Živijo!

Pred tremi meseci je umrl moj prijatelj, ki ga nisem videla že več kot eno, saj je bil v zaporu. Kljub temu, da sem bila jezna nanj, sem ga še vedno ljubila in sem upala na najino skupno prihodnost. Minila so tri meseca, pa imam občutek, da ga še vedno ljubim. Vsakič ko pomislim nanj, začutim kot pri prvi ljubezni. Je to sploh možno, biti zaljubljen v mrtvo osebo? Bojim se, da me bo to oviralo celo življenje. Da ne bom zmožna nikoli imeti drugega partnerja. V tem času je že marsikdo pristopil do mene in tudi če je bil še tako simpatičen in v redu, ga niti poljubiti nisem zmogla.
Če ima kdorkoli podobno izkušnjo ali nasvet, bi vas prosila, da mi napišete kaj naj storim. Kako naj se rešim te čustvene navezanosti nanj?

Hvala in lep pozdrav!

J.

Spoštovana Jinny,

najprej vam ob izgubi izrekam iskreno sožalje in sočutje, saj ste izgubili človeka, ki vam je veliko pomenil. In imate vso pravico si vzeti čas in to izžalovati. Pomeni si vzeti čas in si dovoliti narediti celoten proces žalovanja, ki je naraven in čustveno intenziven, saj vključuje različna občutja, ki se lahko menjavajo. In zahteva svoj čas – skoraj zagotovo več kot tri mesece, ponavadi okoli 1 leta. Normalno je, da po treh mesecih čutite, da ne morete biti z drugo osebo (in sploh je še ne morete poljubiti) – saj se morate najprej posloviti od pokojnega fanta, da boste lahko v svojem srcu naredili prostor za nove ljudi in nove priložnosti. Če bi se sedaj prisilila to narediti to ne bi bilo fer ne do vas ne do drugega. In lahko to tudi čisto jasno daste vedeti drugim, saj imate pravico pričakovati, da bodo to spoštovali in upoštevali.

Dajte si čas, prostor in možnost, da lahko čutite in izrazite v zvezi s pokojnim fantom in doživljanjem vajinega odnosa vse, kar je v vas – od pozitivnih čutenj do tistih manj prijetnih. Vsa so na mestu, so primerna in imajo svoj prostor. In je potrebno, da se izlijejo iz vas. Mogoče najprej na papir, mogoče ob grobu, ob sliki, a pomembno je tudi, da imate oz. da si najdete osebo (npr. prijateljica, mama, kolega, učitelj, duhovnik ipd.), s katero boste lahko o vsem tem globokem doživljanju spregovorili in za katero veste, da vas bo razumela in ne obsojala. In to brez obveznosti in občutka dolžnosti do tega sogovornika. (Če res ni nikogar v vašem svetu, s komer bi lahko o tem govorila na tak način, je to lahko tudi terapevt.)

Normalno je, da ga še vedno ljubite – saj ste mu ostali zvesti tudi, ko je bil v zaporu in ste upali, da bosta lahko gradila skupno prihodnost. In ljubezni se ne da »ubiti« v sebi na ukaz in vam je ni treba. Vedno vam ostanejo spoštovanje, ljubezen, pogrešanje …In verjetno še dodatno boli, če se kdo nespoštljivo izraža o njem – s tem vam prav nič ne olajša žalovanja. Si boste pa počasi morali dovoliti se zares posloviti od fanta – takšnega, kot je bil. Kar ne pomeni, da ga ne boste več imeli radi, ga spoštovali in ohranjali spomina nanj – on bo za vedno ostal v vašem doživljanju z vami, saj vas je močno zaznamoval. Upam, da ste lahko bili na pogrebu in prisostvovali zadnjemu slovesu in tako naredili prvi korak. Poslovili pa se boste v smislu mu pustili oz. odpustili, da je šel, da ni mogel drugače, da je prišel njegov čas.

In da ste vi še vedno tu – živa, z vsem življenjem v sebi in okoli sebe. In imate pravico (in dolžnost – do sebe) živeti naprej. Kaj pa za vas pomeni ta »živeti naprej« pa boste videli sproti – ni vam potrebno v tem trenutku sprejemati nobenih dolgoročnih odločitev – razen te, da boste prijazni do sebe in si dali možnost se posloviti od tega človeka in videli, kam vas to pripelje. Normalno je tudi, da bi si mogoče včasih želela kar zanikati to izgubo in dejstvo, da je smrt nepreklicna, da bi želela ohraniti stik z njim v spominih, idealizaciji, v hrepenenju… Ali pa bi kar najhitreje želela najti bližnjico, kako vse skupaj pozabiti (pa se žal ne da). Ob vsem tem ste pa lahko nanj tudi jezni nanj: najprej, ker je počel stvari, zaradi katerih je pristal v zaporu in ste ostali na nek način sami in je bila to krivica tudi do vas; sedaj, ker je odšel za vedno in ste tudi vi za vedno ostali brez njega, brez vsem možnosti, ki bi sicer bile odprte, da bi lahko še karkoli spremenila, naredila drugače. Tisto, kar ponavadi najbolj močno doživljamo ob takih trenutkih je žalost in bolečina – saj ste izgubili vam drago osebo. In tudi za solze mora biti prostor –so normalen del življenja po vsaki izgubi, kaj šele, če izgubiš ljubljeno osebo.

