Spoštovani !
Na vas se obračam na pomoč, ker me hudo boli,kar sem v preteklosti naredila. Upam,da bom lahko v teh kratkih vrsticah pojasnila razlog mojega obupa iz katerega vidim vedno manj izhoda.
Poročena sma 15 let in pred letom se zaradi različnih hudih nesoglasij odločim,da grem, ker nisem več zdržala.Ločila se nisma,skupno skrbela za hčerko,od začetka skušala brezuspešno poiskat skupno rešitev in dnevi so tekli.
Med tem časom sem začela z drugim.Sicer zaradi malega kraja in poznanstva sva razmerje skrivala. Lahko bi imela vse najbolj milo dušo pod soncem, pridnega, finančno močno preskrbljena.. v glavnem ni bilo minutke,da me nebi osrečil.Mislila sem .. srečna bom.. Pa nisem. Z možem sma ponovno navezala stike.Mislim naj.. Zdaj pa..šla bi k njemu nazaj pa ne upam .. drug ne razume zakaj hočem prekiniti,joka eden in drug.Mene pa je groza da sem to naredila..zakaj nisem ostala in poskušala najti rešitev.
Kaj naj naredim ?? Najraje bi izginila

Školjka

Vsi kdaj v življenju storimo kaj takega, za kar nam je kasneje žal, nam je morda celo tako nerodno, da bi se kar ugreznili v zemljo. Očitno tudi vi niste izjema, saj zakaj bi pa bili. Pred letom dni ste se v stiski odločili, kot ste takrat mislili, da je najbolj prav. Tudi če ste se odločili narobe (po mojem mnenju se niste), ste takrat to videli kot edini izhod. Da si ne boste po nepotrebnem očitali, morda je ZA VAS to takrat tudi bil edini izhod. Situacija, v kateri ste bili, je bila za vas nevzdržna, nobeden ni naredil nič, torej ste morali nekaj storiti vi. Ste se vsaj odločili in ne nemočno čakali, kot to počne večina ljudi. Zato sploh ni nujno, da ste se takrat odločili napačno, čeprav danes mislite drugače. Sploh pa se zdaj ukvarjati s tem, ali je bilo to prav ali ne, nima čisto nobenega smisla. Zaradi te vaše odločitve ste bogatejši za kar nekaj izkušenj, zato zdaj vidite stvari drugače, pa tudi ostali so se morali v tem času drugače ukvarjati s sabo in so se zato verjetno vsaj malo spremenili. To je točka, na kateri bi bilo pametno nadaljevati. Nehajte se obtoževati, umirite se, vzemite si čas in poskušajte vsaj malo ugotoviti, kaj je tisto, kar vas vleče nazaj. Kot pred letom morda res ni bilo najbolj modro, da ste na hitro pobegnili, bi bilo enako nespametno se kar preprosto vrniti. Če se boste odločili za vrnitev k možu, vaju prej čaka kar nekaj odkritih pogovorov. Morda se mož zdaj res prepričuje, da vam je sposoben vse odpustiti in pozabiti, samo da pridete nazaj. Vendar spodaj čakajo nezaceljene rane, ki bodo rabile čas ter veliko vajinega truda, da se bodo zacelile in da se bo med vaju vrnilo zaupanje. Poleg tega so vsi vajini problemi, zaradi katerih ste takrat odšli, počakali. V pričakovanju ponovnega zbližanja sta verjetno to spregledala, ampak verjemite, da nikamor niso izginili. Zato se bosta morala z njimi spoprijeti, seveda tokrat drugače, če želita, da bo vajin odnos bolj zadovoljujoč. Če se boste po umirjenem razmisleku odločili, da ponovno poskusite z možem, se najprej odločite ali se boste kar takoj tudi fizično vrnili k njemu. Če čutite, da je boljše, da še počakate, potem poslušajte te svoje občutke. Ne odločajte se torej po joku obeh vaših moških, saj ne jokata zaradi vas, ampak zaradi sebe. Bodite bolj odgovorni in se odločajte predvsem po svojih občutkih, mislih, vesti,… Odločate se najprej zase, predvsem pa se morate odločiti tako, da bo prav za vas. Lahko se celo zgodi, da dokočno zapustite oba in greste svojo srečo iskat sami. Če se boste odločili, da ponovno poskusite z možem, potem prekinite vse stike z drugim moškim. Nato vas čaka iskreno opravičilo. Karkoli je že bilo med vama, vi ste bili tisti, ki ste šli iz odnosa. Ne rabite izginiti, se kriviti, poniževati – dovolj je samo pristno in iskreno opravičilo. Več od tega ne morete narediti. Tveganje, ki ga nosite je, da ne morete vedeti ali vam bo mož res kdaj sposoben to odpustiti do te mere, da ne bo več močno oviralo rasti vajinega odnosa. Tudi če s svojim odhodom v takratni situaciji niste ZASE naredili nič »narobe«, ima in bo imela vaša odločitev posledice. Tudi tega ne morete spremeniti. Lahko pa s svoje strani naredite vse, kar lahko, da bi vama uspelo. Zelo narobe bo, če boste kljub vašemu iskrenemu opravičilu v odnos z možem prihajali s krivdo, poskušali prenašati, česar niste zmogli prej, saj tudi zdaj ne boste mogli. Če pa boste, bo šlo to nujno na račun vajinega odnosa. Ne morete postati nekaj, kar niste. Kljub temu, kar ste storili, torej ohranite svoj ponos in predvsem ostanite zvesti sebi. Če vam kaj ni všeč, to povejte. Vztrajajte pri tem, da enako stori tudi vaš mož in da se odkrito pogovarjata. Lahko da vaju je ta izkušnja toliko izučila, da se boste res znala potruditi in vaju toliko spremenila, da bosta zmogla dovolj spremeniti tudi vajin odnos. Če pa temu ne bo tako, ne odlašajta in si dobita pomoč. Če sem odkrit, sem kar precej prepričan, da jo rabita že kar takoj, če boste ponovno poskusila. Skratka: nič takega niste naredili, da se ne bi dalo popraviti. Če se pa ne da popraviti – potem je pa morda ravno to dokaz, da ste se pred letom res odločili prav. Zato glavo pokonci in pogumno naprej po poti, ki ste jo zastavili. Včasih se šele kasneje izkaže, da je korak nazaj v bistvu najboljši korak v željeno smer.

Lepo vas pozdravljam