Pozdravljeni

tale forum mi je pomagal razumeti že mnogo partnerskega nerazumevanja, upam, da bo tudi tokrat tako.
Smo mlada družina z 2ma malčkoma, živimo pri njemu doma. On hodi v službo, jaz sem doma in skrbim za srečo in nasmeh v naši družini. Uživam v skrbi za svojo družino, a 24 ur na dan vsakega izčrpava, le mene ne sme. On pride s službe (8-12 ur dela) izmozgan, se trudim, da ga pustim 2h pri miru, da malo zadiha (spi ali računalnik ali TV, otroka sta že prevelk napor).

Po tem pričakujem enega odraslega partnerja, on je pa vzkipljiv in za vsak d… se skregava. MEN SE NE DA KREGAT, LAHKO SE POGOVORIVA, a on se noče, raje pobegne in gre po svoje nekaj brkljat ali pa me nadere, ko se hočem pogovorit. Skratka velikokrat je on kot tretji otrok. Saj ju ima rad, nimam kaj reč, samo se ukvarja z njima ravno toliko, kot njemu paše in nič več. Kako ga vzpodbuditi, da bi videl, da se ravno ob otrocih lahko sprosti?

Včeraj je bil primer, ko naj bi šli k moji mami na dopust, ona ima hišo (DVOJČEK). Mami je zelo naporna oseba in mi velikokrat hoče svetovati, ker sem za njo »uboga nesrečna hčera z dvema malčkoma in neodraslim možem in za vse sama«. Skratka, mojemu možu je bilo tega dovolj in se je odločil, da letos ne bomo šli na morje, »ker je ima dost«. Naj povem, da vpričo njega nikoli nič ne reče, se pa zadnje čase čuti, da sta onadva kot pes in mačka. Skratka dopusta si ne moremo privoščit, k moji mami pa noče it. Kako bi se dal to v miru rešit? Prosim svetujte mi, meni mami ne pride več do živega, me je preveč razočarala. Mož ob tem čisto ven pade, pa bi mu rada dala vedeti, da sem na njegovi strani.

Prosim vas, če mi pomagate, kako naj ga pripravim do tega, da svojo jezo na odrasel način predela in ne sitnari naokoli. Zdaj bo zagotovo cel teden siten, ker sem rekla, da bomo šli pa sami k njej na morje. Ne da se pogovoriti z njim, raje sitnari in vpije, kadar ni ravno po njegovo

Upam, da ste me razumeli in mi boste znali pomagati.
Pa še nekaj sem opazila: sedaj, ko se z mami ne obremenjujem in sekiram več, ima pa ogromno njene jeze moj mož v sebi, kako naj mu pomagam, da se je znebi.

Še to povem, da se je z njim težko pogovarjati in moram na taktičen način priti do mirne rešitve spora.

Hvala, da ste me prebrali in lepo poletje!

Spoštovana ga. Stella,

kdaj bo pa vam zadosti partnerjevega »dretja« in tega, da mu dopuščate, da je ob vas lahko kot »tretji otrok«? Kdaj mu boste zadosti jasno postavila mejo? Kdaj se boste toliko razjezili v sebi, da boste lahko odločno vztrajali pri tem, da se želite mirno pogovoriti, ker tako že dolgo ne gre več? Da ga boste ob prvem »dretju« ustavili tako, da bo razumel, da zdaj pa res ni več heca? Ker je čista krivica do vaju obeh in do otrok, da morate tako živeti.

Ne vem, koliko vas je strah tvegati tako odločnost, ker se bojite, da potem pa lahko res vse »propade«, lahko se celo odnos konča, česar pa vi ne bi želela. Pa ne pomeni, da morate to tvegati in še manj, da se bo to zgodilo. A dokler vi sebi ne boste dali toliko priznanja in vrednosti, da tega preprosto ne boste dopuščali več, ne glede na posledice, ki bi se lahko zgodile, če vztrajate pri tem, tako dolgo je malo verjetnosti, da bi se v odnosu kaj spremenilo. Ker partner vas ceni samo toliko, kot se vi sami – in to vam jasno da vedeti. In dokler si morate vi »zmišljevati taktike«, kako ga čuvati pred realnim življenjem in odgovornostjo, ki jo ima (za partnerstvo in otroka), je to še ena krivica do vaju obeh: do njega, ker mu ne daste možnosti in odgovornosti, da je odrasel moški, ki se zmore pogovoriti normalno in biti oče; do vas pa, ker si ne daste možnosti biti z nekom v odraslem in zrelem odnosu, kar vam pripada. Kot je čista krivica do vas, če morate biti edina, ki skrbi »za srečo in nasmeh v vaši družini« – to je delo vseh, predvsem pa vaju obeh. Ne vem, koliko zlorabljena se potem počutite, koliko solz morate kar pogoltniti, koliko jeze in besa zatreti v sebi, koliko ponižanja prenesti… (In potem to pokaže in odigra nekdo drug…) Res vam ni treba – vam pripada spoštovanje. Tako kot vašim otrokom pripadata starša, ki jih bosta lahko tega naučila z zgledom – najprej tako, da bosta spoštovala sebe in drug drugega.

