Danes vam pišem prvič. Počutim se prav izgubljeno, saj sploh ne vem, če pišem na pravi forum. Kam sploh spadajo vsa moja vprašanja. Naj povem, da sem mama in tašča. Pri enem otroku je prav lep partnerski odnos in vidim da sta oba zadovoljna. Pri drugem pa je problem.
Vidim, da se imata rada (ne vem, ampak to sem kot mama tudi začutila), vendar se kar naprej pričkata. Oba sta zelo hitra pri odgovorih, zato sem zadnjič hčerki predlagala, naj prešteje do deset, preden odpre usta.
No tu pa nastane problem, ki me ubija – izčrpava. Nikoli v mojem življenju se nisem vtikala v odnose med njimi, vendar pri tem, ko vidim, da res dela narobe (predvsem hči), ne morem biti tiho. Tako se je sedaj sprla s svojim fantom, s katerim je v odnosu že štiri leta (oba z možem ga imava zelo rada, sprejela sva ga za svojega) in ga sploh ne pokliče.
Ko sem ji hotela svetovat – povedat, da tako ne gre, mi je rekla, da tudi z mano ne bo več komunicirala, da naj jo pustim na miru, da ona že ve, kaj dela. Lepo prosim, če mi lahko kdo pove, ali je mogoče, da se imata rada in da se kljub temu pričkata. Ali je res bolje, da pogledam stran in sem tiho?
Ne vem, kako naj se obnašam v svojem domu, prizadeta sem zaradi njenega odnosa do fanta in do mene. Ampak na koncu – ali sploh lahko kaj naredim?

Pismo je zelo zmedeno, vendar upam, da boste začutili mojo stisko in bolečino. Prosim vas napišite mi, kako naj ravnam v bodoče?

Spoštovana gospa mama (in tašča),

verjamem, da se počutite izgubljeno in zmedeno, da ste tudi vi prizadeti, ob tem, ko gledate, po kakšni poti gre odnos vaše hčerke in zeta, ki sta ga z možem že kar posvojila, vendar prva oseba, ki je tu res v stiski in rabi pomoč, je predvsem vaša hči.

Verjamem, da bi ji kot mama želeli svetovati, predvsem ker imate že toliko izkušenj več kot ona, ker imate nasvete, ki bi res lahko pomagali in mogoče celo učinkovali… A ne njej in ne na tak način – to vam ona govori s tem, ko pravi, da jo pustite na miru. In ima prav – sama bo morala priti do te modrosti, ki jo imate danes vi, ker je to edina pot.

Potrebuje pa ob tem vas in vašo podporo – a ne preko nasvetov, pač pa preko vašega razumevanja njene bolečine in stiske, ki se kaže tudi v odnosu s partnerjem. Verjamem, da vi kot mama, če se malo ustavite in skušate začutiti, kako ji je in podoživite, kako je bilo nekoč vam v njenih letih in situaciji, kaj ste vi čutili, kaj je vas morilo, pa si mogoče niti niste smeli priznati itd., lahko začutite njeno stisko in bolečino in ji jo pomagate toliko razumeti, da zmogla o njej spregovoriti – z vami ali pa s partnerjem, če se bo tako odločila. Kar ona rabi v tem trenutku od vaju z možem – je podpora. Pa to ne pomeni, da bo z vami reševala svoj partnerski odnos, ker to tudi ne bi bilo uspešno in ne bi bilo prav. Meja, ki ste se jo do zdaj vi držali,ko se niste želili vtikati v partnerstva svojih otrok, ker ste čutili, da je na mestu, je prava.

Če se skušate vživeti – ta stiska in bolečina, ki jo vi trenutno čutite in za katero vi iščete sočutje in pomoč na tem forumu – to je njena stiska in bolečina, tako in še huje se ona počuti v tistem odnosu, zato se tam vrstijo prepiri in prekinitve. In vi kot mama lahko s tem razumevanjem njej daste tisto, kar ste sami prišli iskati na ta forum – sočutje. Zakaj je tako, kaj je vzrok, bo vedela predvsem ona, a verjamem, da to čutite in slutite nekje globoko v sebi tudi vi, saj gre za vašo hčerko, vašo kri, ki je rasla ob vas.

Če malo pretiravam, potem je občutek, da gre v vaši družini za narobe svet – vidva z možem stojita bolj na strani zeta kot hčerke, ki vaju nujno potrebuje. Pa ne nasvetov, ampak da enkrat prisluhneta tej njeni stiski in bolečini, ki jo preigrava v partnerskem odnosu, saj je povezana tudi z vama, z doživljanjem v domači družini… In tako je še enkrat izdana ona – tako se počuti v odnosu, v katerem se vrstijo prepiri in prekinitve, potem jo izdata še vidva, ki sta njena edina starša in kar je še huje – stojita na strani njenega partnerja. Verjamem, da je fant lahko čisto v redu in se vama je prikupil, a vsaj toliko v redu je tudi vaša hči – ki ponavljam še enkrat – je vajina hči in zato najprej in prva potrebna vajin podpore in pomoči. Verjamem, da je ob vaših reakcijah besna na vas in se ne želi več pogovarjati z vami, saj čuti, da ste jo “izdali še vi«.

