kako naj s hčerko spregovorim o spolni zlorabi?
Pozdravljeni!
Tako sem zmedena, prestrašena in sram me je, da sploh ne morem oblikovat vprašanja.
V otroštvu me je oče skrivoma opazoval med spanjem (mednožje), kar sem ga enkrat zalotila, saj sem se zbudila.Leta so minila brez besed o tem.
Po prebrani knjigi Strupeni starši sem imela vsega dovolj toliko, da sem mu jasno povedala, kako me je v otroštvu spolno zlorabil in da to vem. Sledil je šok, zanikanje, obtoževanje in tudi grožnje z njegove strani. Nekako smo se sčasoma umirili in pretežno v miru živimo dalje.
Imam dve hčerki in starejša je stara 6 let. Veliko se z njo pogovarjam o telesu, nedotakljivosti,morebitnem nasilju, saj jo želim zaščititi. Tudi pred očetom. A v resnici sem sčasoma začela verjeti očetu, da mu delam krivico, tako je prigovarjala tudi mati, ki me je čisto zanikala.
Problem je, da hčerka zelo rada gre k njima, saj se lepo z njo ukvarjata, marsikdaj bolje kot jaz in oče. Jaz pa ne vem, ali se ji lahko zgodi isto kot meni? To se sprašujem ves čas? Kaj pa če ne? Kako naj spregovorim s hčerko o tem, ji naj povem, kaj mi je konkretno oče storil in da lahko tudi njej? Kaj pa, če oče ne namerava kaj takšnega ponoviti in bi tako hčerko po nepotrebnem izpostavljala k velikim skrbem? Kaj če hčerko zaradi mojih ran prisilim izgubit nedolžno otroštvo?
Toliko jeze se je ponoči nabralo v meni med prebiranjem knjige zdrav otrok in …. Naenkrat se mi je vse sestavilo v sliko. Krivico delam otroku, ko jo izpostavljam morebitnemu grozovitežu. Jaz kot mati bi jo morala zaščititi in jo bom. Z očetom pa sem sklenila, da se bom odkrito pogovorila in mu ne bom dovolila stikov na samem, dokler mi ne pojasni vsakega vprašanja. Potem pa se mi pojavi žalost, ko se spomnim kako zares rada ima stara starša. Kako se veseli njune družbe.. POčutim se v slepi ulici, kot da nimam izbire in bom naredila narobe.
Prosim, pmagajte mi z nasvetom.Hvala.
Spoštovana gospa,
spolna zloraba v otroštvu pusti na človeku katastrofalne posledice (še posebej, če je zlorabljal eden od staršev!), saj dušo umori, umaže s sramom, gnusom, jezo, besom in sovraštvom. To je eno izmed najbolj uničujočih in krutih dejanj do človeka, saj ga notranje razvrednoti, uniči vse zaupanje, ki ga otrok ima do staršev, na njem pusti strah, ponižanje, na koncu pa navda s krivdo, nemočjo in obupom. Tak otrok se ves čas počuti krivega (»sam sem izzval«), hkrati se sramuje sam sebe (»nisem v redu, kakršen sem«), strah ga je (»kdaj se bo spet zgodilo«) in ne zmore zaupati (saj je najbližji človek zanj to zaupanje izdal), z vso to grozo pa ostaja čisto sam.
Kar je vam storil oče, za kar je on odgovoren, je kaznivo dejanje. Tudi vaša mati pri tem ne ostaja nedolžna, saj vas ni zaščitila, vam ni verjela, ko ste o tem (vem, da precej težko) spregovorili, temveč resnico zanikala in vas tako čisto zavrgla. Skozi odraščanje ste ostajali sami s to pekočo in neznosno bolečino, ki je razjedala vašo podobo o tem, kdo ste in ki vam ni dala miru, saj ste prav čutili. Celo krivi, obsojani in s tihimi grožnjami obdani ste za to, kar se vam je zgodilo – in to izredno boli. Nobenega zaupanja do staršev, čisto sami v tej grozi, ki vam nenehno vzbuja nemir, negotovost in strah, kaj bo. S temi zanikanji so se vam starši odpovedali, saj vas ne sprejemajo takšno, kakršno ste – nista pripravljena slišati resnice, temveč želita, da bi navzven v družini izgledalo vse popolno in idealno. Navzven lepa maska, navznoter duša, ki kriči.
