Spoštovani!

Stara sem nekaj čez 30, živim s partnerjem v najinem stanovanju in imava dva predšolska otroka.
Starejši brat, ki živi z mojimi starši je alkoholik, ogromno pije že 20 let. V službo ne hodi, ker ni sposoben, doma pomaga na kmetiji. Je tudi čustveno motena osebnost, pogovarja se sam s sabo in ima zelo pogosto halucinacije. Mama se ga boji, če mu ne da alkohola, jo ustrahuje. Oče, ki tudi zmerno pije, problemov ne vidi. Živim daleč in k staršem grem z družino na obisk približno 1x na teden oziroma na 14 dni. Od doma sem šla že takoj po osnovni šoli (v internat) in ko sem doštudirala, se nisem več vrnila živet domov, ker so bili odnosi že takrat nevzdržni in sem se brata bala, ker je hodil pijan že iz službe.

Imam dobro službo in prijetno družinico. Najina otroka gresta zelo rada na obisk iz mesta k mojim staršem na deželo, vendar ne vem, če je dobro, da to gledajo. Tudi za trenutek ju ne upam izpustiti izpred oči, ker se bojim, da bi jima kaj naredil. Do sedaj ni bil fizično nasilen, je pa verbalno zelo. Mislim, da mi mama tudi ne pove vsega.

A mi lahko svetujete, kaj naj naredim? Na CSD nimajo kakšne rešitve. Vem, da se zdravljenje ne more začeti, dokler se človek sam ne odloči. Toda, ali se mora res nekaj zgoditi, da ga lahko potem kdo odpelje prisilno?

Dialog o kakšnem zdravljenju z bratom ni možen, pa tudi oče ne dovoli, da se karkoli naredi glede tega. Mama ima težave z nespečnostjo in mislim, da je tudi malo depresivna. Moj odnos z mamo je kar v redu, z očetom se pa bolj malo pogovarjam. Z bratom se nikoli nisva razumela. Mojim staršem zamerim predvsem to, da nista nikoli naredila nič, da bi bilo kaj drugače. Do vsega kar imam v življenju sem morala priti sama in sedaj, ko sem si ustvarila prijeten dom se mi ne zdi pošteno, da se moram ukvarjat s temi težavami.

Hvala za nasvete in lep podrav!

Spoštovana E-na,

res je, v tem primeru bi vam najlažje rekla, da se čimprej sprijaznite z družinsko situacijo, saj brez odločitve brata in staršev res ne bo spremembe. A vendarle se vedno da poiskati še druge možnosti, ki lahko prinesejo upanje, da se da izstopiti iz starih domačih vzorcev in zaživeti drugače.

Alkoholizem v družini na otroku pusti razdiralne posledice. Uničeno je zaupanje, medsebojno spoštovanje in brezskrbnost za življenje. Ta otrok obupuje, da bo kdaj bolje, ne spoštuje in ne ceni se, saj se itak počuti nepomembnega in nevrednega za kogarkoli. V njem je veliko jeze in besa, celo sovraštva in tudi sramu (zaradi staršev).

Razumem, da vam je težko in skrajno boleče spremljati vašo domačo zgodbo, zlasti brata, ki daje prednost alkoholu pred vsemi, saj zanj predstavlja edini smisel, edino tolažbo in edino upanje za preživetje. Tudi očeta, ki sicer ne povzroča večjih težav in mater, ki ostaja nemočna, osiromašena, prestrašena in nebogljena. Čutite se odgovorno (predpostavljam, da ste prvi otrok), da bi poskrbeli za starše in brata in čeprav tega nočete, čeprav bi želeli družino izbrisati in se ji nikdar več približati, ker je tako boleče in težko, se vsakič znova prepričate in pripravite, da jih znova obiščete (saj sicer ne bi bili mirni, če bi se komu kaj zgodilo). S svojimi obiski namreč preverjate, kako je doma, pa hkrati vam ti obiski predstavljajo največjo muko in največjo moro. Tako se začasno in navidezno pomirite, saj nekje globoko čutite, da je vaša dolžnost skrb za starše in brata. Čeprav ostajate nemočni, ta domača žalostna zgodba vpliva celo na vaše družinsko življenje. Da bi lahko brezskrbno in mirno živeli naprej, želite te težave čimprej razrešiti.

