Pozdravljeni,

Že nekaj časa se odločam napisati in izpovedati,pa sem se danes odločila. S parnerjem živiva pri meni v hiši katero sva tudi renovirala. Skupaj sva pet let. V teh 5 letih se nama je rodil otrok ki je sedaj star štiri leta in sedaj sem ponovno noseča.
Problem je v tem, da mi partner očita da živim samo za otroka za njega pa ne. Da se mu ne posvečam dovolj odkar se je rodil otrok.Glede na to da nimam babic in dedkov sem z otrokom večinoma jaz. jaz ga umivam, se igram z njim, mu berem pravljice…Zelo bi si želela da bi bil tudi on vključen v to in bi jaz imela kaj časa za sebe. Jaz se trudim na vse načine, da ne bi bilo tako. Začelo se je z rojstvom otroka, ko imel krče in ni ponoči spal.Ni zdržal in ne da bi mi pomagal ublažiti otrški jok se je odpravil spati v drug prostor in tam je še sedaj večinoma časa. Pomagal mi ni skoraj nič.To sem mu zelo zamerila. Ker nimam nikogar drugega, da bi mi pomagal v začetku porodniške, ko sem ga najbolj potrebovala ga ni bilo zraven. Starševski dopust je izkoristil za delo okrog hiše, katero bi lahko počakalo. Z otrokom se ukvarja ko je on po volji, v kolikor mu ni kaj všeč pa jih otrok tudi sliši. Začela sem delati že par mesecev predno se mi zaključila porodniška, ker sva rabila denar da smo lahko preživeli. Oba imava kredite. Imam naporno službo in za zasluženi denar moram vlagati veliko energije v delo. pri njemu ni tako. Ima lahko službo.
Sedaj v nosečnosti sem imela kar nekaj zdravsvenih težav za katere je vedel in zato nisva imela spolnih odnosov. Sedaj govori, da nima nič od mene. Da si bo drugje poiskal. Vsaka malenkost ga moti in se znaša nad mano in otroka. Sedaj ko bi se rada z njim pogovorila in razčistila stvari, uredila nazaj spolne odnose me vse mine. Ne morem imeti spolnih odnosv z nekom, ki se do mene obnaša nespoštljivo.
Naj vam omenim, da on staršev nima blizu jaz pa sem v otrošvu ostala brez mame in z očetom s katerim se še danes ne morem pogovarjati sproščeno in odkrito. Vem, da je imel težave ker je izgubil ženo vendar se mi v otroštvu ni dosti posvečal. Partner je na mamo zelo navezan in jo kliče vsak dan.
Partner je drugače zelo priden, veliko truda in denarja je vložil v hišo. Ne vem več kaj naj naredim? Ali naj grev res narazen? Ne želim, da otroci ostanejo brez očeta, vendar ne maram pa da gledajo kako se oče dere na mamo… Vem, da je verjetno tudi pri meni vzrok , da se tako obnaša!?
Ne vem kako naj se obnašam in komuniciram sedaj z njim? želim si urediti družino, da bi se imeli lepo in se spoštovali. Drugega otroka imava na poti in me zaradi tega zelo skrbi. kaj če ostanem sama z obema in z malo denarja. Jih bom lahko preživela?

Hvala za kakršnokoli mnenje in odgovor in lepo pozdravljeni,

Zaskrbljena mamica

Spoštovana Mamica,

v zelo negotovi situaciji se nahajate, iz katere veje ogromno strahu, nemoči, žalosti in razočaranja. Kako bo? Kaj narediti, da bo bolje? Ostati ali oditi? S temi vprašanji se najverjetneje precej ukvarjate, ne pustijo vas na miru. Še posebej zdaj, ko ste v pričakovanju novega rojstva, ko ste najbolj ranljivi in ko bi ob sebi bolj kot kdajkoli potrebovali partnerja, ki bi vas razumel, spodbujal in bodril.

Najbolj boleče pri tem je, da ste v vsem tem čisto sami. Čutite, da se nanj ne morete zanesti, ne morete zaupati, kaj šele da bi pričakovali njegovo bližino ali večjo prisotnost. Ne, tega si niti ne upate zahtevati, saj ga morate v vsem razumeti, tiho potrpeti in prenesti vse njegovo muhasto in skrajno nepredvidljivo vedenje. Nikdar ne veste, kakšne volje bo in ne glede na to, kaj naredite, mu ne morete ustreči in izpolniti njegovih želja. Počutite se, kot da ste za vse sama in od njega ne morete pričakovati, da vam bo sledil in da boste zanj najpomembnejši. Od kod vse to?

