POzdravljeni!

Ali mi lahko poveste, kako naj se znebim potrebe po fantih?! Komaj sem zakljucila resno zvezo, ze opazujem okrog sebe in iscem cloveka, ki bi me stisnil v svoj objem. Obcutek, da me nekdo obcuduje in na meni vidi nekaj posebnega, mi pomeni vse na svetu. Bojim se, da kmalu ne bom znala vec izbirati, temvec vzela prvega, ki mi pride pod roko – samo da bi mi nudil toplino, ki jo potrebujem. Tocno vem, kaksnega hocem: predvsem taksnega, ki bo pripravljen sprejemati odgovornost in ki mu bodo vrednote veliko pomenile. A obcutek imam, da bo moje hrepenenje po moskem postavilo ta kriterij na drugi tir. Le kako naj se znebim tega obcutka, da sama s seboj nikdar ne morem biti srecna in da nikdar ne bom mogla sebi podariti teh lepih obcutkov, ki mi jih lahko da le fant?! Moram pa tudi pripomniti, da se je v letih zgodnje odraslosti tudi zelo tezko vzdrzati spolnosti in res se moram posteno premagovati, da nanjo ne bi mislila tudi ce govorim s clovekom, ki ga ne poznam se dobro. Le kako naj obvladam svoja custva? Zakaj me tako zanasa k fantom, ne glede da se vedno pogresam bivsega? Kako bom vzdrzala samska kako let ali vec??? Kako naj v miru pocakam na pravega? Sama nase sem jezna, da se mi to dogaja in vcasih se zdim tudi sama sebi „neprimerna, nepotrpezljiva, pokvarjena“… ne vem, kako bi se izrazila.

Morda boste rekli, da nisem imela oceta, ki bi me znal objeti, mi pokazati ljubezen? Ni tako, moj oce me je velikokrat objel, nestetokrat mi je rekel, da me ima rad, da sem fajn punca, da vse naredi zame itd. Priznati moram, da so me njegovi komentarji vcasih spravljali prav v zadrego in nisem vedela, kako naj reagiram nanje. Po drugi strani pa je res, da nikdar ni uposteval mojih custev in misli, se manj da bi jih spostoval. Kot da ne bi hotel, da imam svojo glavo.

Kako naj srecno zivim sama s seboj???

Jezna!

Spoštovana Jezna,

vaši potrebi po fantih bi z drugimi besedami lahko rekla potreba po biti v odnosu z nekom. Tam je namreč stik, takrat čutite, da živite, saj ste nekomu pomembni in to lahko zelo globoko in močno začutite. Odraščali ste v družinskem okolju, kjer vam je oče naklonil veliko več pozornosti, objemov in prisrčnih pogledov (kot svoji ženi oz. mati vam), predvsem pa občutkov, da ste zanj edinstveni, izjemni in najpomembnejši. Še celo več, večkrat vam je povedal, kako rad vas ima, da bi za vas naredil vse in da vse, kar naredi, naredi zaradi vas oz. da boste vi srečni. Očetov odnos z vami vam je po eni strani godil (drugačnega niti ne poznate), saj vas je občudoval, vam izražal ljubezen in naklonjenost, po drugi strani pa vas je njegovo vedenje (morda celo kakšne neprimerne in ponižujoče besede) spravljalo v zadrego, negotovost in zmedo. Ko vam je npr. rekel, da ste mu všeč, enostavno niste vedeli, kaj s tem početi, istočasno pa ste se počutili zmedeno ali celo krivo, kaj si bo mati ali kdo drug mislil o tem. Strah vas je bilo, da boste kritizirani in obsojani, najhuje pa, da se boste zamerili materi ali jo celo izgubili (čeprav za očetovo vedenje niste vi odgovorni, temveč on).

Zlasti slednje navedbe ne gre zanemariti, saj je oče do vas gojil in ustvaril docela nezdrav odnos. Zaradi nezadovoljstva v odnosu s svojo ženo (ali morda izgubo, konfliktom…) vas je želel imeti ob sebi in ste nevede postali njegov čustveni partner. Nadomestili naj bi vse, kar naj bi mu nudila njegova žena (česar pa mu ni zmogla dati). Ob vas se je počutil kot pravi moški, močan in varno, ker ste bili mladi, ranljivi in občutljivi (kot hčerka), zato vas je večkrat objel, vam povedal, kako rad vas ima…, medtem ko se odraslih žensk boji oz. jih celo prezira ali sovraži (najverjetneje je tudi on na poseben način povezan s svojo materjo oz. je bil njen tolažnik in spremljevalec). Ničesar niste zapisali o odnosu z materjo, s katero se najverjetneje nista ravno najbolje razumeli oz. niste čutili naklonjenosti z njene strani.

In ker ste odrasli s sliko, da ste le v takšnem odnosu z moškim sprejeti (medtem ko s strani žensk ostajate prezrti in nepomembni), pomembni in vredni, kar vam istočasno ustvarja občutek, da obstajate (če ni nikogar ob vas, ne morete čutiti teh neprecenljivih občutkov), ne zmorete biti sami s seboj. Takrat se vam vzbudijo občutki nemira, negotovosti in strahu, ne veste pa, kaj z njimi narediti. Morda se počutite s strani matere prezrto, kot da ji ni zadosti mar za vas ali celo osamljeno in nerazumljeno. Ker nimate izkušnje, da bi odrasli brez moškega, vas je strah, kako bo. Lahko da se celo krivite (če ste se odselili), da ste očeta zapustili, čeprav vam je toliko nudil in dajal.

Ne vem, koliko morate vi pogrešati vašo mater, njene tople objeme, varno naročje in nežne besede, ki bi vas pomirile. Koliko lažje bi vam bilo, če bi se tudi mati zanimala za vas, za to, kako vam je in za vaše življenje? Da ji ne bi bilo vseeno, kako odrašča njena hči, temveč da bi vam pomagala skozi trenutni negotovi svet moških. Kako je ona naredila to in to?

