Pozdravljeni,

ob prebiranju tega foruma, se mi vedno znova poraja vprašanje in sicer: glede na to, da se vzorci iz primarne družine ponavljajo, se v meni prebujajo vedno večji strahovi. Zelo me je strah, da bi se v mojem partnerskem odnosu ponavljalo vzdusje, ki vlada v moji družini. Moj odnos z očetom je zelo problematicen, vse mora biti po njegovo,noben mu ne sme ogovarjati zato se mu je mati cisto podredila, prakticno postala njegova sužnja, sestra se je odselila,edino jaz se mu postavim po robu in to pomeni, da se lahko na smrt skregava. Ko sem bila majhna sva se zelo razumela, ko sem zacela ziveti po svoje so se pa stvari spremenile. Lahko se odlicno razumeva, lahko sva pa najvecja “sovražnnika”.

Jaz pa moram vsaj se leto dni vztrajati doma, toliko da koncam studij. Življenje doma je naporno, saj ce ni po njegovo, ce mu ugovarjas je užaljen,te zaćne zmerjati in poniževati, da nikoli ne bo nic iz mene, da ob meni itak ne bo noben zdržal, saj se obupna… V hisi mora biti vse po njegovo, dolocene sobe na podstresju ima zaklenjene…da bi se spremenil ni možnosti saj smo poskusali že vse, pa smo se samo se bolj kregali. On je sredisce sveta, vse naj bi se vrtelo okoli njega, ostali ga ne zanimamo kaj dosti, nekako živi v svojem svetu.

Groza me je da bi se v mojem odnosu s fantom vse to ponovilo, s tem fantom sicer se nisva dolgo skupaj vendar si resnicno želim, da nama uspe, vendar je v meni polno strahov, strahov, da bi me pustil, da se bova kregala, zelo si mu želim povedati vse o moji družini, o bolečih ranah, o strahovih a kar ne najdem poguma, strah me.

Kako naj se resim vseh strahov in zgradim zdravo in srecno vezo, družino?

Hvala za odgovor,

lp

Spoštovana Mojca,

strahovi, ki vas navdajajo, so upravičeni, saj okolje, v katerem odraščate, na vas vpliva nespodbudno in vam pušča grenkobo, razočaranje in negotovost. Odnos vašega očeta do vas je skrajno ponižujoč, nespoštljiv in manipulativen, saj vam s svojim vedenjem v ničemer ne pritrdi ali prizna vašega mnenja. Ne glede na to, kaj naredite, zanj ni sprejemljivo. Povrhu vsega pa čutite, da “iz vas v življenju nikoli nič ne bo, da ste nesposobni in nevredni, da bi vas sploh kdo imel rad”,… Izgleda, kot da vaša mama v vsem tem ostaja nemočna oz. je že “obupala” in se vdala v usodo. Ne vem, koliko lahko tudi mami zamerite in se nanjo razjezite, ker ne poskrbi zase in se ne postavi zase v trenutkih, ko bi se morala. Ampak očetu ugodi, ostaja tiho, se umakne in zanika dejansko družinsko zmedo.

Čeprav izgleda, kot da je oče odgovoren za vse družinske prepire, saj le ukazuje, se jezi in nikogar ne upošteva, tudi mati s svojim “žrtveniškim” vedenjem doprinese k temu. Namesto da bi s svojo odločnostjo postavila mejo svojemu možu in se razjezila, ko bi bilo to nujno, se iz svoje stiske, strahu, nemoči ali obupa raje umakne. S tem zanika svoje želje, potrebe, svoje spoštovanje in dostojanstvo. “Za ljubi mir v hiši” se podredi in ne ugovarja, kot pravite. Tako oba vaša starša soustvarjata neznosne, napete in nesproščene medsebojne odnose.

In vso to napetost, krivice ter kritične momente, ki jih vaša starša med seboj ne razrešita, čutite vi, zato ste neverjetno jezni, besni in nemirni. Upirate se v vsem, kar vam oče reče in prav nič ne popustite. Na mater se verjetno še ne upate razjeziti, saj se le še z njo v redu razumete.

