Z možem sva v dolgoletnem partnerstvu vedno imela za sproti kakšne probleme, vedno sva jih poskušala sproti reševati. V zakon sva vstopila precej obremenjena zaradi nesrečnega otroštva in z velikimi pričakovanji drug do drugega v smislu da nam bo partner zacelil vse rane ki sva jih pokasirala na poti skozi otroštvo ob pijanih, nerazumevajočih in odsotnih starših.

Najina hči je lani diplomirala. V času študija je živela doma, nato pa je nepričakovano dobila službo v oddaljenem kraju in se odselila. Meni je to ustrezalo, saj se zadnja leta nisva dobro razumele, dojemala sem jo kot odraslo žensko ki ve za svoje pravice, za dolžnosti v okviru skupnega sobivanja pa ne.

Motilo me je tudi, da se je kot odrasla ženska pogosto pojavljala pred nama pomankljivo oblečena, kar pa se njej in možu ni zdelo čisto nič sporno, meni pa.(oba sta mi poskušala dopovedat da golota ni bila v naši družini nikoli problem, kar je res, dokler je bila hčerka še otrok, kasneje je zame to bil problem)

Ker ima hčerka že več let fanta, se mi je zdelo da pomankljivo oblečena je lahko v njegovi družbi, ne najini.

Mož si hčerin nenaden in hiter odnos razlaga kot beg od doma, predvsem od mene, saj je meni povsem ustrezalo da gre, njega je pa to očitno presenetilo. Čeprav je od njene selitve minilo že skoraj leto, mož še vedno pravi, da je prizadet.

Sicer razumem da ima vsak posameznik svoja čustva, ki mogoče tudi niso logična, ampak po drugi strani težko dojemam da ga je taka stvar, ki bi se prej ali slej zgodila, lahko tako šokirala.

Tudi ne vem kako naj pristopim k temu problemu, kadar mi mož o tem pripoveduje. Več kot to da ga poskušam razumet in da mu povem svojo plat medalje, ne vem kaj naredit.

Hčerka ima sicer raznorazne probleme, kot jih ima vsak človek, nama tudi pove zanje, ampak jaz sem mnenja da mora svoje probleme sama reševati, sicer ji lahko kdaj pomagamo, ampak ne da namesto nje počnemo stvari. Kaj takega je niti nikoli nismo učili, vedno smo ji dajali priložnost da sama naredi tisto kar zmore.

Mož mož pravi da jo pogreša, njeno prisotnost doma. Jaz po pravici povedano sploh ne in mi zadostuje če pride občasno na obisk.

Opažam pa, da ima mož težave sam s sabo(tesnobnost, depresivnost, zmanjšana energija, manjše zanimanje za okolico, slabše spanje), da imava tudi midva sedaj problem praznega gnezda(se kar nekako slabše znajdeva drug z drugim) in da ni toliko problem v hčerinem odhodu.

Tako je moje mnenje in zato ga poskušam povabiti da v tej smeri rešujeva zagato, pa se ne odziva. Bi rekla da je »obtičal« na tej točki.

Prosim vas za nasvet.

Sinje modra

Ni obtičal samo vaš mož, obtičala sta oba, očitno že kar precej časa nazaj. »Problem praznega gnezda« tega ni povzročil, ampak samo razgalil. Vajin odnos je moral biti že prej zelo prazen. Hčerka je bila tista, ki ga je poskušala napolniti, na nek način je skrbela za vaju. To ni zastonj, za to je ves čas plačevala visoko ceno – odrekala se je sebi, svojim željam, potrebam. Namesto, da bi si lahko privoščila, da bi starša skrbela in poskrbela zanjo, je bilo ravno obratno. Očitno je hčerka morala zelo močno podpirati očeta, drugače ta ne bi bil zdaj tako izgubljen. Kako daleč je šla ta njena podpora, koliko je hčerka postala očetova nadomestna partnerka, raje ne ugibam. Če zaupam vašim občutkom, da vas je motilo, če je bila hčerka razgaljena pred očetom, potem ti občutki kažejo, da je vse skupaj šlo kar daleč. Da ne bo nesporazumov, ne namigujem na kakšno spolno zlorabo, ampak če ste bili vi ljubosumni na hčerko, potem sta bila oče in hčerka navezana precej bolj in drugače, kot bi bilo prav. Vse od tu naprej so pa čista ugibanja.

