Skoraj 25 let sva že poročena, imava otroke, najstarejši končuje študij, najmlajši pa je komaj rojen. Mož že leta pije, čeprav vsi pravijo, kako dobrega moža sem dobila. Ko je pijan, je pozabljiv, vzkipljiv, teži otrokom… Če mu ugovarjam ali ga obtožim, da je pijan, takoj kriči in trdi, da to ni res. Seveda tudi jaz kričim in potem je v hiši norišnica. Eden od otrok je že precej čustveno prizadet, boji se, da se bova ločila, joče, ponoči se zbuja, tudi polula se v posteljo…

Mož pristane na zdravljenje, a ko je potrebno oditi na terapijo, pravi, da mu ne bo pomagala, ker sam s tem še ni razčistil. Pravi, da so zdravljeni alkoholiki vsi postali čudni ljudje, ki se izogibajo družbi in podobno.

Rada bi zaščitila otroke, a ne vem, kako. Mož se noče zdraviti, ločitev pa ne vem, če bi pomagala – hiša je namreč še vedno pisana name, mož nima kam iti, na cesto pa ga tudi ne bi vrgla. Še vedno ga imam rada.

Kaj naj naredim?

Lepo pozdravljeni!

Najverjetneje je težko razmišlajti o odhodu in ločitvi po skoraj 25-ih letih zakona. Vaše pismo mi daje občutek, kod da je to življenje, ki ste ga vsi po tihem že navajeni. Kaj bi za vas pomenil odhod oz. ločitev? Kako to, da ste alkohol in vsa poniževanja, ki spadajo zraven, trpeli toliko let? Včasih človek resnično potrebuje leta, da naredi spremembo, da se odločiš, da ti je dovolj poniževanja in sramotenja. In zakaj toliko let? Ker je v poniževanju in sramotenju najgloblji odnos, najbolj zavezujoč.

Gospa, prvo in nujno je, da zašitite otroke. Vi še vedno ščitite moža in mu po svoje dovoljujete alkohol. Na tihem v tej zgodbi zelo sodelujete. Vi imate izbiro in ste jo vedno imeli, otroci pa je nimajo. Otroci ne morejo izbrati straršev, niti ne morejo vplivati na starševsko neprimerno vedenje in jih v zgodbi, kot jo opisujete vi, velikokrat zaznamuje za vse življenje.

Prečutite, premislite, verjamem, da imate moža radi, vendar ne za ceno nedolžnih otrok, ki so zelo ranljivi v času odraščanja. Vaš strah za otroke ima zalo smisel in je zelo na mestu. Zaščitite te otroke, samo vi lahko to storite, ker ste mama in verjamem, da to tudi zmorete.

Vse dobro v prihodnje.

Sabina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]

Pozdravljena!
Ne obupaj!!!-če ga imaš rada, čeprav vem, da je alkoholika težko imeti rad. Verjetno gre za neko vrsto usmiljenja. Tudi sama sem imela izkušnjo s tem, vendar kot hčerka. Mami je že mnogo let preden kdorkoli kaj opazil, večkrat ugotavljala da ima hude probleme z alkoholom. Verjel ji ni nihče, ne prijatelji, ne družina, niti družinski zdravnik (hkrati tudi družinski prijatelj). Še meni seje zdelo, da mami pretirava. Res, da sem bila takrat še otrok. Namreč oče ni bil nikoli nasilen, ko ga je ”cuknil” je bil veseljak, štoser… Tudi sicer mu je bila vedno na prvem mestu družina, pozoren do žene, vedno vsem priskočil na pomoč, do otrok zaščitniški, topel, če je bila vprašanje družina je vedno vse spustil iz rok in prihitel pomagat… Edino, kar je bilo (za mami verjetno neznosno) za nas pa moteče je bilo njegovo ljubosumje. Mami je pritiskala nanj kakor je vedela in znala, oče je celo nekajkrat prenehal piti tudi za kakšno leto in s tem sam sebi in drugim dokazoval, da nima problema. Ampak…mamini strahovi so se izkazali za popolnoma utemeljene. Kar naenkrat propad človeka pred tvojimi očmi, v duševnem smislu. pa tudi fizičnem. Ne moreš verjeti, recimo 25 let zlorabe alkohola, pa nič. Zdrav kot dren, vse ok. Potem pa v 3 mesecih taka katastrofa. Takrat sem bila tudi jaz že toliko odrasla, da sem sprevidela kaj to pomeni. Tudi sama sem se oborožila z znanjem (mami se je že prej). Skupaj z mamo, ostalimi otroki in zdravnikom, smo izpeljali pravi bojni napad. Stisnili smo ga v kot, mu povedali naj gre ta trnutek na zdravljenje (vse smo že vnaprej organizirali, mu pripravili stvari), sicer bomo vsi dvignili roke od njega. Ga imamo strašno radi in nam bo strl srce, če ne bo želel sodelovati, ampak enostavno tako ne gre več naprej. Očitno smo izbrali pravi trenutek (seveda v treznem stanju).Zlomil se je. Že čez dve uri je je bil ”hospitaliziran”. Seveda smo v času zdravljenja sodelovali vsi. Sedaj je tega že kakšnih 18 let. Zaenkrat je vse ok, vendar se morate zavedati, da to pomeni niti kapljice alkohola, ne poje niti slaščice v kateri je kanček alkohola, tudi za kuho nikoli ne dodamo niti kapljice vina.
Naši strahovi, da se bo po vsem tem zaprl v osamo, da bo izgubil družabno življenje so se izkazali za popolnoma neutemeljene. Še vedno je veseljak, druži se z istimi ljudmi (razen nekaj hudih primerkov). Je pa porabil kar nekaj energije, da jim je dopovedal da bo pač sedaj z njimi nazdravil s sokom. Celo nekaterim je pomagal, da so tudi sami stopili na njegovo pot. Vse nas je seveda kar precej let stiskalo in nas ob kakšnih hudo stresnih situacija še vedno, da nebi zašel na stara pota in verjetno ta občutek strahu ne bo nikoli popolnoma izginil. No celo ljubosumnast ga je minila.
Zato…..vredno se je potruditi!