Strah vas je, da boste izbrani (s strani fanta), tako kot ste bili izbrani doma. In takrat ne morete biti, kdor ste, takrat morate slediti njemu. Takrat so vaše želje odrinjene in nepomembne, takrat se morate le prilagajati, ustreči in skrbeti za njegovo dobro počutje. In ker gre pri tem odnosu oče-hči za zelo prikrito čustveno (in spolno) zlorabo, zelo prefinjeno manipulacijo s strani obeh staršev, se boste morali najprej rešiti teh vezi (zlasti očetovih), ki so ponižujoče, ne-varne in odvratne. Kako? Da se boste začeli spoštovati in ceniti, da si boste dovolili, da ste, kdor ste, namesto pretvarjanja. Ko boste prekinili in ne dopustili več (čeprav vas je strah, da bi izgubili starše), da vam oče na prijazen način narekuje, kaj je za vas najbolje, mati pa pri tem prav ničesar ne naredi (kar je do vas krivično), boste naredili prostor najprej zase. V vaši družini namreč za vas ni bilo nikdar nobenega prostora, za vaše želje in potrebe pa sploh ne; dotlej pa boste ostajali zaslepljeni z odnosom z očetom in neskončnimi potrebami po biti ljubljen in sprejet, saj to za vas predstavlja edini stik z moškim svetom.

Jeza naj bo vaše vodilo. Ko se boste upravičeno razjezili tudi na starše, bo slika drugačna (občutek imam, da ste edinka). Ko boste razumeli in sprejeli, da je tak odnos z očetom nezdrav in celo škodljiv, ga boste zmožni prekiniti, saj je do vas krivičen. Ne obsojajte sebe, saj sta za nastalo situacijo odgovorna starša.

Želim vam vse lepo in mnogo pogumnih korakov ter zrelih odločitev.

Najprej, hvala vam za vaš odgovor.

Odnos z očetom sem razmejila, živim na svojem. Toda kaj mi to pomaga. V sedanjih odnosih se še vedno ne znajdem, da bi vzpostavila nek red. Kaj pa mi tu svetujete? Odkar sem se razšla s fantom, v meni vlada ena sama zmeda. Zapletam se z drugimi, najraje bi bila z vsemi, ki so mi všeč! Ne znam storiti, da bi v moškem videla samo prijatelja in nič več – to me jezi, saj imam občutek kot da pri vsakem po malem puščam nekaj, kar bi lahko nekoč zaupala samo enemu. Občutek kot da se pustim krasti! Samo da bi mi nekdo dal nežnosti in topline, ki ju potrebujem, samo da bi nekdo napolnil praznino, ki jo čutim, ko sem samska. Kako naj to praznino zdržim? Naj se izoliram pred drugimi in potrpežljivo čakam, kdaj bo prišel „ta pravi“?
Trenutno se srečujem z enim fantom, do katerega ne čutim nič posebnega (sploh ni moj tip) , samo lepo mi je z njim. Je to prav?? Jaz imam občutek da ne, vendar mi ga je vseeno težko pustiti, ker mi je slabo, če pomislim, da bom morala biti spet celo večnost sama s sabo. On pravi, da me razume, da ne čutim metuljčkov, češ da je to se zaradi pretekle zveze in da bo minilo. Jaz pa mislim, da sploh nisva za skupaj, včasih mi je celo odveč in ne vem, kaj bi se z njim pogovarjala (poleg tega še vedno mislim na bivšega). Tako ali tako, ko ga bo zaljubljenost minila, bo še sam sebe vprašal, kaj je sploh videl na meni. Pa tudi občutek imam, da mu moja zmedenost pride prav, da me tako lažje vrti okrog prsta in me prepriča „naj se prepustim toku dogajanja“.
Pri vsem mojem obnašanju do fantov pa me najbolj mučijo občutki, da delam nekaj zelo narobe: občutki krivde in neko ustrahovanje v meni, da bom nosila slabe posledice, so neznosni. Mame sploh nimam. Ne vem, kaj smem, česa ne, nimam nobene opore. Pogrešam nekoga, ki bi me spremljal, tako na čustveni kot na duhovni ravni, nekoga ob katerem bi lahko razumela samo sebe.
Kako naj živim z vsem tem in najdem mir v sebi?… In kako konkretno naj se odločim glede tega fanta oz. v podobnih situacijah? Ali naj se za par mesecev izoliram od fantov? Ali naj storim kaj drugega? Ali, ali,… In kaj lahko storim, da bo prijateljstvo s prijateljicami iskreno in ne tekmovalno?

Hvala, če si boste še enkrat lahko vzeli čas zame!

Jezna

Pozdravljeni,

prvi korak je že to, da opazujete kaj se vam dogaja in v kaj vas zanaša. Zelo jasno vidite celotno zadevo, kar pomeni, da jo imate moč tudi preobraziti. Ne zatiskate si oči, kar je krasno, ampak ste do sebe zdravo kritični, sedaj pa bodite za spremembo do sebe še zdravo ljubeči – namreč, če boste želeli vzorce, ki jih imate preseči, se boste morali najprej sprejeti v tem kaj počnete in v kaj vas vedno znova potegne, kar neka sila… nekaj kar sploh ne obvladujete.

Saj verjetno že sami vidite posledica česa bo to… verjetno te izkušnje z očetom in morda še kom iz otroštva… in zato bodite do sebe prizanesljiva – ne obtožujte se, ampak razumite, da trenutno ne zmorete drugače in da se vam to dogaja zaradi tega in tega… Dovolite si videti in gledati kaj je bilo tisto, kar je oblikovalo take vzorce, počasi se bodo tako pojavljali tudi odgovori.

