Pozdravljeni

Moje osnovno vprašanje je kako pridobiti nazaj izgubljeno zaupanje v parterja? In seveda, kako prenehati dvomiti vanj?
Situacija je sledeča: Dlje časa sva imela krizo. Po malem sva se oba zavedala, da jo imava, ampak nihče od naju ni zares reševal probleme. Kadar sva se pogovarjala, sva se skregala. Posledično sva se oddaljevala in se ohlajala. Napake vsa delala oba, v to ni dvoma.
Nato sem odkrila, da je v tesnih kontaktih s svojo sodelavko. Ko sem ga soočila s tem dejstvom, je sprava lagal. Laži so bile iz trte izvite in zaradi hudega pritiska z moje strani je naposled le priznal, da je bila na drugi strani telefona ženska, da sta bila na drinku, da se po telefonu večkrat slišita, da mu najeda in da je tudi pomislil na to, da bi me prevaral. Prisilila sem ga, da jo je poklical in z njo prekinil stike. Seveda pred mano! Varanja mi ni nikoli priznal. Mogoče sem jaz v tistem trenutku, ko sem slišala njegovo ˝resnico˝ želela verjeti in prenehala drezati vanj. Mogoče, če bi če bolj vztrajala, bi priznal tudi prevaro. Ne vem…
Na žalost mu jaz ne verjamem. Mislim, da je nemogoče, da se človek tako zlaže samo zato, ker želi prekriti kontakt z eno osebo in misel na varanje. Kljub njegovemu dopovedovanju in trudu, mu jaz tega ne verjamem. In ne vem, kako naj mu verjamem. Opiram se na misel, da bi mu verjela, če bi mi lahko dokazal vsaj eno od stvari, ki mi jih govori. Če videla izpise telefonskih pogovorov, kdaj so se začeli in kako pogosti ter dolgi so bili… potem bi lahko vsaj vedela, ali govori resnico. Tako pa sem v črni luknji. Moram mu verjeti na besedo, katero je izneveril.
Po vsem kar se je zgodilo, je porušil mojo samopodobo, moja prepričanja in mojo vero naju. Zavedam se, da do tega sploh ne bi prišlo, če bi bila najina zveza v redu. Vem, da je posledica najine krize tudi to, da je začel gledati naokoli in mogoče me je tudi prevaral. Zdaj oba gradiva najin odnos, ampak jaz sem tista, ki ga zaradi nezaupanja rušim. Želim potrditve, kontroliram ga na vsakem vogalu, dvomim v vsako besedo. To me razžira in ubija mojo samopodobo. Na žalost ne znam, ali nisem dovolj močna, da bi se izkopala iz teh čustev in črnih misli.
Prosila vas bi za vaša mnenja in izkušnje. Ali je mogoče, da mu bom kdaj spet zares zaupala? Ali je bolje, da kar odkorakam? Kako naj gradim najin odnos, če zaupanja, ki je eden od temeljev odnosa, ni.
Hvala za odgovore in pomoč!

Spoštovana,

ob vaši zgodbi človek dobi občutek “saj je vse brez smisla” in že vnaprej dvomite v izboljšanje vajinega odnosa. Po eni strani se zavedate, da sta oba odgovorna za odnos, v katerega vsak po svoji moči vlagata, po drugi strani ostajate nemočni, obupani, razočarani in brez energije iti naprej. Ob tem vas ves čas spremljajo nema vprašanja, če je sploh vredno…

