Še vedno smo z vami, Tempo.I., še vedno v mislih v tem lepem žalostnem dnevu za poslavljajoče in odhajajoče! In s teboj, Tempo.I.!

Ko se vrneš domov, utrujena, zbita, do kraja izmozgana, brez moči, ne razmišljal veliko, oprhaj se, lezi v posteljo in se prepusti počitku … za nekoga je nekaj končano, prav ta hip, za drugega se nekaj začenja … naj se začne boljši dan tudi zate! Očetu bo še nekajkrat težko vstati, čaka ga še pospravljanje, kar je eno izmed težjih opravil, ko se že posloviš od svojega dragega človeka, otroka. Ko duša onemi, um omvrtvi, telo postane robot, je potrebno odpreti omare, predale, mize … takrat se sem in tja zgodi, da spoznavamo še enega svojega otroka, še enega svojega človeka, z nekaj novimi spoznanji, nekaj novimi obrazi. Treba je spravit cunje, razne drobnarije, treba se je odločit, kaj bomo obdržali v spomin, kaj bomo oddali, kam bomo oddali … ko ravno postanemo apatični, ko začnemo živeti zato, ker moramo naprej živeti, ko pijemo kavo, ki nima pravega okusa, ko okušamo jedi in bi radi vedeli, ali so presoljene ali niso, pa nam um tega ne zaznava še prav dobro, ko vemo, da se je treba preobleči, umiti, oprati perilo, ga zlikati … takrat spet privrejo na dan spomini, pred seboj uzremo lik svojega človeka, vidimo njegov nasmeh, slišimo njegov glas …

Tempo.I., mislim, da boš staršu v teh trenutkih še kako potrebna. Mislim, da vaju, če si mu prijateljica, če se je tokrat oslonil na tvojo moč, se bo verjetno tudi takrat in čaka te še ena težka preizkušnja.

Zato si naberi moči, zato ne čakaj predolgo, svetuj očetu, naj to čimprej postori, prej, kot bi on sam želel. Kajti, odpirati rane po nekaj mesecih je tako svinjsko boleče … bolje zdaj, ko še fino boli, ko še ni prave moči … veliko bolje zdaj!

Drži se, Tempo.I., kmalu bom odšla in kot sem obljubila, šla bom prižgat svečko … za vse, ki jih imam zdaj v mislih in za tistega mladega fanta, ki je danes našel drugo, novo, dolgo dolgo pot … in za njegovega očeta in brata, ki ostajata tukaj … in zate, Tempo.I., ki imaš toliko moči, da ti jo marsikdo lahko zavida … in za manuel tudi, seveda tudi zanjo in za njeno mamico … in za Miklavža … za solzo, za vse, ki mi bodo v tistih trenutkih prišli na misel, bom našla prostor za njih prošnje …

Lep dan vam želim.

H v a l a Marija(1)

Marija,

nimam besed,res si duša!

Hvala

Marija, srečo imam, da te imamo! Res se vse nadaljuje tako,kot navajaš! Jutri, ali pojutrišnjem, je na vrsti pospravljanje..jaz vem,kako je to druga groza..vsako minuto..jaz bom to pospešeno..mislim,da bo v soboto.

Drugi ‘otrok’ mi je dejal..atija mi pomiri,atija tolažit..ti boš,vem, da boš. Ja,bom kakopak..sem že danes nekaj krat..um in telo je še vedno počasno…ampak gre na boljše..razbitine so po celem telesu..brodolom bi nemara človek lažje prenesel,ali pa potonil.Kdo je preživel to, a smo, vsi mi tukaj, vemo..vemo vse nianse, do potankosti..Zato Marija,ki vse to opišeš, nazorno prikažeš..me še bolj potisneš naprej, da opravimo drugo težje delo..prevzela ga bom nase..daješ mi pogum..da se ne oziram na zavore..in jih ne smem imeti..ker jaz sem prijatelj..hvala mu, da se je naslonil s vso močjo name..ker to mi veliko pomeni..plemeniti me..in me greje..dobro sem danes,in vse to, bom spet dala tam kjer je nabolj nujno potrebno…Lepo pozdravljene.

