Po rojstvu prvega otroka sva se zelo odtujila. Vsak dan kreg, pomanjkanje spolnosti. Nisva se znala pogovoriti, prišla sva do ugotovitve, če se stvari ne izboljšajo (oziroma jih midva), da bo bolje, če greva narazen. Stanje je ostalo nespremenjeno. Partner se je izogibal mene in otroka, za katerega sem skrbela sama s pomočjo mojih staršev. Posledica tega je, da ga otrok še vedno v večini primerov zavrača, čeprav se mu zdaj posveča.

V tisti krizi sem že izgubila upanje in se v nekoga zaljubila. S tem drugim je prišlo do nekaj poljubov. Mož je to izvedel in bil zelo prizadet. Po dolgih pogovorih sva se odločila ostati skupaj. Zavračal je vse možnosti, da je bilo z najinim odnosom že prej hudo narobe. Čeprav vem, da sem jaz bila tista, ki ga je izdala.

2 leti sem vsakodnevno poslušala obtoževanja in očitke glede tega drugega moškega. Vendar sva se oba trudila in ponovno sem moža vzljubila in dobila upanje, da nama lahko uspe.

On si je zelo želel otroka, za katerega sva se potem tudi odločila, saj sem bila prepričana, da sva prešla krizo.
Sedaj pa to, kar me teži. V približno šestem mesecu nosečnosti se je mož zaljubil v neko žensko. Kakor mi je znano naj ne bi imela nobenih fizičnih stikov, sta se pa vsak dan videvala in si pisala sporočila tudi o tem, kako se pogrešata. To naj bi trajalo približno 4 mesece, mogoče 5.
Ko se je otrok rodil, pa se je več kot en teden dogovarjal z neko drugo žensko in se z njo tudi dobil z namenom seksa. To sta seveda tudi naredila.

Jaz sem to izvedela in po dveh dneh mi je priznal in trdil, da mi je na vsak način hotel povedati. Česar ne verjamem. Ravno tako je ta isti trenutek ugotovil, da me neznansko ljubi in si želi le mene.

Tisti trenutek sem hotela oditi. Zakaj nisem še danes ne vem. Bila sem zelo prizadeta vendar sem svoja čustva nekako potlačila vase, saj se mi je zdelo neznansko nepravično do otrok, da ju izpostavljam svoji žalosti. Res redko sem omenjala njegovo prevaro.

Nekako sva funkcionirala. Sedaj pa je otrok že malce večji, jaz pa vedno več razmišljam. Njegovi dotiki me motijo, ne maram poljubljanja, misel na seks se mi gnusi, saj stalno razmišljam o njim z drugo. On si seveda vsega tega želi in je užaljen, če mu npr. ne dam poljubčka, ko kam grem ali pridem domov. Mene pa to le še dodatno odvrača, saj se mi zdi, da je na ta način vse to nekako pod prisilo. To sem mu tudi povedala.

Seveda je opazil razliko v mojem razpoloženju, saj se mi zdi, da sem sedaj žalostna še za nazaj in ne samo za sedaj. Ne verjamem, da me ljubi. Jaz ga imam sicer rada, ga pa po vsem tem ne ljubim več. Mu ne zaupam. Mislim, da vztraja le zaradi otrok, saj mi je popolnoma nemogoče, da z nekom planiraš otroka, potem pa ga v dveh tako občutljivih obdobjih (nosečnost in takoj po rojstvu otroka) izdaš z opravičilom, da nisi prebolel dogodka izpred dveh let in pol. Zakaj se potem sploh odločiš za otroka??? Seveda mi danes za to odločitev ni žal, saj imam oba otroka neznansko rada.Pa vendar….

Po glavi se mi podi milijon misli. Med drugim tudi to, da si želim biti s kom, za katerega vem, da me ljubi. Z nekom, ki ga ljubim sama. Z nekom, ki mu zaupam.
Po drugi strani se mi zdi popolnoma nepravično do otrok, da jim ga “vzamem”, saj se z njima lepo razume in se tudi kar precej ukvarja z njima. Ravno tako se midva ne kregava kaj dosti in nasploh povsem normalno komunicirava.
Nočem se napačno odločiti kar za 4 osebe o tako pomembni stvari. Kako naj vem, kaj je prav in kaj ne? Sem (sva) lahko še kdaj srečna drug z drugim? A ljubezen gre za vedno? Je mogoče zaupati, imeti rad, biti srečen z nekom, za katerega veš, da te ne ljubi tako, kot bi te lahko nekdo drug?

