sem mama dveh sinov (13 let in 7 let), s partnerjem sva skupaj 16 let.Rekla bom kar mož-ima od prej hči-16 let, katero je mama po tem, ko ni opravila prvega letnik in je ne more več nadzorovat, poslala k očetu.
mož z hčero prej ni imel stikov, ker bivša partnerka ni dovolila-videl jo je za kak praznik, rojstni dan ipd.Preživnino je redno plačeval.
sedaj je hči tudi sama izrazila željo, da bi živela pri nas.Z možem in otroci smo se kar precej pogovarjali o tem,porajali so se dvomi, negotovost, strah,….pravzaprav sem jaz bila tista, ki sem na koncu rekla, pa dajvo, naj pride (op.to se malo grdo sliši)
Pogovarjali smo se z deklico, poskušali razumeti ali ne,povedali kakšno je življenje pri nas, da je šola prva stvar, ki mora funkcionirati…Naj povem, da razred ponavlja (imela je pet popravnih, in nešteeeto neopravičenih).sedaj je pri nas slab mesec dni. V tem času smo tudi uredili formalnosti, kot je naslov, skrbništvo ipd. Njena mama seveda vso stvar otežuje. Najprej si je premislila, da hoče, da pride nazaj, potem jo ježelela dati v rejniško družino, ipd. Na koncu je podpisala, da je lahko pri nas.Vendar ji nedovoli, da si vzame svoje stvari (oblačila, računalnik,ipd), češ, naj začnemo iz nič, tako kot je ona.
Noče imeti stikov z njo, jasno ne pristane na preživnino(mož ji je ponudil 40 eur, vendar se ne strinja).
V glavnem, stvar se vleče, pobere dosti časa, živcev….naj povem, da otroke obožujem, da ji nebi mogla reči, da naj gre…Vendar pride dan, ko se vprašam, če mi je tega treba. prej smo živeli mirno (koliukor je to danes mogoče) življenje, otroka sta lepo vzgojena, zaradi najinih služb dokaj samostojna, večjih problemov in težav nismo imeli. sedaj pa moram skoz skrbeti kje je ta naša najstnica, ki želi seveda iti ven, ki je drugače od kar je pri nas zelo prijazna, drži se vse dogovorov-vendar opažam, da mi vseeno za ostala dva otroka zmanjkuje časa.Sploh ta starejši sin(13) je na vseh področjih zelo nezahteven, samostojen,..Bojim se, da bom komu posvetila premalo pozornosti, imam občutek krivde, da bom svoje otroke zapostavila, da bodo za kaj prikrajšani(pa ne mislim materialno)
Ves junij sem se z deklico namreč učila, jo spodbujala , saj ni imela nobenih učnih in delovnih navad. Moja dva sinova za šolo opravita vse sama.
sem slaba mama???Kako naprej-naj bo deklica še naprej v središču(saj razumete, tudi za njo je stresno se kar odseliti od mame, sestric) ali
naj počasi preidemo na stare tire ter njej ne posvečamo več toliko pozornosti.
s sinovoma se zaenkrat lepo razumejo, tudi onadva sta jo lepo sprejela, mlajši mogoče celo bolj.

hvala vam za kakšno vzpodbudno besedo!!
mama

Spoštovana gospa,

prihod novega člana, hčerke vašega moža v družino res zahteva spremembe cele družine, kar včasih ni lahko, saj se je potrebno navaditi na nov ritem in način življenja. Kar sta z možem storila, bi rekla, je zrelo in odgovorno, pa hkrati nujno z vidika staršev, zato vama tu podajam roko. Naredila sta največ, kar sta lahko, čeprav bo tu potrebno še veliko pogovorov. Vem, da vama ni lahko, niti hčerki.

Dekle je v stiski, tu ni dvoma. Še posebej zaradi izkušnje z materjo, zaradi česar se počuti, da je (zanjo) nepomembna, zapuščena, odveč in zavržena. To močno sporočilo ona nosi s seboj. Strah jo je, kdaj bo morala spet oditi, kdaj bo spet odveč in nekoristna… Morda bo zato vse naredila, se prilagodila, morda se bo začela upirati (obdobje adolescence), v vsakem primeru bo potrebovala ogromno razumevanja, sočutja, varnosti in občutka pripadnosti. Čeprav bo njena mati vedno ostala njena mati.

