Parentifikacija je pojav, kjer otrok prevzame vlogo skrbnika lastnih staršev ali celo celotne družine. Ta obrat vlog ni le vedenjski, v prvi vrsti predvsem psihološki in pogosto skrit. Parentificiran otrok se tako osredotoča na zadovoljevanje čustvenih potreb staršev ali drugih družinskih članov, medtem ko so njegove lastne potrebe zanemarjene, kar vodi v čustveno izčrpanost in odtujevanje od lastnih občutkov.
Tak otrok se zaradi neizpolnjenih razvojnih potreb nauči zanikati svoja čustva in želje ter pogosto odraste v osebo, ki je pretirano samostojna, perfekcionistična ali usmerjena v skrb za druge. Te lastnosti, čeprav družbeno občudovane, zakrivajo resničnost – ti posamezniki so v otroštvu trpeli zaradi pomanjkanja ustrezne čustvene podpore, kar so nadomestili z vzdržljivostjo in ambicioznostjo. Zaradi močnih kulturnih in družbenih vrednot, kot so samostojnost, delavnost in altruizem, okolica redko prepozna njihovo trpljenje, še manj pa se tega zavedajo sami, saj jim občutek bolečine in trpljenja vzbuja samoprezir in občutek šibkosti.
Koncept parentifikacije ni nov – temelji na terminu starševski otrok, ki ga je uvedel Minuchin (1967) v povezavi s funkcionalno parentifikacijo, pri čemer otrok prevzame praktične naloge za družino (Chase, 1999). Boszormenyi-Nagy in Spark (1973) sta koncept dodatno razvila, tako da vključuje tudi čustveno parentifikacijo, kjer otrok zadovoljuje čustvene potrebe staršev (Earley & Cushway, 2002).
Parentifikacija in otroška travma
Parentifikacija lahko otroka privede do pretirane samozadostnosti in navidezne samostojnosti, hkrati pa pusti globoke čustvene rane. Njene posledice so daljnosežne, saj vplivajo na otrokovo občutje identitete in oblikujejo dinamiko družinskih odnosov ter negativno vplivajo na medosebne odnose v odraslosti. Posameznik, ki je doživel parentifikacijo, je pogosto nezdravo navezan na starše ali primarno družino. Ta navezanost ni nujno vez ljubezni; lahko temelji na globokih občutkih zamere in jeze.
Izgubljeno otroštvo
Razsežnost travme, ki jo povzroči parentifikacija, je odvisna od tega, kako posameznik doživlja svoje otroštvo. Pogosto žrtve parentifikacije svoje otroške izkušnje ne dojemajo kot travmatične, dokler se ne poglobijo vanje, saj so lahko dolgo potlačene v nezavedno. Šele ob terapevtskem raziskovanju začnejo razumeti resnični obseg te travme.
Parentificirani posamezniki pogosto vidijo svoje starše kot ljubeče, saj so jim nudili osnovno skrb. Kasneje pa spoznajo, da so bili njihovi starši čustveno zahtevni in so dušili otrokovo avtonomijo, da bi zadovoljili svoje potrebe. Če so jih starši obravnavali kot prijatelje, žrtve parentifikacije odraščajo s prepričanjem, da je bila takšna bližina koristna, dokler ne prepoznajo negativnega vpliva na svojo identiteto in samopodobo. V odraslosti se pogosto znajdejo v čustvenem primežu starša in mu ostajajo podrejeni. Ko v psihoterapiji predelujejo travmo, mnogi občutijo krivdo in dvom, saj menijo, da s tem krivično obravnavajo svoje starše, ki so “delali po najboljših močeh”.
Posamezniki, ki so to izkusili, v psihoterapiji pogosto odkrijejo globoko zakoreninjen občutek, da jim je bilo otroštvo odvzeto, česar ni mogoče spremeniti. Takšno spoznanje lahko prebudi dolgo potlačene občutke, ki so bili skriti v nezavednem. Ob tem lahko parentificiran posameznik občuti globoko žalost, obžalovanje, občutek krivice, zamero, osamljenost, strah in jezo zaradi tega, ker je bil v otroštvu uporabljen za zadovoljevanje potreb drugih. Pravo moč teh občutkov pa začne doživljati šele, ko jih skozi psihoterapijo ozavesti in jih zares občuti.