Sem še kar precej mlada. Jih imam kar nekaj pod 30. Biti z nekom še mogoče 10 let, pa potem ostati sam? Ali iti narazen, ko je še čas za “dostojno” življenje? Ali je možno najti nek “kompromis” v življenju, da tista “prava” ljubezen pač ni vse in vzamemo kar dobimo?
Strah me je biti sama. Ali res zmorem? Sva zrela za strokovno pomoč? Za ločitev? Ali pa čas pokaže kaj je prav in kaj ne?
Žalostna sem. Tako zelo, da se bojim, če začnem jokati, da ne bom znala nehati…

Še to naj povem, da bolj ko o tem razmišljam, težja je misel na to, da bi lahko nekaj takega odpustila. Če bi imela takrat le enega otroka, že malo starejšega…zakon pa v krizi…bi mogoče razumela…tako pa te “zasidra” da sigurno ostaneš in te nato izda do konca in še malo čez.

Hvala vam, ker ste si vzeli čas za branje.

Pozdravljeni!

Prevare v odnosih puščajo najgloblje rane. Včasih se te rane lahko zacelijo, drugič ne. V vsakem primeru pa njihovo celjenje zahteva precej časa, truda in predvsem odkritega pogovarjanja. Tudi čez prevaro je možno iti, vsaj ublažiti, če že ne odpraviti njenih posledic, vendar pri tem ni bližnjic. Vsa negativna čustva, ki so se nakopičila ob prevari, morajo biti na nek način »sproščena«, izražena, izgovorjena, ter z druge strani vsaj sprejeta. Vse kar je bilo takrat pri obeh zatajeno, zanikano, »pospravljeno pod preprogo«, zdaj kot črvi gloda in vedno znova najde luknjo, skozi katero udari na dan. Zato nima prav veliko smisla ukvarjanje s tem, zakaj in kako je sploh možno, da je lahko kdo od vaju tako prevaral oziroma izdal, ampak so prava vprašanja, če si sploh želita in sta sposobna opraviti s to »čustveno navlako« in medsebojnimi zamerami in nezaupanjem. Ker tega nista storila, si ne zaupata, misel na seks se vam gnusi,…

Ne odločate se za 4 osebe, ampak se odločate predvsem zase. Kar ne pomeni, da ostali trije ne bodo čutili posledic vaše odločitve.. Res da ločitev otrokom pusti posledice, ampak kakšne jim pa pušča tak zakon, kot ga živita zdaj? Prav tako z morebitno ločitvijo otrokom nikakor ne morete vzeti očeta, saj bo vaš partner ostal oče do konca življenja ne glede na vašo odločitev. Seveda vam s temi vrsticami ne želim sporočiti, da se ločite. Želim vas samo preusmeriti od vprašanj, ki so nepomembna, na nek način samo megla, ki jo dvigujete, da se pred sabo opravičujete, da se ne ločite, obenem pa tudi ne naredite kaj dosti za izboljšanje vajinega odnosa. Namesto tega »dvigovanja megle« bi bilo precej bolj koristno, če se začnete s sabo odkrito pogovarjati, zakaj ste v resnici še s tem moškim, kaj vas drži pri njem. Odkod tako močan strah pred samoto, da vas po eni strani povsem hromi, po drugi strani pa drži v precej brezupnem odnosu? Zagotovil, ki jih iščete, enostavno ni. Lahko se ločite in bo z naslednjim moškim še huje, ali pa naslednjega sploh ne bo. Lahko vas bo naslednji moški »ljubil« na način, kot si zdaj predstavljate in želite, pa se bo vajina zveza čez čas sprevrgla v pravo moro. Lahko ostanete v tem zakonu in se bodo zadeve sčasoma uredile. Itd. Če ni zagotovil, kako se torej odločiti, kaj je prav? Lahko bi uporabili obrabljen nasvet, da je pač treba »poslušati sebe«. Ampak, kako boste slišali (začutili) sebe v vsem tem hrupu, ki trenutno divja v vas?! Zato bi verjetno vaši naslednji koraki morali iti najprej v smer, da utišate ta hrup. Da se umirite, najdete nek stik s sabo, vsaj malo zmanjšate ta grozljiv strah pred samoto. Kako? Za začetek morda tako, da si nehate postavljati vprašanja, na katera sploh ni odgovora in na vprašanja, ki sploh niso pomembna. Se nehate mučiti s preteklostjo in prihodnostjo in se začnete ukvarjati s sedanjostjo, s tem kaj lahko naredite zdaj. Lahko je meni pisati te nasvete, ampak kako to narediti v resničnem življenju in v vaši situaciji? To pot, ta način mora žal ali na srečo najti vsak sam. Če imate občutek, da ne zmorete, potem tega namesto vas ne more narediti noben drug, lahko pa vam pri tem pomaga. Predlagam, da si s partnerjem poiščeta terapevtsko pomoč. Če s tem ne bosta izboljšala oziroma rešila vajine zveze, bosta vsaj prišla do nekaterih odgovorov in našla nekaj miru, da se bosta lahko bolj trezno odločala. Če se vam partner ne bo želel pridružiti, si pomoč poiščite sami. Ne pozabite, da se odločate predvsem zase in da ste izključno sami odgovorni za svoje življenje. Pri vaših 30ih niste še nisto nič zamudili. »Dostojno« življenje, ki ga omenjate, je možno v pozno starost. Si je pa to »dostojno« življenje treba zaslužiti – vsak dan znova. In drugi pri tem niti približno nimajo toliko zraven, kot si običajno predstavljamo.