Ko enkrat zavzamete ta odnos pa veselo na delo – korak po korak je potrebno začeti te stvari preobražati – ne bo vam uspelo takoj, bo pa korak po korak bolje. Misli zmore koliko toliko kontrolirati vsak – tudi vi, le dovolj pozornosti temu posvetite – v smislu – jaz ne želim več tako naprej – ko se bom naslednjič pogovarjala z meni prijetnim človekom, ga bom gledala spoštljivo, brez misli na spolnost, ker želim po novem lepše, globlje izkušnje, bolj pristne in ker sama vem, da je možno imeti bolj pristne odnose… korak po korak, če bo za delček teh misli manj, že napredujete.

Morate pa vedeti da smo ljudje kot antene, ki prejemamo in oddajamo signale in čisto možno je, da če imate vi veliko teh informacij odzivanja v sebi, da tudi v moškem, s katerim se pogovarjate vzbudi tovrstne misli in jih v tistem trenutku tudi on ne zmore kontrolirati – in tako zaznavate svoje + njegove misli – in čisto možno je, da boste počasi začeli ločevati – kdaj so sploh vaše in kdaj sogovornikove in se tako prenehali obtoževati za tisto kar sploh ni vaše. Hkrati pa je možno tudi to, da ste pač magnet za moške, ki so v tej smeri odprti na ta način in znova sprejemate njihovo, pa menite da je vašo. Lahko pa da je vaše… začnite lepo opazovati – v miru – nikamor se vam ne mudi – če ste do sedaj tako živeli, ne da bi preverjali, razločevali, začnite sedaj počasi in si dovolite, da prihajajo rezultati – prepoznave – počasi a sigurno. Najboljši zdravilci za take in drugačne močne vzorce pa so tako ljudje, ki teh vzorcev nimajo ali pa so stvari tako v globino prečistili, da že njihova bližina deluje zdravilno na določenem področju. Tako je čisto možno, da se vam lahko sedaj, ko boste začeli zavestno opazovati, zgodi, da se boste kdaj pogovarjali z moškim, ki bo opazil vaše misli, vaš pristop in mu to sploh ne bo ustrezalo in bo na to tudi primerno odreagiral – ali bo ostal čistih misli ali pa po možnosti želel pogovor tudi čim prej zaključiti… in vi, ker ste v celotni zadevi zavestno boste to zaznali, morda vas celo predrami, prizadene ali se vas kako drugače dotakne, vendar vedite, da verjetno boste lahko ta vaš vzorec prešli in preobrazili šele, ko se boste enkrat celo začutili sram, razočaranje nad seboj da tako reagirate, ko boste ob nekom resnično začutili, da bi lahko bilo drugače … dovolite si začutiti tudi to razočaranje nad seboj – tako ljudje rastemo… na eno strani ljubečnost do svojih vzorcev, ker veste, da so posledica… na drugi strani pa razočaranje, ki izkorenini ta plevel, ki vas duši in odvrača od kvalitetnega življenja. Toliko o teh mislih.

Kar pa se tiče sedanjega fanta … bodite le iskreni do sebe – in se prenehajte razdajati – to da imate občutek, kot da kar puščate delčke sebe okrog ni le občutek, vi to v resnici počnete. Če ste s tem človekom še v spolnosti pa sploh. Dajte enkrat začutiti, kako je spolnost, intimnost in splošno ljubezen, veza, stvar medsebojne podaritve dveh, ki se ljubita – kako je lahko ko imate ob sebi človeka, ki vam v celoti ustreza in ga čutite, ne le zato, ker ne zmorete biti sami, ampak ker vam je resnično drag in vi njemu. Vsaj na začetku mora biti tako. Pa saj se ne rabite osamiti – fant bi verjetno razumel tudi to, da sta zgolj prijatelja – samo iskreni bodite – dobivajta se na sprehodu, na pijači, pojdita v kino, kaj več pa si tako ne želite. To da vas on prepričuje, da bo minilo in da je vse ok, da sta za skupaj… to je le zloraba – ne dovolite si, da se greste nekaj kar vam sploh ne ustreza. Ko boste prišli v stik sama s sabo, boste začutiti, da fantu, ki ga ne čutite tako kot bi želeli niti ne dovolite, da se vas dotakne, niti, da z vami govori, kot fant govori z dekletom, ampak boste želeli, da tudi on do vas vzdržuje primerno distanco, ki je edino prava, v kolikor dva ne čutita drug drugega vzajemno kot se čutita zaljubljena fant in dekle. Verjetno tudi vaš fant nima na tem področju razčiščenih vzorcev, kajti če bi imel, se tudi on ne bi želel z vami iti odnosa, ki to ni, ker bi vedel, da lahko ima nekaj veliko več.

Iščete čustveno bližino – res je vsi jo potrebujemo, zato se prepustite življenju, ki običajno samo prinese tisto kar potrebujemo. Če tega še ni, je verjetno ravno pravi čas, da se še »mučite« sami, ker se boste tako veliko dragocenega naučili – verjemite in čisto možno je, da boste čez par let zmožni zaživeti veliko bolj kvaliteten odnos, kot si upate misliti.