Draga Marija,kako naj ti povrnem? Večna dolžnica sem ti.. za večno hvaležna..vedno..vedno.Ne veš,Marija..ob 10.h.,se nisem mogla premakniti..nisem mogla vstati na svoje noge..sreda..uro pred odhodom..totalna blokada..nisem vstala,sem pa poklicala..oseba je prišla po mene..samo nekaj 100.m.,pomožnih nog..skupnih korakov..sledil je zagon..To je tista moč prve bolečine..takrat je nastopila z vso močjo..srce,samo srce naredi takšne ‘korake’..danes je drugi dan..leta nazaj je bilo predvčerajšnji dan..leta nazaj..
Marija (1), upam, da si na počitnicah..sanjskih..najboljših,ki si jih želiš..najboljših,kar zaslužiš..nisem pozabila nate..ki vstajaš,vodiš,tolažiš druge..zelo sem počaščena..ti si mi izrekla vse,tudi z zgornjim naslovom..tempo,ja..nisem pozabila tvojih skrbi..tvojega ‘dne’..samo, morala sem strniti sebe..vem,da razumeš..v belih rožah sem zaprosila ‘sanjske počitnice’ zate..v miru,zadovljstvu..zdravje zate..in da te še dolgo imamo ned nami..zelo te potrebujemo..hvala,ker si takšna..vsa zlata..vsa zlata..Piši..in ostale drage..pogrešam Miklavža..rada bi da nam kaj pove..Kako si,Miklavž..želim ti dobro..boljše..vsem pozdrav,kjer koli že bile/i.

Kje si v tem tihem deževnem jutru, Tempo.I?
Manuel, solze, Paloma Nero …zarja1, Miklavž …

Današnji dan je tak dan, ki v nas spet dvigne bolečino. Ne le, da nas k bolj občuteni bolečini in otožnosti prisili menjava lune, tudi deževni dan je tisti, ki nas malce potlači. In resnično gorje ljudi, ki trpijo v teh dneh, bodisi zaradi izgube svojih najdražjih, ali pa zaradi težav in življenjskih tegob, ki so jih v tem času doletele.

Meni je težko zanje, so brez doma, brez topline,ki jo dom nudi, hiše jim zamaka, težko pridobljeni dom in njegova urejenost sta uničena… gorje jim. Težko mi je zanje bolj, kot zase, meni ni hudega.

Prizadene pa me bolečina drugih, bolečina tistih, ki se spomnijo na svoje.

A dan bo minil, minilo bo deževje, za nekaj časa bo gotovo spet posijalo sonce …

Bodite dobro.

Tukaj smo vsi..ki nas ta deževen dan pritiska,tako ali drugače..zaradi izgub,takšnih,drugačnih..draga gospa Marija..ki smo Tempo.I.(napiši ji še kaj!!);Manuel,Miklavž,solze..Ti,draga Marija,ki vse vidiš..tujo izgubo,tujo bolečino! Pogrešala sem TE,Veš? In čakala,če se še kaj oglasiš! Lepo,da nas nisi pozabila..malo sem Tempo.I..10 zvezdic,prav posebnih,ki zame žarijo na nebu…da mi je lažje tukaj..obstati..zaradi teh 10.zvezdic je moje življenje osiromašeno za njih 10.,oplemeniteno pa veliko bolje..v drugačnih spoznanjih,in veri biti še boljši..sebi..drugim..drugim,ko to potrebujejo..kje je Tempo.I…kam se je skrila..prikličite jo nazaj..Lep pozdrav