Povsem normalno je, da se staršev močno dotakne otrokov odhod, sploh če je ta zadnji ali celo edini. In sploh, če jima ta otrok veliko pomeni, preprosto povedano, če ga imata rada. Prav zabolel me je vaš stavek »težko dojemam da ga je taka stvar, ki bi se prej ali slej zgodila, lahko tako šokirala.« Kot so urejene zadeve v naravi, je normalno, da naši starši umrejo »prej ali slej«. Po logiki, ki izhaja iz vašega stavka, nas torej njihova »slejkoprej pričakovana« smrt ne bi smela prizadeti ali, kot ste napisali vi, šokirati? Mar res tako razmišljate? Moževa (ali še bolje na splošno starševska) prizadetost je torej nekaj povsem normalnega in predvsem zelo pristen izraz ljubezni do otroka. Odhajajoči otrok jo naravnost pričakuje, saj mu ravno ta prizadetost sporoča, da je bil resnično ljubljen in da s svojim odhodom ne izgublja nečesa, kar mu je bilo ves čas najbolj dragoceno – svojih staršev. ZDRAVA prizadetost staršev je torej otroku v pomoč pri njegovi osamosvojitvi. Če starša pokažeta svojo prizadetost, ob tem pa otroku tudi jasno pokažeta, da ga podpirata pri odhodu ter da se bosta sama zmogla spopasti s to prizadetostjo, s tem otroku dajeta najboljšo možno popotnico. Sporočata mu namreč, da ga imata rada, da ga bosta pogrešala, hkrati pa da spoštujeta tako njega kakor tudi njegovo odločitev, da mu zaupata in – morda najpomembnejše – da sta zanj še vedno tam!! Da mu zaupata, da bo zmogel sam, če mu bo pa kdaj pretežko, lahko pride po nasvet in se vsaj na kratko spočit v njun objem, ko bo življenje postalo prenaporno. Ne zato, da bosta starša kaj naredila namesto njega, ampak samo po podporo, tolažbo, neobvezen nasvet.

Spoštovana gospa, če za trenutek pustiva vašega moža ob strani, koliko od te popotnice ste bili sposobni dati svoji hčeri? Kje in kdaj ste vi »obtičali«, da bodisi res niste prizadeti ob hčerinem odhodu ali pa si tega ne dovolite priznati? Za hčero namreč to ne predstavlja nobene razlike. Verjame, da je s svojim odhodom izgubila mamo, kolikor jo je prej sploh imela. Verjetno niste nikoli razmišljali, da je v bistvu ena velika krivica, da vam ni dano do konca in še čez začutiti bolečino in prizadetost ob hčerkinem odhodu. Se še spomnite, koliko če sploh je bila prizadeta vaša mama, ko ste odšli? Ji je bilo ravno tako (navidez) vseeno?

Ni toliko važno, kaj se je v vaši družini dogajalo prej. Tam je še vedno mož, ki rabi vašo ramo, na katero se bo lahko naslonil v svoji žalosti in bolečini. Rabi nekoga, ki ga bo razumel, ki bo sprejel, kar čuti. Malo stran, pa še vedno tu nekje, je hčerka, ki še vedno čaka, da ji boste pokazali, da jo pogrešate, da jo imate radi. Dokler obema ne boste zmogli dati vsaj malo od tega, bi bilo precej bolj modro se ukvarjati s tem, kje in zakaj ste vi »obtičali«? Verjetno se zdaj sprašujete, zakaj nič ne napišem o tem, kaj pa vi rabite. Zakaj bi? Saj vendar niste v ničemer prizadeti, nič ne pokažete in tudi nič ne poveste o tem, da bi kaj rabili, delujete, kot da vse zmorete sami, da vse prenesete. Ko boste začeli odkrito kazati in govoriti o tem, kako vam je in kaj vam manjka, se bodo premaknili tudi vaši odnosi – najprej z možem in hčerko! Vsem trem želim, da bi se to zgodilo čim prej.

Vi hčere nikoli niste začutili kot hčerke… ali pa ste jo tam nekoč daleč nazaj, ko je bila še deklica… in ste se vstrašili nje, ko je postala bolj ženska, ker ste nekako začutili, da mož pri njej išče en stik… meni morda ne zgleda, kot zloraba, zgleda pa kot nekaj takega, da je iskal mehkobo, žensko mehkobo in iskrenost, čustvenost, ki je vi ne upate izraziti. Ne da tega nimate… ne upate izraziti.