»Mami je zlo naporna oseba in mi velikokrat kaj hoče svetovat, ker sem za njo uboga nesrečna hčera z dvema malčkoma in neodraslim možem in za vse sama.« Verjamem, da glede na ta opis, ki sicer mogoče res celo v neki meri ustreza realnosti, možu res ni za iti z njo na dopust. Če bi bili vi v njegovi koži, tudi ne vem, če bi šli, če ste iskreni, ker bi bilo preveč ponižujoče. Ta opis govori tudi o tem, da ste verjetno se z vašo mamo pogovarjali o svojih zakonskih težavah, ki bi jih morali reševati z možem. In to »izdajstvo« vaš mož zelo dobro čuti, ker se tega pač ne da skriti. In zato je po tej plati tudi čisto upravičeno besen in jezen na vas in na vašo mamo. Hkrati pa kot ste zapisali – ne vem, koliko on nosi VAŠO jezo na vašo mamo, od kar ste se vi nehali z njo ubadati, ste jo kar potlačili. On se je lahko znebi samo na ta način, da vi spet spregovorite o svoji jezi in izdajstvu in osramočenosti ob mami in tako vzamete ta težka čutenja nazaj (kar ne pomeni, da boste hodila okoli kot besna furija ali nadirala kogarkoli). Ravno tako kot boste morali spregovoriti o svoji jezi nanj (ker sicer je to še en vir jeze, ki jo vi tlačite, on pa »bruha«).

Verjamem, da imate trenutno občutek, da se z možem ne da pogovorit, da res kar uide v delo ali kam drugam, a verjamem, da boste našli način in trenutek, da mu boste povedali, kako vam je ob vsem tem (koliko bolečine, žalosti, izdanosti, nemoči, osamljenosti, pogrešanja … je v vas), hkrati pa boste tudi njemu dali razumevanje za njegovo počutje ob vas in ob vaši mami. Oba imata pravico čutiti vse, kar čutita, a imata tudi dolžnost to povedati na način, ki drugega ne žali in je spoštljiv (čeprav pa včasih v prvem trenutku kljub vsemu boli). In imata dolžnost skupaj negovati odnos, za katerega sta pred leti prevzela odgovornost, in skrbeti za otroke, ki potrebujejo oba.

Verjamem, da ko si bosta dala možnost drug drugega in sebe ob drugem začutiti, potem se bo mož tudi toliko sprostil, da bo lažje pristopil do otrok – si dovolil jih začutiti in to izraziti. Vi pa boste našla način, kako mu lahko pri tem pomagate, čeprav je dejstvo, da ga očetovstva ne morete naučiti – ker ste mama.

Uspešno pogovarjanje in lepo poletje tudi vam in vaši družini!

Pozdravljeni,

Hvala vam za odgovor, kar težko vrjamem, da me tako hitro preberete v dušo in mi date dobr odgovor.
Z možem si nekako prihajava nasproti in sva si bližje kot kdajkoli prej….glavni razlog za to je spor, ki sem ga imela z mami. Moja mami je zelo stroga in spoštovana gospa, vedno sem jo spoštovala in njeno mnenje vzela za sveto. Pred kratkim sem izvedela, da le ni tako dober človek, kot mati me je zelo razočarala, spoloh ne vem kaj naj. Kaj narediti ko nas lastni starši kot osebnost popolnoma razočarajo?

Spoštovana ga. Stela,

sem vesela, da sta z možem našla stik. Na vaše zadnje vprašanje bi vam rekla samo to – vzemite starše takšne, kot so, in temu tudi prilagodite svoj odziv nanje oz. stike z njimi. Ja, zagotovo boli, ko vidimo, da so nas (spet) razočarali in zagotovo si vsak otrok želi, da bi bilo drugače in upa, da enkrat bo drugače. Ta možnost vedno obstaja, ker včasih starši čez leta (tudi našega truda) res spregledajo – vsaj delno. A hkrati je včasih preprosto potrebno zavarovati sebe in svojo družino… Tudi z manj stikov in jasno izraženimi mejami (včasih je potrebno kar nekaj deset ponovitev), če ne gre drugače. Sicer se nam lahko prepogosto dogaja, da mi hodimo »sesuti« po svetu, po tem ko smo od mame ali očeta spet dobili »dozo« ponižanja, razvrednotenja, nesposobnosti, krivde in sramu. Ne – ni nam treba tega več nositi zanje.

Lep pozdrav!

Pozdravljena gospa Anica!

Ob branju vašega odgovora se mi odpira nov svet!