Draga Marija.Hvaležna sem za to deževno turobno vreme,ker me upočasni..me zavira,da si nabiram energijo..ki je trenutno nimam zase.
Za drugje pa,veliko,veliko malih,drobnih trenutkov-ki morajo biti..
Hvaležna sem golobku,ki kljub dežju,nenehno ponavlja gu-gu..
Jaz imam to srečo,slišati ga..
v nasprotju z ljudmi,ki prav ta trenutek preživljajo hude ure,ki so nekako za nami,in razumemo teže situacij..brez doma..streha zamaka..itd.
Nam je trenutno dobro, a ne draga Marija(1)..
Bodi lepo toplo pozdravljena. Tvoja **********

Najbrž našim puncam ni lahko, niti manuel, ki pogreša svojo mamico, niti Tempo.I., pa MIklavža, ki se je poslovil od očeta, pa Zarja 1, ki je izgubila del sebe, pa solza, oh, pa toliko ostalih, ki trpijo ob sleherem drobnem spominu, ki jim prikliče obraz osebe, ki je odšla od njih.

Tudi jaz imam danes pred seboj dragi obraz. Milina teh gubic, ki sem jih čutila še z otroško dlanjo, mi pomaga gladiti gube v moji duši. Milina oči, njih globina in razumevanje otroka, njihova toplina, oči, v katerih sem se vedno uzrla, ko sem gledala globoko vanje, ta toplina, ta globina pa me nikoli ne zapusti.

Ko zaprem oči, se potopim vanje in plavam v njih dobroti in ljubezni. Te ljubezni ne morem pozabiti, nosim jo s seboj in v sebi in morda prav zaradi nje lahko kdaj razumem druge in drugih bol, trpljenje, žalost, otožnost. In tak dan, kot je današnji, mi prikliče v spomin to ljubezen!

Dežuje …nič ne de, dež je tudi dobrodošel za spiranje naših duš, naše bolečine. Dež nam prikliče nam drage malo, vsaj za kakše hipec nazaj, sem k nam …

Ljuba zvezdica, tudi meni je danes dež silno dobrodošel, tudi jaz sem malo obstala in se v mislih preselila nekam drugam. Tja, kjer me stisnejo v objem roke, ki sem jih imela tako rada: suhe, zgarane roke, z raskavimi dlanmi, utrujene do kraja, a še vedno z dovolj moči, da so me vzele v naročje in me stisnile k sebi, me pogladile po licu, da sem zacvilila, ker so me popraskale in po kratkih kitah … in me potem varno stisnile k sebi, da sem poslušala bitje srca, ki mi je dalo toliko miru in spokoja !! Ja, rada ima dež, v dežju so te roke našle čas tudi zame … v dežju sem poslušala pesem, ki je ne morem pozabiti, v dežju sem poslušala pesem vetra in pesem dežja … in pesem ljubečega srca! Ah, tudi ti lepi spomini so hrana duši! Energija dnevu! Zvezdica, tudi jaz lahko še slišim, vidim, čutim in srečna sem zato!

Pozdravljene…

Moja mamica,moja draga najdražja mamica je naravnost oboževala dež…razpoloženje se ji je spremenilo v trenutku takoj ji je bilo bolje…

Včeraj sem jokala…ko sem poslušala pesem ki jo poje Oliver Dragojevič…”Nije htjela,nije htjela,moju ljubav,moje pjesme nije htjela,…nije htjela,nije htjela,…”Poje kako mu je hudo ker je ostal brez nje.,..da jo še vedno čuti…
Ampak…

Živim…drugače…razčistila sem sama s sabo;imam službo,ki me izpolnjuje,in kar me je najbolj ozdravilo,so tvoje besede Tempo,ki mi vedno znova in znova donijo v ušesih…NE PUSTI KRČEVITEMU JOKU BLIZU…Se spomniš teh besed,ki si jih zapislaa zame,Tempo…jaz se jih…zasidrane so v meni,in zaradi teh besed se postavljam na noge…in ov besedah naj ne ostanejo naši otroci brez nas…ŽIVIM ZA SVOJEGA OTROKA!!!!Usmerjena sem drugam in počasi sprejemam dejstvo da mamice ni več in da jaz moram naprej,moram nuditi svojemu otroku lepo,prečudovito otroštvo,mora imeti mamico,živo,zdravo,ne sme ostati sam,ne,to je moje zdravilo,moj zlati otročiček,zdaj se ponovno veselim stvari ki se jih toliko časa nisem,vsak dan je zapolnjen z ljubeznijo,otroškim smehom,z njegovimi rokicami,ki me božajo…živim…in prav je tako..življenje je lepo,če ga gledamo s pravimi očmi,močna sem ker me je tega naučila moja mamica in želim živeti…da želim živeti življenje ki ga imam sedaj in zavedam se da sem v novem poglavju,lepem,čaka me še veliko lepih stvari…prišel bo še kak težek dan vendar sem prepričana da jih bo vse manj in ko bo prišel,ga bom znala obvladat…

