Spoštovani!

Resda je čas dopustov, vendar me tare takšna bolečina, da jo moram deliti z nekom. Živim v izvenzakonski skupnosti, s partnerjem imava dva majhna otroka, skupaj sva dobrih 5 let in pol. Do včeraj sem še nekako krmarila, zdaj pa ne morem več. Včeraj se je med nama vnel prepir zaradi moje izjave, ko je prišel zvečer domov. Rekla sem mu, da me ni, ko se je pripeljal iz službe niti prav pogledal – z otrokoma sem bila na cesti, rekel je, da mora še nekam, sedel v prijateljev avto in odšel. Ko je prišel po uri in pol domov, mi je povedal, da se je dogovarjal za neko predelavo peči v hiši, da ni šel uživat. Moja izjava je bila res bolj plod želje, da bi bil doma, ker je šel po službi še nekaj nakupovat in sem si želela, da bi on malo prevzel otroke, da lahko jaz še kaj v miru naredim. In potem se je začelo – hodil je za menoj, hotel od mene neka pojasnila, jaz sem pa si želela samo miru. V trenutku, ko sem mu potem rekla, naj bo tiho, se je razjezil, vzel uro s pulta in naredil kretnjo kakor da mi jo bo vrgel v glavo. Potem je hodil za menoj, prisilil me je fizično, da sem z njim ostala v sobi, hotel, da sedim ob njem in se z njim pogovarjam. V meni je že tudi kipelo, rekla sem mu, da naj me pusti in sem že tudi kričala, on pa še bolj, na ves glas, potem me je zgrabil za glavo in mi kričal v uho, na ves glas. Po tem sem se resnično zlomila, jokala, šlo mi je na bruhanje, pa me še kar ni pustil pri miru. Aha, zdaj si se spomnila, kaj vse si naredila, ti kar bruhaj, bomo že počistili – to so bile njegove besede. Na srečo sta bila otroka na dvorišču z njegovo mamo in očetom. O njem na splošno lahko iskreno povem, da je skrben in predan oče, boljšega si za otroka ne bi mogla želeti, poleg tega naredi v hiši ogromno sam. Pomaga komurkoli in kakdarkoli lahko.Ampak kot partner me je že večkrat zelo razočaral, zdaj ni bilo prvič, da je izkazoval svojo fizično moč nad menoj, ne udari, ampak potiska, me grabi za roke (take metode sem bila deležna tudi med nosečnostjo), enkrat je hodil za menoj s kamero in me snemal, ko sem jokala in ga prosila, naj me pusti pri miru. Potem je kamero vrgel na tla ob posteljici z nekajmesečnim dojenčkom. Takrat sem že imela spakirane stvari, pa nisem našla dovolj moči, da bi šla. To je bilo doslej vedno po tem, ko je popil kaj alkohola, zdi se mi, da se takrat popolnoma spremeni, da izgubi živce ob vsaki besedi, ki mu ne paše ali vsaj malo diši po kritiki, me ponižuje, žali. Sploh se mi zdi, da kritike, tudi dobronamerne, sploh ne prenese. Menim, da nisem ženska, ki bi gnjavila, težila, gre kamor in kakor pogosto želi, ne motijo me občasni nočni izhodi s prijatelji, ima čas za rekreacijo. Jaz sem v tem pogledu zanemarila vse. Res pa je, da ko ima za seboj kakšno turnejo z alkoholom, se ga doma izogibam, ker mi je vonj po alkoholu zoprn. Grem čez vse, ampak ustrahovanja s fizično močjo in takšnim poniževanjem si ne dovolim. Poleg tega kakršenkoli resen pogovor med nama skorajda ni mogoč, je recej molčeč, ko pa kaj spije, govori kot navit.
Resnično sem na razpotju, ne vem, kaj naj naredim. Če bi bila sama, bi že odšla, otrokoma pa ne želim kar odtrgati očeta, ker ga imata neizmerno rada. Verjetno se bom v kratkem zatekla po kako strokovno pomočv kraju, ampak za vsak nasvet bom hvaležna.

Lep pozdrav!