Težave v šoli vaše hčerke (popravni, špricanje, upiranje) kažejo na to, da je tudi njena mati že dlje časa v stiski in težavah, iz katerih ne zmore sama. Hči je prešla v najstniško obdobje, v katerem je razvoj vsestransko v razcvetu: nujno bi potrebovala ob sebi starše – mater, ki bi jo zmogla razumeti in jo spremljati v tem obdobju kot ženska ter očeta, ki bi jo zavaroval in ji dal občutek zaupanja vase in poguma, da odide v svet. Ker ima njena mati občutek, da ji je življenje naredilo krivico, je razočarana in obupana nad vsem nasploh, je nevede jezna in se maščuje vsem bližnjim – možu je prepovedala stike s hčerko, hčerki je “jemala” očeta, najverjetneje na hčerko izlila vse svoje razočaranje, grenkobo in obup. Hči je izgubljena, ne ve, kaj je prav in kaj ne, ne čuti se varno in mirno, saj prej očeta ni smela videvati pogosteje, sedaj, kar naenkrat pa stanuje z njim v isti hiši – tudi za hčerko je to šok in bo potrebovala čas, da se navadi na novo okolje. Za dekle je to breme, stiska matere in očeta, prevelika, zato je začela v šoli popuščati, saj jo je strah, saj se ne znajde, je negotova in ne čuti, da bi bilo komu mar zanjo.

Kolikor vas jaz razumem, se zelo trudite sodelovati s to hčerko, jo spodbujati, jo navajati na učne in delovne navade, kar je o.k. Mislim, da ni toliko vprašanje v tem, kateremu od otrok boste namenili več pozornosti, ampak vas je strah, koliko se dejansko lahko zanesete na vašega moža, da bosta skupaj šla skozi to, da vas bo podpiral, bodril in vam nudil oporo, saj že zdaj čutite, da ste za vse sami in da je “breme” moževe hčerke več ali manj padlo na vas. Mož se svoji odgovornosti “očetovstva” kar izogiba in na nek način pričakuje, da boste hčerko spremljali vi. Ne vem, koliko se lahko razjezite nanj in mu te stvari odkrito poveste. Kaže se, da nihče od hčerkinih staršev ni pripravljen sprejeti odgovornosti, mati se ji je odpovedala, oče pa ni pripravljen hčerko spremljati. Predlagam, da mu vse to iskreno poveste, tudi kaj čutite, kako vam je ob vsem tem, kaj pogrešate in kaj si želite. Hčerka ga zelo pogreša ob sebi, ravno tako vi kot partnerja. Tudi vašega moža je strah in se trenutno ne znajde, a na njemu je, da se odloči, kaj bo s tem naredil, saj je odrasla oseba.

Potreben bo čas in potrebnih bo veliko pogovorov. Če boste razumljeni in slišani v tem z moževe strani (in obratno), bosta zmogla skupaj vztrajati s hčerko in otroki. Pogovarjajte se o vseh dnevnih stvareh, zlasti pa o tem, kaj doživljate drug ob drugem. Hčerka zaenkrat najbolj potrebuje le varne meje, do kje je dopustno in občutek, da se nekdo zanima zanjo oz. da je nekomu mar. Vaša družina ji ga lahko vsestransko omogoči. V najstniškem obdobju je potrebno vztrajati, se pogovarjati še toliko bolj, saj se najstnikom mnogo stvari “dogaja”, da niti sami ne zmorejo slediti.

Zaupajte vase in vztrajajte na pogovoru z možem, saj njegovega dela odgovornosti nikakor niste dolžni nositi, kaj šele razreševati. Vedno se da, čeprav kdaj izgleda do konca obupno in brez smisla.

Vso srečo in vse lepo želim.

Slaba mama NE, ODLIČNA SI ! Vse spoštovanje čutim do takoh oseb, katere so v sicer v tako zvezo vložile toliko napora, ljubezni ter materinskega čuta. Jaz osebno mislim da se bodo stvari sčasoma umirile. Deklica išče sebe, je v specifičnih letih, verjetno z občutkom nemoči in krivde, tudi po izgubi matere. Jaz vedno trdim le sledeče: otroci so največji razsodniki !

Pogum velja, srečno !

Cec

Strinjam se z go. Kutnar. Absolutno mora vas partner bolj poprijeti v zvezi s hcerko, ne more biti vse na vas, kar je zelo tipicen manever moskih v taksnih situacijah. Ceprav slabo, punca mamo ze ima, in vas nikoli ne bo imela za svojo mamo, ker bi mamo na ta nacin “izdala” – pa sploh ne dvomim, da vi sama veliko bolj ustrezno skrbite zanjo, brez skrbi. Zdaj je punca tudi v varnem in stabilnem okolju in lahko pricakujete, da bo verjetno izbruhnilo na dan vse, kar je pri mami tlacila in bo poskusala to predelati pri vama. Tukaj mora oce prevzeti zelo aktivno vlogo in avtoriteto. Postavljanje meja hceri mora biti predvsem na njem in pri njeni vzgoji se morata veliko domeniti vnaprej in se tega striktno drzati. ce bo punca dosledno videla, da vedno drzita skupaj, da so pravila jasna in da se vaju ne da manipulirati, potem bo bistveno znosnejsa.

