SPOGLEDOVANJE
Dragi …
Imam vprašanje, zakaj se mora odrasel poročen moški spogledovati z ženskami …?
v bistvu gre za mojega moža , je za večino dam izjemno zanimiv saj je visok, temen in izjemno karizmatičen. To karizmo tudi spretno uporablja pri svojem delu. Sama sem mu že povedala, da me to njegovo spogledovanje moti in da če je človek zadovoljen sam s seboj potem ne rabi pozornosti drugih in svoje odnose s sodelvci, kolegi in znanci lahko gradi na podlagi svojih sposobnosti ne na podlagi spogledovanja…..
On pravi, da se ne in da pač je zanimiv za ženske….
Spoštovani Tulipan,
vaši občutki ob možu vas ne varajo in vaše razmišljanje ob tem, vam vaše občutke le še potrjuje.
Spogledovanju, ki bi mu lahko drugače rekli tudi flirtanje, so skupni občutki, da je človek nekomu izjemen, zanimiv, privlačen, poseben, morda tudi želen… in človeku to godi, saj zvišuje njegovo samozavest in občutek, da je o.k. Seveda pa se vi ob njem najverjetneje počutite manj pomembni in manj zanimivi, tudi neprivlačni in zapostavljeni ter se morda sprašujete, kaj je vašemu možu tako privlačno pri drugih.
Čeprav mož pravi, da “tako pač je”, to ni res. Na vsako vedenje in reakcije človek lahko vpliva in je od njega odvisno, kaj želi, kakšna so njegova pričakovanja in tudi potrebe. Predlagam, da se pogovorite in mu iskreno poveste, kako se ob njem počutite, kaj doživljate in česa vas je strah. Govorite o sebi in svojih občutkih (ne obsojajte moža, ne kritizirajte), zlasti, kako se počutite, kadar nameni drugi več pozornosti. Morda ga boste počasi spodbudili, da tudi sam spregovori o svojem doživljanju.
Zaupajte vase in srečno!
S spogledovanjem imam tudi jaz težave.
Stara sem 32 let, poročena, imava tri otroke, imava se rada. Oba sva precej globokih čustev, podobih/enakih nazorov, veliko stvari naju in nas druži. Nikoli nisem imela občutka, da bi med nama rastel zid, nasportno, vedno sem imela občutek, da najina ljubezen raste. Oba sva tudi verna, spoštujeva Božje zapovedi (vsaj, kolikor se le da :)). Tudi v spolnosti uživava; čeprav se poznava, se znava še vedno presenetiti.
Minilo je deset let, kar sva skupaj. Mož po zunanjosti ni vpadljiv, mene pa ljudje vedno opazijo. Moški se z menoj na veliko spogledujejo, pa jih mine, ko ne reagiram. Takšni flirti mi niso nikoli segli do srca, zame so bili muhe enodnevnice. Moški so pač lovci :))
In če bi vse bilo tako idealno, sedaj sploh ne bi pisala. Pozimi sem se srečala z moškim mojih let, njegovo spogledovanje pa se me je dotaknilo. Bilo mi je všeč, da me je opazil, da se mi je nasmehnil ob vsaki priložnosti. Bolj kot sem ga spoznavala, bolj mi je bil všeč. Všeč mi je telesno, všeč mi je njegov karakter. Zelo me privlači na vseh nivojih. Po drugi strani je tole spogledovanje popolnoma v nasprotju z mojimi prepričanji, vero, vrednotami… Zakaj počnem nekaj, kar obsojam? Kako lahko uživam v tem, če s tem (lahko) prizadenem toliko ljudi? Kako sem lahko takšna? In zakaj so se ti občutki v meni sploh prebudili? Od kdaj mi moževo občudovanje ni dovolj? Ker mož me obožuje in mi to pokaže na veliko načinov.
Kaj je narobe z menoj? Kam in zakaj je izginil moj notranji mir???
Tega moškega se izogibam in mi dokaj uspeva, ampak vseeno veliko mislim nanj. Simpatija je več kot očitno obojestranska. In obenem imam rada svojega moža. Je to mogoče? Je človek lahko v eno osebo zaljubljen in drugo ljubi?