Samo eno vam bom rekla: za vaše starše in brata NISTE VI ODGOVORNI, niti ne za njihova življenja, odnose ali težave. Ti ljudje so odrasli in imajo številne možnosti, da naredijo nekaj iz sebe. Ker pa tega ne čutijo in ne zaznavajo, je strokovna pomoč, zdravljenje ali vaše angažiranje tukaj nesmiselno in ne bo obrodilo sadov. Že kot otrok ste se namreč naučili poskrbeti za druge in še danes to močno čutite. Kdaj si boste dovolili in sprejeli, da niste odgovorni za drugega, kot le zase in za svoje otroke? S tem so bile skozi odraščanje vaše želje in življenje nasploh potisnjeni v ozadje, saj čutite, da morate drugim dati prednost, jim biti na voljo, ob tem pa pozabljate nase in na to, kako se vi počutite in kaj si vi želite. Za starše ste bili vredni le toliko, kolikor ste skrbeli zanje (takrat so vas opazili), v resnici pa se počutite odrinjeno, odveč, nepomembno in čisto prezrto s strani staršev. Čeprav vaša mati izgleda uboga in nemočna, se je hkrati odločila ostati s svojim možem (vašim očetom). Ker se ne spoštuje, ni zmožna prekiniti tega skrajno odtujenega odnosa z možem in toliko poskrbeti zase, da preprosto ne bi več dovolila njegovega vdajanja alkoholu. Ker se ni pripravljena soočiti z družinsko nesrečo, temveč od vas nezavedno pričakuje, da boste skrbeli zanjo, jo potolažili, ji svetovali in jo poslušali, kako težko ji je…, sama raje (lažje) ostaja v takšnem zakonu, a je za svoj odnos z možem sama odgovorna. Vem, da boste rekli, “da ne more, ker…”, “da je zanjo pretežko,…”, “da bi, samo…”, pa vendarle zanjo v nobenem primeru niste vi odgovorni. Vaš oče problema niti ne vidi (torej v celoti zanika realnost), brat pa je v taki stiski, da mu alkohol uničujoče vplva že na možganski predel (zaradi dolgoletnega pitja je najverjetneje zapadel v delirij, kjer ima privide, prisluhe, je nerazsoden, nepredvidljiv…).

Kako jim pomagati? Tako da začnete od zdaj naprej gledati nase in na to, da se boste vi v redu počutili. Nikdar vam ni dolžnost iti domov. Starši si morajo obisk svojih otrok zaslužiti, to pa je takrat, ko starše začne zanimati, kako živi njihov otrok, kako se ima… Krivica je do vas, da nimate miru, čeprav daleč živite, da ne morete v miru uživati svojega družinskega življenja, temveč je vaše domače vzdušje vneslo grenkobo v vas in čutite, da morate nenehno preverjati, kako živi vaš brat in starši. Dokler te krivice ne boste začutili, ampak boste zato, da boste ustregli staršem, hodili domov, ne bo nič drugače. Zaslužite si vse najlepše, sproščene trenutke z možem in otroki, katerih vam pod nobenimi pogoji ni treba voziti v bližino vaših staršev, še posebej če jih ogrožajo in doživljate ob tem pritisk, strah in nesproščenost. Tega vam res ni treba več prenašati, saj si zaslužite mir.

Pogovorite se z možem, ki vam v teh trenutkih najbolj lahko stoji ob strani (tako vam bo tudi bistveno lažje), morda za začetek preberite kakšno knjigo (Srečal sem svojo družino II, Christian Gostečnik; Strupeni starši), da boste bolje razumeli dogajanje v vaši družini.
S tem ko staršev ne boste obiskovali zato, ker bi jih morali, ampak le, če in ko boste želeli (morda skoraj nikoli), se bo marsikaj spremenilo. S tem jim boste tudi pokazali, da njihovega nespoštljivega in ponižujočega ter manipulativnega odnosa do vas nikakor ne odobravate. Čeprav se boste počutili krivo, vedno sledite temu, kar čutite.

Zaupajte sebi in tokrat le začnite gledati tudi nase in dajte prednost svoji družini, kateri pa res dragoceno starševstvo lahko podarite.

Vse lepo vam želim.

Verjetno je res težko, ko veste, da se tam lahko tudi kaj zgodi – hujšega kot samo verbalno nasilje… in šele potem bi se lahko ukrepalo.

