino laž. Zaskrbljujoč je cel vzorec hčerkinega obnašanja, njena splšna brezciljnost in izgubljenost. Vse to, skupaj z njenim vedenjem, res kar kliče po očetu.
– “Nekateri starši so skozi budni,otroci pa zabredejo.” Ne gre samo za budnost, ampak gre za izpolnjevanje starševskih nalog. Če jih starši zadovoljivo (ni treba da popolno) izpolnijo, bodo otroci vseeno sem ter tja malo zabredli (bolje rečeno kiksnili), ampak ne pa tako zelo kot ta hčerka. Dobra starša ob tem ne bosta “šokirana”, ampak bosta (kljub ločitvi) med sabo sodelovala, da najprej ugotovita, kaj sploh tiči zadaj ter otroku poskušala pomagati, da se iz tega pobere.
– “Takšni otroci,ki ga takole špičijo, težko prosijo za pomoč”. Otroci ravno s tem, ko ga takole špičijo, kličejo na pomoč!! Na starših je, da se tega zavedo in pridejo na pomoč. Hčerka rabi pomoč, dobesedno kriči po njej, vendar tega sploh še ne zna povedati, ampak to kaže s svojim obnašanjem. Tega ne počne zanalašč, ampak drugače ne zna. Vse njeno problematično obnašanje ni nič drugega, kot en sam krik po pomoči očeta: “Pridi, pomagaj, ustavi me, pokaži kaj je prav in me v tem podpri. Bodi z mano, potrebujem te!”
Hčerka ni kriva za razbito družino, ona je samo žrtev. Z ločitvijo ni prenehala niti ena očetova (pa tudi mamina!) dolžnost. Na vaše mnenje spoštovana “mislim tako” sem se odzval ravno zaradi tega nevarnega zvračanja odgovornosti na otroka ter na njihovo “kri in gene”. Geni že imajo kaj zraven (npr. temperament), ampak glavna pa je vzgoja. Zgoraj omenjena hčerka je zdaj že toliko stara, da bo počasi le morala prevzeti odgovornost za svoje početje. Ni pa njena odgovornost, da je na rob odraslosti prišla tako zmedena in slabo opremeljena za samostojno življenje. Kljub njeni starosti ji starša lahko še vedno precej pomagata in popravita vsaj malo zamujenega. Žal pa bo hčerka, kot veliko otrok nasploh, morala večino napak, ki sta jih naredila starša, popravljati sama.
Upam, da je po teh dodatnih pojasnilih ostal kakšen nesporazum manj.
Lep pozdrav
Absolutno se strinjam z odgovorom g. Gasperlina. zelo tipicno, nova partnerka isce odgovore za partnerja in njegovo bivso razbito druzino, kjer je hcerka vec ali manj samo simptom odnosa med bivsima partnerjema. Hcerka se zaveda nesoglasij med njima in z njima manipulira, ker ve, da bo vedno eden izmed njiji na njeni strani, pa ne glede na to, kaj bo pocela. Sem sla sama skozi to vlogo nove partnerke in verjemite, da bi dobro premislila, ali bi sla se enkrat skozi to. ce boste igrala avtoriteto in hcerki postavljala meje namesto oceta in mame, se lahko vsi oni trije zarotijo proti vam in vam naprtijo krivdo za vse, kar se je dogajalo in se se dogaja. V druzinah, kjer nihce ne sprejema odgovornisti in svojih vlog, se to zelo pogosto zgodi. Tako da bodite previdni in ce partner nic ne ukrene, raje premislite o tem odnosu in kaj to dolgorocno pomeni za vas, morebitne vajine skupne otroke, itd.
Oglašam se ponovno.Zahvaljujem se za mnenja vseh.Najbrž ima g.Izidor prav,saj menim,da ima veliko več izkušenj kot jaz.Pisala pa sem ,ker smo bili takrat res v velki stiski in sem želela slišati mnenja drugih ljudi – koga,ki je bolj izkušen od naju s partnerjem ali pa nekog ki je morda že probal podobno situacijo.Partnerjeva hčerka je po nekaterih pripovedovanjih imela grdo otroštvo.Skupaj kot družina so do njenega 6 leta živeli skupaj potem pa sta se ločila.Partner je želel hčerko obdržati,vendar je sodišče odločil v prid matere čeprav ni bila najbolj skrbna in ljubeča mama.Veliko sta se selili,medtem je rodila z drugim partnerje še enega otroka,…spet odšla k tretjemu partnerju,sedaj je že ponovno z novim….Oče je vedno skrbel za hčer,obiske je imel dovoljene enkkrat na teden,določene točno na uro -tudi kasneje ko je že bila večja (15 let).Velikokrat pa hčerke tudi ni dobil,ker se je pač mama tako odločila.Resnice, kaj se dejansko dogaja nismo zvedeli nikoli,saj hčera ni nikoli želela govoriti kako živi z mamo oziroma ji je mama to prepovedla!?
Kot mami odraslega sina mi je jasno,da ta otrok trpi ,ampak nikakor ne pusti do sebe.Vem,da ji je mati že vcepila sovraštvo do mene, vedno pa je grdo govorila tudi o očetu,čeprav je vestno skrbel za hčer ( preživnina,obiski,žepnina, darila ).Kako takšnemu otroku pomagati? Še vedno ima tega fanta,prihaj tudi k nam domov – redko,večinoma sta pri njemu.( njegovi starši so super – pravi ona).Verjamem,saj v njej morda vidijo rešilno bilko. Menim,da se ne drogira več,amapk.. strah ostaja.