Prosim, pomagajte mi. Jaz sem vsak dan bolj zmedena…
to so zagotovo zgodi vsakemu. ni čudno. ne vem pa zakaj bi na podlagi pogledov zavrgla družino. saj tipa sploh ne poznaš, samo lep ti je in mamljiv, v vsakdanu si se lahko pokazal za bedaka… (morda te hoče samo za s–?)
po mojih izkušnjah te malo meče 14 dni potem pa počasi mine. na tebi pa je ali boš kaj naredila ali pa boš sebi dokazala da kakšno skušnjavo lahko premagaš.
Spoštovana,
zelo dobro vas lahko razumem. Kjerkoli v življenju hodite, vas moški opazijo, pritegnete njihovo pozornost, zdite se jim zanimivi, lepi, privlačni…(čeprav v krogu družine). Nekaj je na vas, kar jim vzbudi zanimanje, da se na veliko spogledujejo in flirtajo z vami…, kar vam (iskreno rečeno) tudi godi (čeprav pravite, da ne odreagirate), saj vam vzbuja pozitivne občutke o vas, da ste v redu. Morda vam je kdaj tudi odveč, pa se hitro potolažite, da so “moški pač lovci”. Ste se o teh stvareh že kdaj pogovorili z možem?
Poraja se mi vprašanje, kako bi se počutili, če se moški z vami naenkrat ne bi več spogledovali? Kaj bi vam ostalo? Rekla bom takole: odnosi in občutki se med ljudmi pretakajo vedno obojestransko. Kar v vašem primeru pomeni, če moški flirtajo z vami, ste vi tisti, ki to dovolite, vam ugaja in temu ne nasprotujete ravno. Moški vaših let, ki je zdaj vstopil v vaše življenje, pa se vas je globoko dotaknil tudi na čustvenem nivoju (nezavedno; tega ne zmoremo nadzorovati). Čeprav vam prepričanja in vrednote, po katerih naj bi živeli, pravijo, da to, kar počnete, ni v redu, ne morete preko narave. Razum vam pravi, da zaljubljenost v drugega ni dopustna, čutite pa popolnoma drugače: ne morete se zbrati, čutite nemir, misli vam nenehno uhajajo k Njemu, čutite se blaženo in zadovoljno, ko pomislite Nanj, ste srečni, želite, da bi trajalo… In to, kar trenutno občutite, je vse tam. Ja, zaljubljeni ste in psihofizično lahko tega človeka zelo dobro začutite (tudi on vas). Razumsko pa veste, da to ni sprejemljivo, kaj šele izvedljivo. In težko se je prepričati, da to ni res, morda si celo rečete, da bo minilo. Obenem pa moža spoštujete, ga imate radi, saj vam ni vseeno, kaj bo z vajinim zakonom.
Z vami ni nič narobe, saj so čustveni viharji popolnoma naravne stvari. Ravno nasprotno: zelo zdravo se mi zdi vaše razmišljanje in sem prepričana, da ste v redu ženska. Čutite namreč, da je tokrat nekdo prestopil mejo pri vas, tega pa ne želite, saj nočete, da bi ranili vaše najbližje.
Kako sploh lahko pride do simpatije, zaljubljenosti in želje po nedosegljivem? Neko nezadovoljstvo, neka prikrita grenkoba in bolečina, ki jo oba z možem zelo zanikata, odrivata in potiskata na stran, je v vajinem odnosu. Nekaj, česar si nočeta priznati, občutki, ki vaju plašijo, nekaj, s čimer se nista pripravljena soočiti. Raje in lažje poiščeta zunanje razloge, lažje si dopovedujeta, da se skorajda odlično razumeta, zelo ujameta, celo isto razmišljata (zato močna težnja po vključitvi v vero, ki dostikrat simbolizira beg pred resnico). Zelo mogoče, pa vendarle je nekaj, ki vama ne da miru.
