Spoznala sem moškega, s katerim sva se na začetku izjemno ujemala in vse je izgledalo, da bo to tista prava jubezen, ki se bo končala s poroko. Ampak počasi žal spoznavam, da morda vendarle to ni tisto pravo, le bojim se, da sem morda jaz sebična, neprilagodljiva, zakomplicirana….

On želi, da bi živela pod skupno streho s taščo, ki je precej sitna in nenehno dreza z neumestnimi vprašanji, povrh vsega pa tudi zdravstveno ni najbolj dobra. Jaz pa želim, da bi šla na svoje in po najboljših močeh z njegovim bratom in sestro skrbela tudi midva za taščo, ki naj ostane na lastnem domu.

On o mojem predlogu niti ne razpravlja, niti ne pokaže želje, da bi se o tem pogovorila, zato zmeraj bolj dvomim, da mu je res mar zame, če že na začetku ne upošteva mojih želja in niti ne skuša razumeti mojih dilem.

Kaj mi svetujete? Trenutno sem na točki, da bi ga najrajši zapustila, ker vem, da bi zelo trpela pod skupno streho s taščo.

Mariah

Lahko da ste res »sebična, neprilagodljiva, zakomplicirana….«, ampak zakaj bi bilo to narobe. Sebičnost sama po sebi ni slaba, dokler ni obrnjena proti drugim. Če poslušate sebe in poskušate uresničiti tisto, kar si želite – kaj je narobe s tako sebičnostjo?! Sebičnost postane sporna, ko do nečesa zase želite priti na račun drugega. Vaš partner želi, da se skupaj z njim poročite še z njegovo mamo. Zaradi svojih želja pričakuje, da boste zatisnili oči, globoko požrli slino in zanikali svoje občutke, ki dobesedno kričijo v vas, da v to »španovijo« ne smete iti. Kdo je tukaj res sebičen?! Ni to, kar pričakuje vaš partner, sebičnost na račun drugega? Pa to, kar počne in pričakuje njegova mama? Spoštujte to, kar čutite! Partnerja preprosto, odločno in umirjeno postavite pred dejstvo: mama ali jaz. Če se ne bo odločil za vas oziroma za vaju, potem se je odločil za mamo. Kar pomeni, da ima resen problem, da ga mama na nek način še vedno drži in da se iz tega prijema ne more izviti. Dokler se vaš partner tega problema ne zave in ga ne razreši, do takrat se med vama ne more razviti zadovoljujoč intimen odnos. Če bo vztrajal pri skupnem življenju z mamo, je pravo vprašanje, ki si ga morate postaviti, ali želite živeti v tem trikotniku in ste pripravljeni čakati do takrat, da bo vaš partner zmogel ta trikotnik presekati. Vam ta moški in ta zveza res pomeni toliko, da boste zmogli iti čez vse to? Za vas pravi odgovor lahko najdete samo vi. Želim vam, da si prisluhnete in ga najdete.

Mariah, naša osnovna pravica je slišati sebe! Pravilno spoznavaš, saj te intuicija svari pred pogubo, če bi se preselila k tašči. Na vsak način je takšne namige iz notranjosti treba vzeti resno, ker se le tako izognemo grdim posledicam slabe odločitve. Le pogumno naprej v tej smeri, ker od znotraj pridejo vedno prava občutja!

Hvala za zelo dobre in življenjske odgovore. Drugače sem se že odločila, malo tudi z vašo pomočjo, da s taščo ne bom živela. Veza ostaja zaenkrat, potem bo pa čas pokazal, ali se splača vztrajati.

Samo stran o tašče.
In če bi te partner imel res rad, bi te razumel in si tudi on želel
ustvariti lasten dom samo s teboj.

Tako pa dobim občutek, da bi rad samo gospodinjo in negovalko zase in za svojo mamo.

Po daljšem času lahko samo rečem, enkraten odgovor…. S partnerjem sva se vmes razšla, saj sem ugotovila točno to, kar ste napisali, da je sebičen na račun drugega. Ne le glede mame, tudi glede drugih stvari. Čeprav mi je po razhodu hudo, se zavedam, da je ta bolečina še mala cena v primerjavi s problemi, ki bi jih imela v skupnem življenju s takšnim moškim in da se je še vse dobro izšlo.

Tudi sama imam točno takšno težavo. Fant želi urediti dom pri njegovih starših, ker pa vem, da je še vedno zelo vezan na svojo mamo (naredi mu čisto vse, celo njegovo sobo mu pospravlja), zna tudi zaplesti v najino zvezo, sem se odločila točno tako kot ti. Pravzaprav ni variante, da bi se preselila k njim. Sem veliko že o tem premišljevala, a sem vedno prišla do sklepa, da bi bila zelo nesrečna in vedno bi imela eno verigo okoli sebe. Tudi sama bom malo počakala, če pa ne bo šlo, bom ukrepala dalje.

masa4

Jaz sem živela 10 let pri tašči,kar naju je pripeljalo skoraj do ločitve…Končno sva se odselila na svoje in počasi krpava luknje,ki so nastale zaradi skupnega življenja pri njegovih starših…

Srečno!

