Moj najdražji in jaz sva se pošteno skregala ali bolje si povedala določene stvari in sedaj je tiha maša….jaz enostavno nisem sposobna speljat pogovora….pa sva to naredila preko maila (ne vem pa, če bo doma tudi šlo…). Ampak….ne morem razumeti, da govorim o hruškah on pa o jabolkih….

Da začnem zgodbo:
Že 2 leti živimo skupaj . Vsak s svojim paketkom (otroci – on enega jaz dva), ki pa zaradi stikov z očetom oz mamo niso vsak dan pri naju oz. imava včasih tudi dneve zase in vikende…No, zdaj smo počitnice preživeli skupaj….pa, poznamo se tudi že uhuhu let, še predno so bili rojeni otroci….

Jaz imam sama en velik problem, ker imam tudi otroka s pp in mi gre velikokrat na živce vsak starš, ki malo manj kot da ne pade skup, če se njegov otrok kaj udari ali dobi “celo” buško….in to mi gre na živce vedno bolj tudi pri partnerju, ki ima razvajenega otroka, edinca in ga on in njegova bivša, zavijata v vatko, obnaša se pa kot dojenček (in JA, pošteno mi gre na živce)in zna biti zelo hinavski do drugih otok, tako, da ga ima moj prvi otrok, ki je malo starejši že polno glavo – to tudi pove in pravi: mami, čez glavo mi je šel…..:)

No, ampak ko sem v teh dneh tišine pri sebi veliko razmišljala, kaj naj naredim, sem mu tudi napisala, da me je prizadel vedno, ko je rekel (tikalo se je mojega otroka s pp):”tako je, sprejmi to že enkrati in pojdi naprej”….ne vem, bi že morala to sprejeti? Sem neupravičeno velikokrat žalostna in zamorjena, ker so nam dostikrat onemogočene za druge tako normalne stvari kot je izlet v hribe? Ne morem verjetin, da enostavno ne more razumeti….

A ko sem mu to napisala, je on pričel razlagati o tem, kako ima dovolj tega, da mu razlagam, naj ne skače kot nor vsakič ko se njegovemu otroku kaj zgodi (daleč od poškodbe ali rane iz katere bi tekla kri…) Ne vem kako in na kakšen način naj najdem pot, da bi razumel, kje je razlog mojih “izpadov”….tako lepo sva se vedno pogovarjala, videl me je ko sem jokala zaradi otroka, videl me je ko sem se delala močno, kadar smo ga peljali v bolnico….vse je doživljal z mano….zdaj pa ne razume?

Kako je to mogoče, da vse čuti kot napad na njega….

Najina komunikacija je bila odlična do izjave, naj se že enkrat sprijaznim…..potem pa se je v meni nekaj zgodilo….

Kaj naj venda naredim…..?

Spoštovana gospa,

že kar nekaj časa je minilo, od kar ste pisali in mogoče se je (upam) že vse uredilo, sta se pogovorila in začutila ter tako zmogla naprej.

Verjamem, da ste prizadeti in razboleli in da je v tistem trenutku za vaju bila še mogoče najbolj funkcionalna odločitev »tiha maša«, saj sta se verjetno ustrašila, da bi si sicer lahko izrekla veliko stvari, ki jih v resnici ne bi mislila, bi pa drugega prizadela. Ne vem, koliko sta se zbala lastnih občutkov in se zato celo zaprla v svoj svet “trme in užaljenosti”. Zato vama čestitam, da ste si uspela vsaj nekaj povedati preko maila in – upam – nadaljevati doma.
A toliko zadrževane jeze in besa nad vsemi krivicami tega sveta je še čutiti v vas… Toliko neizpovedanega in neslišanega. Toliko ranjenosti in krivice in bolečine ob tej izdanosti. Ne vem, koliko teh občutkov vama ostaja iz vajinih prejšnjih zvez in vajinih družin, koliko jih vam ostaja ob »otroku s posebnimi potrebami« in s tem povezanimi nerazumevanjem, ki ste ga sami verjetno pogosto deležni (pa ne (samo) vašega partnerja). Ne vem, koliko sami to dejstvo zaznamovanosti, drugačnosti, omejenosti doživljate kot krivico do tega otroka, do cele družine pa tudi do vas kot mame, ki ste tudi zato malo drugačna in drugače doživljate in merite svet, če bi to hoteli ali ne… In ste včasih zamorjeni in žalostni, ker vam ene stvari niso dostopne (vsaj ne na tako preprost način kot drugim). In se preprosto ne da kar »iti naprej« na ukaz, dokler enkrat nekdo ob vas ne bo zdržal te vaše stiske in zmogel biti sočuten do nje… Da boste tudi vi (še) lažje sočutna do svojega otroka s posebnimi potrebami in še boljša mama. Da boste lahko na svoj način odžalovali tudi to krivico in šli “naprej” sproščeno. Ker imate prav zato v družini enega posebnega »sončka« in ga boste lahko tako tudi lažje doživljala.