Predlagam, da se z možem odkrito pogovorite: kaj čutite, kaj razmišljate in kaj doživljate. Vsekakor imajo ti flirti daljšo zgodovino in vam morajo biti zelo poznani že od nekdaj (od zgodnjih let). Preko pogovora boste tudi odkrili in bolje razumeli, kako se ob vsem tem počuti vaš mož. Pomislite tudi na pretekle izkušnje, do kam vam seže spomin in kakšen je bil vaš odnos z očetom? Je tudi on do vas zelo zlahka prihajal in vam vzbujal negotovost? S pogovorom boste dobili tudi marsikateri odgovor na vprašanja, ki se vam porajajo.
Zaupajte si in pogumno na pot. Vse lepo vam želim.
Pozdravljeni, tudi jaz imam vprašanje
Poročena sva 40 let. Mož se spogleduje že od prvega najinega srečanja. Imela sem ga rada, ker drugače ni slab človek. Čedalje manj odhajam skupaj z njim ven, ker se bojim, da bom vedno znova prizadeta.
In ni dovolj, da se samo spogleduje, tudi videla sem ga kako se je poljubljal z gostiteljico (v pijanem stanju) ko smo bili na nekem pikniku na obisku pri *prijateljih*. Trdi, da je bil kriv alkohol, da je bil nerazsoden.
Zadnje kar se je zgodilo, je povabil gospo (posl.part.) na kosilo v dvoje in spodaj pripisal MNT (mislim na tebe)
Skratka pri nas se je dogajalo teh stvari toliko, da bi lahko napisala knjigo, če bi jo pisala sproti. Hvala bogu, da čas celi rane in dogodke sčasoma prebolim, dokler zopet ne useka kot strela iz jasnega.
Ves čas zakona trpim zaradi hčere, vnukinje in vseh ostalih sorodnikov, ker ne bi razumeli, zakaj sva šla vsak svojo pot. Najin zakon je navzven idealen.
Lahko si predstavljate, kako mi je.
Če dam na tehtnico, moram priznati, da je dobrih stvari več kot slabih, le da ta slaba stvar (spogledovanje) pretehta vse tiste dobre. Če bi jaz te stvari prezrla, bi bilo pri nas zelo lepo.
Mož pravi, da ima to v sebi in da naj ga opozarjam ko kam greva, če slučajno kaj opazim.
Če ga opozorim, vedno vse zanika. To je začaran krog.
Rada bi vaš komentar ga. Barbara
Spoštovana Linaxy,
koliko ponižanja, nespoštovanja, gneva in prezrtosti ste že prenesli in koliko ste ga še pripravljeni? Vaše pismo nosi v jedru veliko bolečine in žalosti, ki jo potiskate v ozadje vsak dan posebej, vsak trenutek sproti. Kako naporno je živeti v takšnem odnosu, kjer je ogromno sprenevedanja, ki je do skrajnosti odtujen, zagrenjen in napolnjen z nezaupanjem, prevarami, lažmi in izdajstvom na vsakem koraku. Koliko časa spoštovana gospa, ste še pripravljeni tako životariti, ker to JE životarjenje, tako vas kot vašega moža? Verjamem, da ste prevare in laži doživljali že davno prej, ko moža še niste poznali. Verjetno se je tudi vaša mati do zadnjega slepila, da je zakon z vašim očetom “idealen”, in je naredila prav vse, da bi realno sliko in svojo bolečino prikrila. Vi pa ste s takšno podobo družine in zakona odraščali, zato jo danes živite in se je oklepate, čeprav čutite, da ste v takšnem odnosu nezadovoljni, nesrečni in obupani. Zavedate se, da je takšen odnos nesmiseln, ne veste pa, kako bi bilo, če bi ga zaključili, če bi ostali sami, če bi sčasoma poiskali srečo z nekom drugim. Ravno s tem, ko resnico želite za vsako ceno prikriti (čeprav verjamem, da mnogo ljudi ve, kakšen je vaš zakon) – tu je neka vaša globlja bolečina, ki vam ne dovoli, da bi resnico razkrili -, ohranjate tak odnos in vašemu možu dovoljujete, da vas še naprej vara, zanemarja in sramoti. In dokler bo tako, se ne bo nikdar nič spremenilo. Morate vedeti, da vaš mož sam od sebe ne bo odnehal, saj mu je zelo lepo! Doma ima ženo, ki poskrbi fizično zanj (gospodinjska opravila), hkrati pa še ljubico, ki zapolni njegov čustveni del življenja. Zakaj bi se temu odpovedal, sploh če tega nihče ne zahteva?
