Pozdravljeni!
S partnerjem sva bila skupaj 3 leta, načrtovla sva si hišo, družino in po končanem študijo (čez dve leti) bi to tudi uresničila.Potem pa je vmes prišla njegova bolezen-psihična motnja. Zadnje dva meseca sem mu stala ob strani, poslušala njegove misli, ki so bile zelo nenavadne, mu prisluhnila kadarkoli in kjerkoli, kljub temu, da sem imela izpitno obdobje in sem zraven še delala. nato pa se mu je “strgalo” in v trenutku je postal dvojna osebnost in se je začel v nezavednem stanju dreti na mene, me zaničevati, češ, da sem ga vsa tri leta varala, da je le on dajal in jaz prejemala in še mnogo stvari, vmes pa je rekel, da mu tudi moja starša gresta na živce zadnja dva meseca (odkar je bolan).Ko sem mu rekla, da je to preveč in bo najine veze konec se je streznil in sploh ni kaj in zakaj je to storil.Starši so mi takoj rekli, da jih je tako prizadel, da ga ne bodo mogli več pogledati, da če bom ostala z njim bom tvegala družino in podobno. Skoraj vsi so mi govorili, da ga nisem vredna, ker ni garancije, da se to stanje ne ponovi in če imava otroke in se to ponovi, bom le trpela … In pustila sem ga, kljub temu, da ga imam iz srca rada in on mene, kljub temu, da pred boleznijo ni bilo nič narobe in je bil glavni vzrok končanja strah pred ponovitjo njegovega stanja, kjer se je verbalano znašal nad mene kake pol ure. Njemu je žal, jaz se na nek način obtožujem, da ga nisem prepričevala, da bi jedel tablete proti psihozi in se to ne bi pojavilo. Odločila sem se, da je bilo to znamenje in ne preizkušnja, a sedaj si kar želim nazaj. Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Šli nazaj ali poskušali pozabiti???
Hvala vam za odgovore, vsako mnenje mi bo prav prišlo!

Spoštovana Utrujenka,

ostaja mnogo nemira, negotovosti in strahu. Koliko vprašanj se vam poraja, koliko dvomov in nemira ostaja sedaj vam? Ne morete in ne morete se sprijazniti s tem, kar ste se odločili. Morda se celo počutite krivi za to, kar ste storili. V vsakem primeru ste ravnali tako, kot ste čutili. Edino vi (in nihče drug) boste vedeli, kaj je najboljše za vas in ali ste ravnali prav, edino sami boste zmogli začutiti, kaj si želite.

Rekla bi, da je bila vaša odločitev za odhod oz. razhod plod večmesečnega ali celo večletnega razmišljanja, “bolezen” vašega partnerja pa je tej vaši odločitvi le prilila olja, da bi lažje pomirili vaš nemir in strah oz. “upravičili” odhod. V vajinem odnosu je bilo že dlje časa naseljeno nezadovoljstvo, razočaranje, tudi mnogo nezaupanja in dvomov, neizrečenih besed. Že nekaj časa ste bili negotovi in ste se morda spraševali, ali je bilo vredno, saj ste se ob njem počutili neizpolnjeno in prazno. Če bi sebi upali in dovolili do konca priznati, kako ste se počutili ob vašem partnerju, bi začutili, da ste bili zanj nepomembni, nevredni in njemu nikdar dovolj naklonjeni. Njegova sebičnost, naveličanost in nenehno pritoževanje nad brezveznim življenjem, kjer mu vsi delajo krivico, vam je že načela živce. Nanj se niste upali razjeziti in mu odkrito priznati, kaj vse vas moti na njem, kako bi si želeli, da bi bilo…, ampak ste se mu prilagajali, prenašali njegovo vedenje in mu v ničemer nasprotovali, saj vas je bilo strah, da bi vas zapustil. Tako pa ste doprinesli k temu, da se je vajin odnos kljub nezadovoljstvu ohranjal. Sami namreč ne verjamete, da ste vredni, da bi vas nekdo imel rad in vas sprejel takšno, kakršni ste in si niti ne zaupate, se podcenjujete in se ne spoštujete. Samospoštovanje bi za vas pomenilo, da bi poskrbeli za odnos s partnerjem do te mere, da bi od njega zahtevali, da si poišče primerno zdravljenje. Če bi to storil, bi pomenilo, da pripravljen vse narediti, da bi vajin odnos ohranil.

Ostajate sami, nemočni in nerazumljeni (tako kot vaš partner). Namesto da bi vam starši ponudili varno oporo, posluh in razumevanje, ker ste v stiski, so vas zavrnili in odrinili od sebe (morda se bojijo, da boste družini prinesli “sramoto”, kar ni res). Nanje pa se ne upate razjeziti, saj jih zaznavate kot edine, ki so vam res vedno stali ob strani in želeli najboljše. Prav posebna vez ostaja med vami in starši, kateri nemo in nevede sledite. Čutite, da bi jih prizadeli, razočarali in celo izgubili, če ne bi ustregli njihovim željam. Srce pa vam pravi, da je še vedno upanje in da si želite ostati s partnerjem.

