laži
Živjo,opažam, da mi mož zadnje čase laže. Sicer so to drobne laži, za katere pa se bojim, da bodo prerasle v večje. Verjetno se vam bo zdelo smešno, pa vendar se mi zdi bolno, da se laže. Pred nekaj dnevi sva iz vrta vozila domov pladnje od sadik, v enem je bila še zemlja in on je to dal v pritlažnik avtomobila. Povedala sem svoje mnenje, da naj zemljo strese ven, da se ne bo stresila po pritlažniku, nejevolno to strese ven, nakar prinese še nove pladne in vidim, da je v spodnjem še zemlja zato ga vprašam, če je iz vseh stresel zemljo in on pravi da ja in kot otrok popravi pladnje, da ne bi opazila zelje Še nekrat ga vprašam, če ni zemlja v spodnej pladnu in on meni še enkrat, da mi je povedal da ne. Ker res ne prenesem laži ga vprašam zakaj mi laže in on samo zavzdihne. Povedala sem mu da se ob takem dogodku ne počutim dobro. No danes pa ponovno laž. Pridem domov in pri računalniku, po podlogi od miške, … drobtine. Ker je bil računalnik logiran nanj sem vedela, da je bil za njim. Vprašam ga ali je bil na računalniku (omenila sem tudi nesnago in ga prosila naj počisti za sabo) in on me gleda in pravi ne nisem bil. Še enkrat ga vprašam in on spet resno reče ne. Povem mu, da se res ni potrebno lagati, ker ni nikogar drugega pri hiši, ki bi šel na računalnik (hči je bila z doma), poleg tega je še logiran na svoje ime. Sem zelo odprta in se ne znam trmati, moža sem prosila naj mi pove za vzroke laganja, ki se pojavlja zadnje čase, pa se je obrnil, šel ven, zvečer v posteljo in spati. Kaj mi svetujte? Hvala za odgovor. Ana
Spoštovana Anasir,
ob vašem pisanju čutim vse drugo, le laži ne. Podala vam bom le nekaj razmišljanj, ki so se mi prebudila.
Gre za čisto nezaupanje med vama in grozen strah ter ogroženost, ki sta se naselila v vajin odnos. Med vama je zid, preko katerega ne moreta. Po eni strani čutite, kot da je vse na vas, da se morate vselej vi odločati in sprejemati pomembnejše odločitve ter voditi vse stvari, pri tem pa zelo pogrešate moževo odločnost in varnost. Po drugi strani pa vas je strah, da nič ne bo uspelo brez vas in skušate nadzorovati vse. In ker ste pri večini stvari vi tisti, ki narekujete, kako živeti (kot da je vse odvisno od vas), ste najverjetneje od vsega tega tudi že utrujeni, obupani in bi si najbolj želeli, da vam mož vsaj malo pride nasproti. Ob vas pa se mož počuti nesposobnega in manjvrednega in že vnaprej verjame, da bo vsega kriv in da ne bo v redu. In točno tako se zgodi: vi znorite in imate občutek, da vam nekaj prikriva (čeprav ste mu povedali, kaj mora narediti), njega pa je že vnaprej strah, da bo nekaj zamočil in zaradi svoje stiske ostaja negotov, nemočen, kar se izkaže za čisti “polom”. In tako se nenehno vrtita v dinamiki “mati-sin”; vi navidezno delujete kot mati, ki čuti, da mora poskrbeti za nebogljenega sina (vašega moža), ki se sam ne znajde najbolje. Ker se vaš mož že vnaprej boji kritike, obsodb in občutka, da je vsega kriv in se čuti zelo ogroženega, vam vsakič zanika resnico. Krivdo je verjetno že ob starših večkrat krivično občutil in bil zato mogoče celo kaznovan. Vi pa ste se naučili, da morate delovati odgovorno, poskrbeti za druge in vselej biti na preži ter preverjati, ne glede na vse. Na ta način se vsaj delno pomirite, saj čutite, da se moškim ne da zaupati.