Kot kaže brat ni le alkoholik, ampak ima tudi psihiatrične težave, ki pa kolikor mi je znano v takšnih situacijah lahko tudi pripeljejo do prisilne hospitalizacije – v kolikor je oseba nevarna okolici… pozanimajte se o tem v psihiatrični bolnišnici. Nikakor ne zagovarjam psihiatričnega zdravljenja, vendar je včasih potrebno. Ko bo enkrat tam, mu bodo pomagali opustiti pijačo, nato pa bo prejel tudi ustrezna zdravila, ki ga bodo rešila halucinacij in za silo vrnila v normalno življenje.

Poskusite razmisliti v tej smeri.

Lp, Sončnica

Spoštovana E-na in gospa Barbara!

Tudi jaz sem imela v življenju to smolo, da sem živela v zelo podobni situaciji kot E-na.
Trikotnik oče-mati-brat je bil močno podoben trikotniku v E-nini družini, najhujši je bil brat (pijanec, brezdelnež in nasilnež – mejna osebnost), očetu in materi pa je to ustrezalo – ker sta ga na svoj način potrebovala – brat je izražal jezo in nestrpnost, vse, kar onadva nista upala. Oče je čez teden delal, v nedeljo pa pil, mama pa celo življenje stregla obema in jih podpirala.
Jaz sem delovala podobno E-ni, ker me je mati nekako naučila tako delovati, morda res s podzavestnim pričakovanjem, da bo njej nekdo pomagal, čeprav je situacijo v veliki meri sama zakuhala in vzdrževala. Moja sestra je delovala enako kot jaz, vendar je bolj podobna mami, jaz sem se jezila, ona se je bolj podrejala, jaz sem jih dobila po glavi, ona pa boljše prišla skozi. Vendar živi pa zdaj podobno podrejeno življenje v svojem zakonu kot ga je živela mati.

Vprašanje za gospo Barbaro

S pomočjo psihoterapije sem osvetlila dogajanja v primarni družini, zdaj pa se nekako ne premaknem naprej, ostajam ujeta v močni, hudi jezi, nemočnem besu na primarno družino, na vse hudo, kar se mi je zgodilo, na krivico, ki se mi je dogajala, na starša, ki sta to situacijo ustvarila.

Čeprav je bila ta jeza tudi konstruktivna – pomagala mi je, da sem doštudirala, se odselila na svoje, ustvarila lastno družino, svoje življenje. Vendar nekje globoko v meni so še ta čustva, ki včasih v posebnih situacijah pridejo na svetlo in so destruktivna. Prosim za nasvet, kako predelati ta bes, nemočno jezo, maščevalnost, ko bi vse tri najrajši poslal v pekel, da se cvrejo tam. Morda še najmanj brata, ker je bil žrtev staršev, sta mu dovolila, da je bil nasilen do mene in sem se ga celo življenje bala.

Kako predelati ta čustva? Ali bodo vedno v meni? Kako ločiti, kdaj so to stara čustva, kdaj pa sedanja situacija zares zasluži jezo?

Zaenkrat delujem tako, da se izogibam situacij, ko bi ta čustva prišla na dan. V vsakdanjem življenju pa včasih pridejo, če niso premočna, se lahko umaknem in sama s sabo premislim, koliko jeze zasluži situacija sedaj in koliko je to stara jeza. In potem pokažem le tisto jezo, ki ustreza. Če pa so bolj močna, me tako prevzamejo, da jeza kar udari ven. Ne znam se še mirno postavit zase.

Oče in brat sta mrtva, mama pa je dementna in zadnje leto brez zavesti. Vedno imam težave, ko jo grem obiskat v dom upokojencev. Najlažje bi mi bilo, če ne bi šla. Sestra jo pogosto obiskuje, jaz pa živim daleč stran in grem enkrat mesečno. Kako si naj olajšam te obiske?

sem pa ločena in nimam partnerja (da bi mi morda lahko pomagal predelovati čustva), sinov pa s temi težavami ne želim preveč obremenjevati.

Lep pozdrav!

Spoštovana Jezna,

iz vašega pisanja je moč razbrati, da vam je o vaših izkušnjah iz primarne družine, ki vam dandanes vse preveč grenijo vaše doživljanje in čustvovanje, že precej jasno. Zlasti zadnje navedbe (“sinov pa s temi težavami ne želim preveč obremenjevati”) kažejo na vaše premišljeno, zrelo, predvsem pa odgovorno razmišljanje.