Poglejte vase, poglejte nazaj… kje se je zalomilo, bodite iskreni do sebe… kajti ob vsem tem trpite tudi vi, čeprav si sedaj ne želite priznati – ampak veste: mati, ki ne zmore materinskosti do svoje hčere je zelo žalostna mati, kajti nekaj zelo lepega je biti hčeri v oporo ob njenih izzivih v življenju, ob težavah s katerimi se sooča, zelo lepo je čutiti grenko bolečino ob pogledu na po novem praznejše stanovanje, ker ob tem veš, da tam nekje sedaj živi po svoje sedaj svoje življenje bitje, ki je bilo tako del te družine, tako vaša… kje, na kateri točki ste jo odrinili iz svojega srca… in veste, četudi je bila med vama z možem, si je v osnovi ona vedno želela biti tam med vama kot hči in če je zavzela kakšno drugo vlogo, je to le posledica vajinega odnosa z možem, ker tam nekaj ni štimalo in vse to kakor je, je tudi na njeno veliko bolečino.

Pojdite skozi ta čutenja, prečutite in si dovolite biti mati, in hkrati dovolite si biti žena, ženska, čustvena, dostopna in ob tem tudi ranljiva – mislim, da vas v tej družini nihče nima namena raniti, zato se ne rabite skrivati za nedostopnostjo, čeprav ste morda v samem otroštvu imeli drugačno izkušnjo, ki vas je oblikovala v zelo racionalno, nečustveno osebo, ki pa zagoto v globini še vedno nosi vso žlahtnost in milino, ki je v vsakem od nas.

Srečno

“Sinje modra”, precej sivine prepoznam v tebi, čustveno topa oseba si. Da lahko hči, celo edinko, predstaviš lahko le na tak skop način, da ne prepoznaš moževih čustev, celo čudiš se jim – meni kaže na tvoj egoističen karakter.

Stvarnost zavijaš v celofan in jo (morda sebi) želiš prikazat povsem zgrešeno; TI nimaš nobenega problema z “praznim gnezdom”, ima ga le MOŽ, tebi to stanje odgovarja. Hči si že izgubila, tudi njega boš na tak način.

Ponavadi je mati tista, ki tezko prenese odhod otroka od doma. Za razliko od ostalih odgovorov moram reci, da te razumem in da se mi zdijo tvoji obcutki pravilni in ne vidim necesar, kar bi vodilo k obsojanju tebe ali tvojih obcutkov.

Hci je odrasla in zivi svoje zivljenje. Padanje starsev v depresijo zaradi odhoda odraslega otroka prej kaze na nezdravo navezanost. kaj je vzrok temu ne vem. Morda to, da se je tvoj moz nezavedno odlocil, da bo bolj ali samo oce in ne vec moz, morda si yanj premocna in mu je hci dajala obcutek pomembnosti, morda se je odhod hcere slucajno vklopil v depresijo, ki bi izbruhnila v vsakem primeru…. Na vsak nacin pa depresija celo leto po odhodu odraslega otroka od doma traja predolgo in je potrebno raziskati v tej smeri.

Kam pluje ali je zaplul vajin zakon ne vem. Vem le, da so tvoji obcutki pravilni. Neprestano sprasevanje, kdaj prides domov, kar preide v vikend dolznost, vsakodnevno pogovarjenje po telefonu, da te slisim, kako si, doma je tako prazno, slisati v pogovoru ocitek, zaradi tebe, ker si odsla od doma se slabo pocutim… je psihicno nasilje.

Moj odrasel otrok je odsel od doma in mi cisto zadostuje, ce pride vsake toliko domov. Na kosilo, na obisk, na pogovor. Zivi svoje zivljenje, Prakticno vem vse, ker brez zadrzkov pove. Slisiva se ali 3x dnevno ali 1x tedensko. Ce ima kaksno vprasanje, ce ga kaj zanima in obratno. Zato, ker mi je dolgcas po njem, ga ne klicem. Videti je, da imamo zelo dober in zdrav odnos.

Najlepša hvala vsem za vaša mnenja.

Mogoče res delujem nečustvena, v resnici sebe dojemam kot zelo čustveno.Res pa je da včasih še ne znam dobro prepoznat vsa čustva in jih pravilno izražat.

Ko sem bila noseča in sem se poročila, sva se z možem odselila v najemniško stanovanje, saj nama še na misel ni prišlo da bi živela pri mojih starših ali njegovih starših, v družinah alkoholika. Mama je bila užaljena zaradi mojega odhoda od doma in kar nekaj časa ni prišla k nama na obisk.

