Vem, da sem imel izkušnjo spolne zlorabe. Spominjam se. Nisem potlačil tega.
Soočam se s tem. Bilo je v gozdu. Na osamljenem kraju. Blizu neke brunarice. Nek neznanec me je vodil v gozd, naj bi mi kazal kje so ribe, kje so postrvi, za moje zanimanje, ker smo s frendi lovili ribe na bližnjem bajerju. Predstavil se mi je kot prijatelj mojega očeta, to se mi je čudno zdelo, ker moj oče ni imel veliko prijateljev. Vendar je nekako mislim, da izrekel njegovo ime ali nekaj podobnega, nekako si je pridobil moje zaupanje. Sem rekel, če pa pozna mojega očeta, je njegov prijatelj, pa še moj oče je bil ribič, tako sem verjel da je to neka naveza. In je rekel da so tam v bližnjem potoku postrvi. Mene je zanimalo, pa sem odvrnil da grem lahko pogledat, ko me je vprašal, da mi lahko pokaže. Fak, in sva šla tja v gozd, čutil sem kako se bliža gozd, kako so prijatelji vedno bolj daleč od mene in da na to nisem pristal in sem pozabil postavit mejo. Da bi se rad vrnil, nisem hotel biti nevljuden do prijatelja svojega očeta. In sva šla mimo neke brunarice v gozdu, na tleh sem opazil uporabljen kondom, takrat sem se že počutil čudno, zeblo me je, ogrožujoče mi je bilo, hotel sem stran.

Vprašal sem koliko daleč je ta potok in je odgovoril in tam je res bil nek potok in mi ga je pokazal. Čudno se mi je zdelo, ker je bil tako majhen potok, da bi tukaj bile postrvi. No, in tam je bil prostor dogodka.
Kar nisem vedel kaj zdej. Kar neki mi je zečel govorit kako je treba pazit ko spolno občuješ, s tem da nisem niti na to temo nič rekel, niti ga nič spraševal niti se hotel o čem takem pogovarjat. Rekel je, kako je treba pazit, kako moraš poskrbeti da izprazniš do konca tisto…ko spet….da ne pride do česa podobnega oploditvi. In pol je hotel pokazati na meni kako in kje. Takrat me je bilo že pošteno strah. Sam nisem hotel pokazati, da me je strah njemu, nekako sem čutil da je tako prav.In človek je to pokazal na meni. Sicer čez hlače. Me je pa otipal tam spodaj. Ogaben filing. Nekako je potem hitro odnehal. Potem sem nekako izrazil, da se mi mudi, da moram iti. In sva šla ven iz gozda čisto tko, kot prijatelja. Nekako nisem hotel verjeti, da mi je dogajalo kaj, kar se nebi smelo. Kot da se tem nebi znal spopasti, zato preprosto nisem upal verjeti.
To je bilo to. Star sem bil približno 12 let, v okoliškem bajerju.

Nočem več zaupati neznancem!

Danes sem star 26 let, včasih sem bil zelo zgovoren, odprt, prevetren fant, danes sem zelo izoliran, dnevno se ubadam z osamljenostjo, včasih se čudim sam sebi da preživim, ker imam več ai manj občutrek da sem med neznanci, da sem v norišnici,m ker ne morem delovati, kot bi hotel. Moja osebnost se je z leti spremenila. Velko prijateljev sem izgubil.
Vendar pa sem se v zadnjih 2 letih kar pobral. Neizmerno sem hvaležen programu za samopomoč Al-Anon, katerega tudi obiskujem, kajti dal mi je nekako novo možnost da zaživim, kot še eno bilko življenja, preko tewga programa sem tudi prišel do teh zakopanih, potlačenih čustev. Sedaj bi se posvetil tudi samo temu. Tako da, moje posledico kolikor lahko ocenim so izguba socialnega življenja, izguba postavljanja meja, občutek nemoči, da moram imeti življenjskega asistenta. Največ pa strahovi,k težave in neakcije pri sporazumevanju z drugimi ljudmi, nenavezovanje stikov in biti v ozadju. To so glavne spremembe, ki bi jih pri sebi naštel.
Očitno sem sedaj dovoj močen, da sem se lahko soočil s tem in hočem iti naprej. Imam kdo kakršenkoli namig, kaj, kako naprej. Kako uspešna so ta zdravljenja. Je to plačljivo?KAkršnekoli informacije dobrodošle, upam pa da sem tudi komu pomagal s tem ko se odprl s svojo zgodbo.

prijeten dan
xxmale

Pozdravljen,XXmale!

Kot prvo pohvala za objavo in pogum te zgodbe.Vsi,ki smo bili kdaj zlorabljeni vemo,kaj to pomeni.Prav vsi mi se soočamo z strahom,negotovostjo,izoliraostjo pred svetom itd.Zapademo v ta krog,ker težko prenesemo dejstvo,da se nam je to zgodilo.Vendar se nam je,s tem moramo tako ali drugače živeti.So vzponi in padci tako kot pri vseh stvareh.

Vsi se lahko pozdravimo v taki meri,kot si sami najbolj želimo.Veliko je dela na nas samih.Sama sem hodila v društvo Emma,kjer sem imela najprej induvidualne pogovore,potem pa tudi terapije s skupino.Šele takrat nekako zadihaš,ko vidiš da si med “enakimi” in kjer te nihče ne obsoja.V tistem trenutku to rabiš,pogovor brez obsojanja,da te poslušajo,razumejo in ponudijo rame za jok.Ključnega pomena pa je,da ti VERJAMEJO.

Moja pomoč je bila brezplačna,ker je to društvo.

Tudi sam omenjaš neko skupino,kjer ti je dala nek zagon in moč,za začetek je to kar nekaj.Še zdaleč pa to ni vse,kar bi človek rad imel.Vsi bi radi bili taki,kot smo bili pred zlorabo.vendar to ne gre,ta izkušnja nas spremeni če to hočemo ali ne.Sicer pa vse to veš,že iz svoje skupine.

Samo zdravljenje je dolgotrajno.Nekdo rabi” za proces zdravljenja”dve leti,nekdo deset,spet treji pa nikoli ne pridejo “k sebi”.

sama menim,da je to mejnik,kdaj začneš z zdravljenjem?prej ko začneš,večjo možnost imaš.Odvisno je od starosti,nekdo pri 50-tih,bo težje se pozdravil,moje mnenje.

Si relativno mlad in mislim,daimaš vse možnosti za samo ozdravitev.Lahko prebereš tudi marsikatero literaturo,ki je na voljo v vašem društvu ali pa knjižnici.
Lahko tudi “dobiš”kakega prijatelja v samem društvu,ni pa merilo to.Stari prijatelji so odpadli že prej na žalost.
vedno je tako v življenju,prijatelji gredo in pridejo novi.

Nič ni izgubljenega,le pogumno in srečno!

Oglasi se še kaj!