Želim vam povedati naslednje: čeprav ste mnenja, da vztrajate v zakonu oz. v družini zaradi hčerke in vnukinje, vam bom iskreno opisala zgled, ki jima ga dajete. Vaša hčerka od vas, od svoje matere dobiva sporočilo, da moški lahko žensko ponižuje in sramoti, s tem da jo lahko vara, zanemarja, je neiskren, ženska pa mora (je dolžna?) to prenesti, potrpeti in se sprenevedati, kot da je vse v redu. Za vsako ceno. Ženska ne glede na to, kaj počne moški, ostaja z njim. S tem svoji hčerki istočasno sporočate, da se ne cenite in ne spoštujete kot ženska, mati ali žena, saj možu ne postavite nikakršnih ultimatov (ki bi ga najverjetneje ustavili in “prebudili” v njegovem vedenju), s čimer čustveno ne poskrbite zase, ampak ste se skoraj že vdali (čeprav čutim, da popolnoma še ne). Pri vas ne morem začutiti jeze in besa, ki bi vas motiviral pri vaših dejanjih, čutim le, da ste obupani, žalostni, nemočni in pesimistični. Ste tudi zelo osamljeni, spregledani in brez energije, ki bi vam dajala moč za naprej. Vsa ta sporočila bo vaša hčerka prenesla na svojo hčerko, saj jo bo in jo vzgaja v duhu, kot je živela sama.
Če se boste kdaj odločili iti naprej v drugo smer v življenju, boste potrebovali čustveno oporo nekoga, ki vas bo iskreno razumel, sprejel in slišal, npr. terapevt. Da boste zmogli vztrajati pri odločitvah, ki jih boste sprejeli, in iti naprej, ne glede na vse sorodnike in znance, za katere vas je strah obsojanja in očitkov (to je le razumski izgovor za vaš strah pred spremembami). Želim vam, da veste, četudi bi se odločili možu postaviti jasen ultimat (naj takoj odneha, sicer boste odšli), vam bo sprva težko, saj se je treba navaditi na novo življenje, zagotovo pa vam bi bilo sčasoma lažje, svobodnejšo bi se počutili – bilo bi vam lažje, kot vam je zdaj. V vsakem primeru v takšnem odnosu, kot ga imata sedaj, izgubljata veliko energije, zato bi nujno morala nekaj narediti – ali začeti od začetka (+obisk zakonske terapije) ali se raziti in si ustvariti vsak svoje novo življenje. Šele ko se boste v resnici nekaj odločili, se bo začelo nekaj spreminjati, prej žal ne. S tem pa boste poskrbeli za lastno spoštovanje oz. potrditev, da ste človek, vreden spoštovanja (in ne laži) ter hčerino življenje, saj bo začutila vaša notranja načela, po katerih živite.
Upam, da boste kaj odnesli od tega pisanja, vsa konkretna dejanja pa so na vas, da jih uresničite. Želim vam mnogo pogumnih odločitev in vere vase, da vam bo uspelo, saj si tako vi kot mož zaslužita iskren in srečen odnos. Pa srečno!
Mož pravi, da ima to v sebi in da naj ga opozarjam ko kam greva, če slučajno kaj opazim.
ON VAM pravi, naj NJEGA opozarjate na NJEGOVO maslo?!! Kot da mu je kaj mar za to, da ga sploh dela! Za njegovo maslo mora poskrbeti on, ne pa vi!!! Saj niste njegova mati!!!
Ničesar vam ni treba prezreti! Potem bo še lepše! Zdej se vam niti sanja ne, kako! Lp in srečno pri tem!
Mi.
Najprej hvala za obširno pismo, saj mi bo zelo pomagalo pri moji odločitvi. Če globoko pomislim, je dejansko vse res, kar ste mi napisala ga. Barbara.