Če začnem kar pri koncu…. Že sami ste pravilno usmerili vaše razmišljanje. Čeprav že veliko veste in se trudite jezo konstruktivno izraziti, vam ta še vedno “uhaja” in se izrazi v obliki besa, nad katerim izgubite nadzor. Kadar nad čustvi nimamo nadzora, nas je vedno strah. Jeze (tudi besa, sovraštva, občutka, da bi se maščevali) se pa verjetno bojimo bolj kot katerega koli drugega čustva. Jeza je lahko namreč tako močna, da bi z njo lahko “ubijali” (temu pravimo morilski bes). Zakaj? Kot ste že sami navedli, brata ste se bali, ker je bil nasilen do vas, s strani staršev pa niste bili zaščiteni (bolj pomemben je bil alkohol in dejstvo, da ostanete navidezno v redu družina). Še več, zelo jim zamerite, jezni in besni ste nanje, ker ste morali vse življenje ob njih prenašati “pekel”, ker vas nihče ni vprašal, kako vam je, ker dejansko nikogar niste zanimali in ste se ob starših (svojih najbližjih) počutili čisto odveč, nevredno in nepomembno. Nikogar ni zanimalo, kako boste preživeli, nikogar ni zanimalo, kaj doživljate, kaj si želite in kaj pogrešate. Čeprav ste ves čas čutili krivico (jezili ste se zato, da bi starše prebudili, naj končno nekaj spremenita), kar ste jasno sporočali z upiranjem, zavračanjem in jezo, ste bili v tem vsakič utišani, neslišani in nerazumljeni. Nihče vas ni resno vzel in nikomur ni bilo mar za vas.

In s to jezo na starše, brata in njihovo vedenje, ki ste jo morali v večini potlačiti, ste odšli v svet. In ker jo je preveč, ker je bilo nekoč preveč krivic in bremena, ki ste ga doma neupravičeno podedovali, vam v različnih situacijah (nezavedno in nekontrolirano) uhaja ven ob različnih ljudeh. Ker doma niste bili razumljeni v trenutkih, ko ste se upravičeno razjezili, je jeza ostala v vas. In kadar čutite vsaj malo varnosti, vam ven udari večja količina jeze naenkrat, ki pa je ne morete ustaviti.

Od vsega tega ste že precej naveličani in utrujeni in se verjetno sprašujete, ali bo sploh kdaj bolje. Že ko ste samo utrujeni, nejevoljni ali nemirni (zaradi različnih razlogov), je vprašanje, kateri sprožilec (to je lahko sodelavec, sin ali kak nepomemben dogodek) vam bo sprožil jezo. Če se vrnem tja, kjer sem začela. Ja, človek takšne stvari zelo težko predela sam, saj je za predelavo čustev ključen odnos z odraslo osebo. To pomeni, da ni zadosti le, če razumete, kdaj ste jezni in jezo poskušate preusmeriti ali nadzorovati, temveč vas bo morala v tem oseba, ki ji lahko zaupate, razumeti, slišati in zdržati ob vas. Ko boste sprejeti tudi, ko se boste razjezili, ko vam bo nekdo stal ob strani, ko vam bo najtežje, ko boste zmogli spregovoriti o najtežjih trenutkih iz vašega otroštva, takrat ne bo več isto, takrat ne boste ostajali več ujeti v istem vzorcu življenja. Ko boste spoznali in začutili vzroke jeze ter konkretne izkušnje, ki so vas z njo zaznamovale, ter jih tudi vrnili tja, kamor pašejo (npr. mnogo ljudi starše obišče na grobu in jim tam povejo, kaj so pogrešali in kako so se počutili ob njih), takrat boste lahko postali tudi sočutni do sebe. Sočutni v smislu, da se boste začeli sprejemati, da boste lahko nežni, prizanesljivi in razumevajoči do sebe, kljub vsem krivicam, ki ste jih doživeli.

Kar pa se mame tiče, jo obiščite, če tako čutite, če pa tega ne čutite, je ne obiščite. To pravico imate. Če jo obiščete, čeprav čutite velik odpor, prevarate sebe (takrat jezo potlačite). Bodite iskreni do sebe, saj si zaslužite, da končno podarite življenje tudi sebi. Sledite sebi in svojim željam, tistim, ki v vašem življenju še niso bile uresničene. Srečno!