Lepo vas pozdravljam

Oglašam se kot otrok ločenih staršev. In se strinjam s stavkom gospoda Gašperlina, kjer je tako lepo zapisal: “Res da ločitev otrokom pusti posledice, ampak kakšne jim pa pušča tak zakon, kot ga živita zdaj?”. V tem stavku je veliko resnice. Seveda otrok tega takoj ne razume, želi si biti z obema staršema, saj ne glede na to, kakšen je odnos med vama, sta in bosta za otroka vedno starša.

Moja starša sta se kar veliko prepirala, predno sta se razvezala in je oče odšel. Pa tudi nasilja je bilo nekaj. Trpela sem. Oba z bratom sva trpela. Kako zelo sem si želela, da bi videla, kako bo oče mami dal poljubček, kako bo objel mene in brata, si naju posadil na kolena in zapel “hi, konjiček”. A tega ni bilo. Oba z mamo sta bila živčna, razdražljiva, midva z bratom pa sva pogrešala ljubezen.

Ko je oče odšel z drugo žensko, sva z bratom ostala sama z mamo. Mama se nama je posvečala kolikor je le mogla. Razvili smo zaupen, skoraj prijateljski odnos. Ponosna sem, da mama ni klonila, ampak se je zavzemala za naju, da naju je vzgojila v prijetna človeka. In to brez podpore partnerja.

Sedaj znam bolj ceniti ljubezen. Znam sprejemati ljubezen, a bolj kot to, tudi dajem ljubezen. Želim pomagati, ljubiti, živeti. In to tudi počnem. Srečna sem v svojem svetu in izžarevam pozitivno energijo.

Draga Marjetica, verjamem, da bo uspelo tudi vam. In poiščite pomoč. Odločajte se po vaši vesti in poskrbite za duhovno moč.

Tole varanje se je strašno razpaslo v deželi pod alpami.
In potem ljudje varanje nekako zlahka jemljejo in verjamejo, da je moč iti čez to in da je potem vse v redu in prav.
Kar pa ne drži.
Da pari ostanejo skupaj po varanju enega ali grugega, še ne pomeni, da je vse v redu, kar nekateri vehementno trdijo.
Četudi je moč odpustiti, se gotovo ne da pozabiti.
Ne upam ti svetovati, ker tovrstne svoje izkušnje (še?) nimam.
Razmišljam pa včasih o tem in nekako ne verjamem, da bi z možem še zmogla živeti po taki izkušnji. je pa res, da jih imam nekaj čez 40 in s tem je tudi situacija drugačna. v tvojih letih in z malimi otroci bi najbrž poskušala ostati. dokler in če bi šlo.
Odločitev je težka, ni ti je treba sprejeti čez noč.
Bi pa jaz na tvojem mestu možu vsekakor povedala vse, kar me teži in mi leži na duši. Popolnoma odkrito in brez olepševanj, tudi to, da se ti gnusi misel na sex. Ne zaradi izsiljevanja, ampak, da ti bo lažje. Morda lahko skupaj najdeta kako rešitev, kar je v vsakem prrimeru bolje, kot če tuhtaš sama in se sama odločaš.
Videla boš tudi, kako se bo odzval, kaj bo njegovo mnenje in kako se bo obnašal. Še to, da te slučajno nebi prepričal, da je za njegovo varanje krivo par tvojih poljubov.
Drži se in vedi, da karkoli boš naredila, bo prav.

