Je res čudno, da človek nima želje po prijateljih?

Moj mož je tak. Saj ga kdo kam povabi, pokliče, a on je bolj zapečkar, raje je doma s knjigo v roki, raje se igra z otrokom, meditira , svetuje kaj po računalniku….

V bistvu je to meni ok. Dokler ne slišim ali kje preberem, da takim ljudem pa sigurno kaj fali. Ni pa kak hudi gobec. Ne govoriči tja v tri dni, ampak pove, ko ima kaj konkretnega za povedati.
O tem sem se že pogovarjala z njim, pa pravi, da je tako čisto srečen. In da je edino doma lahko sproščen.

Spoštovana,

na splošno smo ljudje že po naravi bitja odnosa, kar pomeni, da potrebujemo odnose nasploh, da preživimo. Vaš mož ima vas in otroke, kar mu, kot kaže, predstavlja največ na svetu. Po občutku bi rekla, da je lepo, da želi preživeti in izkoristiti svoj čas v krogu družine. Nekateri imajo večjo težnjo po biti v družbi z ljudmi, drugi to željo občutijo v manjši meri.

Bolj kot vaš mož se mi poraja vprašanje, zakaj njegovo “zapečkarstvo” moti ali skrbi vas? Kaj VAS tu dela negotovo? In nenazadnje, zakaj ne zmorete zaupati ali se pomiriti ob njegovi trditvi, da “je srečen”?

Predlagam, da se odkrito pogovarjata o vsem, tudi trenutnih dvomih in strahovih. Zaupajte si.

Vse lepo vam želim.