Oče je bil pijanec, tudi udaril je mamo, če je bilo treba in nikoli ni pomislila, da bi ga zapustila. Saj tudi ni imela kam iti.
Mož ve, da sem vam pisala, zato želi, da priložim še njegovo pismo.
——————————————————————————————-
Spoštovana !
Priznam, da imam to motnjo, poznam tudi svoje strice, ki so imeli iste probleme. To ne želim delati, ker vem, da bo doma pekel. Sem velik zagovornik zakona in varnosti, saj sem tudi po horoskopu rak.
Poznam svoje prijatelje in sodelavce, ki pa teh problemov nimajo, saj pred svojimi ženami igrajo evnuhe. Kaj pa delajo ko žen ni poleg, se pa vidi iz slovenske statistike o varanju.
Ker sem star 66 let, o spogledovanju težko govorimo, res pa je, da me še zanese.
Rad bi se tega odvadil,zato prosim ženo, da me tiho opozori, da delam napako. Upam, da se bom s tem ustavil in te grde navade odvadil.
Prosim ženo za par mesečni poskus. Če ne bo nič pomagalo, bo sam odšel.
Sem tudi bral nasvete od psihologov, ki svetujejo ženam da pomagajo možem, da skupaj rešijo ta problem, ki je zelo boleč za oba.
Če mislite da bi morala iti skupaj k vam na razgovor, bom z veseljem prišel.
LP soprog
————————————————————————————
Jaz naj pripišem, da so te obljube stalnica. Tisto povabilo na kosilo v dvoje sem našla pred petimi dnevi.
Vedno poslušam : “saj se bom poboljšal in želim se poboljšati”,
ko je bil še mlajši, mi je govoril : “ali boš pri 60 letih še kar ljubosumna name, ko bom že ves star in betežen”
No, letos jih bo dopolnil 66.
Spoštovani g. Soprog,
vesela sem tudi vašega odziva in razmišljanja, bom pa tudi zelo iskrena z vami. Verjamem, da si želite spremeniti vaš odnos do žensk (nehati s spogledovanjem, flirtanjem, namigovanjem….) in predvsem urediti odnos do vaše žene, hčerke in vnukinje, ampak se tega zavedate le na razumski ravni. Razumsko torej veste, da “tega” (da vas zanese) ne bi smeli početi in da ne veste, kaj narediti, da bi to zaustavili, čustveno pa ostajate zablokirani. Ne zmorete začutiti svoje žene in bolečine, ki ji jo povzročite z vsakim “takšnim” korakom. Ne zmorete začutiti niti lastnih občutkov (sram, ponižanje, krivdo, jezo,…), ki jih to dejanje nosi in ki jih istočasno, ko to naredite, nevede potlačite. In to že toliko let! Kot ste rekli, vaša bolečina JE bolečina vaših prednikov, že neštetih preteklih generacij in prevare, izdajstva, nezaupanje, nezvestoba…. se prenašajo preko odnosov naprej. In verjamem, da si želite s spogledovanji z drugimi ženskami nehati, vendar zgolj tihi, neopazni opomini vaše žene tega ne bodo ustavili. Menim celo, da vas žena opominja že več desetletij, vendar je vi ne slišite in ji ne pridete nasproti (iz različnih razlogov). Tem občutkom, ki jih občutite v odnosih z drugimi ženskami, ko vas “zanese”, se težko odpoveste, se jih ne da opisati z besedami in bi naredili vse, da bi trajali (ne le za kratek čas). Želim povedati, da pri vas ne gre za “navado”, ki bi se jo z opomini odvadili, temveč za ponotranjen čustven vzorec, ki izhaja iz vaše mladosti, ki ste ga dodobra vsrkavali in zaznavali ob vaših najbližjih v času odraščanja. Lahko bi rekla, da ste na takšen način odraščali, zato je ta družinski vzorec, ki se izraža preko odnosov, postal del vas in ga danes nevede živite. In če boste želeli ta vzorec odnosov prekiniti in spremeniti (predvsem odnos do sebe in drugih), bo za to vsekakor potrebna bolj poglobljena strokovna obravnava, preko katere bi pridobili razumevanje, zakaj počnete, kar počnete in poiskali korenine vašega početja, nenazadnje tudi vašega zakonskega odnosa in družine, hkrati pa bi se ob strokovnjaku učili o občutkih, občutenju in zaznavanju sebe in drugih, torej čustveno plat življenja. Na tej vaši poti vam je žena lahko v oporo, če se predvsem vi odločite, da želite s flirtanjem res nekaj narediti. Ne zaradi drugih ali tega, ker vam pišem, temveč najprej zaradi sebe. S tem boste tudi sebi povrnili spoštovanje, ki je bilo že davno poteptano, drugače vas bodo sprejeli tudi vaši bližnji, ki vas sedaj bolj kot ne vidijo v luči prezira, obarvanega z nezaupanjem. Ponavljam: ko boste enkrat zmogli začutiti, kako se počuti vaša žena/hčerka ob vas in kako ste se vi nekoč počutili ob drugih (ki so vas prevarali na druge načine), kako težko vam je bilo, boste bliže začetku poti okrevanja. In zapomnite si: vsak, kdor vara, vara zaradi sebe, ne zaradi drugih.
