Nisem še noseča, o tem se šele pogovarjava (nisva zelo dolgo skupaj) in tole me je vrglo čist iz tira:

Kaj mislite: fant je mnenja, da njemu z mano v materinsko šolo ni treba hodit, da je to brez pomena, da otroci ravno tako zrastejo… Prisotnost očeta pri porodu bi pa kar prepovedal… »Ker da nimajo tam kaj pomagat, da nimajo tam kaj počet, da je bolje, če gredo štet veje v park…«
Ajde, če ne preneša poroda – ok. Saj mu ne bi bilo obvezno biti zraven, ampak zakaj ne v šolo za starše???
Pri tem si ne da nič dopovedat. Da to meni veliko pomeni, ni zanj noben argument. Da je to dobro za otroka, za najin odnos – to je pa zanj itak nekaj čisto mimo, čisto skregano z logiko in ne vem kakšno tradicijo! Zanj je dovolj, da priskrbi stanovanje in bajto v nulo… Pa kaj meni »ganz« novo stanovanje, če me ne sliši? Kako si to predstavlja, ne vem: novo stanovanje, notri pa idealna žena, ki z vsem sama opravi in ni nikoli razburjena, žalostna in je ni treba nikoli nikamor spremljat, otroci do prvega leta zrastejo, no – potem se pa lahko začne tudi on z njimi počasi ukvarjat – ne vem… tak vtis sem dobila…

Jaz sem šokirana, jezna, žalostna, in – to tako, da se sploh ne bi več pogovarjala z njim… Prav besna! Potem – kaj lahko pričakujem??? Saj me sploh ne posluša, kako se počutim, kaj si želim. v pogovoru o tem je bil kot bager, sploh nisem prišla do besede, da bi povedala svoje do konca….in potem sem se razjezila, to je bil rezultat!

A res pričakujem tako nemogočo stvar? Jaz mislim, da ne!

Spoštovana »tutu«,

najprej – kot že sami veste, nič nemogočega niste pričakovali, ampak nekaj, kar je danes že skoraj običajna praksa. Verjamem, da vas je opisan dogodek vrgel iz tira, saj ste začutili ob njem nekaj pomembnih, a hkrati bolečih stvari. Kako se pa bodo razpletle, kaj bosta z njimi pripravljena narediti, je pa seveda odvisno od vajine skupne pripravljenosti slišati drugega, potrebe in stiske drugega in na drugi strani tudi zadržke in strahove oz. predstave, ki so v ozadju teh zadržkov in odporov. In s tega vidika to še zdaleč ni nepomemben dogodek, je kar pokazatelj oz. »lakmusov papir« za vajin odnos, za to, koliko so lahko slišane potrebe in občutje drugega, četudi sam mislim in čutim drugače. Ali lahko sprejmem, da drug pa to razume in čuti drugače. Ali zmorem povedati to tako, da drugega ne prizadenem. Tak prepir pokaže to, koliko sta lahko drug pri drugem slišana, upoštevana, spoštovana, pa ne glede na to, ali se vama želje na koncu izpolnijo ali ne. Je pa hkrati povabilo, da se začneta resno truditi za vajin odnos.

Tisto, kar meni ostaja, je vaše razočaranje, bolečina, strah in jeza ob tem, da vi, vaše želje in potrebe ne štejete, še huje, da tudi morebitni vajini otroci in odnos lahko v nekem trenutku pri njem ne štejejo (ker se nečesa tako ustraši, tak odpor mu zbudi…). In to res boli in to je res ključno vprašanje vajinega odnosa. Kot ste sami pravilno izrazili »Pa kaj meni »ganz« novo stanovanje, če me ne sliši?«. Ker je zelo jasno razbrati iz vašega posta, da zelo dobro veste, kaj je res potrebno za odnos in da boste za tem stremeli in se trudili, moram reči, da me ne skrbi za vas oz. vaju, saj verjamem, da si ne boste dovolili »biti v odnosu, pa vendar sama«. Verjamem, da si boste prizadevali doseči, da vas razume in začuti. In da brez tega ne boste pripravljeni vztrajati v odnosu.