Bližam se 50 letom, imam odraslo hčer in partnerja ,ki me je varal kar 4 leta. Čutila sem, vendar nisem imela dokazov, saj sem se morala posvečati vlogi mame, očeta, gospodarja, čistilke itd..zato da partnerju ne bi kratila svobode, ki je velikokrat vzrok za premir med možem in ženo. Skrival je svojo zvezo z udejstvovanji na različnih področjih. Sedaj sva oba seznanjena z resnico. Zaljubil se je, se glasi njegovo opravičilo..Prekinil je zvezo, ostal z družino, toda v meni je nekaj umrlo. Ne gre več naprej. Ni prepirov, le žalost in molk. Poskušam na nek način preboleti, pa ne vem če ima smisel, saj me ne ljubi več, pevaral me je in s tem me ne spoštuje. V mene se je naselila ravnodušnost, čeprav sva intimne stike ohranila. Toda tudi v teh mi nekaj manjka,kakor da nekaj počenjava, pa ne vema ali sva sploh “doma”. Je to dovolj velik razlog za ločitev po 30 letih?

Trnjulčica

Afera oziroma prevara je eden od načinov, kako se par “bori” s čustveno praznino med njima. Ko se prevara odkrije, se v odnos vrne ogromno čutenj in odnos na nek način postane bolj živ. Sicer na boleč način, pa vendarle -vsaj nekaj se dogaja. Na ta način afera-prevara odnos premakne naprej. Da ne bi bilo nesporazuma, nikakor ne zagovarjam vašega partnerja. To, kar je povzročil s prevaro, bi lahko izvedel tudi precej drugače, predvsem na način, ki odnos krepi, ne da ga ruši. Da se je zaljubil, ni nobeno opravičilo. Res nimamo kontrole nad tem, v koga se zaljubimo, smo pa vseeno odgovorni za to, kar s tem naredimo. Zaljubljenosti pridejo in gredo, odgovorni odnosi pa ostanejo.

Mož vas je res prevaral, takrat vas tudi ni dovolj spoštoval. Vprašanje je, kako je s tem danes. Če je prekinil to afero in se trudi za vajin odnos, potem vas zdaj precej bolj spoštuje. Lahko vas tudi “ljubi” na način, ki ga pač zmore. Prevara je bila, tega se ne da spremeniti. Vendar, če se boste ločili, potem tega ne storite zaradi prevare. Vsi ljudje se motimo, naredimo kdaj kaj hudo narobe, zakaj bi bil vaš partner izjema. Če se boste ločili, potem to storite zaradi tega, kar je ali bolje rečeno, česar ni med vama. Preden pa se dokončno odločite, vam svetujem, da se z možem zelo odkrito in strpno pogovorita. Najprej o vajinem odnosu pred prevaro, česa vsega je že prej manjkalo. Nato o sami aferi ter predvsem o tem, kako ste se vi počutili, ko ste za to izvedeli. Povejte vse, dajte možu priložnost, da spozna in začuti, kako vam je bilo. Potem ali pa že tudi vmes pa se pogovarjajta o žalosti in molku, ki sta ostala v vajinem odnosu. Morda najdeta še kaj pod to žalostjo. Kakšen možev sram in obupne občutke krivde in veliko vaše potlačene jeze, bolečine in osramočenosti. Kar nakaj časa in vztrajnosti bo potrebne, da se poleg teh zoprnih in težkih čustev pojavijo še kakšna druga, bolj prijetna. Ampak bližnjice ni. Vidva sta najbolj “doma” v teh težkih čustvih. Dokler ne bosta odprla vrat in oken svojega “doma”, ta težka čustva nimajo kam iti in narediti prostor za kaj bolj prijetnega. Gospa, boste zmogli in odprli prvo okno in prva vrata? Ne zato, da rešite zakon, ampak da rešite sebe…