Hvala.
Upam, in držim pesti da vama bo uspelo. Verjetno se predvsem ti šele sedaj počutiš svobodno?

masa4

Ja,ne znam ti opisat,kako krasen je občutek,ko prideš v svoje stanovanje,na svoje,ko zapreš vrata,brez da bi komu polagal račune,ko se ti nihče ne vtika v življenje.
Je pa vse skupaj pustilo zelo velik pečat na naju in upam,da bova zadeve speljala naprej.
Imam veliko kolegic,ki so v podobni situaciji,vmes jim pa razpada veza.
Upam,da boš vztrajala pri tem,da živita na svojem in ne pri starših.Tudi sama sem tako razmišljala,potem sem pa popustila in trpela 10 let,se prepirala z možem zaradi staršev.Škoda časa,živcev,vsega.

Lp!

Vas občudujem, tiste ki ste vzdržali. Jaz sem živela en mesec pri tašči. Ko sem ugotovila, da rovari proti meni, da pričakuje pokorno kimanje in neprestano ozaveščenost, kako je tam ona gospodar, sem popokala čez noč in odšla v HOTEL,z otročkom; moj mož je imel pa teden dni časa, da se odloči ali jaz ali hiška pri mamici.Potem sva bila dolgo podnajemnika, pa zato še danes nimava hiše – a ni ga bogastva, ki bi odtehtalo samostojnost, toplino doma, ki ga lahko ustvariš v miru in razumevanju. S taščo sva sicer v “normalnih odnosih”, tudi pomagava, sedaj, ko je stara in bolna, a sva Svobodna in odrasla in najini otroci naju taka tudi poznajo. Za vzgojo otroka se mi zdi najhuje, ko mora živeti ob starših, ki jih njihovi starši ne spoštujejo…to se potem lepo prenaša iz roda v rod.

Točno to se dogaja meni.
Z možem sva poročena 10 let in imava 4 otroke, 3 leta živiva v lastni hiši. Zadnji 2 leti “postavljam barikade”, z možem sva se skoraj vsak dan pogovarjala o njegovih starših, prihajali so nenapovedano, vsak vikend.
Kar predstavljajte si, kako smo se v soboto dopoldne ravno odpravljali od doma, pa prideta..”saj sva prišla čisto na kratko…”, edina osebka, ki prihajata k nam in ob 10 uri zjutraj pričakujeta pivo, vino ali pa vsaj en šnops, mislila sem, da pač moram (iz spoštovanja do tašče in tasta) otrokom reči, da bomo šli kasneje na sprehod, potem pa je itak že bil čas za kosilo in počasi se mi je mešalo.
Čakala sem, da bo posredoval mož, sama nisem zbrala poguma.
Da ne govorim o taščinem obnašanju, ko prideta na obisk. Obnaša se kot doma, odpira omarice, hladilnik, gre v dnevno sobo in si natoči pijačo….
Imam vsaj to srečo, da me mož posluša. Vsa ta štrena se je počasi začela razpletati med zadnjo nosečnostjo, še posebno pa sem se dokončno zavedla svoje neumnosti po rojstvu zadnje hčerke, ko sem ob prihodu iz porodnišnice doma zagledala taščo v MOJIH skoraj novih cotkanih rozastih copatih. Potem sem dva meseca spraševala prijateljice, naj mi vendar povedo, kako se njim to zdi, a sem v poporodni depresiji, kaj je z mano narobe, da me moti taščino obnašanje?
Kako naj se sprijaznim s tem, da je vsiljiva, gospodovalna, požrešna, alkoholičarka, nemogočega in prostaškega obnašanja, ko pa je njen prvorojenec izbral mene za ženo in je že zato verjetnost, da sva si podobni precejšnja?
Čez poletje nam je šlo dobro, 3 tedne onadva na morju, 10 dni mi, ko pa smo se srečali, sta kot ponavadi modrovala, kaj in kako bi midva morala (narediti pri hiši, z otrocmi, v službi…).
Potem sem nekega dne napisala celo A4 stran, mož je prebral, uskladila sva se in se pripravljala, da jima bova za mizo povedala, da tako ne gre več. Pa nisva, ker naenkrat ni bilo potrebe.
Do danes. Danes sta ponovno prišla nenapovedano, trije otroci že zunaj, midva z možem pa v oblačenju najmlajše. Rekla sem: o, nenapovedani obiski spet. a ne morte poklicat? tišina. a je tako težko poklicat? ja, je. mi gremo na sprehod, lahko gresta z nami. Zaprla in zaklenila sem vrata (juhuhu!) in šli smo na sprehod.
Na sprehodu sem na srečo držala za roko starejšo hčerko. Ko je tašča s spraševanjem na vsak način hotela dobiti pozornost, sem (mogoče celo prvič) dala prednost hčerki. SPOŠTUJ OTROKA, SPOŠTOVAL IN CENIL BO SAMEGA SEBE!!! sem mantrala.
Delovalo je. Od danes naprej bom vedno dala prednost mojim otrokom oziroma možu. Po vrnitvi s sprehoda sta se vsedla v avto in odpeljala.
Preostanek dneva in večer smo preživeli v miru.Včasih je tudi 10 kilometrov preblizu. Tast in tašča mojega moža ne spoštujeta.