Ne, ni vam treba in je nedopustno, da lahko nekdo gre čez vas oz. čez vaša čutenja kot bager. Tudi če se v čem (še?) ne strinja z vami, ker mu je tuje oz. ker še ni nikoli razmišljal in prečutil na tak način, kot mu ga vi predstavite (in verjetno res rabi čas in je normalno, da stvari premisli in prečuti, saj ste mogoče prva, s katero lahko o tem govori na tak način), lahko kljub temu spoštuje vaše mnenje, sliši vaše potrebe, želje in strahove. (In obratno velja tudi – tudi vi boste morali slišati, česa se on boji, pred čem se tako silovito upira…) Ker sicer se počutite ob njem popolnoma razvrednotena, kot stroj za rojevanje, za katerega drugim ni mar, kako se počuti, pomemben je videz in rezultat. Na ta način pa postaneta drug ob druge predmet in odtujena in sama. Tega si pa nobeden od vaju ne zasluži in še manj želi.

Pa še eno vprašanje za vas: zakaj vi potrebujete ob sebi nekoga, ki se odzove na tak način, da se potem ob njem tako počutite, kot se? Kaj vam prebuja – katera občutja? In po drugi strani – vprašanje za njega – kaj ste vi njemu prebudili? Vidva sta se našla tudi zaradi teh vama tako domačih čutenj, ki pa ne vem, ali lahko bila kdaj res slišana tam, kjer bi takrat morala biti – da se lahko končno o njih z drug z drugim pogovorita in sta razumljena drug pri drugem.

Verjamem, da se bosta zmogla (ali pa sta se v času čakanja na odgovor že) pogovoriti in ugotoviti, na katero slepo pego ste vi njemu stopila in zato dobila tak odziv. In se tudi dogovoriti, kako naprej take trenutke, ko bi se lahko sprla, začela izkoriščati kot priložnost za zbliževanje in celjenje starih ran. Mogoče bi vama koristilo tudi obiskovanje kakšne skupine ali delavnic za pare, kjer bi se tega učila tudi ob strokovnem vodstvu.

Vse dobro!

“A res pričakujem tako nemogočo stvar? Jaz mislim, da ne!”

Seveda da NE !!! Se pa od tod naprej sprašujem marsikaj, med drugim – ali sta si usojena ? In pri takih načelih, kakršne ima že sedaj, se ti obeta – ali ali… Skratka, skepsa.

Dobro premisli – si želiš z njim družine – želiš donositi, roditi, biti žena mama – vse sama – kot da je to nekaj, kar z njim ne moreš deliti…

Opazuj veze okrog sebe – v kakšni bi želela živeti – v topli ali v hladni – primerjaj ali je v primerjavi z odnosom, ki ti je pri drugem paru všeč, vajin odnos topel ali zgolj začasna rešitev pred osamljenostjo…

Saj veš – upam, da veš, da tudi če se bosta dogovorila in bo lahko za silo sprejel tvoje gledanje… pravi obraz in sposobnost ali pa bolje rečeno nesposobnost za družinsko življenje bo pokazal, ko bodo tukaj že otroci ali pa žal verjetno takrat, ko ga boš v nosečnosti najbolj potrebovala.

Odnos je lahko zelo ljubeč, varen in pozoren in lahko ga imaš, s tem, da za to potrebuješ nekoga, ki je zrel in tega sposoben. No morda, če se vendar imata zelo rada, vztrajajta… a vseeno dobro premisli v kaj se spuščaš.

Srečno,

Sončnica

tutu

Mene pa zanima nekaj drugega;
je večjega pomena, da gre s teboj v šolo za starše, te drži pri porodu za rokco, a pol ga pa lomi z drugo in ga ni doma.
ali pa
da mu je bolj pomembno, kje in kako bo ta otrok odraščal, a bo imel vse kar rabi, tudi starševsko ljubezen.

Sam nisem hodil v šolo za starše, ker nisem mogel (zelo trapast urnik, še moja je sustila termin ali dva), pri porodu verjetno ne bom, ker bom v tujini.
Vem pa to, da bom skrbel za svojo družinico, da je na toplem in suhem, da je vsega kar bo potrebovala.

Lom ga lahk tko al tko. Če hoče.

Družina, žena in otroc ravnotolk rabijo ljubečga in prisotnega moža in očeta. Skrbnost ni le v dnarju! Materialno blagostanje ne zadosti duševnim potrebam. Se pa moOški radi s tem tolažijo, kaj vse da nardijo za družino, z njo pa niso niti za vikend! KER SKRBIJO/DELAJO ZANJO.