Nikjer med vrsticami nisem zasledila, da je vaš partner bil diagnosticiran za psihično motnjo. Manjka mi tudi beseda o tem, ali sta se ob razhodu kaj pogovorila ali ste prekinili stik? Občutek je, kot da ničesar drug drugemu nista zapustila, čustveni svet ostaja še na varnem zaprt, saj ni nobene jeze.

Nihče od nas ne bo mogel bolje vedeti, kaj je bilo za vas in za partnerja najboljše. To bosta vedela najbolje vidva sama. Motnje in bolezni se vselej da ustrezno zdraviti in obravnavati s strokovno pomočjo, tako da se zmore tudi življenje normalizirati. Ker nimam podatka, za kakšno bolezen ali motnjo gre, bi težko kaj več rekla. Veliko je odvisno od vas in vaših želja za v prihodnje: kaj si vi želite, v kakšnem odnosu boste uresničeni, sproščeni in zadovoljni, ali ste pripravljeni vztrajati in sprejeti partnerja, kakršen je… Nenazadnje je življenje nenehno soočanje s težavami in skrbmi, o katerih je treba odkrito spregovoriti in se čimveč pogovarjati.

Želim vam, da si ustvarite življenje, v katerem boste začeli zaznavati sebe, svoje želje in potrebe in se dokončno rešite skritih vezi vaših staršev, ki imajo na vaše partnersko življenje še vedno zelo močan vpliv. Starši, ki imajo svoje otroke brezpogojno radi, jim pomagajo, jih razumejo in jim stojijo ob strani, brez da bi bili otroci kaj dolžni v zameno. Želim vam, da se najdete v tem.

Vso srečo in vse lepo vam želim.

Motnje se ne izboljšujejo.Regulacija z zdravili niha, možnost prenosa genetsko je. Torej…

Iz srca se imata rada… ni to nekaj kar vsi iščemo, po čemer vsi hrepenimo… boste lahko srečna, po tem koraku razhoda od takšne osebe?

Ne dovolite staršem da vam govorijo kako in kaj!
Ne poznajo njegovih težav in kot kaže sploh ne poznajo njegove bolezni, ker če ne mu ne bi morali zameriti… ker on se hočeš ali nočeš ne more kontrolirati – pa ne ker ne bi hotel, ampak ker so kemični procesi v možganih pri njem močnejši od njegove volje…

Dovolite mu, da jemlje zdravila – takrat bo bolj pravi on, kajti zdravila mu bodo pomagala, da uravnovesi v sebi tisto, kar se je podrlo, da ne more več biti tisti, ki je bil… zdravila res niso rešitev in niso dobra, a če se izkaže da brez njih ni moč zdravo funkcionirati potem so zdravila tista, ki jih ni za opustiti. Morda bo čez čas lahko dobil nova zdravila, takšna, ki mu bodo omogočala to, da bo lahko še bolj on, bolj naraven, bližje temu, kar je bil pred težavami… je to res proces in če ste ga pripravljena z njim hoditi, potem lahko vam ne bo, bo pa vaju povezalo na poseben način. Vedeti morate tudi da se ob menjavanju teh zdravil tudi pojavljajo zelo vsemogoči stranski učinki (telesni in psihični) in da tudi njemu ne bo lahko… ob različnih zdravilih zna oseba izžarevati tudi različne osebnosti, a če se boste to odločili z njim deliti, bo to pač pot, ki jo skupaj hodita. Vsak par ima svoje težke in lepe trenutke, prav tako ta vajina posebna preizkušnja, posebno srečanje.

Nikoli več ne bo tako kot je bilo pred boleznijo, lahko pa z njegovim sodelovanjem in z uporabo lažjih ali močnejših zdravil ujamete stanje, ki bo zelo, zelo podobno temu, kar je bilo pred boleznijo … vendar pa taka bolezen res prinese veliko spremembo v življenje.

Če ga imate radi kot pravite, ga poiščite, ne gledajte na starše… in mu najprej pomagajte, da začne jemati zdravila. Nato, ko se bosta lahko normalno pogovarjala, pa skupaj iščite rešitve in odgovore o tem kako dalje.

Odgovorita si na nekaj ključnih vprašanj: želiva iti skupaj skozi življenje?, si on glede na svoje stanje in kako se v njem počuti še želi isto kot prej – družino, biti oče, mož, potem vi – pozanimajte se kaj pomeni živeti s človekom, ki ima njegove težave, raziščite vse o tem področju, seznanite se s stranskimi učinki tablet – s čim vse se bosta soočala, dobro si prisluhnite… ste pripravljena iti z njim skozi vse to – če je odgovor da, potem zagotovo ne odidite, če pa je odgovor bolj ne, pa si oditi dovolite in se ne obtožujte, kajti ni lahko sprejeti tako tveganje, kajti nikoli se ne ve kako se lahko stanje še poslabša. Vendar dobro premislite in si res v globini prisluhnite, kajti če boste odšli prehitro se zna zgoditi, da si odhoda nikoli ne boste mogli odpustiti, še posebej če bi se njemu posledično poslabšalo, ker bi izgubil oporo, ki jo je imel v vas.