Kljub vsem tegobam sem se v naši družinici dolgo počutila srečna in zadovoljna.Ko je imela hčerka 16 let, je mož zamenjal družbeno službo za privat, bil je zelo veliko odsoten, v istem obdobju je zbolela njegova mama, za katero je skrbel, tudi velikokrat prespal pri njej,za mene in hčerko pa ga je pogosto “zmanjkalo”.

Ko se sedaj oziram nazaj se zavedam da sem bila doma za skoraj vse sama,počutila sem se kot samohranilka, podpore moža pri vzgoji hčere nisem (več)imela in sama nisem več zmogla vsega(služba, dom, hčerka, družina, skrb za svoje zdravstvene težave..)Zdi se mi da so se takrat naši odnosi zalomili. To je bilo zame burno in težavno obdobje in tudi trajalo je (pre)dolgo.

Zato sem – utrujena od vsega – doživela hčerin odhod kot olajšanje zase, pa tudi zanjo, saj je tudi nanjo to obdobje vplivalo slabo in si zasluži boljše razmere.

Hčerka pravi, da je sedaj zadovoljna, mnogo bolj mirna in da jo “očetovo pogrešanje” bremeni.

In da ima z menoj mnogo bolj svoboden in neobvezujoč odnos.

Sama čutim da imava z možem iz tega napornega obdobja še veliko neizrečenih besed in neprečutenih čustev. Vse se je tako hitro dogajalo in nas je vse presenetilo.Sva se začela več pogovarjat in razmišljava o pomoči terapevta.Da se premakneva naprej.

Hvala še enkrat.

Sinje modra

Tale vaš stavek na koncu (“Sama čutim da imava z možem iz tega napornega obdobja še veliko neizrečenih besed in neprečutenih čustev.”) se mi zdi ključen. Samo navidez se vaši oziroma vajini trenutni zapleti vrtijo okrog hčerkinega odhoda. Vendar, kot že sami ugotavljate, hčerkin odhod ne more biti tako zelo pomemben in usoden. Vaš mož sicer lahko res verjame, da je “prizadet” zaradi hčerkinega odhoda, a v resnici je za to prizadetostjo marsikaj drugega – nekaj iz vajinega odnosa. Hčerka se je k sreči bila sposobna iz vsega tega vsaj fizično umakniti, da pa se bo še čustveno, pa trajalo še dolga leta. Logično je, da si je oddahnila od očetove pretirane ali/in napačne pozornosti. Močno namreč dvomim, da je znal do nje pristopati kot oče do hčere. Bolj verjetno je v “skrbi” za hčer iskal, kar je sam potreboval, kot pa bi se ukvarjal s tem, kaj hčerka v resnici potrebuje od njega. Zato je hčerki zdaj lažje, ker se je vsaj del tega bremena (skrbi za očeta) znebila. Vendar pa je čustveno še vedno ujeta, bremeni jo, ker je očeta tako “prizadela s svojim odhodom”. Seveda hčerka ni nič kriva in ni nikogar, še najmanj pa očeta, kakorkoli prizadela. Ampak ona tega ne ve oziroma tudi če ve (razume), tega ne čuti. In tukaj rabi pomoč. Ker je oče očitno prešibak, da bi se zmogel pobrati in spregledati, kakšno krivično breme nalaga hčerki, mislim, da je vaša naloga, da se s hčerko o tem pogovorite. Vaše razumevanje, podpora in sočutje ji bosta še najbolj pomagali, da se čustveno še bolj osamosvoji od vaju.

V trenutni situaciji bi bila daleč najboljša pot za vse ravno ta, o kateri pišete že sami: odkriti, pogumni in strpni pogovori vaju z možem. Prav bi bilo hčerkin odhod za nekaj časa dati bolj na stran in se pogovarjati o vama, vajinem odnosu. Če bosta vztrajala, se bodo kaj kmalu začeli kazati pravi vzroki moževe prizadetosti. Hčerkin odhod je bolj izgovor za njegovo umikanje in prizadetost. V bistvu je zdaj, ko sta ostala sama, precej zgubljen. (Čustveni) prostor, ki ga je prej napolnjevala hčerka, je ostal prazen. Z nečim ga bo treba napolniti. Želim vama, da uspeta najti vsaj toliko iskric pod dolgoletnim pepelom, da začneta verjeti, da sta ta prostor med vama sposobna napolniti z obema prijazno vsebino.