Strahove, ki jih čutite, nosite s seboj od doma. Pustite si čas. Ko se boste ob fantu čutili dovolj varno, da mu boste zmogli zaupati, takrat boste pripravljeni govoriti tudi o sebi, o svojih starših in izkušnjah. Morda se sramujete svojih staršev, morda je preveč težko o tem govoriti. Agresija, nespoštovanje in poniževanje prinese sram in jezo. Če boste ostajali v stiku s svojimi preteklimi doživetji, se marsikatera manj prijetna izkušnja ne bo ponavljala. Ključno pa je, da o vseh občutjih in doživljanjih čimveč govorite – nekomu, ki mu lahko zaupate, da ste v tem slišani in razumljeni. Na ta način začnete tudi ustvarjati svoj, edinstven odnos (s fantom), v katerem boste lahko to, kar ste. Brez zanikanja, sprenevedanja in tihega upanja, da bo minilo. Najbolj odrešujoče, umirjeno in sproščeno je takrat, ko človek lahko spregovori o vsem, brez zadržkov in strahu, in je z vsemi besedami tudi sprejet.

Zaupajte temu, kar čutite.

Vso srečo vam želim.

Spostovani!

Tudi jaz imam podoben problem – strah pred prihodnostjo – zato ga dodajam tej temi, saj se v veliki meri tako kot pri MOjci dotika mojega oceta.

Po dolgem oklevanju sem odletela iz domacega gnezda, kjer sem dolga leta vse tezave odraslih okrog sebe jemala nase in glodala samo sebe, se celo sovrazila… Odhod je bil grenak, cutiti je bilo, da je tako na tihem cutil prav vsak izmed nas, cetudi so se delali prijazne. Cetudi sem doma v zadnjih mesecih ( po svojih terapevtskih srecanjih) povedala, kako sem se pocutila skozi svojo mladost, so to na hitro pometli pod preprogo – zaznala sem namrec, da oce, odkar sorojenci odhajajo iz gnezda, spreminja svoje neprimerno obnasanje na blago, ker ga je verjetno strah, da ga ne bi vec obiskovali, ga kakorkoli zanemarili.
V druzini sem veljala za gresnega kozla. Dusa je bila skozi celotno mojo mladost prepolna notranjih napetosti in ni bilo dneva, da se ne bi glodala, ocenjevala in nadzirala, ali mi je zdaj to ali ono malenkost uspelo napraviti tako, da bodo z menoj zadovoljni. Predvsem ko sem bila doma (torej ne studijsko v Ljubljani ali kje na pocitnicah), ni bilo trenutka, ko bi si lahko dusevno spocila (na videz sicer ja, a ko sem lezala na postelji, je bilo telo vecinoma napeto).
Zdaj ko sem na svojem, imam obcutek, da vse samo izgleda drugace. Resda ne morem reci, da ni lazje: v gospodinjstvu mi krusna mama „ne gleda vec pod prste“, pospravljam kadar JAZ hocem, ni mi treba iz dolznosti hodit gledat, kako se pocuti babica, ki me je v otrostvu zanicevala; nihce ne hodi preverjat, kaj pocnem v sobi, nihce ne sprasuje, kam grem in s kom; tudi po telefonu me ne preganjajo (ocitno sem dala s svojo jezo jasno vedeti, kje imam mejo ali pa je oceta res tako strah, da misli, da bom vsak njegov klic imela za preganjanje). Se marsikaka prednost bi se nasla in obcutek, da skrbim sama zase in da sem odgovorna sama zase, je lep, tudi ce me kdaj financno stiska.
To, da sem vcasih zalostna, ker nimam nikogar, s komer bi se lahko pogovarjala kot sem se doma s sestro , me ne skrbi toliko, po svoje je razumljivo… (fanta sem pustila, ker ni bil pripravljen garat z mano). Skrbijo pa me napetosti, ki jih SE VEDNO CUTIM v svojem telesu, tudi ce me nihce vec ne preganja , nadzoruje in isce na meni napake in probleme. Vcasih se prav zgrozim sama nad sabo, ko zaznam, da sem napeta kot da me bo zdaj zdaj napadla kaka grozna zival. Vsak trenutek – tudi takrat ko dejansko ni treba, da bi se mi kam mudilo – imam obcutek, da se mi non-stop nekam presneto mudi, kot bi hotela pred cim zbezati ali kot bi hotela nekaj se pravocasno ujeti (tega nikakor ne pripisujem „hitremu tempu zivljenja“, saj imam v primerjavi z drugimi vec casa zase). Vselej kadar se odlocim pogledati na svoje telo in ga zavestno sprostiti, opazim kako je bilo napeto. Resnicno, to se mi zgodi prav vsakic, ko se poskusam zavedati svojega telesa.
Ponoci spet vsak dan sanjam, kako se doma kregamo (vcasih se v sanjah celo stepemo, pa ni vazno, kdo koga). Kot bi vsi tisti konflikti, ki si jih doma v realnosti ne upamo spustiti na plano , zaziveli v mojih sanjah. Ko se zbudim, mi je zelo hudo, ker niti v sanjah ne morem pokazati svojim najblizjim, da se za vsem mojim sovrastvom skriva naklonjenost do njih in zelja, da bi me slisali in videli taksno kot sem.
Sprasujem se, od kod mi taksna napetost? Ali je se kaj, kar bi morala resiti, se morda se kje v meni skriva kak grozen problem? Ali pa bo preprosto trajalo vec casa, da si opomorem od vsega hudega, saj me je tako dolgo spremljalo? Ali bi mi predlagali bilokaj, s cimer bi to napetost in te notranje boje, ki se odrazajo v mojih sanjah, lahko zmanjsevala?
Najbolj se bojim, da bi se ti katastrofalni obcutki, da sem vsem v breme in skodo (konco pa tudi sama sebi, saj sem se mocno sovrazila), kdaj ponovili v lastni druzini, ce bi se kdaj odlocila zanjo. Ali je to mozno? Zaradi tega veckrat odklanjam misel na to, da bi kdaj ustanovila svojo druzino. Na tak pekel, kot sem ga dajala skozi v preteklosti, res nisem pripravljena. Kako naj odstranim ta strah? Ali zame je upanje?
Hvalezna vam bom za odgovor!