Zato boste ostali njena mama in se boste z njo skušali pogovorili na tak način, da bo lahko hči v vas tudi začutila mamo, ki daje podporo, sočutje in razumevanje in ki verjame, da bo hči zmogla sama urejati odnos, tudi sama poiskati dodatno pomoč, če bo ocenila, da jo potrebuje. Enako velja za njenega očeta – vašega moža. Šele preko tega bo lahko sama našla rešitev za svoj odnos in se odločila, kaj želi z njim.

Vse dobro!

Kar sapo mi vzame ko preberem, da vi, draga gospa, pa ne morete biti tiho kadar vaša hčerka dela nekaj “narobe”. Da smo si na jasnem-narobe je z vašega zornega kota, ali je v resnici narobe pa je relativna stvar.

V takem primeru bi meni, če bi bila vaša hčerka, ZELO prijalo, če bi se ugriznila v jezik, vi seveda. Za nasvet pa, če bi ga potrebovala, bi vas vprašala, v obratnem primeru res ne bi hotela da mi kdo “pamet soli”.

Veste, mnogo tega sem doživela od svoje mame.Ne neha in ne neha. Misli da ima vse prav. Pa sploh je nič ne vprašam. Veste kaj je dosegla s tem? Da se ji izogibam. Ne razume me. Nikoli se ni poglobila vame, v moje občutke. Sam neko svojo lajno ponavlja.

Tudi moja hčerka ima zaročenca. Prvo pravilo ki ga imam v glavi v zvezi s tem odnosom je: NE VMEŠAVAJ SE.In dogajajo se neverjetne stvari:vsake toliko časa mi hčerka zaupa kakšno stvar v zvezi s tem njenim odnosom in me celo vpraša za mnenje. In takrat si dam duška: pač povem svoje mnenje. Prej in potem pa vedno opozorim: to je samo moje trenutno mnenje in nič drugega. Niti v sanjah si ne upam domišljat, da imam jaz prav. Lepo vas prosim.

Nasvet moderatorke je, po mojem mnenju 🙂 , zelo na mesto. Srečno.

Tudi sam imam hčer in sina. Ko bosta dovolj velika, da bosta imela svoje partnerje se bom potrudil, da se ne bom vmešaval v njune partnerske vezi …

Vsekakor pa bom vedno in povsod na strani svojih otrok, pa če tudi bi bili njuni partnerji iz samega zlata.

Moja otroka sta moje življenje in nikoli se ne bi mogel postaviti na stran nekoga drugega!

No, jaz pa sem (recimo temu tako) otrok in imam tudi svoje otroke :)) Starša sta še živa, starejši sin pa že okuša sadove ljubezni in vsega, povezanega s tem. In je nastopil “problem”, ki to seveda ni. Razšel se je baje par dni nazaj in prav trmasto se obnaša. O tem noče nič kaj slišati, niti ne drezam vanj. Zakaj ? Kolikor vem, je padel prav na banalnosti in jaz se celo potihoma smejem temu. To bo moral predelati sam, jaz tukaj nimam nič, brez kakega vtikanja seveda. Če in ako bo prišel do mene po nasvet, ga bo seveda dobronamerno dobil, tudi pogovoriva se lahko, drugače pa – Cec roke stran od tega.

No, tako nekako je pri tebi. Mislim da si paralele uvidela, vedi da se že bosta uredila in živela po svoje in tukaj smo kot starši končali zgodbo. Ne mislim s tem kaj negativnega, seveda bi bilo drugače pri kakem fizičnem nasilju, dokler pa samo bevskajo, pa jih pustimo pri miru.

Živi in pusti živeti !