Kje najti čustveno bližino… glede na to kako je pri vas, nekako nimam občutka, da bi to naj bil partner, kajti priti v odnos s tako veliko potrebo zna biti problem… ali pa tudi ne, recepta tako ni nikoli. Vendar pa je čisto možno, da spoznate tudi kakšno starejšo osebo, ki vas bo nekako spontano čustveno malce uravnovesila – lahko je to kakšna starejša gospa ali gospod, ki bosta potrebovala tudi sama nekaj te bližine, sogovornika – imela bosta vrednote o katerih pišete in lahko si boste veliko izmenjali – taki odnosi delajo čudeže na tem področju, ker je pač tako, včasih je lahko babica po krvi, pa nam tega ne more dati, kar nam da gospa, ki nam je babica po duši… Lahko da srečate mladega fanta, ki bo tako pristen v iskanju, da bo na prvem mestu vse kaj drugega, kot spolnost – vrednote in boste nekaj tega nektarja dobili tam… življenje je pač mozaik, ki ga tisti, ki niso prejeli vseh puzlov v otroštu sestavljajo skozi srečanja, skozi življenje… in nihče ni prejel vseh, čisto vseh puzlov, eni manj, drugi več in če ste jih prejeli toliko manj, pač morate biti sedaj toliko bolj zbirateljica – ko boste odprla oči in srce boste videla, kako vam življenje prinaša vse kar potrebujete, vendar ker tako drastično hitite v napačno smer, marsikaj tega izpustite. In čez čas boste nato začutila kako ste vedno bolj celostna, ker je vedno manj manjkajočega in vedno bolj pripravljena na pravi odnos. In bolj kot se ta zbirka dopolnjuje, bolj postaja človek sam sebi čustvena bližina, skozi razumevanje sebe, sprejemanje, dobrohotnost do sebe, bolj ko je varuh sebe – tudi v smislu tega, da ne vstopa kar v neke odnose, ki mu odnašajo še tiste puzle, ki jih je nabral na poti. In res biti zrel za odnos, pomeni biti najprej sebi čustvena bližina, šele potem lahko to daš kvalitetno tudi naprej, partnerju, otrokom, vnukom…

Zadnjič sem opazovala gospo, ki je stala pred prodajalno s kruhom – imela je hoduljo, ker kot kaže ni zmogla hoditi samo z berglo, tako, da tudi ni mogla po stopnicah do prodajalne. Stala je spodaj in se oziral, ni vedla kako bi to naredila – bi raskirala in vseeno šla po stopnicah, bi morda koga prosila, da ji prinese kruh… vendar v tisti naglici, ker se mi je zelo mudilo nisem pristopila, ko pa sem se naknadno le odločila, da ji ponudim pomoč, je že več ni bilo – slučajno sem jo potem videla, ko sem že odhajala in jo povprašala, če je želela kupiti kruh in zaradi stopnic ni mogla… ja to je bil razlog… no se je nato odločila in odšla drugam, kjer bo lahko sama izbirala, ker bo lahko prišla dovolj blizu… mimogrede sva se zapletli v pogovor in tudi tako se rojeva čustvena bližina – saj ne gre le za bližino z nekom, ki je z nami – ne smete pozabiti čustvena bitja smo prav vsi in to vam lahko in vi njim podarite ljudem vsak dan, na vsakem koraku. Nekega dne, ob pravem času, s pravim človekom, pa bost to zaživela še bolj poglobljeno, še bolj povezano in zavezano, vendar do takrat je pa potrebno si dati priložnost prejemati in dajati tudi drugače.

Ob tem ko vam to pišem sem se spomnila sledečega – poskusite začeti delati kot prostovoljka z invalidi – društev, ki jih potrebujejo je ogromno in s tem ljudi, ki potrebujejo pomoč. Dovolite si biti nekomu, ki je odvisen od tuje pomoči, na razpolago, dovolite si pogovarjati z njimi, boste videli koliko topline imajo ti ljudje, kako vam vračajo s hvaležnostjo, ki vas umiri in izpolni – drug drugemu lahko daste veliko. Poznam primer, ko je celo ena oseba ob takem delu z invalidi popolnoma na novo zaživela. Ni nujno, da ste z njimi vsak dan, lahko se dogovorite za občasno pomoč… prepustite se toku in si dajte priložnost. Kajti tega kar vi iščete ne morate najti v samoti, lahko pa ob ljudeh, ki vam bodo ob tem odprli tudi nove dimenzije dojemanja življenja. Ali pa delo z otroci, starejšimi osamljenimi – prostovoljstva na tem področju imate kolikor želite… le pogumno – morda ste ravno prava sogovornica nekomu, ki sedaj nima nikogar, pa si lahko vzajemno veliko podarita. In poskusite si predstavljati kako velik dar in čast je lahko, ko vam invalid izpove svojo zgodbo, kako je prišlo do invalidnosti, kako je živel pred tem polno življenje, kako je sedaj, s katerimi ovirami se srečuje – ko vam bo to pripovedoval s tako vedrino, da ne boste mogli razumeti kako to, da lahko vse tako sprejema… in ko se vam bo predal v varstvo , v zaupanju, da boste zanj poskrbeli, kot bi si vi želeli, da je za vas poskrbljeno… Vam toplo priporočam, da napravite kak korak v smeri prostovoljstva, zna delati čudeže!

Sončnica

Najprej hvala tebi Soncnica za tvoje spodbudne besede! Se vedno pa si zelim, da mi na moje 2. vprasanje odgovori tudi terapevtka, v tem primeru Barbara Kutnar. Dodatno pa me se zanima: kaj delam narobe, da v oceh drugih zensk oz. prijateljic ostajam “prezrta in nepomembna”? Kaj moram spremeniti na sebi, da najdem pravo prijateljico, namesto da ze celo zivljenjsko obdobje fantaziram, kako lepo se imam s kakim fantom? Imam eno prijateljico (drugo so bolj kolegice), a v ozadju je res cutiti neko zahrbtnost – tudi ce bi ona to zanikala, ji ne bi verjela.

Lep pozdrav!

Jezna

Spoštovana Jezna,

nisem pozabila na vaše vprašanje. Vam odgovorim danes ali jutri. Zadnje dneve sem bila zadržana iz razloga izpopolnjevanja oz. izobraževanja. Lahko pa me tudi pokličete, če želite.

Hvala za razumevanje.

Vse lepo vam želim.