Srečno vam želim.
Spoštovana ga. Barbara
Mož je pismo prebral in povzel, da ima pač to v sebi in ne vem, če se ga je vse ostalo napisano dotaknilo. Upam, da je vseeno razumel, kaj ste mu hotela povedati. Jaz sem !
Želim, da bo tole pisanje pripomoglo k izboljšanju mojega položaja, saj si kljub vsem ne želim izgubiti družine in varnosti na stara leta, saj nimam več veliko let pred seboj. Nisem tudi prepričana, da bi znala zaživeti sama, pa še to naj povem, da bi me mogoče hčerka obsojala, saj ima očeta rada, in vedno, ko sva se vpričo nje kregala, sem imela občutek, da me ima za preobčutljivo. Na nek način ga je vedno zagovarjala. Tudi vnukinja ga ima lepo zapisanega, saj si vedno najde čas zanjo. Tudi do mene je pozoren, moram priznati. Zaradi vsega tega sem vedno vse *požrla*.
Za konec naj še dodam, da je bila tudi hčerka prevarana in možu oprostila. Bilo je zelo hudo, sedaj pa mislim, da se je nekako poštimalo pri njih, čeprav čutim včasih, da ima še vedno težave sama s seboj, da jo tišči pri duši. Prepričana sem, da je to posledica prevare, saj ko imaš enkrat dokaz o prevari, je to zelo težko.
Ne bi ji rada zadala še najino bolečino, čeprav, ko se bo zgodila še ena večja napaka, bo verjetno tudi do tega prišlo, saj tudi jaz nisem iz železa. Jaz razumem, da rad kakšno čedno žensko ali dekle pogleda, saj jo še jaz, pa sem ženska. Vse ostalo je zame preveč.
Sem pa vesela, da sem se ojunačila in moj problem posredovala strokovnjaku, saj sem cel čas zakona poslušala, da sem bolestno ljubosumna. Sedaj imam črno na belem, da mož le dela napake, za katere jaz nisem imela razumevanja.
Srčno upam, da se bodo po vsem tem pri nas le stvari premaknile iz mrtve točke.
Hvala vam, da ste si vzela čas zame.
Vrtenje v začaranem krogu ja ampak saj veste, spremenite lahko le sebe, se odločite izstopiti iz te igre, ki jo v bistvu celo življenje podpirate z svojim oproščanjem in vztrajanjem in varanjem same sebe, saj je drugače dober..Dober človek ne vara.
Žal je vaša hči, kar je logično, glede na vzorec obnašanja našla partnerja ki je enak do nje kot njen oče, vaš mož do vas, tudi ona enako kot vi prevaro oprošča ker je dober in prijazen, v bistvu pa v varanju ni ljubezni ne spoštovanja in žal je tudi vnukinja ta vzorec obnašanja že sprejela za normalen.