HVALA,TEMPO…HVALA…VSEM…

Lep dan vam želim počnite nekaj kar vas veseli…kar vam privabi nasmeh na obraz…Jaz bom šla skakat po lužicah,z mojim malim miškecem…

Pozdravljeni vsi skupaj
Današnji dan je za mene ponovno grozljivka, pa ne zaradi vremena, kajti raje imam dež, kot pa sonce. Ne morem razumeti, da lahko sije, v meni se pa vse trga, imam občutek, kot da se mi smeje. Danes pa nebo joka z menoj, kajti mineva že dve leti in štiri mesece od zadnjega objema in nasmeha mojega predragega sina.Jaz ga še kar čakam in si želim, da bi mi prišel vsaj v sanje, a ga ni… in to tako boli.Na grobu se lahko pogovarjam z njim, ampak odgovora ni, pa saj to veste vsi tisti, ki ste žal doživeli tako tragedijo. Živimo, ker ne moremo prenehati dihati, vendar ponovno zaživeli verjetno ne bomo nikoli.
Vsem skupaj en velik objem in čimmanj uničujoče bolečine, ki nam trga srce

Solza

Solza 1..vse si povedala že sama. Živimo,ker moramo dihati.Če je pa kdo ob nas,ki mora imeti koliko toliko nasmejan obraz,mu to moramo dati..hudo mi je zate,in vem,kako izgleda ‘ko se sonce roga’..a samo sije,ne občuti drugega bolečino.Sonce,ko sije,nekoga peče..pekoče je v duši. Izdrži dan za dnem,vsak dan je potrebno ogromno energije,za premagovati….peklensko bolečino..še napiši,solza 1, izlij in sprosti bolečino..tukaj zares nisi sama..LP
Sam forum,ki ima naslov:”Bolečina ob izgubi bližnje osebe”,cel forum je poln bolečin..oseb,ki smo izgubili najdražje..priznam,da ga prebiram po delih,ker dnevno ne bi mogla prenesti,strniti toliko bolečine naenkrat..imamo nekaj skupnega:veliko trpljenje,ki osebo vrže iz dnevnega tempa,mirnega življenja v brezno bolečin,nemoči,hude žalosti..zato pišimo..povejmo si..tako smo sočutno,čudovito povezani..hvala

Manuel,ki si od prvega napisanega posta,do danes–ogromno napredovala,torej sprejeti bolečino,sprijazniti se, spopasti-ko vemo s čim,razumemo kako. Pozdravlja te Tempo.I.,in bomo vedno skupaj tukaj..

Marija(1),ki te je deževen dan umiril,s tem pa privabil prikrito (spečo) bolečino na dan,ker,ko sije sonce,si ti fizično aktivna..premaguješ sama sebe z delom,aktivnostjo..in se ne usedeš zlahka,kajti ko miruješ..bolečina skokovito narašča? Tudi tebe navse srčno pozdravlja Tvoja Tempo.i.,ki si ji toliko in veliko dala..pogrešala sem tudi tebe,vsak dan sem pokukala sem gor..če ste ‘tu’! Tempo se je spremenil v zvezdice..tempo je (bil) zares hud..zvezdice pomirijo, se strinjaš? Napiši kaj več,Marija(1)..hvala