Draga Jinny, verjamem, da vam je težko v tem trenutku, da je ta »čustveni kaos«, ki se prelevi v praznino, lahko naporen. In da so mogoče vse besede odveč. A verjamem tudi, da ob primerni podpori drugih in »sočutnem razumevanju same sebe« se bo tudi vaše življenje lahko počasi zavrtelo naprej in bo prišel čas za nove ljudi in nove dogodke. Do takrat pa vedite, da veliko ljudi čuti z vami.

Vse dobro!

Pozdravljeni!

Imam 2 vprašanji, ki se navezujeta na to temo: kaj se lahko zgodi, če “skočiš” v drug odnos, ne da bi nekoga prej prebolel (ni važno – ali je ta umrl ali pa odšel, zveza je razpadla ipd.) ?
Kdaj veš, da si nekoga prebolel?

Hvala Vam za odgovor!

Lidija

Pozdravljena Anica!

Hvala za vaš odgovor. Nekako ste me potolažili, vendar se bojim da le za kratek čas. Oktobra bo minilo 6 mesecev in moje čutenje v zvezi z njegovo smrtjo se niti ni spremenilo. Mogoče vaš naslov niti ni pravi za mojo stisko, a ne vem na koga naj se obrnem. V začetku se je z menoj pogovarjalo veliko prijateljev o tem. Nato pa so kmalu pozabili, jaz pa jim nočem “najedati” in jamrati o tem, ter jim s tem moriti. Na pogreb nisem šla, saj sem se hotela izogniti hinavščini, opravljivosti, predvsem pa svoji žalosti, saj bi se težko kontrolirala. Šla sem samo kropiti in vesela sem, da je bila krsta odprta, saj ga že leto dni nisem videla. Od njegove smrti naprej zelo rada kakšnega spijem, oziroma kar veliko. Pred enim mesecem sem bolj na silo kot ne, imela z nekim fantom spolni odnos, saj sem si hotela dokazati, da sem oz. bom še vedno odprta za odnose z moškimi. Vse me je le še bolj zamorilo. Edini napredek je ta, da ne hodim na njegov grob vsak dan, kot sem sprva. A mi tudi to povzroća veliko slabo vest. Eno leto žalovanja je baje res normalno. A kako bo možno eno leto, ko pa imam po pol leta občutek, da je minilo komaj dva tedna. Mogoče se res smilim sama sebi in ta vzrok jemljem le kot izgovor za slabo počutje, ki se včasih prelevi že kar v depresijo. V sebi nosim veliko krivde. Če bi v preteklosti marsikaj ravnala drugače, do tega ne bi prišlo – zagotovo. Čeprav vem, da je bilo bolje zame, da sem tako ravnala, še vedno ni prav, saj sem bila zanj vedno pripravljena reskirati življenje, pa vendar tega nisem storila. Včasih sovražim samo sebe.
Vem, da mogoče niste prava oseba za ta pogovor. Ne pričakujem, da mi boste kaj odgovorili. Kot ste rekli, mogoče je to le način, da se moja čustva izlijejo iz mene. Najbolj mi je grozno takrat, ko bi se rada zjokala, pa se ne morem. Nisem se jokala že dva meseca, pa bi se najraje vsak dan.
Kako naj se zjočem?

LP

Jinny

Spoštovana ga. Jinny,

ob tem, kar berem, me resno skrbi za vas.
Namreč ob omenjanju pijače, ki postaja vaša tolažnica in beg iz žalosti. Jinny, žalost MORA BITI, je normalen del žalovanja, in skoraj mora boleti – to pomeni, da čutite in ste normalna ženska, ki jo boli, ker je izgubila drago osebo. Tak je normalen proces žalovanja in jaz verjamem, da zmorete prenesti vse, kar sodi zraven, tudi če boli in ni lahko, saj nekako slutim (mogoče pa se tudi motim), da ste v življenju preživeli že veliko hujše stvari in bolečine.

Taka (nepričakovana) izguba je še dodatna krivica do vas, ker se nista uspela pogovoriti, si povedati, si odpustiti, se opravičiti… začeti znova, kot ste vi upali. A marsikaj mu še vedno lahko »poveste« preko pisem, ki jih ne odpošljete ali pogovora z njim – kar vas teži in mori, mora ven iz vas!!! Pa verjetno enkrat ne bo zadosti.