Danes se vam zgodba ob hčeri ponovno prebuja, podoživljate svoje grozne trenutke. Ni vam lahko. Sprašujem se le, kje je v vsej tej zgodbi vaš partner, oče vaših hčera? Če moškega ni, je vzdušje v družini toliko bolj ne-varno, saj ni nikogar, ki bi vas slišal, vas razumel, na kogar bi se oprli, zjokali in bi vztrajal skupaj z vami. Spoštovana gospa, jaz vam verjamem in to, kar čutite in doživljate, je res. Vsi občutki, ki so v vas ostali od tistih težkih noči, jih nosite s sabo in so se v današnjem času ob hčerki začeli prebujati (torej ste morali biti takrat njenih let). Počutite se nemočni in negotovi. Hčerki bi želeli dati najboljši recept za to, kako naj ukrepa in se zaščiti, vendar ga ni. Že to, da svoje občutke resno jemljete in se trudite zaupati sami sebi, kaže na zrelo in pogumno razmišljanje. Čeprav si globoko ne zaupate, saj si ne podarite nobenega priznanja, da ste v redu mati, ste svojo mater presegli ravno v tem, da želite resnico postaviti pred vse.
Upoštevajte le to, kar čutite in le toliko, kot je potrebno. Pozdravljam vaše razmišljanje glede stikov hčerk z vašim očetom. Ko boste v sebi začutili grozno krivico, ki se vam je dogajala, tako s strani očeta kot tudi matere, ter tudi jezo in bes na starše (mater), ker tega nista prekinila, vam bo bistveno lažje odločati se, kaj narediti. Tiha grožnja glede zlorab namreč še vedno visi v zraku, saj ni bila razčiščena, temveč ste bili utišani in prepričani, da je ni bilo. Ko boste našli oporo in zaupanje v eni odrasli osebi (prijateljici), vam bo lažje vztrajati pri tem, kar čutite. Starši so vedno odgovorni za svoje otroke, in zase. Naredite tako, kot čutite in kolikor je vam varno. Če ne čutite, da bi hčerko spustili v očetovo in materino bližino (zlasti ne na samem), tega nikar ne storite (sum na pedofilijo še vedno ostaja). Vedno je možnost, da starše obiščete skupaj s hčerkama, toliko da se vidijo, nato pa skupaj tudi odidete. Puščanje hčerk samih z njima, je skrajno negotovo in še vedno ne-varno. S tem jima boste vsakič znova pokazali, da veste, kaj se je zgodilo in da to ni bilo prav. Če vas imata starša rada, vas bosta v tem razumela, sicer bodo nasprotovanja, obtožbe, vzbujanje krivde…, vendar vztrajajte na tem, kar čutite. Za vaše otroke ste odgovorni vi (in vaš partner), ne onadva. Starši, ki otroke zlorabijo, si bližino otrok pridobijo šele s tem, da so se z zlorabo pripravljeni najprej soočiti in jo priznati.
Vprašanja, ki ste jih nanizali v vašem pismu, kažejo na strah, negotovost in nemoč. Kaj vse se lahko zgodi…Menim celo, da je vaša hči še premlada, da bi ji o tem pojasnjevali in ji razlagali o nedotakljivosti telesa (bolj primeren čas je začetek adolescence). Pustite si čas, saj otrok sam začne kazati zanimanje in spraševati o telesnih stvareh. Sploh pa ni dolžna o vaši zgodbi zdaj karkoli slišati, saj je pretežka ne le za vas, ampak morate to zgodbo vrniti nazaj, od koder je prišla – to pa sta vaša starša, ki bi se morala z njo soočiti.
