Kako najti službo v Sloveniji? Ne nameravam se seliti iz države, ker imam tukaj hišo. In jo moram vzdrževati.
Torej, za čistilko, pomivalko posode me ne vzamejo. V proizvodnji in v prodaji nočem delat in ne bom.
Imam končano 1. bolonjsko stopnjo. Na mojem področju zaposljujejo osebe s končano srednjo šolo, za plačo 600€+stroški. 2. bolonjske stopnje nimam, za ta mesta ne morem kandidirat. Otroci me ne zanimajo, rada bi pomagala odraslim starejšim in upokojencem. Izpita za avto nimam. Socialna oskrbovalka ne morem biti, ker nimam NPK, sem majhna in bolj švoh. Sploh pa le-ti delajo za 600€.
Vidim, da je v Sloveniji potreba po znanju pri starejših odraslih in upokojencih. S.p. ne morem odpreti, ker imam dolg, in ne bi zaslužila za 300€ prispevkov/mesec. Odrasli starejši in upokojenci v Sloveniji imajo 300€ penzije, 600€ plače. Večina je takih. Ali bi dali 30€ za celodnevni obisk osamljenega upokojenca? Dvomim, pri pokojnini 300€.
Pa ne mi zdaj reči, da se moram usmerit na premožne starejše odrasle in upokojence. Oni niso moja ciljna skupina, ker jaz se želim ukvarjati s tistimi, ki to res potrebujejo. Da jim greš v trgovino, se pogovarjaš z njimi. Prostovoljstvo? Da, ampak a bo to na mesec 750€ vred s stroški?
Vidite, grem z glavo skozi zid. Pogodbo o zaposlitvi v prodaji imam do 31.1. Potem bom pa pač doma brezposelna. Ne bom šla po socialno, ki bi jo morala potem vrniti. Pa tudi če ne, država bi že poskrbela, da bi jo morala vrniti. Tako, kot moji kolegici ni treba vračati štipendije, jaz jo pa moram. Ja, boste rekli, nisem doštudirala. Sem, sem. Še pred absolventom sem naredila vse izpite. Čaka me magistrska naloga po 2. bolonjski stopnji. Žalostno je le, da ne bom dobila službe, v Sloveniji pa je milijon in več nepismenih.
Važno, da jim gre matematika, ja. Sovražim to potrošniško družbo.

Torej, nebi delala to, nebi delala ono, nebi sp, imaš pufe, nebi vrnila, nebi šole, trenutna šola je pa zanič, in to si vedela že prej… kriva je pa potrošniška družba?

Ja, povem, kaj ne bi delala, ker to sem že in mi ni ustrezalo in vem, da nočem delat v branži, ki okorišča ljudi in kjer se gre samo za marketing in zaslužek. In grebi, grebi, grebi. A dejansko folk ne pomisli, da ogromno stvari, ki jih kupuje, sploh ne rabi. Tega nočem podpirat. Ja, raje ne bi imela pufov, ker je nefer, da jih eni imamo, eni pa ne, saj smo na istem nivoju. Ampak ok, še malo, pa bom spravila skozi ta puf. S.p. bi, če bi imela nekaj prišparano. Če živiš iz meseca v mesec, pa gre to bolj težko. Ni kriva potrošniška družba za moja dejanja. Pravim samo, da ne podpiram tega. Ne podpiram, da se daje ven nek oglas, neke popuste, s katerimi dobesedno nategujemo folk. In tega folk ne opazi. Pač nočem tega podpirat. Tako je na tem svetu, vse bazira na tem, na potrošništvu. Od supermarketov naprej. Pač, naj dela folk, kar hoče; samo jaz nočem biti del tega.

–Kako le– sem na podobnem kot ti. Manjka le še magisterij do druge bol. stopnje, vendar se služba težko najde. Trenutno zaposlen, vendar zaradi nemogočih odnosov (mobing na potenco 10, folk dobesedno izgoreva, bolniške se samo še kopičijo, da ne omenjam reklamacij) menjam v čim krajšem času. Vendar službe so danes samo ali tiste za poklicne šole in mi z gimnazijo in faksom pojma nimamo o njih (mehankar, varilec, klepar, polagalec ploščic itd.), ali pa so neke variante IT (tukaj naj poudarim kako žal mi je, da nisem šel v to smer, ampak kar je je), potem pa so večinoma trženje, komerciala, prodaja itd. kjer zahtevajo neke ambiciozne, energične ne vem kakšne ljudi, ki morajo imeti v prvih nekaj mesecih zgolj minimalca, potem pa dobijo šele prvič nekaj malega od prodaje. V glavnem vse skupaj žalostno. Iz države pa ne greš, ker si se že nekako privezal na zemljo in je več faktorjev, ki vplivajo na to, da zaenkrat še ostaneš.

Še najbolj razmišljam o prekvalifikaciji na neko državno varianto, ala učitelj prvega razreda, pa se z otroci vsak dan igram, namesto, da bi teral dalje svojo stroko. Garant služba, garant plača, that’s it.

Ne vem –Kako le– naj ti še drugače povem. Žalostno.

Lp.-

Hvala za to mnenje, se čisto strinjam. Ne vem, kaj bom. Vsi me sprašujejo, ali imam končano izobrazbo – magisterij, da se pa tam pa tam odpira. In kaj če se? Ogromno je ljudi, ki se prijavlja. Ja, škoda; jaz sem se tudi želela vpisat na računalništvo, ampak kdo pa obvlada to matematiko in logiko – jaz ne. Škoda, ja; lahko bi delala od doma, imela mir pred ljudmi in dobro služila. Plače so odlične. Zdaj zdaj bom brezposelna in ne bom vzela kateregakoli dela. Naj se grejo solit! To počnem že 2 leti in ne mislim več.

zavod za zaposlovanje vam bo zelo pomagal,so pa se razne agencije za zaposlovanje ki bodo poskrbeli za vas in vse druge ki resno in aktivno iscejo sluzbo v domovini…sluzbe je dost in treba se delat…zasluzek naj bo ta zadnje ki vas zanima,delat se mora ker to ustvarja cloveka,in najbolj je v svoji domovini,kje delodajalci zelo cenijo take pridne delavce

p.s.
in ne pozabite na volitve kjer imate moznost izbire , volite tiste ki ze 30 let volite tiste ki trdo delajo za naso prihodnost,domoljubne politike….