Na mestu je vprašanje, kaj si vi želite in kaj vi pričakujete od partnerja? Kakšen odnos bi bil tisti, ki bi vas osrečeval, izpolnjeval in vam dajal občutke, da ste živi? Vajin odnos je že dlje časa odtujen, razklan in hladen. Ni prave energije, ki bi vama prinesla živost, ni privlačnosti in zanimanja drug za drugega. Vajino medsebojno zaupanje je bilo že zdavnaj porušeno, prevara je te občutke le znova vzbudila. Od kod toliko nezadovoljstva v vajinem odnosu, ki ga poskušata vsak po svoje izriniti? Čutiti je, kot da sta oba utrujena in naveličana vsega tega, kot da živita na starih tirnicah in se precej “matrata”. Vsak zase skušata najti smisel vsak dan posebej, samo da bi bilo enkrat lepše in bolj veselo. Prevare kažejo na to, da se je v vajin odnos naselilo precej tesnobe, negotovosti in grenkobe. Oba pogrešata čisto osnovne prvine odnosa: toplino, zanimanje, ljubezen in bližino drug drugega. Ker se je po tolikem času pri obeh nabralo že ogromno jeze, se s pogovorom nista zmožna več slišati, razumeti niti priti nasproti drug drugemu, saj je vsega preveč. Obema je tako težko, da svoje neznosne občutke le zlivata drug na drugega, se obtožujeta, prerekata, kontrolirata in iščeta napake pri drugem…. Samo da bi minilo, da bi se razbremenila in umirila. Tudi pritiskata drug na drugega, se zagovarjata, besnita, prepričujeta….samo da bi končno našla besede, ki bi vaju umirile, da bi našli objem, v katerem bi vam bilo toplo in varno. Da bi v partnerju znova našli človeka, v katerega ste se zaljubili…

Kako si priti nasproti? To je najtežje. Še sploh zdaj, ko vas je prevaral, neskončno prizadel in ranil. Prevara je njegova odgovornost in bo moral posledice zanjo sprejeti vaš partner. Kako znova zaupati? Najprej si vzemite čas, da se umirite in sprostite ter razmislite, kaj želite zase. Strah vas je, da bo odšel (tudi njega), zato njegovo “flirtanje” niti ne vzamete resno. Občutki vam govorijo, da je to do vas ponižujoče, nespošljivo in prezirljivo, težko pa se vam je postaviti zase – odločno zahtevati, da je to početje za vas nesprejemljivo. Tudi vašemu partnerju je težko, zato svoje občutke vrednosti in potrditve, da je v redu, išče pri drugih. Tako kot vi, tudi on pogreša besede, da je za vas zanimiv, pomemben in sprejemljiv, kakršen je. Tudi on pogreša vašo bližino. Ko se boste pripravljeni znova soočiti z njim (namesto nemočno ostajati v vlogi žrtve) in tako poskrbeti za svoje potrebe, bo to nov korak v vajinem odnosu. Odkrito se bosta morala pogovoriti, kako se počutita drug ob drugem in ali sta pripravljena vztrajati naprej. Povrnitev zaupanja nazaj terja ogromno časa in truda, saj je to proces: človek to dokazuje skozi življenje, preko odnosov, občutenj in dejanj. Seveda je za to potrebna odločitev, za katero boste morali stati. Da namesto krivde in obsojanj poveste, kako se ob partnerju počutite, kaj vas je prizadelo, kaj pogrešate in kaj si želite. To so najbolj ranljivi in tvegani trenutki, ki edini povedo pot naprej. Upanje pa vedno je, zato je vredno.

Zaupajte vase in vztrajajte na pogovoru. Če sama ne bosta zmogla, ne zanemarita strokovne pomoči za pomoč parom. Srečno.

Moram priznati, da sem bila zelo vesela, ko sem prebrala vaš članek. Kajti tudi sama se soočam s podobnimi občutki in ne vem, kako naj se jih znebim. Le da je pri meni situacija še bolj čudna, ker me partner sploh ni prevaral, ampak imava čudovito ljubečo zvezo. Oba sva srečno zaljubljena. Problem pa je v meni, ker me razjeda strašen strah in nezaupanje. Brez razloga. Ampak za vsak slučaj. Umikam se iz globine te zveze, da ne bi bila slučajno prizadeta. Stalno razmišljam o vseh možnih črnih scenarijih, ga preverjam in mu ne verjamem v izpoved ljubezni. Vse to prihaja iz nezaupanja do moških. Čeprav konkretnih slabih izkušenj še nisem imela. Ampak saj vsi vemo kakšni moški so: igrajo poštene može, zaljubljene do ušes, ko pa so sami, pogledujejo za skoraj vsako žensko, ki gre mimo, komentirajo in nas obravnavajo kot objekte, samo z vidika spolnosti. In s tem se enostavno ne morem spijazniti. To me razžira vedno bolj. Zato tudi svojemu fantu ne verjamem in če bo šlo tako naprej, ga bom verjetno izgubila.
Že vnaprej se poskušam pripraviti na varanje, čeprav nimam osnove za to – sem pa prepričana, da se bo zgodilo – ker pač moškim ne verjamem.