Ne vem, koliko vas vaš partner v tem sliši, razume in ČUTI. Koliko se vi ob njem čutite slišani in sprejeti. In koliko tudi vi zmorete slišati njega in kaj njega vodi v tolikšno skrb za sina. Ne vem, zakaj si morata poustvarjati še naprej to razbolelo vzdušje izdajstva in osamljenosti, razočaranja in zavrženosti, občutke neprimernosti in nesposobnosti. Pa čeprav preko tako »vsakdanjih« pogovorov o otrocih in vajinem starševstvu. In potem se lahko začneta kregati …Vidva se oba vsak na svoj način trudita biti najboljša starša vajinim otrokom in je res krivica, da morata potem drug drugega »resetirati« ob taki priložnosti.

Kolikor je tak prepir ali »tiha maša« boleča, je pa tudi za vaju priložnost, da premislita in vsak pri sebi prečutita, kaj vaju je dejansko zabolelo in prizadelo, pred čem sta se tako vneto branila z jezo in prepirom. Pred čem sta zbežala. Kaj se v vas prebudi, ko on reče, »naj se že enkrat sprijaznite«… Kaj se v njem prebudi, ko vi začnete s prezirom govoriti (ali pa zgolj misliti – tudi to se čuti) o »zavatkanih otrocih«? Zakaj je tako težko drugemu dati sočutje v njegovem strahu in bolečini? Od kje ta odpor in ogroženost? Zakaj je drugega težko podpreti pri njegovem starševstvu? Verjamem, da vidva ta občutja že od nekje globoko poznata. In tak »občutljiv« pogovor je priložnost, da spet pridejo na plan in da vidva začneta mogoče prvič o njih odkrito in sočutno govoriti – ne o tem, kaj drugi dela narobe, ampak o tem, kako se vidva ob tem počutita, česa se bojita, kaj vaju zaboli. In si tako pomagata preboleti in odžalovati, kar je potrebno, in iti skupaj sproščeno naprej.

Pa še namig, v kolikor se vam bo zazdel koristen: na Frančiškanskem družinskem inštitutu v Ljubljani imajo tudi poseben terapevtski program za starše otrok s posebnimi potrebami… Če pa je to predaleč za vaju, potem vam/a lahko pomaga tudi vključitev na kateri koli terapevtski inštitut – partnerska terapija, če bosta presodila, da bi si želela pomagati tudi na ta način.

Vse dobro!

Glede tega kaj narediti ne poznam odgovora, a vem, da tiha maša nikoli ni rešitev. Rešitev je pogovor in to iskren pogovor o vajinih čustvih, doživljanjih.
Vendar lahko pa ti rečem, da ti ni potrebno biti vedno vsa nasmejana, če imaš opp, lahko si tudi utrujena in slabe volje zaradi tega, saj tak otrok zahteva precej več pozornosti in naše energije. To ne ve nihče, ki to ne izkusi. Razumem te, da ti je težko ob misli, da si ravno ti tista, ki ima opp in zakaj nimaš ‘zdravega’ otroka. Težko se je sprijazniti, a tako kot vsem je tudi tebi dovoljeno kdaj biti tudi malo slabe volje zaradi tega. Vseeno pa poskušaj v svojem otroku najti kvalitete, ki jih morda kakšen povprečen otrok nima. S tem mislim predvsem hvaležnost za vsako malenkost, nedolžnost, nesmeh, sproščenost, kak talent… z njegove strani. Vsi imamo dobre in slabe lastnosti, le nekaterim se te malo slabše bolj vidijo in potrebujejo več pozornosti zaradi tega.
Srečno in veliko lepih trenutkov z vašim sončkom:)