Lepo vas pozdravljam

Pozdravljena!
Sama pa gledam na to varanje med nosečnostjo in tik po njej kot eno največjih pregreh, ki ti jih lahko naredi partner!
Kajti v času, ko ženska trpi, nosi vso breme in diha za otroka v sebi in sebe, je ženska največja prioriteta in se mora partner do nje obnašati kot do najdražjega dragulja in ji neegoistično stati ob strani.
To kar je storil tvoj mož, je popolno izničenje tebe kot matere, ženske in žene. Tega ne boš nikoli prebolela, nikoli.
On je egoist, ki misli in gleda predvsem nase. Napisala si, da si za prvega otroka skrbela praktično sama s svojimi starši.
Zakaj nisi odšla takrat, ko si se zaljubila v drugega? Česa te je bilo strah?! Si imela slabo vest? Saj si bila vendar z vzgojo otroka in seboj prepuščena čisto sama sebi – imela si vso pravico, se zaljubiti v drugega, ker ti je manjkala toplina in vzpodbudna beseda. Kje pa je bil takrat ta tvoj partner, ko je bilo potrebno vzgajati otroka?
Ja in potem, ko je minil čas in si bila ti reva visoko noseča, se je on naenkrat “spomnil”, kako tvojih poljubov z drugim ni prebolel? Haha, pa mu ja ne verjameš tega. Podel izgovor se mi zdi, očitno si sam niti noče priznati, da se mu te ni dalo gledat noseče in si je pač poiskal popestritev. Niti noče uvideti in sprejeti, da je bil za poljube kriv sam. Temu se reče “nima jajc”.
Zakaj se pa tega ni spomnil že kar takoj, ko je izvedel za poljube?

Kot so že napisali, partner se ni trudil poboljšati vajin odnos, oz. predvsem njegov odnos do vaju z otrokom, ampak je ostal očitno pri tebi, ker se je počutil varnega, s še enim otrokom te je potem še bolj privil nase in naredil odvisno, sam sebi in tudi tebi pa je dokazal, da mu itak do tebe več ni bilo – od začetka krize! Zelo pogosto se zakonci odločijo za drugega otroka, ker upajo, da bodo z njim rešili že itak propadlo vezo in jim je ta odločitev, imeti otroka, namišljena prelomnica v njuni vezi, po principu: to kar je bilo do sedaj, naj gre v pozabo, od sedaj bo vse drugače in bolje!
Samo pri vama je pa tvoj tole čisto drugače vzel. Saj sama vidiš.

Ne vem kaj boš storila, ampak verjemi, tudi če se bosta ločila, ti ne bo lahko. Sedaj ne boš iskala samo partnerja zase, temveč tudi nekoga, ki bo primeren za otroka! Ne verjami, da je takšnih moških na tem svetu toliko, ki bodo tvoja otroka sprejeli kot za svoja. So, le sreča je potrebna in seveda dobro vpeljan odnos, ki bo predvsem tebi, vzel dosti energije in moči.
S partnerjem, ki me je prevaral med nosečnostjo, ne bi ostala niti en sam dan, ker zame bi bil to resnično največji udarec, ki bi mi ga lahko moški, oče otroka, zadal. V času nosečnosti nista bila v istih položajih in nista izhajala iz enekovrednih točk, v tem je bistvo! Kako naj si po vsem tem zgradim oblake in samo sebe prepričam, da pa me zdaj ima raje in se lahko zanesem nanj?! Nikoli!

Michelle

Toliko grenkobe, razočaranja, jeze in obupa je v vaših odgovorih, da jih kar s težkim srcem potrjujem za objavo na forumu. Res spoštujem pravico do vašega mnenja, bi pa dodal samo to, da stvari niso tako črno-bele. Ljudje delamo napake oziroma včasih naredimo kaj, kar se nam v tistem trenutku zdi najbolj prav in čez nekaj časa ugotovimo, da je bilo to povsem mimo. Toda če tistega “povsem mimo” ne bi storili, morda sploh ne bi vedeli, da je “mimo”. Poznam pare, ki so si prizadejali še kaj hujšega, kot je prevara med nosečnostjo, pa so se čez čas našli in živijo nadpovprečno zadovoljive odnose.

Lep pozdrav

G. Gašperlin,

jaz ne verjamem, da je mogoče pokrpati, ko se začne varanje… Res bi rada koga spoznala, ki bi lahko to potrdil!

O Azrae

Jst to potrjujem

Azrae

Varanje je samo eden od načinov, s katerim se en ali kar oba partnerja izogibata resničnim težavam v odnosu. So pari, pri katerih je varanje prisotno že od začetka, do njega pride kasneje, kjer vara eden ali pa kar oba,… Z varanjem se običajno poskuša po bližnjici priti do tega, do česar ne upamo/zmoremo v odnosu s partnerjem. Prevara (afera) je sicer povsem odgovornost tistega, ki se je v to spustil, ampak vseeno v njej vedno tako ali drugače “sodelujeta” oba partnerja. Malo drugače napisano, oba v tistem trenutku “potrebujeta” to, kar “daje” afera oziroma prevara. Ko eden spregleda in spozna, da tega ne “potrebuje” več, lahko pride do prekinitve razmerja ali pa se pravo razmerje oziroma bolje rečeno pravi odnos šele začne. Do kam se bo razvil in kako se bo razpletel pa je povsem drugo vprašanje. Vendar so v osnovi vse možnosti odprte. Tudi po varanju.