Zelo bi vam bila hvaležna za kakršen koli komentar.

Lep pozdrav

Ne, ne “vemo” vsi tega 🙂

Tvoje nezaupanje je pridobljeno iz okolja. Na prvo žogo bi najbrž rekla, da gre za zgodbo tvojih staršev ali sestre. In tam moraš začeti z reševanjem svojega problema.

To, kar pišeš zagotovo za 70% moških ne velja. Ne verjamem, da bi zrel, pameten, razmišljujoč moški žensko obravnaval na ta način. Ne vem kakšnem krogu ljudi se giblješ, vendar sama tega v svoji družbi nisem nikoli opazila. Seveda je res, da moški pogleda kakšno lepo žensko, ki gre mimo, a to še ne pomeni, da bo skočil v posteljo z njo. Saj tudi sama včasih pogledam kakšnega moškega, ki je res čeden in tudi pripomnem kakšno kolegicam, pa še nikoli v 11 letih partnerstva nisem prevarala fanta.

PREPROSTO SI REČI: Ne bom se obremenjevala s tem, moj moški je zaupanja vreden, v kolikor pa pride do tega, da me prevara, se pa bom obremenjevala in odločala potem.

Spoštovana Mojca83,

zelo vas lahko razumem, kaj doživljate in kako vam je. Vsak dan vam predstavlja velik napor, saj se veliko ukvarjate s tem, kje se vaš partner nahaja, kaj pa če…, mnogo vprašanj se vam vzbuja, ki dodatno obteži vse vaše dvome, negotovost in nezaupanje… Že vnaprej ste sumničavi, nezaupljivi in samo “čakate” na trenutek ali situacijo, ki se ga/jo najbolj bojite – da bi fanta razkrinkali. Čeprav tega nočete, bi vas edino to na nek način umirilo, sprostilo in ustavilo vaš notranji boj, ki ga bijete sami s seboj ves čas. Vse bi naredili, da tega ne bi bilo in da bi lahko uživala “srečo” v zaljubljenosti oz. “čudoviti ljubeči zvezi”, ki je trenutno vse prej kot to.

Strah in nezaupanje, ki ga čutite do moških, IMA razlog in ni naključje, da tako do njih čutite. V preteklosti (predvidevam, da ste v srednjih 20ih) se vam je s strani moškega zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo. Lahko da se tega “črnega scenarija” niti ne spomnite (kadar je čustveno pretežko, človek vse skupaj potlači in želi pozabiti), lahko da je šlo le za dnevne odnose in občutke, ki ste jih nevede prejemali s strani moškega. En moški je prestopil mejo pri vas, ki je ne bi smel. En moški je šel predaleč: po eni strani je bil zvest in pošten, po drugi pa neiskren, neizmerno ljubezniv in nasilno prijazen do vas. Opazil vas je vsakič, ko ste šli mimo, opazoval vas je tudi od daleč (tako, da ga nihče ni videl), postregel vam je tudi s kakšnim “sočnim” (do vas ponižujočim) komentarjem, vam pa je bilo ob tem neprijetno, nelagodno in niste točno vedeli, kaj želi od vas. Le počutili ste se osramočeno, zmedeno, jezno, nemočno, morda tudi krivo. Najraje bi se mu izognili, če bi se lahko. Če je bilo še kaj hujšega od navedenega, zlasti proti vaši volji, je bilo to nasilje, zločin, prevara in kaznivo dejanje. Ostali pa ste sami, nezaščiteni, nezavarovani in nerazumljeni. Nihče ni vedel, kako vam je.