Do obeh je krivično, da tako živita. A vsak zase sta odgovorna, kaj bosta naredila, da bo vajin odnos bolj zadovoljiv in izpolnjujoč. Kaj narediti? Začnite razmišljati, kako bi vam bilo, če bi možu lahko bolj zaupali in ga ne nenehno preverjali na vsakem njegovem koraku. S tem bi tudi njemu dali možnost, da se sebi dokaže in potrdi. Da ne bi jemali odgovornosti za vsako stvar nase, temveč bi mu prepustili en del. S tem bi se tudi vi razbremenili in na ta način poskrbeli zase. Vaš mož je odrasel človek in zanj ter njegovo življenje nikakor niste vi odgovorni. Odgovorni ste le zase in za otroke. Nezaupanje je obojestransko: vi že vnaprej ne zaupate možu, da mu bo uspelo, on sam si ne zaupa niti nima občutka, da se lahko zanese na vas.
Začnita s pogovorom o vama, kako se počutita v konkretnih situacijah in kaj doživljata drug ob drugem, saj nobenemu od vama ni lahko. Nihče pa tega ne počne namerno. Ko boste razumeli in slišali, kako se mož počuti, ko ga nenehno preverjate in ko bo on vas razumel, kako težko vam je, ker morate misliti na vse, bosta postala sočutna in bosta drugače delovala v prihodnje. Korak za korakom. Takrat se ne bosta le jezila ali umikala, temveč bosta brez besed razumela, kako se počutita. Želim vama, da vama uspe. Srečno.
Takole se je začelo pri nama – majhne, nedolžne laži. Ko sem nekajkrat to ugotovila sva se pogovorila in kot pravite, Barbara, sem mu poskušala zaupati. In veste kakšno je razočaranje, ko en dan spet ugotoviš, da se nekdo pogovarja z vami in vam takorekoč obljubi vse možno s figo v žepu?
Čez leta so iz majhnih laži nastale velike, ki so na koncu povzročile škodo celi naši družini. Dopovedati si ni dal ničesar, vedno je vztrajal, da govori resnico, da si drugi izmišljujejo – samo on je bil pošten! Pa sva se pogovarjala, sem se trudila mu zaupati – napaka! Do danes nas je pripeljal do takšnega položaja, da komaj živimo, kajti majhne laži vedno postanejo velike.
Tist, ki je pošten partnerju itak ne bo lagal. In nikar ne pišite, da se moški počuti zaradi ženske majnvrednega in nesposobnega in se mora zato posluževati takšnih obrambnih mehanizmov!
Anasir, vsekakor pa menim, da pri vama komunikacija zelo šepa, kajti če se mož noče pogovarjati, bosta problem težko rešila. Možno sicer, da če ta situacija traja kratek čas, da ima mož kakšne težave v službi ali kje drugje in ga to mori. Vsekakor morata stvar rešiti v začetni fazi, kasneje bosta težko našla rešitev.
Spoštovana Sanella,
hvala za vašo izpoved. vsako laganje ima seveda svoj razlog. Dostikrat pa človek laže zaradi strahu pred npr. zavrnitvijo, zavrženostjo, nesprejetostjo, izgubo nekoga in drugo. Čeprav navzven to izgleda kot drobne laži, kot jih omenjate tako vi kot gospa Anasir, imajo le-te vsaka svoj pomen v ozadju. Tako ima tudi vaš mož razlog, zakaj to počne (kar ga seveda ne opravičuje). Po drugi strani pa, ne zamerite tem težkim navedbam, je na mestu vprašanje, zakaj morate vi vse to doživljati, prenašati ali konec koncev razumeti? Zakaj se mora v vaši bližini zvrstiti toliko laži in prevar, zakaj morate biti tolikokrat razočarani, preden boste končno temu naredili konec in takšnega manipulativnega vedenja ne boste več dopuščali? Kdaj boste začeli gledati nase in sprejeli odgovornost za to, kar preživljate?