Partnerski odnosi v odraslosti
Parentifikacija ustvari nezdravo navezanost in globoko travmatsko vez med otrokom in staršem, ki se prenese v odraslost, oslabi identiteto, samostojnost in bližnje odnose posameznika. V odraslosti se parentificirane osebe pogosto še vedno čustveno in praktično prekomerno osredotočajo na svoje starše, kar lahko vodi v težave v partnerskih odnosih. Pogosto so ujeti med lojalnostjo do staršev in ljubeznijo do partnerja, kar lahko pri partnerju vzbudi občutke zanemarjenosti in pomanjkanje intimnosti, s čimer se povečajo medosebni konflikti. Tak posameznik se pogosto znajde kot skrbnik staršev in težko vzdržuje tesne odnose. V romantičnih zvezah ponavlja vzorce iz otroštva, tako da skrbi za potrebe drugih in zanemarja svoje, kar vodi v občutke osamljenosti in neizpolnjenosti.
Vrste parentifikacije
Parentifikacija se lahko izraža na dva načina: kot čustvena ali instrumentalna parentifikacija. Čeprav imata obe obliki različne vloge, v katere je otrok prisiljen, pogosto vodita do podobnih posledic za duševno zdravje in medosebne odnose v odraslosti. Obe obliki parentifikacije se lahko pojavljata skupaj, pogosto v povezavi z avtoritativnim ali nevpletenim slogom starševstva.
- Čustvena parentifikacija je subtilna in pogosto nevidna oblika, kjer otrok postane čustvena opora staršu. Tak otrok mora prevzemati čustvene naloge odraslih – tolaži, podpira ali celo pomirja starša po konfliktih ali težkih situacijah. S tem se odpoveduje lastnim čustvom in potrebam, da lahko služi čustvenemu počutju starša. Posledice so pogosto hude: težave pri ločevanju od primarne družine, težave v romantičnih odnosih in nizka samopodoba. Primer čustvene parentifikacije je otrok, ki mora doseči starševe neuresničene cilje ali vzdrževati staršev status v družbi s primernim obnašanjem.
- Instrumentalna ali praktična parentifikacija pomeni, da otrok prevzame odrasle naloge, kot so gospodinjska dela, skrb za sorojence ali celo urejanje družinskih financ. To se pogosto pojavi v družinah, kjer se starši soočajo z odvisnostjo, duševnimi boleznimi ali pogostimi odsotnostmi. Psihološke posledice so resne, saj taka odgovornost preobremeni otroka in vpliva na njegov razvoj.
Vloge, ki jih lahko prevzame parentificiran otrok
Parentificiran otrok lahko prevzame različne vloge, ki odražajo njegove prilagoditve na starševske potrebe:
- Otrok kot “starš” svojemu staršu: V tej vlogi otrok prevzame odgovornost za čustvene potrebe enega ali obeh staršev, pogosto pomirja njihove strahove pred zapuščenostjo in jim nudi čustveno oporo. Parentifikacija, kjer otrok postane “starš” svojim staršem, se lahko izrazi na različne načine – od stalnega nudenja tolažbe do prevzemanja odgovornosti za reševanje čustvenih kriz.
- Čustvena opora starša: V vlogi mediatorja starševih strahov pred zapuščenostjo otrok prevzame odgovornost, da prepreči starševo osamljenost. Zaradi odvisnosti od starša in njegove nemilosti postane otrok ranljiv za čustveno zlorabo v obliki parentifikacije, saj starš – zavestno ali nezavedno – v otroku išče emocionalno oporo, ki bi mu zagotovila stabilnost, ki mu je ne more nuditi romantičen partner.
- Starš družini: Otrok skrbi za dobrobit celotne družine, prevzema odgovornost za reševanje konfliktov in ohranjanje stabilnosti. Tudi v odraslosti pogosto čuti potrebo po reševanju družinskih težav, kar ga lahko odtuji od lastnega življenja.
- Grešni kozel: V tej vlogi otrok prevzame krivdo in odgovornost za starševe neuresničene sanje ter neizpolnjene potrebe. Starš lahko goji občutek zamere, saj vidi otroka kot razlog za svoje osebne odpovedi, kar nezavedno ali zavestno prenese na otroka. Otrok se počuti kot breme, ki “uničuje” starševo življenje, kar vodi do prepričanja, da je njegov obstoj napaka. Da bi si zaslužil pravico do obstoja, poskuša otrok ustreči staršu in skrbeti zanj, s čimer zavrača lastne potrebe.
- Varuh bolnega sorojenca: Otrok z bolnim ali potrebnim bratom ali sestro prevzame vlogo varuha in se odpove lastnim potrebam. Čuti krivdo, če si želi pozornosti zase, kar vodi do občutkov sramu in zanikanja lastnih želja.
- Varuh proti depresiji starša: Otrok staršu z depresijo nudi čustveno oporo, da bi preprečil umik starša. V odraslosti se lahko spopada z občutkom notranje praznine, depresijo ali nezadostnosti.