Samo eno vam polagam na srce: zaupajte sebi, vzemite se resno in sledite le temu, kar čutite (ne glede na neodobravanja staršev). Tako kot so bili vaši starši za vas kot mladoletno deklico odgovorni, tako ste zdaj vi (in vaš partner) zanjo. Tudi vaši starši bi si lahko poiskali strokovno pomoč zaradi svoje stiske, a si je niso. Ustvarite si svoje življenje in se končno osamosvojite teh brezbrižnih, neobčutljivih vezi staršev, na katere ste tako zelo jezni, saj vam v ničemur ne zaupata, temveč si vaše življenje še danes lastita. Pogovorite se lahko le tako, da pri starših vztrajate, da se soočita s preteklostjo. Ta pogovor bo najbolj sprostil vse.
Če vam bo težko, me lahko pokličete.
Vse lepo vam želim.
Tudi sam imam hčerko. Če bi se meni kaj takega zgodilo v otroštvu, potem bi vsak stik z psihično bolnim očetom ODPADEL. Raje sprejmem, da me zasovraži celotna družina (oče, mati, strici, tete, stara mama itd.) kot pa da bi svojega otroka za trenutek izpostavil takšnemu človeku.
Morda je oče tebe le gledal, njo lahko začne otipavati, celo posiljevati. Si boš lahko oprostila dejstvo, da je nisi zaščitila, čeprav bi jo lahko?
Verjamem, da je sedaj težko, ker ima hčerka ata rada, ampak TI bi morala že prej odpreti karte in odločno razčistiti stvari. Če meni mati ne bi verjela, da se mi je dogajalo kaj takšnega, bi prekinil stike z obema. Zdaj je težko odpraviti stike zaradi hčerke, da pa bi se mala znašla KADARKOLI z njim sama, pa je neodgovorno od tebe! Ne dovoli tega. Prosim te!!!
Sam bi hčerki povedal kaj se mi je dogajalo v otroštvu šele kasneje, ko bo že bolj odrasla, saj ji ne bi želel uničiti otroštva!
Pozdravljeni,
kar ste doživeli je zloraba – v to ni dvoma. Ves čas je bilo še toliko težje, ker vam nihče ni verjel. Niste podrobno opisali kako je ta zloraba zgledala – vas je oče opazoval od blizu ali daleč – verjetno tudi niste sigurni, če je to počel redno ali ste ga zalotili prvič in edinkrat. Čisto možno je, da je oče to počel redno… lahko pa je bilo morda tudi tako, da ste se med spanjem odkrila in je prišel mimo, pogledal in ste se ob tem zbudila – na vašo in njegovo veliko grozo, ker vas je pogledal, na tisti del telesa, kjer oče naj ne bi kazal zanimanja za svojo hči…
Zakaj vam to opisujem… ker iz napisanega nekako ni točno za razbrati kakšna razsežnost zlozabe je bila… oz. v bistvu je za razbrati, da ne veste natančno kakšna razsežnost zlorabe je bila… te odgovore ima vaš oče, ki pa vam jih verjetno ne bo nikoli zaupal.
Želela bi vas spomniti na to: bodite zvesti sebi in opazujte kaj se dogaja, spomnite se časa v otroštvu in dopustite obe možnosti: da je oče delal resnično podle stvari… ali pa da je morda imel le en čuden, šibek dan, neprimerni preblisk in nič kaj več hudega. Če je bilo npr. slednje sta možni tudi dve stvari: da je oče resnično poln skrivljenih nagnenj in je to počel le do določene točke ali pa še ni dobil priložnosti za kaj več, ker ste se prej uprli ali pa je bil oče sam zlorabljen in potem posledično take misli se hočeš ali nočeš prikradejo v glavo, pa čeprav v tej smeri človek ne želi in tudi noče nič konkretnega storiti – ljudje, ki so bili zlorabljeni ali popolnoma prečistijo te stvari ali dalje delajo enako, ali pa tega nikakor ne bi mogli in ne želijo enako, vendar prihajajo nenavadni fleši v tej smeri, kot da bi, pa čeprav čutijo to le kot vsiljene misli. Poznam tudi primer, ko oče ni želel objeti hčere ali ji ni dovolil da bi se stisnila k njemu, ker se je bal, kajti sam je bil zlorabljen in se je bal samega sebe – da morda ne stori tudi on kaj takšnega – pa je bil krasen