Postavljanje meje staršem ter ostalim
Vse teme gredo bolj v smer, kako otroko postaviti meje… ampak z nekaj prilagoditve vsako takšno knjigo uporabiš tudi za sebe, da deluje v obratno smer.
Uporabi malo iskalec, pojdi v knjižnico na oddelek psihologija, medosebni odnosi in tam bo morje knjig.
Na hitro sta mi na misel prišla ta dva prispevka:
– Nesrečni najstniki:
http://www.zdravje-plus.com/PSIHOTERAPEVTSKE%20MODALITETE.htm#4.%20%C5%A0TUDIJE%20PRIMEROV%20DELA%20Z%20MLADOSTNIKI%20-%20DR.%20GLASSER:%20NESRE%C4%8CNI%20NAJSTNIKI
Postavljanje meja:
http://med.over.net/forum5/read.php?11,4776922
Res da ne preveč lep ,pa vendar najbolj ziher način,ki pali je da jim jasno poveš,sem odrasel,življenje živim tako kot hočem in kakor hočem,prijatelje,ženske in ostalo si izbiram sam,nisem odvisen od nikogar in to isto neodvisnost in samoodločanje dopuščam vam.Ali z drugimi besedami brigajte se zase.
Ja,ja vem zdaj boste spet rekli,da sem neolikana,ampak krivine še niso nikomur pomagale,samo pot je bila daljša.
Srečno na poti samostojnosti,kar je tudi velika odgovornost in ne samo privilegij.
Ja pr men ni tk preprosto.Sm še odvisn od staršev , še nism doštudiru . Hja delat pa si zram dnar služit.To bi res rad ampak zaenkrat še ne morm . sta mi moja dost stvari naložila od otroštva,ki je blo vse prej kot normalno.
Mama brez prijatlc , se name obeša . Oče bolnik , psihosomatka bolezen…
Tud jz sm to “podedoval” , sj nism še zbolel , ampak hudo pa je včas.
Jao ti starši .
Hvala vam za naslove , bom prebral
glej pri nobenem ni enostavno. in spremembe na bolje so vedno doglotrajne, ko že misliš da si prebolel, zmagal, ti starši spet dokažejo da ni tako.
moraš res vložit veliko energije, se o tem s kom pogovarjat, pisat dnevnik, brat knjige, dokler ti enkrat ne bo naredilo klik. pogosto se to zgodi takrat, ko te zahodijo tako močno, da že misliš da si ne boš nikoli opomogel.
dokler ne dobiš službe se pripravljaj na odhod, poskusi že kaj delat, da boš imel zalogo ko greš na svoje.
vredno je!
Pozdravljeni, Nek_do!
Verjamem, da ni preprosto tako življenje, da je na trenutke skrajno naporno za vas postavljati in držati meje svojim staršem, ki bi jih morali sami poznati in spoštovati, pa jih ne. Po tej plati je to ena velika krivica do vas – da morate sedaj toliko garati za to, da lahko preživite in se osamosvojite. Da se razbremenite krivde in odgovornosti, ki so vam jo naložili.
Oglašam se zato, ker bi za lažje razmejevanje s starši svetovala tudi, da si poiščete pomoč in oporo. Če je možno v prijateljih, ki vas razumejo in podpirajo. Če pa to ni možno oz. ni zadosti, potem se lahko obrnete tudi na terapevta, kar je v takih situacijah lahko zelo učinkovita pomoč. Če imate možnost (ker ne vem, od kje prihajate), pa bi vam glede na vašo situacijo v vsakem primeru svetovala tudi obisk študentske skupine pri dr. Christianu Gostečniku v Ljubljani, kjer skozi celo leto (od oktobra do maja, ob sredah ob 20. uri) z različnih vidikov razdelujejo ravno to temo – odhod od doma, postavljanje mej in druge teme, ki so za mlade v vaših letih pomembne.
Kot so že napisali pred mano – vztrajajte! Ker se splača, ker tako pomagate sebi, na sicer mogoče počasni poti, a poti, ki ima cilj.
Lep pozdrav in verjamem, da vam bo uspelo!