Tako vaša kot zgodba gospe Anasir imata skupni imenovalec: nezaupanje v zakonu. Laži vsekakor kažejo na neiskren in nezadovoljiv odnos med vama z možem. Tako vi kot vaš mož ne zaupata drug drugemu, čeprav, kot zatrjujete, ste se skušali z njim že večkrat pogovoriti. Morda ste želeli izvedeti, zakaj to počne, zakaj ni iskren, namesto tega pa ste se iz same nemoči, čiste obupanosti, velikega razočaranja in dvoma, da bo sploh kdaj bolje, nanj že večkrat razjezili in tudi znoreli in bi vse naredili, samo da tako ne bi šlo več naprej. A tudi to ni pomagalo, da bi se kaj spremenilo. Morda ste si mislili “saj bo res bolje, kot pravi”, morda ste mu kljub vsemu želeli verjeti (nenazadnje ga imate radi in ga ne želite izgubiti) in ste mu zopet slepo nasedli. Vsakič znova ste bili prevarani. Laži so le rasle, vi pa ste ostali nemočni, osamljeni, z grenko bolečino. In nikomur drugemu ničesar več ne verjamete, nikomur ne dovolite, da bi vas sploh še kaj učil o življenju, ker je bilo že vsega preveč. Samo jezni in besni ste na vse, ki si “upajo” še karkoli pripomniti, jezni na ves svet, ki vam dela krivico, čeprav si tega niste zaslužili. Krivično je do vas, seveda je, saj si z ničimer ne zaslužite nikakršnih prevar, prikrivanj in skrivanj, zlasti pa ne s strani vašega moža. Zakaj takšno nezaupanje med vama? Od kod? Tu boste morali sprejeti odgovornost zase: jasno postaviti mejo, kaj je za vas sprejemljivo, vztrajati na trdnih stališčih, kako želite živeti v bodoče, postaviti razumljive pogoje, ki naj se jih drži vaš mož, idr. Ostati odločna v tem, saj si boste tako povrnili samozaupanje in samospoštovanje. Odgovorni ste le zase, mož pa je zase.
Nase ste čisto pozabili, možu pa ste se v vsem prilagodili. In te svoje želje boste morali znova v sebi poiskati. Korak za korakom, začeti graditi novo podobo, iskati nove poti, ki vam bodo vlivale upanja, da ste v redu, spoštovanja vredna ženska. Za vaju pa, če se bosta kdaj odločila, predlagam, da s pomočjo strokovnjaka poiščete vzroke za vajine zaplete, saj vama sicer težje.
In še nekaj. Razumeli ste me napačno – zapisala sem, kako se mož počuti OB ženi, nikakor pa tako, kot ste vi zapisali. Gre za doživljanje nekoga OB nekom, razlogi pa gre iskati bolj v preteklost.
Vse lepo vam želim.
Ob prebiranju vašega odgovora me je nenadoma prešinilo, da opisujte težave mojega zakona. Zadnje čase sem čedalje bolj tečna, utrujena in presedam že sama sebi. Tudi moj zakon, pravzaprav odnos med menoj in možem je postal točno tak, kot opisujete: “mama-sin” Nenehno nekoga opozarjam, nenehno sem na preži in dejansko prežim na dva otroka in moža. Otroka sta že v šoli, mož se je očitno navadil, da mu moram vse povedati, ga opomniti, da razmišljam in planiram, jaz pa sem neskončno utrujena. Pri 36 letih se počutim kot stara mama. Celotno gospodinjstvo je na meni, nakupovalni seznam znam sestaviti samo jaz, obrazce za dohodnino in otroški dodatek izpolnjujem samo jaz, spodnje perilo za vse člane kupujem jaz, dopust planiram jaz….
Sita sem tega! Nekajkrat sem že poskušala in sem se zavestno pripravila do tega, da moža nisem opomnila (recimo, da nam je zmanjkalo praška, da je potrebno poklicati serviserja, ipd), a žal nobenega efekta. Nobene samo iniciative!!! Če ne pokažem s prstom ni narejeno, če ne rezerviram počitnic, bi najbrž šele oktobra ugotovil, da je pozabil na dopust.