Lepo vas prosim če mi lahko kot terapevtka potrdite ali ovržete naslednje mišljenje.V primarni družini smo 4 otroci, oče nas je zaradi bolezni na žalost prehmalo zapustil, in mati nas je po najboljših močeh vzgajala sama. Nikoli se ni pred nami zjokala (ČEPRAV SE JI JE SVET ZRUŠU), vedno je bila močna. Jaz sem bila očetova ljubljenka- kakšen odnos imajo ponavadi vdove do te dotične hčere.
Sedaj ko gledam za nazaj mislim da spoznavam, da je mati vso bolečino prenašala name,jaz sem bila tista ta najbolj konfliktna in problematična. Ostali so se ji nekako podložili, le jaz sem se počutila ujeta v lastnem telesu in domu.
Zanima me ali je možno da so ostali dosti manj odvisni od nje, le jaz nekako ne morem oditi iz domačega omrežja. Ostali imajo partnerje ki splošno in tudi z našo mati lepo komunicirajo. Jaz pa ob njej enostavno ne morem biti sproščena. Stalno imam občutek, da name in na mojo družino čisto drugače zaničevalno gleda, kot na ostale. Naj povem še, da sem le jaz poročena in imam otroke. Ostali se zaenkat bolj posvečajo karieri.

Hvala vam še enkrat,za že vse napisano. Lep pozdrav

Vse lepo in prav, čudovite nasvete si dobila, vendar ti iz prve roke povem, da to tičanje doma ničemur ne služi. Zares kot mati s polnimi pljuči uživaš materinstvo, vendar bi morala otrokom pokazati realno sliko življenja, hoditi v službo, imeti z otroki socialne stike z ostalimi in kdaj iti tudi sama na svojo osebno rekreacijo, izobraževanje ali le na kavico in klepet. Otroci morajo videti, da se moramo v življenju nadgrajevati, izpopolnjevati in boriti. Če bo ata ves čas hodil domov na smrt utrujen, boš ti čez čas izpadla kot gospa, ki je doma in se praska po riti, čeprav si v eni besedi: kuharica, vzgojiteljica, čistilka, animatorka, žena.
Zato se pa vrtiš v začaranem krogu družinskih odnosov in se izgubljaš v realnem pogledu na stanje. Ti obleganje te bo začelo dušiti in vsaka beseda te bo zabolela. Čas je, da greš v obtok kot srečna, zdrava in samozavestna ženska, ki nima časa za balast in se ukvarja le z njej pomembnimi zadevami, ter to po potrebi jasno in glasno vsiljivcu tudi pove.

Srečno!

mialim da mama vidi zelo dobro:
“uboga nesrečna hčera z dvema malčkoma in neodraslim možem in za vse sama” – ti pa si tega ne priznaš.
Razmisli.

Kot da bi brala opis svojega moza! Tudi on je mamin sinko, najrajsi brez odgovornosti za druzino, za racunalnikom ali televizijo, jaz pa sama za vse, za otrocka in hiso. Pa zmeraj je utrujen in velikokrat slabe volje. Ker ni vse po njegovo seveda. Jaz hodim vsaj v sluzbo in malcka v vrtec, ta odklop od vsakodnevne rutine mi zelo pase. Pa tudi na obiske k prijateljicam grem sama z njima, ker se njemu ne da iz hise. Pa na morje gremo tudi brez njega, ker on apriori noce it. Zalostno, a resnicno.

Sla sva ze na en vikend seminar za zakonce. On je obljubil, da se bo trudil bolj pomagat in obvladovat. Tako da imamo veckrat zelo lepa obdobja, ko se imamo res lepo in iskreno radi, in ze mislim, pa saj ni tako hudo, saj nam prav nic ne manjka, potem pa bo spet zacel.. Me zalit, kritizirat, in v njem tolk ene jeze.. Ne pomaga prijazen pogovor, ker me niti noce poslusat, ne gre na grdo – torej ce resno povem, da tako ne morem vec zivet, ker potem pa sploh znori.. Pa gre v bife ali pa k mamici.

Razmisljam o ultimatu – ali gre z menoj na strokovno svetovanje ali pa nic. Meni se tako ne da vec. Moja najvecja skrb sta moja fantka, ki odrascata ob tako jeznem ocetu, ki nima posluha za njiju. Ni posteno do njiju niti do mene.

Vidva sta uspela kaj resit? Zelim vama vso sreco! Hvala bogu, da se je pripravljen spremenit.

Preprosto je moj nasvet, da začneš živeti in skrbeti sama zase. Ne pravim, da se moraš raziti z možem, pravim samo, da prevzemeš odgovornost zase in otroke. Iz tvojega opisa sodeč, so bili vedno vsi drugi odgovorni zate, tvoje probleme…predvsem pa, da so te vsi drugi reševali tako V čustvenem kot materialnem okvirju. Tvoje obnašanje pogojuje zahteve moža, mame k poslušnosti. Začni razmišljati s svojo glavo in ti bo kmalu vseeno kakšno mnenje ima tvoja mama o možu in obratno. Razumi, važno je samo tvoje mnenje o enem ali drugem. Moj oče in partner se prav tako ne razumete in mi je prav vseeno. Sama spoštujem in imam rada oba dva na svoj način in me prav nič ne premakne v tem mojem mnenju, razen njuna dejanja in obnašanje do mene. To pa ocenjujem zelo strogo in ne popuščam, kadar sem sama ali moji otroci v vprašanju.
Žal je bilo in bo vedno tako, da KOLIKOR SE CENIŠ SAM TE BODO CENILI TUDI DRUGI.