Lidija

Spostovani!

Ali bi mi lahko kateri terapevt odgovoril na moje sporocilo iz dne 8.7. pod temo “Problematicen odnos do oceta”? Zelo bi vam bila hvalezna, pa se moje tezave so se vedno aktualne…

Spoštovana Lidija,

iskreno se vam opravičujem, ker sem vas in vašo težko zgodbo nehote spregledala. Če ste jezni, ste upravičeno in sprejmem odgovornost za to.

»Pekel«, ki ste ga preživljali in ga po vašem opisu še vedno doživljate, mora biti grozovit, naporen in mučeniški (»strah, da vas bo napadla žival«), pa vendar krivičen do vas. Težki občutki od doma, izkušnje, ki ste jih doživljali ob vaših starših in babici, ki vas je »zaničevala«, so vsekakor tiste, ki se danes, čeprav ste se odselili od doma, pri vas manifestirajo v obliki nenehne psihofizične napetosti in nesproščenosti, občutkov nemira, strahu in negotovosti ter notranjega terorja. Še več, sploh se ne morete umiriti, nikakor ne ustaviti, vedno vas preganjajo in samo »beg« (v delo, hitenje, zamotite se z nečim…) je tisti, ki vas navidezno začasno rešuje. Dokler ne ostanete zopet sami s seboj, sami z vso to »peklensko grozo«, ki vam nikakor ne privošči »duševnega počitka« in notranjega miru, ki si ga kot človek vsekakor zaslužite. Kako težko vam mora biti, si lahko le zamislim. Čisto sami, nerazumljeni, nenehno v iskanju in razmišljanju, kaj narediti, da bi se umirili, da bi razumeli, kaj vse skupaj pomeni in da bi vedeli, če se bo sploh kdaj končalo.

Grenke izkušnje od doma, ki ste jih najverjetneje vrsto let doživljali, ste v domačem okolju nenehno srkali in jih odnesli s seboj v življenje. Občutek, da za vaše bližnje niste dovolj dobri in sprejemljivi, niti pomembni, ne glede na to, kaj naredite ter občutek, da nikomur ni mar za vas oz. da ste jim celo odveč in v breme, je vaša največja bolečina. Da vas nihče ne pogreša, da vam nihče ne da vedeti, kako pomemben član družine ste, je težko sprejeti, najtežje pa je s tem živeti. In ker so bili odnosi z domačimi za vas neznosni in nesprejemljivi ter docela krivični (čustveno zlorabljajoči), je bilo potrebno oditi. Tukaj ste se pravilno postavili in poskrbeli zase, čeprav je bil odhod težak, morda ste se krivili in dvomili, da vam bo sploh kdaj uspelo. S tem ste naredili prvi korak na poti k vaši svobodi, saj ste se umaknili teži bremena od doma in začrtali pot za tlakovanje novega življenjskega smisla. Poleg tega si vedno znova dokazujete, da zmorete in da vam uspeva. Zdaj je na vrsti drugi korak – odkrivanje, sprejemanje in soočanje z vsemi izkušnjami, odnosi in težkimi občutki.