Imate pa možnost to popraviti z svojo odločitvijo da takega obnašanja ne boste več prenašali in tolerirali, se postavili zase se začeli ceniti in spoštovati, saj s tem ne morete zgubiti družine, no lahko da bo reakcija ker ne bo več tako kot je bilo – vse po njegovo, lahko vas je celo zadolžil za opozorila ko se je spogledoval, ni se pa sam niti malo potrudil s tem prenahati, za družino mu ni bilo nikoli toliko mar kot vam in s tem vas je vedno prepričal v svoj prav, da ste vse požrla, kar si je pač zamislil in tako lepo manipuliral z vami, s hčero in zdaj z vnukinjo.Dobra in uspešna taktika.
Ja mogoče bi se temu lahko reklo čustveni kriminal.
Poskrbite zase on to že vse življenje dela.
Želim vam lepo in prijetno starost, naredite si jo tako sama,kakor vam odgovarja, nihče drug je ne bo.
O na to temo bi pa tut jaz imela kaj za povedat pa čeprav sem za polovico mlajša,taki dečkoti se ne spremenijo nikoli,lahko se le ti sprijazniš s tem,ČE LAHKO al pa vse obrneš v svojo prid in se malce sprostiš in tako kot on to delaš,verjemi mi obstajajo verjetno taki,ki radi tebe pogledajo al ne? In,če ti to zapaše uživaj,čas je že bil,da ŽIVIŠ še ti,zberi se ,zrihtaj,kakšen hobi,tek,hoja,nove cunjce, vse to pripomore nam ženskam da se bolje počutimo,pa kašna frizurca,kavica z prijateljico in mogoče skrivni pogled namenjem nekemu simpatičnemu dedcu nič ne škodi tvoji samozavesti,boš pa dušo zapolnila z nekim zadovoljstvom in svojmu decu dala mal mislit tako kot jaz 🙂 pa lep začetek življenja ti želim in čimprej ga živi :)))))
oseba Tulipan: tako on doživlja svojo fantizijo biti zaželjen, v tem uživa. Ali lahko iz tega pride kaj več? Da in ne, odvisno od prilike in koliko pozornosti on potrebuje. Priporočam, da se začneš spogledovati tudi ti z drugimi in se opazuj kaj pomeni tebi.
oseba Zmedena: hm…dobro si to opisala, naj ti pomagam ven iz zmedenosti…tvoj zakon deluje odlično, to da si pomislila na drugega moškega je le dnevna fantazija. Pač ti je ustrezalo in naj ostane pri temu. To energijo, vznemirjenje, navdušenje prenesi v svoj zakon kar pomeni, občutke preneseš v svoj zakon z možem, ta drugega možakarja pa pustiš na mrzlem in se zahvališ za to, da si spoznala nekaj novega za prenesti v popestritev z možem. Kar nekaj jih poznam, ki so podobno šli skozi, to se dogaja tudi določenim drugim, ki obrnejo to energijo svojemu zakonu v prid.
Pa prosim nikar se ne tepi samo sebe z nekimi moralnimi zadržki saj nisi skočila na tistega možakarja! ..pa vero in zapovedi….Določene misli pridejo in če jih boš odganjala bodo samo še bolj intenzivne, raje obrni to energijo, žar, navdušenje v svojega moža pa se bota še volje imela! 😀
Pozdravljene…
Imam podoben problem kot vse ostale.
Z bivsim mozem sva bila 17 let skupaj in porocena. Spogledoval se je z vsako,ki je ‘sodelovala’…nacenjalo je mojo samozavest. In bolelo me je to,ker me je s tem ponizeval. Zato sva nehala skupaj hoditi ven. Ker sem vedno jaz bila kriva,ker sem kao delala scene…a sem mu le v prepiru vedno zelela povedat da me to moti.
Sem urejena in simpaticna blondinka,vendar popolnoma nic VEC samozavestna…no in sva se locila.
Sedaj imam drugega partnerja,ki sva skupaj 20 mesecev. Ne ziviva skupaj.