V kolikor pa odidete, pa se ne obtožujte, pa naj bo kar koli – imate pravico do lastne sreče… samo bodite iskreni in boste začutili kam pelje pot, zagotovo – vstran ali skupaj z njim.

Vedeti morate tudi to, da mož lahko je še tako zdrav, lahko kadarkoli zboli in taka ali drugačna – tudi psihiatrična bolezen lahko privre na dan iz enega dneva na drugega, tako da garancije ni nikjer – sicer pa to vi tako že veste. Verjamem da pa tudi vsak od nas ve, da če se vpraša za svojega partnerja – sem mu res zvest v vsem, sem res z njim v dobrem in v slabem – vsakdo dobi odgovor – sem ali pa nisem – in noben odgovor od teh dveh ni pravi ali napačni, dober ali slab – en in drugi je samo iskren in nato se odzovemo v skladu s tem, kar nam je položeno v srce – smo ali pa nismo z nekom – kajti ostati kljub temu, da nismo v srcu z njim, je laž, prav tako pa je rana če odidemo, kljub temu, da čutimo, da bi ostali.

V kolikor boste začutili, da odidete, pa se razidita počasi – še posebej on bo potreboval čas, kajti bolezen zna močneje izbruhniti, če bosta rezala na hitro… in tukaj bi tudi za vas v končni fazi znalo biti toliko bolj boleče in bi se lahko obtoževali…

Vem da je za vas bilo vse to kar se je dogajalo zelo naporno, saj ste zraven še študirali in delali, vendar malo pogrešam v vašem zapisu tudi sočutje do njegovega stanja – njemu resnično ni lahko, ne vem če to lahko čutite – zgublja se med svetovi in se ne zna sestaviti, zraven tega mu glasovi govorijo vse mogoče stvari in res mu ni lahko, je zastrašujoče… nihče si ne želi njegove izkušnje, njegovega stanja. Tudi če ne ostaneta skupaj, si dovolite, da se v času, ko ste mu ob strani, v oporo, da v vas raste brezpogojnost, sočutje… na zelo velike globine in izjemne dimenzije vas lahko odpre že to, da ste priča njegovemu dogajanju, da ga sprejemate… on to ceni, čeprav ne zna in ne zmore sedaj pokazati… takšni ljudje so nam lahko na prav poseben način učitelji in nam odpirajo srce, kajti ko si res priča enemu takšnemu nemiru, ki njih navdaja, znaš in začneš cenit normalnost življenja, ki ga lahko živimo, funkcioniranje, ki ni samoumevno in je nekaterim bilo kruto odvzeto. Kaj se res dogaja tam v človeku zraven nas – kaj so ta iskanja, te blodnje, ta agonija, skozi katero gredo in za katero ni zagotovila, da bo sploh kdaj utihnila, se umirila… poskusite ga bolj začutiti, spoštovati njegov boj, njegovo veliko bolečino, žalost njegovega stanja, začutite koliko je tudi njega v resnici strah kajti vsaj v trenutkih, ko je bolj “normalen” se zave, da se z njim nekaj težkega dogaja, nekaj nad čem nima moči in ne razume – to ni zlomljena noga, ki jo dajo v gips, da se bo zacelila… to je psiha, ki nori in kriči po rešitvi, pa se ne ve kje je ta rešitev… to je področje, ki ga ne obvlada niti stroka, zato pa tudi zgolj preizkuša zdravila katera kje delujejo. Vprašajte ga kako mu je – in zraven misli, ki mu gredo po glavi in vam jih zaupa, bo morda kdaj tudi zajokaj in povedal, da bi rad bil normalen… in tako boste lahko začutili, da tam globoko je še vedno on.

Poskusite ga začutiti v tem, tako boste tudi edino prišla do pravega odgovora kako dalje – vsako površinsko odločanje, bi vas znalo nekega dne streti, da ste se odločili narobe – v eno ali v drugo smer.

Niste v zavidljivi situaciji, vendar ste v njej, ker vi to zmorete.

Tudi če odidete mu pomagajte vsaj toliko, da bo znova z zdravili vzpostavil dokaj normalen ritem, ker potem boste tudi vi lahko mirneje živela naprej,

Srečno,

Sončnica

Hvala vsem vam za svoja mnenja. Midva sva se še slišala, pogovorila in sporazumno končala vezo. Sedaj si je priznal, da je res bolan, je na močnih tabletah in okreva. Rekel mi je, da ne želi iti nazaj. Nisem ga vprašala po vzroku, saj sem ga sama pri sebi že imela. Vsak dan zvem kaj novega in ugotovila sem, da si je on želel narazen, a se je bal končati in to stopnjo veze prepustil meni. Sedaj je še malo zmede glede vsega, ampak bo že. Jaz sem optimistična in delam precej na sebi, svojih željah, samopodobi (čeprav nikoli ni bila slaba) in počnem tisto, kar mi trenutno ustreza, skratka poskušam se čimbolj zamotiti in najti notranji mir.
Hvala vam vsem za mnenja in hkrati tolažbo ter vzpodbudno besedo.
srečno in uživajte vsak trenutek:)