Predvsem pa rabi ljubezni – naj ne bo postavljanje meja nikoli edino – naj vedno čuti tudi pripadnost, da jo imate radi… ko tako preberemo vaš zapis je čutiti, da ste jo lepo sprejeli, kar je samo za pozdraviti.

Ko pa se sprašujete, če vam je to treba, glede na to, da ste prej živeli zelo urejeno življenje – ja je treba – z vašim možem ste prejeli tudi njegovo do takrat prehojeno pot, na kateri je tudi njegova hči in tako kot si vaša sinova želita ljubljene družine si jo želi tudi ona – pri materi tega ni prejela, zato je na očetu, da ne odpove. Čisto lahko razumem vaša spraševanja in da vam je verjetno na trenutke vsega čez glavo – čeprav iz zapisanega veje en občutek, da vse to zelo dobro obvladujete kar se dogaja in zmorete, predvsem zaradi urejenega življenja, ki ste ga imeli že pred tem – strukture. A ko se vam znova postavijo ta vprašanja, če vam je to potrebno, se poskusite v živeti v situacijo, če bi to bila morda vaša hči – verjetno bi se ne spraševali, ampak želeli zanjo poskrbeti tako, kot za ostala dva otroka – sprejeli bi jo k sebi in to da je dobrodošla v vaši sredi celo pričakovali od moža – kajti z vami je prejel tudi vas – otrok je vedno del starša, kar kot mati verjamem da tako čutite, zato ste deklico tudi sprejeli. Ob tem se edino vprašam, kar so načeli že zgornji odgovori – kje je tukaj vaš mož, kot oče, da ste morali biti vi tisti, da ste rekli, da naj deklica pride – pravi oče bi se posedel z vami in bi predlagal, če je možno, da deklico sprejmete medse, bi vas, če bi jo čutil v kakšni stiski je, celo prosil in v ozadju bi se čutilo, da mu je samoumevno, da jo sprejmete medse in ji date dom, ki ga nima… po mojem deklica čuti to očetovo neodločnost, ki jo vi zaradi svojega velikega čuta zelo lepo omilite in deklici date varnost in pripadnost, brez katere ne more biti mirna, srečna in tudi v šoli ne uspešna… pogovorite se s svojim možem – morda se je le bal in se še vedno boji, da je deklica odveč in da bi morda med vama nastal razdor zaradi njenega prihoda in s tem novih težav, sprememb – dovolite mu, da začuti, da deklica pripada tja, da ji gre ta pravica, da ji daste dom, ker je njegova hči in ker pri materi tega doma ni prejela, ga bo prejela ob očetu. Ko se bo vaš mož sprostil v tej vlogi očeta, bo tudi lažje sodeloval pri njeni vzgoji, se bo bolj vklučil – sedaj se mi pa zdi nekako tako, kot da se boji že tega,da je hči pri vas, če je dobrodošla in vse to, da si sploh ne upa, da bi do nje pristopil kot oče, se potrudil z njo okrog šole, ker bi s tem očetovstvom do nje pokazal da je več kot dobrodošla… morda se boji kako bosta to sprejela tudi sinova, vi… če ga lahko v tem začutite in mu daste prostor, da je lahko oče v polnosti tudi njej, ne le sinovoma, bo morda začel tudi sodelovati intenzivneje kot do sedaj.

In ne preidite takoj v stare tirnice – saj verjetno predobro čutite koliko sedaj potrebuje… verjetno potrebujeta čas tudi oba ona in oče, glede na to, da prej stikov dejansko skoraj nista imela. In če ste pri šolski pomoči vi boljši, če se okrog tega vi bolje znajdete kot mož, verjetno tudi ni nič tako narobe, če ji pri tem bolj pomagate vi – res je, da ji matere ne boste morali nadomestiti, lahko pa bo ob vas dobila oporo ženske, ki zna biti zelo materinska, pa čeprav ni vaš otrok, kar pa je več kot veliko. Verjetno tudi zato, ker vse to več kot ceni, z vami lepo sodeluje in se drži vseh dogovorov – tako kot vsak otrok, si tudi ona želi reda in strukture, sodelovanja. Pa če kljub temu še kako popusti v šoli, je zaradi tega nikar ne zavrnite – glede na njeno situacijo je velik dosežek že, če se trudi v tej smeri.

Pa srečno,

Sončnica