Tutu,
Razmisli, boš nonstop sama skrbela za otroka? Ker bo on skrbel za hišo in…boš ti samo servis…tak in drugačen…
Poišči si čustveno zdravega moškega, nekoga,ki si bo želel biti s tabo v dobrem in slabem.
Ta je bil verjetn čustveno zanemarjen.

že sama misel,da bi imela otroka z nekom,ki ga še nisi imela priložnosti spoznati dobro,ker sta še bolj frišen par,kot si povedala je rizično..
on ti je jasno povedal,kako si predstavlja starševstvo,na tebi je da se odločiš je njegov način pravi za vzgojo tvojega otroka ali ni.lp

Verjetno ni problem v tem, da gre v materinsko šolo (jaz nisem hodila tja-pa sem rodila b.p.-tudi dihat sem znala), moj mož je pa šel na očetovski tečaj, ker je želel biti pri porodu, pa se je izkazalo, da bi bil lahko vseeno, tudi če tega ne bi opravil…

Torej ni problem, ali je z otrokom vse ok, pa z mamo …če ni očeta pri porodu, če ne hodita v materinsko šolo….

Problem v tej vezi je, ker fant ne poluša in ne upošteva svoje partnerke!
On trmasto vztraja pri svojem mnenju.
Če ne želi tja, bi lahko upravičil drugače. Poslušal bi punco, jo podpiral pri tem, da ona gre tja, ji obljubil, da ji bo pomagal po porodu doma (če v porodnišnico noče-se ne počuti potrebnega tam), da bo sodeloval pri negi kolikor bo v njegovi moči, pa čeprav brez tečaja….ker obstaja pač veliko literature na to temo.

Problem je, da se punca počuti že sedaj brez podpore, kaj šele, ko bodo nanjo vplivali hormoni v nosečnosti.

To so dobri znaki, da premisliš ali si res pripravljena sprejeti tega moškega za svojega žiljenjeskega sopotnika, prijatelja, ljubimca, očeta otrok….boš zadovoljna z njim? Bo zadovoljeval tvoja pričakovanja?
Ker–spremeniti ga pač ne boš mogla!

Malo si še poglej odnose v njegovi družini. TI je všeč ta sistem, take navade, taka tradicija? Boš lahko sprejela? Če ne gre, raje sedaj naredi konec in povej zakaj. Če mu je kaj do tebe, bo razmislil o svojih “napakah” in tudi on začel razmišljati o kompromisih, prilagajanju, ki je za nek partnerski odnos, starševstvo, vzgojo-njuno potrebno. (ker dva pač nikoli nista enaka, enakega mnenja, nimata iste vzgoje, ciljev in pričakovanj).

Torej, vse je v sprejemanju. Če te ne ovira tako, potem boš to pozabila. Boš pač rekla…OK, grem sama v materinsko šolo, ker si to želim. Če ne greš z mano, bi me peljal? Me boš poslušal, se pogovarjal z menoj, ko bom želela znanje in izkušnje iz tečaja deliti s teboj, se o tem pogovarjati?

Če je pač tip človeka, ki se boji biti “požensščen”, če mu je nerodno že v cvetličarno po rože za ženo in če se mu pehanje vozička ne zdi “moško”-ti pa imaš o vsem drugačno mnenje: se morata ali pogovoriti ali pa razmisliti, če bosta (oba) lahko s tem živela.
Ker, kolikor tebi ni všeč njegovo mišlenje o tem, tako njemu ni tvoje.

Srečno!

Ali samo noče v materinsko šolo ali je njegovo prepričanje, da je skrb za otroka žensko delo, on pa skrbi za denar? Potem se ti slabo piše. Eno je, če ni človek za to, da bi prisostvoval porodu, mogoče se mu zdi neumno hoditi v materinsko šolo, ampak kakšno je njegovo prepričanje o skrbi za otroka, družinskem življenju, delitvi opravil?

Bojim se, da je stare šole, ko se moški za otroka zmeni, ko je tako velik, da lahko gre z njim na nogomet ali kaj takega, sicer pa veliko dela in zasluži, samo doma ga ni.
Takih zgodb je na mon-u polno – za vse je ženska sama, stalno sama doma z otroki, brez pomoči v gospodinjstvu, nazadnje čisto odtujena, ji ni za sex- normalno, …

Skratka, bolj važno kot materinska šola je to, kakšne poglede imata na to, kako bi naj družinsko življenje zgledalo.