Lep pozdrav

Gospod Gasper, povem svoje mnenje in gledam iz strani ženske, ali razmišljam o tem, kako bi bilo meni, če bi me partner prevaral med nosečnostjo.
Poznam tudi takšne primere, pa so šli tisti narazen.

Lahko se opravičujejo napake, ampak nekje pa je tudi dno, kajne?

Ne vem pa zakaj bi se noseča ženska mogla ukvarjat s temi problemi v času visoke nosečnosti. Morda ne veste, kaj potrebuje visoko noseča ženska in kar je zelo slabo za njo in otroka v njej?

Mož je v tem primeru egoist in takšnim ni pomoči.

Gospod Gašperlin,

kako pa bi razložili dogajanje, da ima mož ljubico in o njej pove ženi, kakor da bi bil otrok v stilu “nekomu moram povedati”?
Ali kliče po mobitelu ženo na pomoč, ko ga preganja tip od ljubice???
Jaz v takem primeru res ne verjamem, da se tu da pokrpat, ali celo začet en dober odnos.
V primeru, ki sem ga opisala, je žena vložila za ločitev in se tudi ločila, ker česa takega res ni rabila. Zgodilo se je namreč že drugič, ko si je gospodu zgodilo, da se je zapletel z drugo žensko. Po prvem varanju ni hotel na zakonsko terapijo.

Zato jaz ne verjamem v take pravljice, da se da po varanju pokrpat…. Se strinjam z Michelle…

Lep pozdrav!

Azrae

Nisem napisal in niti ne trdim, da se da vedno pokrpat. Se pa nikakor ne strinjam s tem, da se ne da. So moški, ki se nikoli ne bodo zmogli ustaliti pri samo eni ženski. So pa tudi taki, ki ugotovijo, da so njihove afere samo beg. Začutijo, kaj počnejo s tem sebi in svoji partnerki, s tem pa tudi začutijo svojo odgovornost. Od tu naprej pa so res vse možnosti odprte. Tudi to, da partnerja sčasoma vzpostavita bolj pristno in trdno zaupanje, kot prej. Pa še to: ves čas se ukvarjamo samo z moškimi. Bi bilo prav opozoriti, da za ženske velja povsem enako.

Lep pozdrav

Ja, se povesem strinjam, da velja isto za ženske,… sem pa slišala samo za eno žensko, ki je varala na kubik, in za cel kup moških, ki so varali kot po tekočem traku, zapuščali,… Zdi se mi, da obstaja vendarle neka razlika.

Lep pozdrav.

Si ženi odpustil prevaro in zdaj se še bolj ljubita???

Me zanima res,kako oba potrebujeta prevaro? Zakaj? Da sta potem lahko srečna skupaj? Men je to bolano,res.

Pozdravljeni!
Azrae, takšen tip je šele nezrel in nesamozavesten, jaoo, pa kaj to ni egoist, lepo prosim, da mu ni para?

Gospod Gašper, poglejte, če te moški začne varat, te bo po mojih izkušnjah varal vedno! Sicer se res lahko za nekaj časa umiri, ampak če bo kdaj spet prilika, bo spet začel varat. Tu gre, po mojem vsaj, za nek vzorec, ki ga tudi sami zagovarjate.

Mene je moj varal, ampak mi je vedno prikrival, dokler sama nisem ugotovila, pa ni šlo za neke ljubice, ampak one-night-stande, s katerimi nikoli več ni imel stika! In zatrjeval mi je, da me ni nikoli nehal ljubiti ???? Oprostila sem mu, seveda! (nisem bila v tistem času noseča ali imela majhnega otroka). Pač sem mu verjela, mu zaupala.

Nakar naj me ne bi nekaj let varal. Ampak zadnjič sem pa spet našla, da si išče afere?! To varanje je v njemu, to so njegove skrite fantazije – rečimo do zelo debelih žensk, to so njegovi fetiši, to je njegov občutek nemoškosti in nesamozavesti, ki ga potem na podlagi takšnih plačljivih žensk zdravi in se prepriča, kako fajn in super je.