Pogovor ne zaleže, ker se enostavno noče soočiti s situacijo, pravi, da njemu je vseeno, da sem samo jaz tista, ki kompliciram. Znorela bom!
Sicer je dober človek, pošten, a na tem področju ga ne premaknem za centimeter. Kakšna ideja?
Ojla, Enamojca in Anasir!
Idej je veliko, vse pa imajo isto vsebino – začeti je treba ravnati drugače.
Če si mož ne želi na dopust, naj ostane doma – rezerviraj dopust samo zase in pojdi sama ali vzemi s sabo otroke.
Nehaj kupovati perilo – še denar boš prihranila.
Dovoli, da se hladilnik izprazni – kmalu se bo kdo spomnil in kaj prinesel iz trgovine. Najbolj smešne so mi ženske, ki možu še pivo in cigarete iz trgovine domov nosijo. Trape.
Dohodnino izpolni samo zase, za moža samo v primeru, da te zaprosi in ti naredi eno uslugo v zameno.
Kajti če boš delovala na način, ki ga opisuješ, s tem dejansko onemogočaš ostale družinske člane (moža in otroke), da sami kaj naredijo. Tako vzgajaš ljudi, da postanejo odvisni od tvojih uslug in dela. Potem pa jamraš, kako ti je hudo.
Daj jim prosto, dovoli jim, da živijo, se učijo, dobivajo izkušnje, prepusti vsakemu odgovornost za njegovo življenje. Naj čutijo posledice. Eno skromno izkušnjo si zapomniš za vse življenje, tisoč odličnih nasvetov pa pozabiš.
Kaj hudega se bo pa zgodilo, če v trgovini nabavijo kakšno napačno ali odvečno stvar? Nič, samo izkušnjo bodo pridobili in drugič nabavili boljše.
Kaj hudega pa so drobtine ob računalniku? Bo konec sveta zaradi nekaj drobtin?
Ali pa se bo zrušila tvoja podoba idealnega zakonskega življenja, ki ga simbolizira pospravljeno stanovanje, skuhano kosilo in bleščeče čist avto?
Brez zamere.
Malo pretirano se mi zdi tak zakon in take odnose in tako komuniciranje in take laži proglašati za strašne in tak zakon za slab…
Vsakemu od nas se zdi kaj drugega bolj pomembno…to lepo spoznaš, če greš na dopust s prijatelji, sorodnik…kako družine razvijejo vsaka svoje zelo pomembna opravila, pravila…
Tudi pri nas je bilo v začetku tako, da sem jaz postavljala pravila, pomembnosti, ne da bi se tega zavedala.
Me je otrok po enih počitnicah s prijateljem in njegovo družino postavil na trdna tla. Smo se vsedli in vsak je napisal katera – do sedaj nenapisana pravila se mu zdijo pretirana, krivična, ga motijo in kdo je tisti, ki “jaha” na njih. Smo prišli do tega, da sem vse postavljala jaz in da jim je šlo kar nekaj stvari hudo na živce. Smo se zmenili in malo se je spremenilo za njih in zdaj vem tudi zame na boljše. Tudi pri nas včasih ni hotel biti nihče “kriv” za kako packarijo…ker
Danes se zgodi, da se moj mož ali otrok bolj dosledno drži kakega pravila – recimo sezuvanja pred vrati, ali ugašanja luči, ali brisanje kopalnice po tuširanju…kot pa jaz, ki sem nekaj bolna in utrujena in se mi včasih več ne da. Tako da , uživajte, imejte se radi in ne grenite si življenja z nepotrebnimi malenkostmi, lažmi, ki to niti niso – saj za njega mogoče ni bila laž , on je stresel in se mu je zdelo v redu?
Pa mogoče se mu ni za prepirati in on misli na tvojo okroglo ritko in kako bi te muckal, ti pa sitnariš in potem te ne pomucka in ti si še bolj sitna in iščeš napake, namesto da bi se stisnila k njemu in ga imela rada!? Ugibam :)))