za vse na tem forumu
Kadarkoli grem pogledat na ta forum, ostanem brez besed in žalostna….
Ne predstavljam si, da bi izgubila kakšnega mojega otroka, čeprav sem pri sinčku bila od njegovega 6 meseca kar nekajkrat v dilemi ali bo preživel ali ne…..vedno kadar so ga prišli z režilcem iskat in ga prikljaplali na KOIT-u na respirator….na razne cevke….snemali EEG (zaradi hudih epi napadov je bil velikokrat na intenzivni), ko sem ga sredi noči peljala na urgenco in se je tam zbrala ekipa zdravnikov….GROZA in vedno sem “pogumno” stala zraven, govorila kar so me vprašali in ga gledala kako trpi v svoji nemoči….ta psihični pritisk , stres…je nevzdržen in nihče ga ne more razumeti, če ga nikoli ni izkusil….
Danes je hvalabogu zaenkrat vse OK, je poseben fantek, živahen in vedno bo imel posebno mesto v naši družini….kadar ga pogledam, ko se mi nasmeje in živahno ogleda, vem da si življenja brez njega naša družin ne more predstavljati….zato morda lahko samo približno vem kako bi bilo, če bi ga izgubili….
Groza me je kadar umirajo dojenčki in otroci in občudujem starše, da to sploh preživijo….vem pa, da si “normalne” družine, kjer je vse v najlepšem redu tega sploh ne znajo predstavljati in največkrat niti ne cenijo kar imajo….ko pa se vendar lahko v trenutku vse spremeni…jaz cenim vako minuto, ki jo imam s svojimi otroci, ker vem da so lahko te minute hitro izgubljene…