Spoštovana Jezna,

toliko enih negotovih vprašanj se vam poraja, na katere pa ne zmorete in ne zmorete najti odgovorov. Toliko strahu je moč začutiti (“kaj pa če”, “ali, ali”), nemira, nemoči in dvomov, če bo sploh kdaj bolje, če ravnate prav, če ste se prav odločili, če… Nimate pa nikogar, ki bi vam dal te odgovore, ki bi vas pomiril in potolažil, kot bi to storila mati; ki bi vas zaščitil in obvaroval, kot bi to znal in zmogel oče. Ki bi vas usmerjal in spremljal skozi ta zmedeni in negotovi svet okoli vas ter vam hkrati nudil občutek varnosti in doma, kmor se vselej lahko vrnete, kadar vam bo težko. Ja, to je tisto, kar pogrešate, to je tisto, kar bi sedaj potrebovali. Občutek varnosti, ki bi vas notranje umiril ter vam hkrati vlil poguma in volje, da zmorete iti v življenju naprej.

Ker ste odraščali brez matere, je že s tem težko iti v življenje in vam mora biti težko. Nekje v vas najverjetneje ostajajo grenki občutki in prikrite zamere, ker vas je mati zapustila, ker je odšla, ker ni ob vas, ko bi jo potrebovali, ker se morate sami znajti in vam je zaradi vsega tega zelo težko (oče njene vloge ni in ne mora nadomestiti nikdar). Čeprav razumete, da »tako pač je v življenju«, saj na njen odhod niste mogli vplivati, vam to vseeno ne zadostuje, da bi vam bilo lažje. Vsekakor jo pogrešate, pogrešate njeno razumevanje in voljo, ki bi vam jo vlivala. Morda ste jezni ali celo besni nanjo, saj čutite, da se morate sami znajti, sami odločati, tako v ženskem kot v moškem svetu. In to se vam pozna na vsakem koraku v vašem življenju, tako v odnosih s fanti, predvsem pa v odnosih z ženskami (prijateljicami, kolegicami, sodelavkami…), saj ste nanje nevede jezni, verjetno jim zavidate (morda zaradi občutka, da jim je marsikaj olajšano), predvsem pa nezavedno čutite, da imajo nekaj, česar vi nimate. In vsa zavist (verjamete, da bi bili bolj zadovoljni in srečni, če bi imeli stvar, ki jo ima nekdo drug) in bes v odnosih prikrito po malem pronica ven, kot pravite, se kaže tudi v obliki tekmovalnosti in nenehnih dokazovanj, da zmorete kljub vsemu. Ta neumorni trud, da zmorete, da morate biti boljši, želja po uspehih, neustavljiva »tekma« z ženskami je neznosna – v drugih namreč sproži občutke jeze, prezira, morda celo umika in odvečnosti.

Saj je vse zelo neiskreno in zlagano. Neiskreno je do vas, torej vi ste tisti, ki sami sebe »varate«, drugi so neiskreni do vas in celotna igra je zlagana. Ženskam ne zaupate, kako bi jim, saj vas je pomembna figura v vašem življenju zapustila in odšla! Čutite, da se nanje ne morete zanesti, zato ostajate nenehno sami. Nočete biti znova razočarani. Tudi moškim ne zaupate (nezdrav odnos z očetom, o katerem sem že pisala), ne predstavljate pa si življenja brez njih. Takrat bi čutili, kot da životarite, da ostane le praznina in močan nemir, tega pa nočete. Tudi vaš oče je do vas gojil zlagan odnos. In danes tak odnos ohranjate naprej, z vašim fantom, kateremu se prilagajate, mu sledite in čakate, da bo minilo, da bo bolje, s tem pa znova varate sebe (zanikate to, kar res čutite) – vse za ceno, da bi bili sprejeti, da bi imeli nekoga ob sebi, v bližini, da ne bi več ostajali sami, potrti, nemirni in prestrašeni. Da bi končno nekdo zagotovil varnost, zavetje, zlasti pa občutek, da je vse v redu in da ste vi v redu, takšni kot ste. Da se vam ni treba več pretvarjati, tekmovati, dokazovati…. Ampak, da se sprejmete, kakršni ste, čeprav nemočno in jezno, pa krivo in besno ter tudi pogumno in z vsemi drugimi kvalitetami. In da se začnete ceniti, ne dajati v nič (ponos nam da oče).

Tudi name ste jezni, razumem vaša občutja, saj vam že tedne in tedne ne odgovorim, ob tem pa ostajate znova nepomembni, prezrti, odveč in čisto spregledani! In posledično postanete še bolj besni in vsakič znova izgubljate upanje, da bi vas lahko kdo razumel, slišal, sprejel ali kako drugače prišel nasproti. Verjemite, še kako sem premlevala vašo zgodbo, ki mi ni dala miru.

Kako naprej? Kako se odločiti glede fanta, prijateljic ali česa drugega? Najprej sebe začnite resno jemati, to, kar čutite. Če čutite do kolegic odpor, ta odpor nekam sodi in ga je treba poiskati. Če čutite, da ne želite biti s fantom, postavite znova svoje želje in potrebe v ospredje (seveda vas bo strah), saj se vedno pokaže nova pot, le priložnost si morate dati. Začnite verjeti, da zaslužite vse najlepše in da se vam za ceno sprejetosti v življenju ni potrebno pretvarjati. Resnica je torej tam, kjer je prostor za iskrene odnose, iskrene občutke in iskrene pogovore. Zaupajte vase in začnite upoštevati le to, kar v dani situaciji odgovarja VAM, kar vam je všeč, kar vam prinaša zadovoljstvo (in ne, kar je v zadovoljstvo drugemu).

Vedno se odprejo nova vrata, kadar se stara zaprejo. Toliko za zdaj. Cenim vašo iskrenost (»jezo«). Želim vam vse lepo.

Spoštovana gospa Barbara!

Najprej hvala vam za vaš odgovor, ki mi bo kljub vsem čustvom, ki so vstopila vmes v ta dialog, bil gotovo v oporo in stopil v ospredje še bolj takrat, ko bom bolj mirna.