Neznosni ostajajo ravno občutki, ki so se z vsemi najtežjimi izkušnjami od doma, ki ste jih doživljali, nenehno vpisovali v vaše telo. Telo vedno pomni. Čeprav po zaključeni terapiji morda bolj razumete krivice in pretekle zaplete v vašem življenju (vaši starši jih še niso pripravljeni slišati, zato vse skupaj zanikajo, čeprav vi čutite čisto prav!) ali nasploh drugače gledate na življenje, bo potrebno v odraslem odnosu, kjer se boste počutili dovolj varno, še veliko besed o tem, kar ostaja še zakritega, bolečega ali neizgovorjenega. O vsem tem, kar občutite, kar doživljate, zlasti kadar ste sami, boste morali razrešiti ob nekom, ki vas bo razumel, slišal in vam znal poiskati pravi pomen za vaša čutenja. S tem ko ste bili zaničevani, kontrolirani in nenehno preverjani, kar jasno kaže na to, da med vami ni bilo nobenega zaupanja, se je v vas nakopičilo ogromno besa, jeze, nemira, celo sovraštva, ki pa ga niste smeli izraziti, saj je bilo to prepovedano in pre-nevarno. Stvari ste počeli v nenehnem strahu in negotovosti, kje ga boste spet polomili, saj itak ni bilo nič v redu in zadosti dobro za vaše starše. Vaše življenje doma je bilo torej ves čas zelo napeto v vseh ozirih: če bi želeli počivati, bi se počutili krivo; če ste kaj delali, ste se morali dvakrat bolj truditi, pa še ni bilo čisto v redu; stalno ste bili nadzorovani in nikjer niste našli prostora in miru zase. Niti danes ga ne, ne podnevi ne ponoči. V sanjah svoje skrbi tudi predelujete, preko njih se izražajo marsikateri težki občutki.

Kako torej naprej? Najtežje bo, če boste z vsem tem, kar že veste, čutite in mislite, ostajali sami. Lahko se trudite in tuhtate v nedogled, pa bo to vseeno pomenilo za vas le »matranje«, ne pa pomiritev. Že to, da ste svojo zgodbo zaupali nam, vzbuja v vas upanje. Ključno je, da boste o svojem življenju, doživljanju, ljudeh in zgodbah, ki jih nikakor ne zmorete sprejeti, se z njimi strinjati ali jih preprosto pozabiti, spregovorili z nekom, ki mu zaupate in ki vas bo razumel (ali je to vaša prijateljica, strokovnjak ali kdo drug). Nenazadnje boste dobili tudi potrditev, ali ste prav mislili in čutili. Ko boste počasi razumeli, zakaj se tako počutite, od kod toliko nemira, napetosti, ko boste odkrili izvore vsega vašega terorja in strahu, bo tudi napetost sčasoma začela upadati. Telo je napeto, kadar občuti ne-varnost, nepredvidljivost, nezaščitenost. Ko boste delili svoje občutke, vam bo lažje. Pogovor je torej tisti, ki vas bo razbremenil in več ko boste lahko na ta način predelali, bolj svetla bo za vas in vaše otroke prihodnost.

Želim vam, da zaupate vase, saj je še vse življenje pred vami. In ja, ostaja upanje za vas in vam tudi močno želim, da tokrat sebi daste prednost in začnete slediti svojim željam (neoziraje se na starše). Lahko me tudi kadarkoli pokličete, če boste tako čutili. Srečno.

najprej obema puncama predlagam da si prebereta številne stare teme s podobno vsebino. tam smo že pisali o dodatni literaturi, pa tako da bosta videli kaj drugi prenašajo.

Mojca, vedno znova berem kako gre drugim ko odletijo od doma in se spomnim nase. lahko rečem da sva bili na podobnem. tudi pri meni so starši malo popustili pri odnosu do 2. hčerke ki je ostala doma. včasih si mislim da ni fer da zaradi mojega odhoda in pa vseh občutij ki sem jim jih naštela ob in pred odhodom, da se zdaj oni bolje razumejo. ma ja saj vem, morda zveni smešno in sebično, a zdi se mi da se imajo bolje ker sem jaz plačala ceno.
po drugi strani pa ni tako, saj odhod osvobaja – kot ugotavlja tudi Lidija- in vsi vemo da je odhod prava odločitev, kljub temu pa se včaish počutiš samega. morda zato občasne tesnobe, čeprav se mi zdijo zgornji opisi kar hudi. tisti občutek nesprejemanja, da se ne moreš zanest nanje, da ga ni heroja ki bi ti rekel, da si dober, da te majo radi, da si njihov – to pa ostaja, pri meni še vedno pa sem že 6 let na svojem.
tko bi rad imel to, pa jim ne zaupam (tudi če se vmes kdaj zbližamo, pa si že mislim da smo bolje, jim še vedno rata da me odrinejo). pa smo spet na začetku. ne morem jim zaupat.