Lahko vas razumem v stiski, ki jo doživlajte, saj si na eni strani želite, da bi bili srečna družina in da bi otroci bili srečni, da bi imeli očeta hkrati pa ne zmorete več tolerirati poniževanj vašega partnerja in njegovega alkohola. In vam tudi ni več treba. Otroci očeta imajo in ga bodo vedno imeli, vi boste pa s tem, ko boste postavili meje njegovemu vedenju in se morda tudi odselili, dali otrokom vzgled. Otroka sta res še majhna, vendar je njun svet vedno bolj zavesten tega, kar se med vama dogaja. Hkrati pa so čutenja med vama tako močna, da jih otroka zaznavata, tudi če sta majhna. Odnos, ki ga vidva ustvarjata postaja neločljivo del njunih svetov. Tukaj se ustvarja podoba matere, očeta, moža, žene. Resnično je smiselno graditi na dobrem partnerskem odnosu, saj ta odnos otroke zelo zaznamuje. Ko odrastejo vse to kar je bilo doma, odreagirajo v svojem zakonu. Hkrati pa je zelo smiselno ravno zaradi otrok prekiniti odnose, ki so zlorabljajoči in ponižujoči, saj bo otrok ta model odnesel v svet. Je bila tam mama, ki je postavila svoje meje in zaščitila sebe, ali pa je ta mama bila samo mučenica v odnosu, nikoli resnično sposobna zaključiti zlorab, vendar je na tihem samo trpela in čakala, da otroci odrastejo? Gospa, ali ima to res smisel za otroke, kakšno podobo matere in ženske bodo odnesli v svet? Vi morate v sebi zgraditi toliko spoštovanja do sebe, da si tega več ne boste dovolili, saj vam ni potrebno. Tudi zaradi otrok ne in predvsem ne zaradi sebe. Ker se vi spoštujete. Nihče nima pravice kričati v vas in vas ustrahovati.

Terapevtska pomoč vam bo odprla nekatere nove poglede, bolj se boste začeli zavedati tega, kar se vam nekontrolirano dogaja in hkrati boste morda prvič našli nekoga, ki vas bo ovrednotil v tem kar čutite in doživljate. Ni cilj terapevtske pomoči, da vi za vsako ceno ostajate v odnosu, ki vas zlorablja, temveč je cilj, da vam pomaga priti do sebe, do tega kar vi čutite in mislite, da je prav za vas.

Upam, da bodo vaše odločitve v prihodnje takšne, da boste zaščitili sebe in svoje otroke, pa srečno.

Sabina Stanovnik, spec. zakonske in družinske terapije
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]

Tudi jaz imam problem in več nevem kako naprej.
Jaz imam šest let in pol mlajšega partnerja in začela sva, ko jih je on imel 19, sedaj jih ima 24. Pred dvema letoma se nama je rodil sin. V času moje nosečnosti, sem odkrila prevaro iz njegove strani in to me je takrat zelo prizadelo. S to punco se je dobival in videla sem tudi njene SMS-e. Ko je bil sin star komaj 14 dni, pa si je našel drugo zabavo in to s 16 letno punco, to je trajalo kar nekaj mesecev, preden sem odkrila vse to. Še vedno ga ni nič doma in raje hodi ven s prijatelji in se zabava. Tudi nedelje si ne vzame proste za naju. Jaz vztrajam zaradi sina, ker je na oba zelo navezan in tudi njegov oče ga ima zelo rad, vednar njemu dnevno nameni le 10 minut in nič več. Jaz mu več ne zaupam in nič ne verjamam in sedaj spet dvomim v njegovo zvestobo. Ne vem več kaj naj naredim, samo se še kregama in jaz sem vedno slabe volje in s tem trpinčim njega in sebe. Želim si, da bi lahko zaživela normalno družinsko življenje, vendar nevem kaj naj naredim in kako se naj jaz obnašam, da se bo on spremenil? Tudi zame si ne vzame nič časa, tudi ko otrok že spi in bi lahko bila malo same, gre on raje ven ali pa ga sploh ni domav. Pravi, da me več ne bo prenašal, ker jaz ko sem jezna, mu vse iz preteklosti vržem pod nos in nisem tiho. Pač tega enostavno ne morem pozabit. Kaj naj naredim?