Obračam se na vas s težavo, ki je že prerasla samo moje sposobnosti pravilnega obnašanja. Stara sem 30 let in imam svojo družino. Pred sedmimi leti sta se po mamini bolezni in dejstvu, da je oče mamo občasno varal, starša po 30 letih zakona ločila. Ločila sta se na mamino željo, oče tega ni želel in je zelo slabo odregiral. Mama se je odselila, oče je za vse krivil njo in nas hčerke, takrat 28, 21 in 19 let stare. Bilo je hudo, ni želel komunicirati z nami. Ker nismo obupale, se je stanje nekoliko umirilo. Jaz sem ostala doma z očetom, mlajša sestra se je preselila k mami starejša pa je že imela svojo družino.

Naši odnosi so se zakrpali, tudi mama in oče sta se že par let ob različnih priložnostih normalno pogovarjala. Mama si je že pred leti dobila novega partnerja, ki smo ga s sestrami sicer spoznale, ampak se o tem z očetom nismo pogovarjale. Izmikali smo se kakršnemu koli pogovoru o tem. Mama se je preselila k partnerju v oddaljen kraj in kadarkoli smo šle na obisk, smo očetu prikrivale resnico.

Pred tednom dni pa se je mama poročila s svojim sedanjim partnerjem. Povedala je tudi očetu, ki pa je to sprejel zelo slabo. Rekel je, da bo prekinil odnose z nami ( hčerkami). Zavedam se, da to govori zato, ker bi rad prizadel mamo. Obenem pa je tako trmast človek, da se bojim, da bo to res storil.

Meni je zelo hudo. Oče je star 62 let in ni prav dobrega zdravja. Hčerke živimo na svojem in v resnici se bojim zanj, če nas ne bo pustil blizu, saj je ostal sam.
Kako naj odreagiram, kaj naj storim da rešim to situacijo?

Hvala vam za odgovore.

Spoštovana gospa,

verjamem, da vam res ni bilo lahko spremljati te boleče zgodbe partnerskega odnosa vaših staršev, ki se še kar noče končati. Ločitev je že davno mimo, vi pa morate še vedno živeti v »času hladne vojne«, saj oče čustveno še vedno živi z vašo mamo, maščuje pa se ji še vedno na hrbtu svojih hčera. In to je res krivično predvsem do vas vseh otrok, še posebej boleče pa mora biti za vas, ki ste po ločitvi še na poseben način poskrbeli za očeta s tem, ko ste ostali pri njem. In še vedno bi želeli poskrbeti zanj in njegovo dobro počutje. Pa vam moram napisati – NE MORETE. In NE SMETE – ker je (končno) čas, da zaživite svoje življenje, brez skrbi, kako očeta razrešiti »zanke«, ki si jo je nastavil, ker jo lahko razveže le sam.

Dovolj je dolgo ste morale vse skrbeti zanj in ga varovati in paziti nanj tudi na ta način, da ste mu prikrivale resnico. Zdaj pa je čas, da se sam končno sooči z resnico, da je ostal sam, da je ločen že nekaj let, da mora »čoln življenja« sam krmariti neodvisno od bivše žene in njenih dejanj in da končno odžaluje to resnico. In da je njegova odgovornost, da kljub vsem bolečinam in izdanosti, ki jo on sedaj čuti, končno (p)ostane oče in on poskrbi za svoje hčerke najprej tako, da poskrbi zase. (In se vam otrokom ne maščuje in ne povzroča občutkov krivde in pretirane skrbi zanj.)

Ja, sliši se lepo.. super, kako pa naj očeta v to prepričamo, boste vprašali… Najprej tako, da boste poskrbeli zase in svojo družino in ne skrbeli za očeta več, kot je potrebno – iz občutka dolžnosti in krivde in da bi mu nadomestili izgubo žene, ki pa je zdaj res dokončna (seveda mu boste nudili nujno pomoč, ki jo potrebuje, ga peljali k zdravniku, če je potrebno itd.). Tako mu boste dali možnost, da je oče in moški – in ne otrok, za katerega vsi skrbijo in ga ščitijo. Samo tako bo sploh dobil možnost, da se res pri sebi sooči s tem, kar se mu je zgodilo in kar ga je presenetilo. In verjetno bo potreboval kar nekaj časa, če je po tolikih letih stvar še tako boleča. Ne morete vi očetu odvzeti bolečine izgube – on se mora soočiti z njo in se odločiti, kaj bo z njo naredil.

Vi pa boste vztrajali pri tem, da želite, da (p)ostane vaš oče – s tem, ko se boste z njim pogovarjali o temah, ki se tičejo vajinega odnosa oče – hči in prijazno, a odločno zavračali pogovor z njim o preteklem partnerskem odnosu, ki sta ga imela onadva z vašo mamo, ali o mami kot njegovi bivši ženi. Jasno mu boste povedali, da je to tema, o kateri se vidva ne moreta pogovarjati – ker ste njegova hči in da ne glede na konec njunega odnosa, bo vedno ostal vaš oče, pa če to želi ali ne, če se je še kdaj pripravljen pogovarjati z vami ali ne. Tako boste tudi njega »naučili«, da obstaja zelo naravna meja med očetovstvom/starševstvom, ki je neuničljivo, neizbrisno, in partnerskim/zakonskim odnosom, ki pa se včasih konča drugače, kot smo si predstavljali. Na ta način boste tudi sebe »zavarovali« kot hčerko in si (končno) dovolili tudi biti zgolj to.

Seveda očetu lahko zelo pomaga pogovor o izgubi, a sogovornik ne smete biti ve hčerke, ki ste kljub odraslosti še vedno »le« njegovi otroci in vam tudi pripada, da to (p)ostanete. Najti pa si bo moral druge sogovornike – prijatelje, znance, društvo upokojencev, mogoče tudi duhovnika ali terapevta… Tako kot boste vi morali začeti živeti svoje življenje in si končno upati tvegati »ne skrbeti za očeta več, kot mu gre«, ker le tako boste lahko dobili očeta (in vam ne bo treba igrati ali nadomeščati hkrati tudi vsaj malo njegove »žene, partnerice ipd.«) in on bo lahko v vas videl »le« hčerko, ki ima svoje življenje.

Srečno!

Atu predlagajte, naj si še on eno omisli, da bo imel lepše dneve in bosta drug za drugega skrbela.

Vaša dolžnost hčera pa je, da poskrbite zase!!!

Odrasli, ki teatralno reagirajo so ali manipulatorji ali pa moteni.
Nekateri uživajo, ko mučijo druge, celo svoje najbližje, s svojimi frustracijami, glasno in grdo razmišljajo in kradejo tistim, ki jih imajo radi energijo.

Svoje mu povej!