Občutek imam, da je do vas in do otroka agresiven, morda povzdigne glas, se razburi in močno razjezi. Vi pa ostajate nemočni, saj se nanj ne upate razjeziti, temveč nekje tiho upate, da bo nekega dne bolje, če boste le še malo potrpeli, ga razumeli in se mu prilagodili. Strah vas je, da bi odšel, da si bo poiskal drugo. Kot da z vami ni srečen. Ta grožnja, da vas bo zapustil, vas močno razjeda, zato mu nemo sledite, čeprav bi se v kritičnih situacijah morali postaviti zase. Zlasti, “kadar jih sliši tudi otroj” in se zaradi svoje stiske in težav znese nad njim ali nad vami. Koliko časa, spoštovana gospa, bo moralo še preteči, da boste postavili mejo? Da se boste resno vzeli, tako svoje občutke, ki vam pravijo, da zanj ne obstajate, da ste mu odveč, saj vas in otroka s svojim vedenjem odkrito zavrača. Ta bolečina je zelo velika, saj hrepenite le po tem, da bi vas sprejel, imel rad in da bi skupaj preživljali trenutke v družini. Morda se slepite in upate, da bo bolje, vendar s tem ohranjate ta nespoštljiv, ponižujoč in precej odtujen odnos s partnerjem.

Tudi on je v stiski. Ne glede na vse, je dolžan prevzeti odgovornost očetovstva, ki sedaj ostaja precej v ozadju. Vi pa se trudite biti starš v vseh ozirih, čeprav njegove vloge nikdar ne boste mogli nadomestiti.

Dokler si ne boste priznali, da bo v vaš odnos s partnerjem potrebno vnesti nove spremembe, kar pomeni, da se bosta morala temeljito pogovoriti o vajini prihodnosti, ne bo drugače. Vzemite si čas in razmislite, kaj si VI želite, kakšne so vaše želje in potrebe, ki jih v v sedanjem odnosu precej zanikate in puščate v ozadju. Oba si namreč zaslužita bližino in podporo drug drugega. Ko se boste upali odkrito razjeziti na partnerja, ko boste začutili “krivico” osamljenosti, brezbrižnosti in medsebojne odtujenosti, se bo začela nova pot. Zaupanja med vama namreč nič več ni, občutki, ki vas spremljajo, pa komaj čakajo, da bodo spregovorjeni. Vztrajajte na pogovoru ali vključitvi v zakonsko terapijo, saj vama bo v nasprotnem težko izstopiti iz sedanjih vzorcev. Ko boste sebe in otroka postavili na prvo mesto, ko se boste začeli bolj ceniti in spoštovati, v smislu, da si zaslužite partnerjevo pomoč, bližino in skupno preživljanje časa, se bo to tudi zgodilo. Le odločiti se morate, če to res želite. V vsakem primeru je potrebno zaščititi otroka (če gre za psihično nasilje, ustrahovanje, grožnje…), za to sta oba odgovorna. Naj vas ne plaši dejstvo, da bo otrok “ostal brez očeta”, saj so očetovske dolžnosti vašega partnerja že sedaj zelo zanemarjene, njegov oče pa bo ostal kljub vsemu.

Zaupajte vase, iskreno povejte partnerju, kaj čutite ob njem, kako vam je, kaj pogrešate, kaj si želite… (ne obsojajte ga), saj vas bo to zelo razbremenilo. Ne obupajte, ker se vedno najde način, kako ustvariti boljše odnose, pa čeprav izgleda še tako nemogoče.

Srečno!

Ne mi zamerit, ampak res zelo težko razumem da se vam je v takih okoliščinah “zgodila” nosečnost.

Z očetom se še sedaj ne morete pogovarjati sproščeno in odkrito in vzorec se ponavlja, saj tudi z možem ne morete(upate) odkrito govoriti.

Vendar se da, vsaj moje izkušnje so take. Velik preobrat sem naredila pri sebi in v odnosu ko sem začela odkrito govoriti o SEBI(kaj čutim, mislim, kaj me skrbi, zakaj sm žalostna, prizadeta, nerazumljena, nesrečna, kako me boli in kaj….)

Partner je tak način pogovora sprejel čisto drugače kot če sem ga vprašala: a si spet pozabil rože zalit?

K vragu še rože,naj raje one crknejo kot jaz.:)))))))

Če sta oba preveč okupirana, kako bosta šele z novim dojenčkom?

Spustita kaj kar vama jemlje čas in si ga raje vzemita zase, za vaju, za vas tri, za vas štiri.

Srečno.