Z možem sva poročena 10 let, imava dva sina, tretji je na poti. živimo v stanovanjski hiši v mansardnem stanovanju, spodaj živi moja mama, s katero se dobro razumemo, če rabimo pomoč nam pomaga. Čisto na začetku sva z možem načrtovala, da se bova preselila v novo stanovanje,on si je želi biti na svojem, zdaj bi se počasi že lahko.
Problem je v tem, da se jaz ne želim preseliti, ker mi to okolje in pomoč mame ustreza. Tudi tukaj imamo dovolj prostora, mož je precej službeno odsoten, veličino dela je na meni, zdaj pa prišel na svet še nov član, vse imamo blizu (vrtec, šolo, zdravstveni dom…).
Mož mi to mojo željo močno zameri in me zelo zapostavlja, kritizira, besni, včasih pred otroki. Grozi mi, da se bo sam odselil (celo ločitev mi je omenjal), oziroma kakšnega otroka vzel s seboj. Jaz mu vse vračam s prijaznostjo, poskušam ga prepričati, da zdaj ni pravi čas. V bistvu me je s svojim obnašanjem še bolj utrdil v svoji odločitvi, ker mu ne zaupam. Pravi, da v zakon in družino ne bo vlagal, da nima energije,da sem vse jaz kriva. Ob najmanjši malenkosti vzkipi name, moja nosečnost mu ni pomembna. Torej kaj naj storim, kako naj se obnašam, saj jaz rabim vse prej kot to (sem mu to tudi lepo povedala). Ne morem verjeti, da se zaradi nepreselitve lahko tako do mene obnaša, če bi se pa preleila, bi bil pa prijazen. prosim za vaše mnenje in kakšen nasvet. lep dan!

Spoštovana gospa Greta,

nezaupanje, nemoč in grozen strah pred grožnjami in nepredvidljivostjo vašega moža so tisti, ki vas plašijo in ne prepričajo, da bi se odselili. Niti pomisliti si ne upate, kako bi bilo, če bi se morali preseliti – najbolj se bojite trenutka, ko bo mož vztrajal pri svoji želji. Takrat ne bo nikogar, ki bi vas lahko zaščitil (občutek, da je mama v bližini, vas vsaj malo pomirja), hkrati pa tudi sami želite ostati ob njej (in jo čuvati).

Bojim se, da je v vajinem odnosu že nekaj časa en velik prepad, poln nezadovoljstva, obupa in razočaranja. Od kod se je nabralo in kdaj se je vse skupaj začelo, boste vedeli vi. Morda je mož preobremenjen ali ima težave v službi, morda se srečuje s kako drugo težavo, za katero niti ne veste. Lahko da se čuti preveč odgovornega poskrbeti za vse, kot da je vse na njem, vse od njega odvisno, v tem pa ostaja čisto sam in nerazumljen in si želi, da bi mu vsaj malo prišli nasproti. To ga seveda ne opravičuje, da je do vas aroganten, nespoštljiv, da vas ponižuje, kritizira in vam grozi. Ker je v stiski, nemočen in ga je strah, znori in se jezi na vse, ki pridejo mimo. Že najmanjša nepomembna stvar ga močno razjezi (kot npr. tokrat selitev), ki pa niti nima toliko zveze vami. Ker se ga bojite in začuti, da vas je strah, njegov bes še bolj naraste, čeprav nehote. Takrat ga ne zanima nihče, le pomiriti se želi, čeprav na nepravi način (besnenje, kritike).

Glede na to, da je na poti nov družinski član in ste v teh trenutkih zelo ranljivi in občutljivi, vas razumem, da ga vsakič želite umiriti, na lep način in bi si bolj kot vse želeli, da je ob vas in da poskrbi za vas. On si želi, da bi prevzeli del njegovega bremena, da bi ga razumeli in slišali v tistem, kar ga teži. Sprejeti boste morali odgovornost zase: tako, da boste poskrbeli zase in ne več dovolili njegovega poniževalnega vedenja do vas in do otrok. Da se pri sebi trdno odločite, da tega ne boste več dovolili (čeprav vas bo strah), saj si zaslužite spoštovanje. Tu boste morali tvegati in biti odločni pri svojih trditvah. Npr. »razumem, da si jezen in da te je strah, sem pa se pripravljena pogovoriti s tabo« ali pa »ko takole znoriš, me je grozno strah in se čutim čisto nemočna, da bi ti lahko pomagala«, pa še »želela bi si, da bi bil več doma, saj te pogrešam in imam občutek, da sem za vse sama«…, torej vaše doživljanje. Gre za vašo držo, gre za občutek, ne toliko vsebino. Ko boste globoko v sebi sprejeli nekaj odločitev in boste pomirjeni s tem, kar res želite, boste temu lahko odločno in vztrajno sledili. Začnite se spoštovati in ceniti. Kot ste že lahko razbrali iz vrstic, se bosta morala z možem dodobra začeti odkrito pogovarjati. O tem, kako se vi počutite ob njem, kadar ga ni, o tem, kaj on doživlja in pogreša, ter tudi, kako si želita, da bi bilo v prihodnje. Brez obsojanj, prelaganja krivde (odgovorna sta vsak pol, brez izjeme) in navedb, kaj bi kdo moral narediti. Spregovorita o tem, kaj si želita, česa vas je strah. To je zagotovo pot, ki prinese marsikateri odgovor in razbremeni marsikatero težavo. Vedno pa imata možnost obisk zakonske terapije, kjer bo psihoterapevt vztrajal z vama tudi, ko bo najbolj težko (lahko me tudi pokličete).

Želim vama, da vama uspe. Zaupajte vase in pojdite naprej, saj si oba zaslužita, da bi uživali v sproščenem družinskem vzdušju. Srečno.