oče… skratka, kaj vam želim osvetliti – razsežnost zlorabe ne poznate, iz napisanega je nekako za razbrat, da se vas oče le ni dotikaj ali še kaj hujšega… torej bi bilo najbolje, če bi glede preteklosti zavzeli nekoliko večji mir, ker sedanji odnos vas razjeda in ne prinaša nič dobrega. Pomirite se v hvaležnosti, da kljub vsemu niste rabili doživeti grozot, ki jih doživijo nekateri otroci, hkrati pa ste očeta zalotili in ste sedaj lahko bolj pozorni pri svoji deklici. Vem in verjamem, da je grozno kako vam je, kako vam je bilo kako ste se mogli počutiti ob takšnem očetu in materi, ki vas je tako zatajila. Zato pa vi sedaj ne zatajite sebe še enkrat – ker ne veste kako je bilo (oče o tem ne spregovori) bodite pozorni – staršem dajte na samem jasno vedeti, da vaša hči zaradi vsega skupaj sama z njima ne bo in da imata to za spoštovati, drugače boste hčeri primorani povedati, da jo zaščitite – in verjemite, da bosta sodelovala z vami – le odločni bodite. In resnično ne puščajte deklice same z njima – če kdaj sama vpraša v tej smeri – imejte v mislih samo eno – vi veste kako bo in tako bo – hkrati pa vas morata starša podpreti, ker če ne boste primorani postopati drugače – brez popuščanja…
Kaj sem vam želela še zgoraj povedati – potenciranje celotne zadeve vam ne koristi – imate pravico biti ogorčena, se počutiti, kot se počutite, vendar ne potencirajte v smeri, da bi vas, kar se je zgodilo tako uničilo, ker ni potrebno. Starše še vedno povprašajte, dolžna sta o tem spregovoriti, vendar se vanju ne zaletavajte, ker boste poškodovali samo samo sebe in nenazadnje čuti to tudi vaša hči, pa čeprav ji ne poveste. Zlorabo se verjemite najlažje preboli tako, da vas nekdo resnično razume v tej bolečini in sploh ni nujno, da starša začneta sodelovati – boste vidli, da lahko brez njiju najdete ta mir – in ob tem je tudi zelo pomembno, da postanete tudi dobra varuhinja, ne samo hčere, ampak tudi sama sebe – v različnih situacijah in videli boste, da se s tem celijo rane. čeprav je veliko vprašanje koliko se takšne rane lahko dokončno zacelijo, vendar se celijo.
Očeta pa, potem, ko boste izlili ves bes, poskusite nekako razumeti, ker kot kaže je zelo poškodovana duša, drugače tega nikoli ne bi počel. Morda je najlažje zavzeti tako distanco, ki na koncu rodi razumevanje (vendar nikakor ne odobravanje – to sta dve ločeni zadevi), šele takrat, ko se bližini take osebe ne izpostavljamo po nepotrebnem… če čutite, da z očetom in ob tem tudi z materjo nimate več kaj za podeliti, da to ni odnos staršev do vas, kot otroka, se ne silite živeti vaše odnose, kot jih lahko živijo tisti, ki niso doživeli tega kar ste vi. Starši res da ostanejo vedno starši, vendar jim lahko vi odredite tisto mesto, ki jim gre, glede na to koliko so zatajili in kaj so oz. niso storili (da bi vas zaščitili – mislim mamo).
Ste super mama in poslušajte sebe –
hči pa bo zvedla, ko bo dovolj zrela in odrasla, da zanjo ne bo šok,
do takrat pa velja vaša budnost in odločnost…
in očetu ne delate krivice, niti materi… krivica je bila storjena vam, takoj, ko se je to zgodilo in se je nadaljevala takrat, ko niste dobili odgovora. Morda bo mati spregovorila ko se boste vi okrog tega umaknila, in teh tem ne boste več začenjala – vendar pa ostanite zvesta sebi – vi veste kaj je bilo, vi ste tista, ki ste upravičeno vprašala in niste bila slišana… torej upravičeno ukrepate kot ukrepate… želim vam, da bi vsaj mati zmogla to enkrat dojeti, ker šele takrat boste mir dosegli res tam, globje, ker je sicer bolj težko, klub vsemu odpuščanju, kljub vsej distanci…
Bodite močna,
Metuljcica