Verjamem, da solze pridejo težko, če ni ob vas varnega okolja, v katerem bi lahko računala na podporo. Ker čutiti si dovolimo ravno toliko in tako globoko, kot nam je varno. S tem se zaščitimo pred dodatno ranjenostjo od zunaj. A hkrati je to lahko nevarno, če mora potem vse »ostati v nas«, ker ni takega okolja ali pa si ne upamo več tvegati, saj potem bolečino ali potlačimo ali iščemo destruktivne izhode, kot je pijača, tvegana spolnost, mamila, pretirani občutki krivde, depresija in celo fizične bolezni, da bi se izognili bolečim občutkom, ki pa ostajajo v nas.

Ni si vam potrebno po pol leta dokazovati, da ste še vedno odprti za moški spol – ker ko boste začutili, da je za vas spet pravi čas, se bo zgodilo. Verjemite v to!!! Sicer se pustite zlorabljati in hkrati zlorabljate oz. zavajate drugega. Ja, lahko pa traja tudi 2 leti ali več, da bo prišel novi Mr. Pravi. Preveč pa boli, da morate telo na silo pustiti zlorabljati zaradi dokazovanja. S tem sicer tudi lahko prekrijete bolečino ob izgubi fanta ali si rečete, da si drugačne »ljubezni«, kot je taka nasilna, brez prave ljubezni, ne zaslužite, sploh ker je za nekoga že prepozno, in to jemljete kot del pokore za svojo »krivdo«, ki vas preganja. A ta krivda ni vaša. Vi ste čisto OK. Pod nobenim pogojem ne morete biti odgovorni za njegov prezgodnji odhod. Niti za njegov zapor. To je njegova odgovornost. Tako kot je odgovornost vsakega alkoholika, da pije, ne glede na to, v kakšnih razmerah in odnosih živi. Vedno lahko izberemo drugo pot. Tudi on bi jo lahko. In tudi vi jo lahko – morate jo, če ne želite poškodovati sama sebe. In verjamem, da tega ne želite.

Če res nimate nikogar in mislite, da med prijateljicami ni niti ene, s katero bi lahko odkrito spregovorili o svojih stiskah in občutkih krivde in bi vas razumele in sprejele brez obsojanja ali pa imate občutek, da se težko sploh dokopljete do občutkov v vas, potem je mogoče za vas prava pot, da poiščete pomoč strokovnjaka terapevta in ob njem v varen terapevtskem okolju počasi si dovolite, da pridejo stvari res na dan in se da od njih posloviti in odpustiti – njemu in sebi. Nekaj naslovov in kontaktov najdete na tej spletni strani, več pa na internetu ali pa vprašajte še enkrat in vam bom odgovorila. Lahko pa si pomagate tudi s forumi, ki so namenjeni prav izgubam: npr:
http://med.over.net/forum5/list.php?108, čeprav to verjetno ne bo zadosti brez »živega odnosa«.

Pa še kratek odgovor ge. Lidiji:

če iz nepredelanega oz. neprebolelega odnosa skočiš v nov odnos, je ponavadi najmanj, kar se ti zgodi, to, da moraš v njem razreševati stare čustvene zaplete, ki se ponavadi ponovijo ali pa iz striktnega izogibanja in strahu pred ponovitvijo starih napak lahko nastanejo celo novi zapleti kot obramba pred starimi ranami. Bolj kot je stari odnos bil razbolel, več kot smo »odnesli« s sabo »boleče dediščine«, bolj nevarna je lahko. Sicer to ne pomeni avtomatskega »propada« novega odnosa, je pa fer, da se o tem odkrito govori, da tudi drugi ve, pri čem je, kam ste »odplavali«, ko se spet prebudi nekaj starega. In na »novem« je, da se odloči, ali želi tvegati tak odnos, kjer bo v bistvu nekomu pomagal prebolevati odnos (kar ni brez tveganja – ni zagotovila, da bo to uspešno), ali pa ne. Ni nemogoče, čeprav je večja verjetnost zapletov.
Kako veš, da si prebolel? Na kratko bi rekla, da ko več ne trošiš energije za stari odnos ali ukvarjanja z njim (navzven ali navznoter). Ko lahko mirno govoriš o bivšem o odnosu, ko te več ne boli, se ne čutiš krivega, ne sovražiš, nisi besen (vsaj ne tako, da bi te to oviralo v novem odnosu) – skratka, ko zmoreš biti 100% v novem odnosu oz. brez ukvarjanja s starim živeti svoje življenje, ker si sprejel, kar je bilo in sebe.

Vse dobro!

Draga Anica!

Rada bi se vam zahvalila za vaš trud in nasvete. Pri branju vašega odgovora sem videla, da imate zelo dober občutek za sočloveka. Če se še ne zavedate tega, bi vam povedala, da ste skoraj zagotovo dosegli svoje poslanstvo v življenju (vsaj glede dela, ki ga opravljate). Veliko preberete med vrsticami in tako se dobro vživite v drugo osebo. Marsikdo vam je zagotovo hvaležen, tako kot sem vam hvaležna jaz, pa čeprav moj problem še zdaleč ni rešen. Zavedam se, da bom na tem morala delati predvsem sama, a me vaše besede vsakič znova lepo potolažijo.

Hvala še enkrat in veliko sreče v življenju!

Nasvidenje

Jana