Temu strokovno rečemo spolna zloraba ter tudi čustvena (psihična) zloraba, ki jo spremlja. Imate najmanj en razlog, da moškim ne verjamete in ne zaupate. Le dovoliti si morate, da sprejmete, da je bilo res. To vselej izhaja iz negativnih izkušenj, iz odnosov z ljudmi, ki so naše zaupanje izdali, ga umazali in napolnili s krivdo, negotovostjo in sramom. Moški (oče, brat, stric, sosed ali kak drug znanec), ki ste mu kot otrok zaupali, je vaše zaupanje izdal. Odraščali ste s sliko, da moškim ne morete več zaupati, saj so moški tisti, ki globoko prizadanejo, ranijo, ženske ne spoštujejo (ženske so spolni objekt). Ker je bilo nekoč pretežko, preveč boleče, se bojite, da bi še kdaj morali to doživeti – zato svojemu fantu nikakor ne zaupate in ga nenehno preverjate. Kako težko vam mora biti v takšnem odnosu živeti, si lahko le predstavljam. Živeti s človekom, ki mu vnaprej ne zaupate. Živeti v stalni negotovosti, z groznim nemirom, s tisoči vprašanji, na katere ni odgovora… Vaš fant dejansko nima nobene zveze z vašimi črnimi scenariji, le vaše občutke, ki izhajajo iz preteklosti, vam prebuja, vi pa vse težje živite z njimi.

Dokler ne boste o svoji stiski, dvomih in strahovih, ki vam ne dajo miru, odkrito spregovorili z odraslo osebo, ki ji zaupate (prijateljica, strokovnjak), ki vas bo razumela in se boste počutili varno ob njej (tako se občutki umestijo tja, od koder so prišli), ne boste mogli naprej v vašem odnosu. Nezaupanje, ki ostaja v vajinem odnosu, je krivično tako do vašega fanta, kot do vas. Tak odnos nima možnosti rasti, temveč lahko v njem le životarite. V takšnih primerih pride v poštev tudi pomoč psihoterapevta, ki je pripravljen vztrajati s človekom v različnih stiskah, zlasti ko je najbolj težko in ko bi človek najraje obupal.

Želim vam, da tokrat začnete razmišljati v drugi smeri in videti stvari z drugačnega zornega kota. Začnite se pogovarjati z vašim fantom, zlasti o tem, kako se počutite in kaj doživljate, kadar ga ni. Povejte mu, česa vas je najbolj strah. Če vam bo pretežko, me lahko tudi kadarkoli pokličete.

Želim vam vse lepo in veliko poguma!

Živjo, Sami in Mojca. Samo skromen predlog od izkušene ženske;
nehajta se ukvarjati s tem, kaj je ON rekel, ON naredil, On zatajil.
Kje sta vidve? Kje je samozavest? Kje sta tu vidve, ženski, bitji s sanjami, mislimi, cilji, zanimanji, službo, prijatelji? Je treba vse vreči na kocko zaradi njegove ljubezni, kakršna že pač je? Kaj potem ostane od ženske, ki se trga na kose zaradi moškega, on pa tega niti ne čuti?

Ko se postaviš na lastne noge ( v čustvenem, materialnem in duhovnem smislu ), se moški lepijo nate. Preverjeno. Lahko ti očitajo samozadostnost – ‘oa zakaj mi govoriš, da si se na morju imela fino brez mene?’ Ja, pa še boljše je bilo kot s tabo ( V primeru, če te je sploh kdaj peljal.)

Če misliš tudi NASE in si utiraš pot po svoje, začnejo ti moški čudaki hoditi ZA TABO, ne pa da se ti plaziš za njimi in jim vohljaš za r**jo.
Se oproščam.

In ja, tako sem s svojim tipom že 36 let. Ampak se je bilo treba učit.

Bodita močni!

Ne morem se vam dovolj zahvaliti za vaš odgovor. Popolnoma sem se prepoznala v vaših besedah, čeprav moja prva objava ni bila tako natančna. Sama se z reševanjam problema ukvarjam že dolgo časa. Res sem prekinila zvezo s prejšnjim fantom, ki mi je vse prevečkrat dal vedeti, da nisem dovolj dobra. S tem sem dobila manjvrednostni kompleks in misel, da so vse druge ženske boljše. Ker sama so sedaj (tudi s prebiranjem phiholoških knjig in pogovori – tako s prijateljico kot s fantom) nisem rešila tega problema, se bom sedaj poslužila drugih načinov (npr. pogovor s psihoterapevtom).
Najlepša vam hvala.