LP
Ata Cec

Najprej se opravičujem, ker sem mislila da mojega sporočila niste dobili sem vam še enkrat pisala, kjer sem tudi malo več napisala, zato lahko vprašanje pod “kiki” (pa saj ste tudi sami najbrž opazili da gre za isto osebo) zbrišete.
Vsem se najlepše zahvaljujem za odgovore – nasvete. Naj pa vam danes napišem malo več razlage. Tukaj ne gre za problem vtikanje v odnose moje hčere saj sva se z možem res trudila vzgojiti samostojne osebe, ki bi razmišljale z svojo glavo. V čem je problem, v tem da opažam nek vzorec, ki me moti – boli – vrže iz tira.
Sama izhajam iz številčne družine v kateri je samo na videz vse teklo – funkcioniralo. Za okolico smo bili idealni v resnici je pri nas “vladal” oče, mama pa je psihično pritiskala na nas in komunikacije ni bilo nobene včasih je trajal molk tudi po mesec dni. Ko pa sta starša pošlihtala stvari smo zopet morali biti vsi zadovoljni in se vesti kot da ni bilo nič. Poročila sem se mlada in tudi ta vzorec nesla s seboj v zakon. Na srečo sem dobila moža, ki sem mu zaupala, počasi poskušala spremenit sebe in po dolgih letih mi je to – ampak z veliko pomočjo mojega moža – ki je pokazal izredno veliko ljubezni, potrpežljivosti in moči v vztrajanju na začrtani poti – nama je uspelo. Sedaj po 30 letih zakona lahko mirno rečem “imam dober zakon”! Sedaj pa pri hčerki opažam prav to, umik v svojo sobo, tišino, nobene komunikacije. Zato sem ji tudi povedala, da sem sema v življenju naredila veliko napak, ki jih ne skrivam in se o mojih napakah večkrat tudi pogovarjamo, vedno rečem, ko naredim kaj narobe ali da te kaj moti, mi povej (nikoli pa ne pravim, da vse vem ali znam, vedno ji rečem, da je odločitev njena) vendar bi rada, da spozna, da edino z komunikacijo – odkritim pogovorom – lahko reši probleme. Upam, da ste me danes bolj razumeli, nočem biti pametna, nočem ji vsiljevati svojega mnenja, vendar vem, da ko se zapiraš, takrat trpiš, ker sem sama šla skoz to. Zato pa me tako zelo boli. Boli me, da nisem znala, v glavnem da sem odpovedala kot mama, saj imam oba otroka zelo rada in si želim da bi bila srečna. Ko bodo na svojem pa, če bodo prišli na kavico bom zelo srečna, če jih pa ne bo tudi prav, samo da bo vse vredu z njimi.

Hvala ker ste me brali in lepo pozdravljeni.

Vsi starši želimo, da bi bili naši otroci srečni in trpimo, ko vidimo, da se mučijo. Verjamem, da je težko stati ob strani in molčati, ko opazuješ svojega otroka, kako se mukoma prebija skozi goščavje in trnje življenja, ti pa veš (ali misliš, da veš), da obstaja veliko lažja pot. Pa žal ne gre drugače. Naši odrasli otroci morajo to pot najti sami, z lastno pametjo in izkušnjami. Vse, kar lahko naredimo, je to, da jih spoštujemo, ne posegamo v njihov osebni prostor in jim damo vedeti, da jih imamo radi in smo na voljo, ko nas potrebujejo.

Nikar se ne obsojaj, da si kot mama zatajila. Spremi to, da je tvoja hči svoj človek, drugačna od tebe, in zato ravna po svoje. Življenjske modrosti se bo učila iz lastnih izkušenj, tako kot smo se tudi mi. Saj bo počasi prišla do spoznanj, ki jih ti že imaš. Vendar mora do njih priti sama. Žal ji bolečin in razočaranj na tej poti ne moreš prihraniti.

Želim ti vse dobro.

Nič ni narobe, če se spontano pogovarjaš s svojo hčerjo
in ji poveš o svojih preteklih izkušnjah in svoje mnenje.

Kar je več od tega-npr če ji rečeš da je to kar počne, narobe,
ali da ne dela prav…to je pa že kritika, nerazumevanje, postavljanje
v položaj avtoritete, ki (vse) ve…

to pa zastruplja odnos.

Poskušaj jo več poslušat in mnogo manj govorit.
Srečno.

Zaradi svojih “zablod” (kdo jih pa nima) še nisi slaba mama. Nasprotno: dobra mama je tista ki si širi lastno zavedanje in obzorje.

Je pa velika past v prefinjeni manipulaciji:včasih pod krinko da hočemo drugim dobro in da jih hočemo obvarovat pred (bolečimi) izkušnjami, jim v nedogled razlagamo naše pretekle “neumnosti”. To je smiselno do določene mere, ker v nasprotnem primeru je že posiljevanje.

Pogovor ja, vendar ne za vsako figo, ne v nedogled,ne na silo, ne tumbanje…

Jaz pa sem hči in ne še mama in lahko na to pogledam iz drugega zornega kota. Z mamo se zelo dobro razumeva in sem ji zelo hvaležna, če mi da kak nasvet. Vendar ne maram pa, da mi da tak nasvet, ki je na nek način že odločitev in praktično to ni več nasvet ampak ukaz. Ne dajajte svojim otrokom pogojev “če se boš tako odločil-a, bo pa potem tako, bom pa jaz užaljena…”. S tem jo že napeljete k odločitvi, ki pa ni njena ampak vaša. To se je meni zgodilo in trenutno mi je žal, da sem večinoma poslušala ostale in ne sebe, da nisem najprej jaz razmislila in šele nato poslušala staršev, kajti če smo zelo navezani na svoje starše, nam bodo nasveti staršev poteptali lastnega razmišljanje.
ne vem, če sem vam kaj pomagala, a vseeno srečno v življenju:)