Po svojem prvem sporočilu iz 22.7 ne bi rekla, da sem bila jezna, ker vašega odgovora ni bilo tako hitro kot pri drugih, temveč prej neučakana.
Zares jezna pa sem postajala tedaj, ko ste 18.septembra napisali: „Vam odgovorim danes ali jutri.“ Si lahko mislite, kako sem si olajšano dejala „končno nekaj zame“ in s stoprocentno gotovostjo čakala na vaš odgovor, ki ga po vaši PROSTOVOLJNI obljubi nisem dočakala! In to celih 6 dni! To ste mi prostovoljno obljubila! Sovražim, da se človek požvižga na svoje obljube, ki jih je dal zato, ker naj bi jih bil sam od sebe pripravljen dati! Kako si lahko kaj takega privoščite! Ko bi v teh šestih dneh vsaj sporočili: Zmotila sem se/ je prišlo nekaj vmes/ se vam oglasim v naslednjih dneh / nekoliko kasneje/drug teden ali kaj vem! Karkoli pač! Če ste premlevali mojo zgodbo, kako to, da niste nič sporočili??? In prosim – ne mi uporabit izraza „upravičeno se jezite, sprejmem svojo odgovornost“ ali bilokaj podobnega, ker je moje zaupanje tako majhno, da zelo verjamem v možnost, da bi to storili izključno zaradi ugleda!

Tako! In zdaj, ko se spet lahko povrneva v terapevtske vode, mi lahko razložite še to (če to sploh lahko še pričakujem!), kakšno korist vendar ste vi imeli od moje, zgoraj izražene iskrenosti, se pravi BESA!!! Kako mi lahko rečete, da to cenite! A kar vse povprek naj bi vam verjela, kot da bi vi imela opravka z neko ubogo nezrelo punčko, ki nič ne razume in jo vsi lahko vlečejo za nos?! Če bi vse gornje besede izrazila v živo, bi se po vsej verjetnosti tudi vi na svoj način umaknili (pa spet, ne trdite, da ne, ker bi vam težko verjela, pa tudi če ste bog po poklicu!) , bi bodisi na glas, na tihem ali pa za nameček še s kako družbo zraven upravičevali svoje ravnanje, se me vrh vsega še izogibali oz. me etiketirali za problematičen, brezupen primer ali bilokaj podobnega, kar se pač ne splača več „obravnavat“! Pa naj mi še kdo reče, da se iskrenost splača!

Hvala za vaš morebiten odgovor!

Jezna, Besna, Žalostna!

Spoštovana gospa Lidija,

tako močno ste si dovolili začutiti bolečino, saj iz vašega pisma jeza in bes kar bruhata (ki dejansko nima zveze z mano, temveč z drugo vam pomembno in bližjo osebo v življenju). Le en stavek je bil dovolj, da je sprožil val čustev. S tem sem nevede vstopila v vaš svet, ki je bil v tem času zelo ranljiv in krhek. Ker vas nisem takoj slišala, razumela in sprejela, ker ste ostali »prezrti in nepomembni« (kot se vam to redno dogaja ob večini žensk, tega pa nočete več), nato ste se povrhu čutili še prevarano, saj ste neumorno preverjali in čakali na moj odgovor, ki pa ga ni bilo, je bilo to za vas čisto preveč. Ko bi vam vsaj sporočila, ko bi vas vsaj upoštevala, ko bi vas vsaj resno vzela, kako vam je.

Že tako ali tako čutite in dostikrat v sebi zadržujete ogromno jeze in besa (tudi nemira, negotovosti in strahu), ki se v vašem življenju manifestirajo v različnih oblikah v odnosih z ljudmi. Toliko jeze lahko naenkrat začutite, da je lahko vsaka beseda človeka napačna, vsak njegov stavek popolnoma brez smisla, kakršna koli spodbuda za vas zamegljena in dobronamernost brez vsakršne vrednosti. Ja, velikokrat vam je težko, dostikrat neznosno ostati sama s seboj in zdržati vse te notranje boje (»neko ustrahovanje v meni, da bom nosila slabe posledice«, »Kako naj to praznino zdržim?«). Kako težko vam mora včasih biti, si lahko le zamislim. »Jezni sami nase«, kot pravite, »včasih se zdite sami sebi neprimerni, nepotrpežljivi in celo pokvarjeni (!?)«, tako rekoč ste »nesrečni sami s seboj« in si od vsega najbolj želite poiskati srečo, mir in zadovoljstvo zase. Ko že mislite, da ste jo našli, vas znova prevevajo »občutki, da s fantom nista za skupaj ter da ob njem delate nekaj zelo narobe« (krivda), nenazadnje pa imate še »občutek, da vas moški vrtijo okoli prsta oz. da se pustite krasti« (torej so neiskreni do vas, kot da vas izkoristijo) in jim nikakor ne zmorete zaupati. Želite se počutiti varno ob nekom, vendar vas nenehno spremljajo občutki nesproščenosti, negotovosti in strahu, da boste znova razočarani, nesrečni, najbolj pa vas spremlja »strah pred tem, da bi ostali sami«. Sami s seboj, s svojo življenjsko zgodbo in občutki, s katerimi se nočete več srečati. Takrat se počutite, kot da ni nikomur mar za vas, čutite se čisto nepomembno in nevredno, da bi z nekom delili skupne trenutke, čutite se nerazumljeno, osamljeno in zelo prizadeto. Tako hudo vam je, da znova pomislite, da ste verjetno »problematičen, brezupen primer, ki se ga ne splača več obravnavat«. Čeprav bi si takrat najbolj želeli enega razumevanja, topline in nežnih besed, torej čustveno oporo s strani človeka, ki pa mu vendarle zaupate (to si morate dovoliti), ugotavljate, da ste vedno znova razočarani in da ni nikogar ob vas, ki bi mu vse lahko iskreno zaupali, ob katerem bi se počutili varno, zaščiteno ter sprejeto ne glede na to, kaj rečete. Naveličani ste namreč nenehnega pretvarjanja in prilagajanja (kot ste to počeli ob očetu, da ste bili sprejeti), želite si, da bi tudi vi bili nekomu pomembni, da bi lahko sledili in uresničevali vaše želje, vaše ideje, da bi lahko v družbi ljudi ostali takšni, kakršni ste in kdor ste v resnici. Torej da bi lahko brez zavisti, brez tekmovalnosti, »zahrbtnosti« (neiskrenosti) in strahu pred tem, da ne boste sprejeti, nekomu iskreno povedali kaj zares čutite, kaj doživljate in kako vam je (to vam je resnično uspelo z zadnjim pismom).