zdaj izgleda da samo o sebi govorim, a to so pač moje izkušnje. meni je bil tudi fant v oporo, kdo ve kako bi bilo če ne bi bilo njega. na začetku te je res strah komurkoli povedat kakšno je stanje doma. kdor ima dobre starše tega ne razume in tebe poševno gleda,enim je pa tko mar. kdor te ima rad, pa bo vsak zgrožen nad takimi starši! saj na začetku starši to zelo prikrivajo (se dejalo fajne), ko mine leto dve,. pa se tudi pred fantom ne znajo brzdat, morda še njemu kakšno pikro vržejo, tko da je vsaj pri meni revež njihove fore občutil na lastni koži.
saj ne da mi prej ne bi verjet, samo tako bližnja izkušnja mu je bila v pomoč, da je razumel. veliko sva se o tem pogovarjala, kar naju je tudi zbližalo. kako naj ti pomaga, če ne razume, če ne ve. kako naj si razlaga tvojo slabo voljo ko prideš v študijsko mesto, itd.

držita se punci!

Kojot, napisala si: “morda zveni smešno in sebično, a zdi se mi da se imajo bolje ker sem jaz plačala ceno.” Jaz te v tem cisto razumem… Pri meni gre zal se veliko dlje. Iz dna srca jim privoscim, da bi cutili vse, kar sem morala cutiti jaz prejsnja leta. Ko nisem smela ne govoriti, ne biti tiho, ko takorekoc nisem smela ne ziveti ne umreti…

Pri meni gre tako dalec, da jih kolnem vsako jutro ko se zbudim, ker se mi v moji glavi NEHOTE oglasajo prepiri, v katerih kricim nanje in jih kolnem za vse hude psihicne stiske, ki so mi jih povzrocili. Kdaj se bom sprijaznila, da me nikdar ne bodo slisali… Sprasujem se, kako bom kdaj zmogla odpustiti, pa ce bi se tako rada… Sovrazim jih…iz dna srca jih sovrazim. Tako hudo je to napisati, a res jih sovrazim, da me se vedno ne slisijo. Pa na terapiji mi je blo receno, da se bodo stvari spremenile, ko bom odsla od doma. V resnici pa imam obcutek, da se niso prav nic. Po moje so prav olajsani, da sem odlocila oditi ravno tisti trenutek, ko sem jim zmetala resnico v oci in so se bali, da se bodo oni morali prilagajati moji slabi volji, torej ne vec jaz njihovi. In kaj sem s tem odhodom resila… Oni olajsani, jaz pa ne trpim nic manj kot prej, saj imam obcutek, da me tepejo po glavi, srcu in dusi se bolj kot prej…

Lidia,

povsem razumem tvoje občutke. normalno je da si besna, jezna, da študiraš o prepirih. to je po mojem normalno en čas, potem pa ne več. ko zadeve v globalu predelaš, moraš najti svoj psihični mir. dokler ne spiš zaradi njih, te imajo v šahu, čeprav si z njimi ne deliš iste hiše.
to je vse eno veliko garanje. vedno se boš spominjala, vedno bo slab priokus, vedno bo en del v tebi ostal prazen, ker človek očitno rabi starše – njihovo bližino, podporo, razumevanje. usoda ti tega ni namenila in tako je in bo ostalo.
oni se ne bodo spremenili, ker ne vidijo potrebe po tem. tvoje potrebe so jim nerazumljive.

sama sem bila ravno ta vikend na obisku. šele po par dnevih mi pada na misel, kaj vse so spodobni reči, ne dojemam kako so lahko tako egoistični, zgazli bi me kjer bi me mogli. saj jaz sem skulirana in jim na lep način svoje povem. saj ne vedo kaj delajo! … potem pa mine par dni, pa spet postanem zgrožena, jezna, razočarana. vsakič mi dokažejo da me ne čutijo, moej potrebe niso važne. važno je kaj oni mislijo planirajo in kaj je sosedom vse treba pokazat! brezveze. takrat se usedem, vzamem par pol papirja, zlijem ves gnev ven in je bolje.