Ko pa sem mu sama rekla, če bi mi oprostil varanje, je skočil v zrak, čisto popenil in mi začel, da se to za ženske ne spodobi, da so to navadne kurbe in da bi TAKOJ odšel!?
Bil je tako ljubosumen, da me niti moški pogledati niso smeli, kaj šele kaj drugega in verjemite, on bi res odšel brez kančka slabe vesti, celo prej bi bilo samopomilovanje pri njem in zaradi mojega prevaranja zapustil celo družino.

Kdor vara, ne ljubi iz srca. Iz tega stališča sem začela izhajati. Ker kdor ljubi neegoistično, bo res oprostil kakšno partnerjevo napako, so pa tudi, jasno, meje. Meje, katerih se iz moralnih razlogov nikoli ne bi smelo prestopiti. Vendar tudi, kdor ljubi, ne bo nikoli želel, da ljubljena oseba trpi! NIKOLI !!!
Partnerju moraš pustiti vsaj kanček samospoštovanja in občutek vrednosti, ne ga pa pri svojem egotripu do kraja izničiti, to kar so v tem postu počeli moški!

In v tem je razlika. Lahko je spodrsljaj, lahko pa je en globji način. Spodrsljaj se zelo razlikuje od daljše prekrite afere.

Si ženi odpustil prevaro in zdaj se še bolj ljubita???[/quote]

Bom najprej opisal svoj primer. Dons ga lahko. Pred časom si nisem upal, ker me blo sram, češ,lejga kekca, namest da bi jo šutnu v rit, nima tolk jajc in samospoštovanja, da bi šel, ampak se je zadovoljil z rogovi in jih sprejel. Luzer.
Jap, točno tko je blo in točno tko sem se počutil, no, pravzaprav ni blo glih tko. Blo je stokrat hujš.

Preden me je prevarala, sva bla že en cajt poročena in mela dva otroka. Jst sem bil ves cajt najine zveze bolestno ljubosumen in prou nezdravo navezan nanjo. Moja samopodoba je bla nikakva, od nje sem zahteval, da mi jo dviguje, da me potrjuje in nikol ni blo dost. Kamrkol je šla sama, so se v moji glavi odvijali prizori, kako me vara, ker sem bil ziher, da nisem dost dobr zanjo in da si ne zaslužim, da bi me mela rada. Zasipal sem jo s pozornostjo, darili, bil ves čas ob njej, pa ne zato,ker sem tko čutil, pač pa zato, ker me je blo strah, da bošla. Obenem sem pa prou prežal na njene odzive in v vsakem iskal dokaz, da ni več moja. Če se mi je zdel, da se ni odzvala po mojih pričakovanjih, sem bil užaljen, nesrečen, sem zameru, nisem govoru z njo, sem ji očital, jokal….svašta sem počel. Seksat sem hotu nonstop, ne zato, ker bi si jo tko želu, pač pa zato, ker sem seks rabu kt dokaz, da si me še želi, da sem še dost dober zanjo in če ni blo seksa, sem spet kuhal mulo, jo zasipal z očitki, grožnjami…pa tko. Če sva kam šla in da jo je kter moški ogovoril, da se je smejala, da je bla dobre volje recimo, je bla pol cela štala doma. Tko, da sva dost redko sploh kam hodila v družbo.

Obenem sem bil prepričan, da sem najboljši mož in oče. Da se žrtvujem za ženo in svoje otroke. Clo to, da smo kt družina vzor dobre, srečne družine. Prepričan sem bil.

Žena izhaja iz družine, v kateri je oče zapustil njo in mamo, ko je bla stara ene par let in se ni več javil. Se prav, žena je živela brez očeta in z mamo, ki je bla čist preobremenjena s preživetjem in obenem nezmožna pokazat svoji hčeri ljubezen in toplino skoz, kva vem, objeme, poslušanje, razumevanje, podporo, sočutje… Ko sem jo spoznal, je bila vesela, rada je bila v družbi, rada se je zabavala.

Tko sva se najdla dva globoko ranjena človeka, v upanju, da bo pa zdej vse v redu. Pa ni blo a ne. Najina komunikacija se je odvijala približno tko: jst sem jo zahteval zase, vso njeno pozornost, čas /kt otrok/, ji očital, da je ona kriva, da se nimam fino, da me boli, da jo mam neskončno rad, da ne bom mogel brez nje…pa tko, ona se je branila, mi dokazovala, da me ma rada, očitala nazaj, da sem bolan, jst sem bil seveda silno prizadet, češ, kako lahko mojo silno ljubezen vid kt nekej bolanga…pa tko. Skratka, burno. Ta trenutek sva hodila okol z roko v roki kt dva mulca, naslednji trenutek sva oba jokala v bolečini. Dan za dnem. Vmes sem dost hodu službeno po terenu in seveda, bil še blj negotov, prestrašen, še manj sem ji verjel, da je res moja, da ma me rada in tko se je zgodl. Tko kt sem jst bežal v dokazovanje o svoji vrednosti na teren, čeprav sem bil prepričan, da to počnem zato, ker želim svoji družini vse najbolje in da se v bistvu žrtvujem, je žena zbežala v objem drugega.