Tisoč razlogov, spoštovana Lidija imate, da ste jezni in besni na »krivice«, ki jih ob vsakem najmanjšem gibu in vedenju človeka lahko začutite. Seveda pa boste morali sprejeti odgovornost za to, da s svojim življenjem naredite nekaj drugače, boljše, da določene »resnice« začnete sprejemati (eno ste že odkrili) in jih nato vračati na pravi naslov (običajno so to naši starši). Da začnete slediti sebi, svojim potrebam in željam, za katerimi tako močno hrepenite. To pa pomeni, da boste do sebe iskreni (ne boste se več varali) in boste v situaciji, v kateri se boste znašli, najprej poiskali odgovor zase »kaj bi vam bilo takrat všeč, za vas najbolje« (in ne drugim) in se boste lahko v skladu s tem tudi odločali. Tako boste najbolj poskrbeli zase, tako boste sebi povedali, da ste pomembni in vredni, ne glede na druge. Vaša notranja odločnost in trdnost vam bo vnaprej pomagala tudi pri reševanju drugih težav z ljudmi, fanti, ženskami…

Kaj je tisto, kar cenim? Da ste si dovolili izraziti jezo (ste bili iskreni do sebe in drugih), da ste vztrajali pri svoji želji (odločno ste vztrajali, da dobite svoj odgovor; tam je bilo čutiti zdravo jezo). S samo jezo ni sploh nič narobe, če jo konstruktivno uporabimo, saj je edina, ki nas v življenju motivira, ki nas potiska naprej, da dosežemo, kar želimo, da se postavimo zase, da reagiramo, ko je treba, da se razjezimo, ko se nam dela krivica, ipd.

Želim vam vse lepo in mnogo poguma za naprej. Srečno.

Spoštovana ga. Barbara!

Moja kri se je nekoliko ohladila in tako se vam znova oglašam (čeprav, bog vedi kdaj se bo spet pojavila naslednja nevihta…)

“Normalni “ ljudje (kot recimo moji “normalni” skrbniki) bi se ob moji zgornji reakciji nemudoma razpršili proč ali pa me pošteno zatrli (kar se je dogajalo v preteklosti). Vi ste me prenesla in celo občutek sem dobila kot da ste (morda nevede?) poskrbela za to, da pred javnostjo kljub svoji burni in močno pretirani reakciji ostanem neosramočena, neosmešena. Res, kot da sem kljub svoji norosti ostala zavarovana pred posmehom drugih. Sama pri sebi sem namreč že vnaprej pričakovala pritožbe bralcev, da kaj se vendar tako razburjam zaradi ene uboge malenskoti; da sem nora ali bilokaj drugega. Saj je res, da se skrivam pod psevdonimom, a meni se je bilo celo pod psevdonimom zelo težko pritožiti nad vašo neizpoljeno obljubo – še posebno na tak način kot sem se.Vi ne veste, koliko mi ta zavarovanost pomeni… ni besede.

Res je, velik del moje jeze spada k drugi osebi. Kar šokirana sem, ko med vrsticami znova prebiram svoje besede, ki jih zdaj lahko razumem in se bolje razumem tudi sama. Čeprav, še vedno ne razumem, kaj imam od tega, da se na tihem zgovarjam na krive skrbnike. Prav nič bolje mi ni, nasprotno, čisto sem izčrpana od svoje jezljivosti nad njimi. Ko bi le imela moč, da bi to jezljivost znala ustaviti.

Zdaj pa bi vam rada postavila eno vprašanje, ki je zame zelo pomembno – in bom, da bo enostavneje in bolj razumljivo, vzela za primer prav najino „dogodivscino“ 🙂 kako bi lahko reagirala na tak način, da bi me „normalen“ človek vzel resno in upošteval (v tem primeru, da bi se držal svojih besed)? Kako bi lahko reagirala, da se me ne bi ustrašil in se branil, da ne bi odšel proč ali pa se enostavno še bolj kot jaz nanjga spravil on name?

Rada pa bi še vedela, kaj ste imela v mislih glede tega, ko ste dejala da “se varam”? Tega ne razumem prav dobro. V čem recimo se varam?

Zares odrešilno je, če te nekdo končno prenese in razume. Verjetno vam ni bilo lahko, ko sem se tako spravila nad vas. No, vsaj meni ne bi bilo, če bi bila na vašem mestu… Ta dialog bom vzela s seboj kot eno dragoceno popotnico, ki je sicer zelo zelo majhna v primerjavi z vsem preteklim življenjem, a prav zato jo bom tako ahtala… Morda se spomnim nanjo, če bom kdaj imela ob sebi razbesnele otroke. Morebiti bom tako lažje in hitreje razumela, da ne besnijo zgolj zaradi „nepomembne malenkosti“ ali ker so nori ali vsega presiti… temveč preprosto zato, ker kličejo po mami. Ali vsaj po nekomu, vsaj po eni osebi na tem svetu… ki bi jih SLIŠAL.