čim manj se obremenjevat z njimi, študirat o njih, zakaj je kdo kaj rekel. jaz možu rečem a si vidu kok so fu…njeni, jih prešimfava, pa je.

spremeniš lahko samo svoje dojemanje situacije.

drži se!

aja, možno da oni sploh niso olajšani, morda se le delajo pred tabo da jim je mar. mojim ni vseeno (čeprav iz napačnih razlogov: nisem doma, kaj bodo sosedje rekli, ne morjo me meltretirat in mi prat možganov, nimajo še enega pred katerim se šopirijo kolk so fajn, ne vejo več kaj delam itd).

Živjo, sotrpinke!

Tudi meni so starši naredili veliko krivic in nikoli se nisem mogla zanesti nanje. Po študiju sem se odselila in si ustvarila družino. Na čustveni ravni pa ostala navezana na staro družino in čustvene travme iz otroških let.

Šele zdaj na pragu petdesetih predelujem te probleme in počasi počasi lezem iz težkih občutkov. Ko sem spoznala, kaj se je v moji stari družini dogajalo in kako so me zlorabljali, sem jih nekaj časa samo klela in pošiljala v pekel, da se cvrejo tam. Zdaj sem se uspela nekoliko odmaknit.

Pomembno je, da si v sedanjem življenju čim manj ustvarjam situacije, ki prikličejo stare občutke. To ni lahko in še vedno se zgodi, je pa tega bistveno manj. Pomembno je dobro izbrati ljudi, ki so mi blizu, da ne ponavljajo uničujočih vzorcev mojih staršev.

Pomembno je v podobnih situacijah drugače reagirati, tega se da naučiti. Npr jaz sem se ob vsaki krivici zelo razburila in nemočno jokala od jeze, namesto da bi mirno povedala, da se mi zdi to krivično ali da določene vrste vedenja ne maram.

Poiskati je pametno, kaj pozitivnega smo odnesli iz hudega otroštva – jz sn postala precej samostojna oseba, ki misli s svojo glavo.

Me bo pa najbrž do konca življenja spremljalo to breme. Staršem bom lahko odpustila takrat, ko si bom popravila škodo, ki so mi jo naredili.

Hvala za vaso izkusnjo gospa, veliko mi je pomagala, po drugi strani pa sem ostala se bolj paf. Bom torej morala se najmanj par desetletij prenasati to trpljenje? … 🙁
Ampak postavila bi vam rada zame se bolj vazno vprasanje: Kako je pri vas uspelo z novo druzino? Ali imate obcutek, da ste dobra mati in da ste znala videti otrokove potrebe? In kako je bilo s partnerjem – sta si uspela zgraditi gnezdo, ki je tokrat ljubece, toplo, predvsem pa VARNO? Ne mislim na prepire itd., saj jih sama se veliko pricakujem, mislim pa na to, ce sta kljub prepirom in konfliktom uspela ustvariti prostor, kjer sta lahko vedela, da si lahko vse povesta in da se zaradi tega ne more nic vec hudega zgoditi?
Ta vprasanja, ki se ticejo prihodnosti, me trenutno najbolj skrbijo, ker ne vem ce bi zmogla…
Pa se nekaj: ali ste zmogli starsem odpustiti?

Lepo vas pozdravljam!

lidija,

kot vidiš nas je precej prizadetih.
morda nimam prav, ampak mislim da si ti precej mlajša kot gospa ki ti je zgoraj odgovorila. torej si prej začela delat na tem, tko da ne bit preveč črnogleda. včasih ni bilo toliko knjig, pa delavnic. bilo je samoumevno da potrpiš in da so starši majka.
ne smeš obupat.

glede tvojih vprašanj- za prvega o lastni družini bom vesela če gospa pove svoje izkušnje. jaz bom kmalu rodila in imam iste dileme kot ti. upam da bom v redu mama, kako mi bo uspelo pa ne vem. za moej težave ve moj partner, pa tudi za strahove. jaz se z mojim dostikrat o tem pogovarjam.

glede odpuščanja. ne muči se še s tem. naredi izključno kot čutiš sama. ne odpuščaj ker ti vera tako narekuje ali kdo drug. v eni knjigi sem prebrala, da ni treba odpustit. mislim v tem smislu da te to naj ne bi oviralo pri nadaljni rasti.

lp