- Skrbnik ob odvisnosti starša: Otroci, ki odraščajo v družinah s prisotno odvisnostjo, pogosto prevzamejo vlogo skrbnika, skrbijo za starše tako čustveno kot praktično in razvijejo medosebno odvisnost. Postanejo izjemno odporni in samostojni, z dobro razvitimi socialnimi veščinami, pridobivajo simpatijo drugih s svojo prijaznostjo. Vendar je njihova samozavest pogosto odvisna od odobravanja drugih, kar vodi do težav v intimnih odnosih, kjer se izogibajo pristni bližini zaradi strahu pred zapuščenostjo in čustveno odvisnostjo.
- Prijatelj starša: V tej obliki parentifikacije starš otroka dojema kot prijatelja namesto kot otroka, bodisi zavestno bodisi zaradi nezavednih vzorcev iz lastnega otroštva. To ustvarja patološko navezanost, ki otroka ujame v primež soodvisnosti in lahko traja vse do odraslosti. Tak odnos negativno vpliva na otrokovo identiteto, romantične odnose in sposobnost soočanja z življenjskimi izzivi, saj se težko osvobodi vloge “prijatelja” starša.
Te vloge lahko posameznika zaznamujejo vse življenje, saj ga silijo v nezdravo prilagajanje in pogosto ovirajo pri vzpostavljanju zdravih, avtonomnih odnosov v odrasli dobi.
Vpliv na duševno zdravje
Parentifikacija v otroštvu močno vpliva na duševno zdravje v odraslosti. Izkušnje iz psihoterapije in raziskave kažejo, da so odrasli, ki so kot otroci doživeli parentifikacijo, bolj nagnjeni k medosebni odvisnosti, ki se pogosto skriva za pretirano neodvisnostjo in samozadostnostjo. Poleg tega se pogosto srečujejo z depresijo, tesnobo, motnjami hranjenja (Borchet et al., 2021; Hooper et al., 2021), odvisnostmi (Olson & Gariti, 1993) in osebnostnimi motnjami, predvsem mejno osebnostno motnjo (Trupe et al., 2018). Temeljne težave z identiteto in nizko samopodobo otežujejo vzpostavljanje tesnih odnosov ter skrb za lastne otroke.
Raziskave še kažejo, da so otroci staršev z duševnimi motnjami, zlasti z mejno osebnostno motnjo (BPD), bolj izpostavljeni parentifikaciji in posledičnim duševnim težavam v odraslosti (Abraham & Stein, 2012). Parentifikacija, ki pogosto izvira iz lastnih duševnih težav staršev in nezdrave vzgoje, prispeva k razvoju dezorganizirane navezanosti in osebnostnih motenj pri otroku (Macfie et al., 2017).
Psihoterapevtsko zdravljenje parentifikacije
Psihoterapevtska obravnava parentificiranih oseb vključuje reševanje notranjih konfliktov, ki jih je parentifikacija povzročila na ravni osebnosti. Zanikanje lastnih potreb in čustev ter odvisnost samopodobe od zadovoljevanja potreb drugih temeljita na globokih notranjih konfliktih, ki jih ni mogoče odpraviti zgolj s postavljanjem vedenjskih meja. Ključna je rešitev teh notranjih težav, saj nagnjenost k vlaganju sebe v druge pogosto izhaja iz občutka pomanjkanja lastne vrednosti in samospoštovanja.
Parentificiran otrok razvije identiteto, ki temelji na skrbi za druge, saj mu to daje občutek vrednosti in potrditve. Postavljanje rigidnih mej brez naslavljanja težav s samopodobo lahko takšno osebo potisne v globlji obup, samoprezir, osamljenost in občutek zavrženosti. Zato psihoterapevtski proces vključuje delo z medosebno odvisnostjo na ravni identitete, ne zgolj s praktičnimi vidiki medosebnih meja. Terapija mora nasloviti tudi pretekle neizpolnjene potrebe ter občutke zamere, jeze, žalosti, obupa in brezupa, ki so globoko zakoreninjeni v njihovi zgodovini.
Za več informacij o tem, kako parentifikacija vpliva na otroštvo in kasnejše odnose, preberite prispevek Parentifikacija in travma parentificiranega otroka. V njem boste našli poglobljen vpogled v to, kako otroci, ki prevzamejo vlogo skrbnika staršev, pogosto razvijejo čustvene rane, ki jih zaznamujejo za vse življenje. Naslednji teden pa boste lahko prebrali več o tem, kako kako parentifikacija vpliva na romantična razmerja.