Vendar se tudi v tej vezi dogaja isto. Kadar greva kam,si zelim da bi se posvecal meni…vedno se obraca proc od mene….ne hodi ob meni,temvec za mano ali pa pred mano…kadar greva v trgovino,se nasloni na vozicek in opazuje druge zenske,namesto da bi meni pomagal v nabavi….vse to sem mu lepo povedala,da me moti. Vendar potem vse preide v prepir. Krivdo zvali name,da sem ljubosumna,posesivna,da se motim…a ga vidim…zalotim…in ne prizna…za to sem tudi z njim prenehala hodit ven …v lokale…in kamorkoli…boli me, zame je to ponizujoce. Sem ze mu sama hotela to spogledovanje vrnit….ampak,ne vidi,ker me sploh ne opazi ob sebi… Moram povedat,da ima zelo grd odnos do mene. Ob vsakem nesporazumu med nama,me zmerja z kur*o,blesavo,glupo,posesivno,ljubosumno….a jaz si zelim le malo vec pozornosti…ce bi mi je vsaj pol toliko vracal,kolikor jo je delezen od mene,bi bila srecna in nezagrenjena. Zalosti in prizadane me to,ker nima nikakrsnega spostovanja do mene.
Razmisljam,da bi temu naredila konec,ker ne zmorem se ene take bolecine kot sem jo ze imela v prejsnji vezi.
Spoštovana Petja42,
namenjam vam podoben odgovor kot zgoraj gospe Linaxy. Vedenje vašega partnerja je do vas zelo ponižujoče in nespoštljivo, tudi če ostanete doma, se zgodba nadaljuje, saj uporablja zmerljivke, ki vašo samozavest in ženskost dodatno prizadenejo. Ker se vam zgodba nadaljuje že v drugem partnerskem odnosu, je ključno vprašanje, kaj vi nosite v sebi, da pritegnete te vrste moških. Zakaj »potrebujete« stalno poniževanje in razvrednotenje s strani moških? Zakaj jih prenašate in se (še) ne zmorete postaviti zase? Od kod vse to? Ste se podobno počutili že kot mala deklica? So vas v družini ali najbližji (moški) sramotili, poniževali in se sami niste zmogli/znali zaščititi, zaščitil pa vas ni tudi kdo od staršev? Ste odraščali v okolju, ki je pogosto izzvalo občutke sramu, ponižanja, nevrednosti in ne-varnosti? Vam je poznan občutek prezrtosti, občutek, da nikomur ni bilo mar, kako se počutite, da vas nihče ni vzel resno? Če se najdete v teh razmišljanjih, boste postopoma spoznali, da se vam v intimnih odnosih ponavljajo zgodbe, ki vam vzbujajo že poznane negativne občutke, s katerimi ste odraščali.
Odgovore in izvore vaših bolečih izkušenj lahko najdete s poglobljenim delom na sebi. Da konkretno začnete raziskovati svoje pretekle izkušnje in jih povezovati s sedanjimi (npr. v obliki psihoterapije, strokovnega vodstva). Da se naučite začutiti, kdaj je nekdo prestopil meje vašega dostojanstva in samospoštovanja ter da ponižujoče odzive s strani partnerja (drugih) odločno ustavite ter jih več ne dopustite. Ko boste spremenili sebe in globoko zasidrana prepričanja, katerih se niti ne zavedate, se bo spremenilo življenje okoli vas in tovrstnih moških ne boste več privlačili. Ker vaš partner vztraja pri zanikanju njegovega vedenja (kar je njegova obramba) in v tem ne zazna težave, si lahko zamislite, kako se bo vajin odnos nadaljeval. Če vas ne bo vzel resno in vam začel verjeti ter s svojimi dejanji nekaj naredil, se njegovo spogledovanje in zmerljivke ne bodo nehale. Če vas bo vzel resno, vam bo s tem potrdil, da ste zanj pomembni in vredni. Začnite se ceniti, saj v takšnem odnosu niste srečni ne vi ne on. Z odločnim Ne v kakršni koli obliki boste tudi njemu prenesli sporočilo, da ravna narobe, torej priložnost, da tudi sam nekaj naredi zase. Občutek, da različne ženske potrjujejo njegovo moškost je pri njem le iluzija. Poslušajte sebe in svoje občutke ter jim sledite. Zmorete veliko več kot mislite. Srečno vam želim!