S toplimi pozdravi,

Vaša pomirjena Lidija

Spoštovana gospa Lidija,

spoštujem vas tako, kot vse druge ljudi, ki se opogumite, oglasite, iščete stik, imate upanje, …. Smisel svojega dela vidim zlasti v tem, da delim svoje izkušnje in znanje z vami. Gre za razumevanje, to je tisto, kar pomaga poiskati odgovore. Če ste v stiski, zakaj bi vas zatrla, osramotila in ponižala? Zakaj bi se umaknila in vam dodatno vzbudila dvom, da je z vami nekaj narobe (»občutek, da ste nori«)? Vsekakor ni in prepričana sem, da ste čisto v redu ženska. Vse prej navedeno naredi tisti, ki je bil v otroštvu sam s strani staršev ali bližnjih odraslih ljudi pogostokrat osramočen, zasmehovan in ponižan (tu mislim na starše). Kateremu so vcepili občutek, da je nepomemben, nesposoben, nevreden in »sramota« za družino. Ki je bil hkrati doma ves čas odveč, nevreden spoštovanja, zaupanja in bližine. Verjemite, da to niso »malenkosti«, temveč najbolj osnovne potrebe vsakega človeka, ki bi morale biti v času otroštva oz. odraščanja avtomatsko izpolnjene s strani naših staršev ali skrbnikov, a žal vse prevečkrat ostanejo nezadovoljene, nepomembne, spregledane, dostikrat tudi zlorabljene. Tako v odraslosti hrepenenje po tem, da bi nas nekdo sprejel, takšne kot smo in imel rad, še vedno ostane in kasneje nevede predvsem od našega partnerja ali zakonca (pa tudi od prijateljic, sodelavk, bližnjih…) pričakujemo, da jih bo nadomestil. Upanje vedno ostane.

Vaša »jezljivost« oz. nakopičena jeza in bes vsekakor imata mesto v vaši pretekli zgodbi, za katero bi rekla, da je zelo žalostna in boleča. Kako se ne boste jezili, če pa so vas starši (oz. vaši skrbniki), kadar vam je bilo najbolj težko, zapustili, se umaknili (»odšli proč«) in vas pustili čisto samo? Če vas niso resno vzeli v tem, kar ste doživljali, ko vam je bilo zelo hudo, ko niste razumeli ali vedeli, kako si pomagati, ko niste imeli opore in varnosti, kjer bi se potolažili? Ko so vas zavrgli, pa so vam istočasno še sporočali, da niste v redu, da se z vami nima smisla ukvarjati, da ste nevzdržni, odveč, »brezupen primer«…! Ponavljam, mnogo razlogov imate, da ste jezni in besni nanje, saj vas nihče ni upošteval, obnašali so se, kot da ne obstajate, kot da vas ni – to pa boli, tega se ne da pozabiti. Počutite se skrajno grozno, kot da se z vami res ne da preživeti niti trenutka, kar je zelo krivično do vas, saj je to tisto, kar vam ne da miru, o čemer sanjate, kar vam povzroča nevzdržnost samo s seboj. In kot nalašč, se vam ta bolečina vedno znova odpira v vseh vaših današnjih odnosih. Nihče vas resno ne vzame, nihče vam ne prisluhne, kaj šele da bi vas razumel ali vztrajal ob vas (na to si sploh še ne upate pomisliti). Zelo težko vam mora biti.

Najprej želim, da veste, da ste VI V REDU in da ni z vami nič narobe (niste slabi ali tako nevredni, da bi nekdo odšel proč od vas). Oseba od vas odide, ker je NJEJ nevzdržno, težko ali ne vidi smisla zaradi občutkov, ki se skreirajo med vama, to pa je njen problem in niste vi zanjo odgovorni (čutim, da se avtomatsko počutite krivo, da je z vami nekaj narobe, da ste jo vi odrinili, da je na vas nekaj, kar ljudi odbija, ipd. – četudi je res, niste vi za to odgovorni). Namesto tega, da se počutite krivo in odgovorno za vse, kar se zgodi okoli vas ali v zvezi z vami, boste morali začeti sebe sprejemati (z dobrimi in manj dobrimi lastnostmi), z vsemi krivicami, ki so se vam zgodile ter delež odgovornosti, ki ni vaš, vračati nazaj tistim, katerim pripada, torej razmejiti. Če se pri neki stvari že takoj na začetku močno razjezite (te jeze se ljudje ustrašijo in ne vas kot človeka; z jezo človek lahko »ubija«, op. p.), čeprav je tudi vas strah (ste nemirni, občutljivi, negotovi, kako spet bo, strah pred vašo jezo), in če gre pri tem za veliko količino besa naenkrat, kar pomeni, da poveste in izrazite čisto vse, kar imate takrat v mislih, se vas oseba lahko ustraši. Jeza je čustvo, ki se ga bojimo bolj kot katerega koli drugega, saj vemo, kako uničujoča je lahko. Človeka skoraj zaduši, če je je preveč. In ker se jezite iz nemoči, obupa in dvoma, da bo sploh kdaj bolje (»občutek, da norite«), vas ta jeza že zelo utruja. Psihofizično ste izčrpani, ker je jeza neučinkovita. Poiskati morate izvore (»ne se na tihem zgovarjati na skrbnike«), temveč jim iskreno povedati, kako se počutite ob njih – torej dovoliti si, da začutite jezo, če ste jezni nanje in jim to povedati. Namesto močne reakcije začnite govoriti o tem, kaj čutite, npr. »zdajle sem jezna, ni mi prav, ko to narediš, sem še bolj jezna in se bojim, da boš odšel od mene stran, me zavrnil«…«niti sama ne vem, kaj je sprožilo jezo, samo tako čutim, precej nemirna sem…« – to pomeni, da boste ‘sebe začeli resno jemati in upoštevati’, torej tisto, kar si najbolj želite od drugih. To pomeni, da boste iskreni (do sebe) v kritični situaciji »tako pač čutim« in se vam ne bo treba več pretvarjati in zdravo jezo zanikati, potlačiti (zato ste utrujeni).

Izkušnja z »najino dogodivščino« vam bo zagotovo koristila – zdaj veste, da niste nevzdržni ali da se ne da vztrajati ob vas. Kadar boste v dvomih, ali ste v redu, se spomnite nanjo.

Želim vam vse lepo in pogumno naprej.