Ko mi je pol enkrat povedala /povedala mi je zato, ker je bla ziher, da jo tud jst varam in takem zakonu ni mogla več zdržat/, se je men podrl svet /zlo milo rečeno/. Počutu sem se izdanega, vrednega manj kt pasji drek. Tolk sem se smilu sam seb, da sem mislu, da bom umrl, kr tko. Najprej sem se hotu kr ubit, resno. Pol sem mu srečo, da je moj kolega psihiater in me je otopil vsaj tolk, da sem preživu. Nepopisno sem se smilu sam seb. Pol je udarla jeza ven. Kva vse sem ji zmetal v obraz; da je kurba, prasica, vse živo. Polival sem gnojnico po njej tolk cajta in tko intenzivno, da se je hotla ona fentat. Vseen pa nisem mel jajc, da bi šel.
Prišlo je tolk daleč, da mi je postavla ultimat. Al poiščeva pomoč, al pa greva narazen. Seveda sem se odloču za pomoč, čeprav ne zato, ker bi želel, da nama kdo pomaga, ampak iz strahu, da bu res šla.

Tko se je začel.

Ja, še to. Tist cajt so nama bli otroci zadnja skrb na svetu. Tako sva bila ujeta v krog bolečine, obtoževanja in samoobtoževanja, da nisva vidla nč druzga, tud otrok ne.

Se prav, od njenega priznanja, pa do prvega iskanja pomoči je preteklo pol leta. Pol leta pekla. Na tej delavnici /to je bla ta prva strokovna pomoč/, sem začel spoznavat tiste prve osnove odnosov in dinamike v njem. Zame /tud za ženo/ se je začel odpirat nov, do takrat nepoznan svet. S tem seveda ni blo konc najinega pekla. Kje pa. Kolikokrat sva že obupala, bla na pragu ločitve, oba razbolena v dno duše in telesa. Ampak, tko se je začel. Pol je blo pa cel kup knjig, pa delavnic, pa seminarjev, pa terapij z vmesnimi stanji evforije in brezupa. In napredek. Ja. Vs ebolj sva spoznavala sebe in drug druzga, se naučila pogovarjat, občutit sebe in druzga, spoznavala zakonitosti in mehanizme, ki vladajo v odnosu, se spoznavala v njih, prepoznavala vzroke in jih preobražala. In to še kr delava.

Tko kt sva z vsakim spoznanjem, z vsakim razrešenim in predelanim vzorcem prihajala bliže sebi, sva prihajala tudi bliže drug drugemu in k svojim otrokom. Midva sva se in se še spreminjava, s tem pa se spreminja tudi najin odnos. Zdej je v najinem odnosu več spoštovanja, iskrenosti, zaupanja, sočutja, razumevanja, miru in harmonije, kt ga je bilo na začetku najinega odnosa /kva šele v času prevare a ne/. Odnos je bistveno bolj globok, kot je bil kdajkoli in, kokr opažam, se še poglablja.

A se je splačal?

Tkole bom reku. Če bi mel jajca in bi takrat šel, bi me lekcija počakala pri drugi ženski /če se ne bi fental prej/, moja otroka pa bi ostala čustvena invalida, glih taka, kt sem bil sam in kakršna je bla moja žena.
Tko da, ja, se je splačal. Je pa res, bolel je pa neznosno. Sam, dons ne boli več.

Še odgovor:

Ja, ženi sem odpustil in svojim staršem in sebi glih tko.
Ljubila sva se ves čas, s tem, da dons ljubezen tud znava izražat na način, ki je dober za naju in odnos.
Jutri bo pa še bolje.

Aja, šest let je minilo od takrat, ko sva se odločila nekej nardit.

en bk

“en bk”

Hvala za tale vaš pogum in odkritost. Upam, da bodo tudi obiskovalci foruma zbrali toliko poguma, da si bodo dovolili razumeti in začutiti vaše sporočilo.

Lepo vas pozdravljam