“Če bi nas spoštovali, bi spoštovali našo pravico do zasebnosti in ne bi kar tako prihajali, bi poklicali in preverili Šest nas je, veliko se moramo prilagajati, med tednom smo premalo skupaj (služba, krožki) in bi radi vsaj kak dan v tednu preživeli sami….”
Ja, kam sem že založila tisto A4 stran?
S.O.S.

pozdravljeni. izgleda da imamo vsi podobne probleme. kdo bi vedel zakaj so tašče takšne? imam fanta s katerim se dobro razumeva. podpira me in tudi pravi da bova šla na svoje, ko se poročiva.tašča me sploh ne mara, ni ji mar zame in zdi se mi da je zelo hinavska. do mene je prijazna, toda sinu pa pravi ali je treba k meni hoditi, ko sem bila bolna ji ni bilo prav da je prišel k meni na obisk, saj si bil že včeraj, ali ne more sama k zdravniku…? vedno morava delati, vedno mora on delati, ko sva skupaj.tako da sem obupala nad vsem. problem je ta, da imam slabo vest. zakaj? doma imajo veliko kmetijo in moj fant je tam deček za vse, tudi jaz sem iz kmečke družine in mi ni bilo nikoli problem pomagati.gre za to, da mi je hudo, ko pomislim, da jih bova morda pustila same in bodo morali sami delati in se boriti. ne vem, če bi potem sploh še sprejeli sina. vem, da je najbolje to, da greva stran, toda slaba vest mi ne bi dala miru. upam, da imate kakšen nasvet zame? da o tastu ne govorim. sploh ne govori z menoj. samo par besed enkrat na teden.

Mamin sinček, tipičen. Izraz je malce neroden, ker opisuje samo naš odnos z materjo, ne pa tudi z očetom in (morebitnim) ostalim sorodstvom, hkrati pa tudi opisuje samo moške, žensk pa ne. Imel sem sodelavko, ki jo je mati izsilila za vsako stvar, ki ji ni bila po godu. Kar pa se tiče tvojega “moškega”, bo tako, kot je, tudi ostalo, če se ne bo on temu odločno uprl. Ko se bo to uredilo(če se bo), bosta pa videla, ali sta za skupaj ali ne. Takšni težavni starši, ki nenehno nekaj izsiljujejo in sebično priklepajo odraslega otroka nase s tem, da ga delajo čimbolj odvisnega od sebe(in vsi drugi mehanizmi priklepanja otrok nase), pogosto otroke kontrolirajo še takrat, ko ti prekinejo vse stike z njimi, včasih še iz groba. To lahko prečitaš v prispevku Izidorja Gašperlina “Čustveni odhod od doma-prekiniti odnos s starši ali ne?”, kjer so stvari zelo jasno napisane in razčlenjene. Temu se reče “patološki vedenjski vzorci”, ki jih žrtve t.i. strupenih staršev pogosto nosimo v nov odnos.

Tašča je (zaenkrat) hinavsko prijazna do tebe, ker še nisi rodila. Ko boš rodila, bo tudi ona postala izrazito bolj neprijetna, kot je tast že zdaj. O tem(naše ženske ste dobre samo za to, da rodite) in spreminjanju snahe v služkinjo sem že večkrat pisal. Uporabnica Mala piška je v temi “Lepo bi prosila za pomoč” malce nižje lepo napisala: “Od tvojega telesa potrebujejo samo dvoje: Delovne roke in maternico.” In ima prav. Ostalo njih ne zanima.

In se nekaj v premislek vsem v tej dilemi. Pomislite na bodoce otroke, ce se odlocite ziveti pri starsih od moza. In ce ze sedaj cutite napetost v odnosih z njimi, ne menite da se bo to projeciralo v otrocih?

Jaz izhajam iz druzine, kjer se je moja mati preselila k starsem svojega moza (mojega oceta). Nato sva prisla jaz in moja sestra. Moja mama je veliko pretrpela, celo zivljenje, prav zaradi tasce in tasta… in z njo tudi midva, otroka. Stari oce je umrl 10 let nazaj, stara mama sele pred kratkim. Prvic po njeni smrti imamo odnose kot druzina, ne da bi se cutila napetost, nesproscenost v ozracju, med odnosi. Stare mame nikoli nisem marala in dolgo nisem vedela zakaj imam te obutke… Kot otroka me je begalo, zakaj je ne prebavljam, se je izogibam, ne morem biti niti malo v njeni druzbi iod. Kasneje sem se sele zavedla, da sem bila le projekcija potepanih custev moje mame.

Cetudi se ne govori in stvari navzven funkcionirajo – – pa recimo zensko to dusi, verjemite mi, otroci to se najbolj cutijo. Zenske poslusajte svoj instinkt, ta vas ne vara in ne varajte same sebe. Pride za vami, in bog ne daj, da te stvari cutijo tudi vasi bodoci otroci.

Vsakemu otroku je najbrž težko sprejet dejstvo da ga starš enostavno
ne šteka, ne spoštuje, ne razume. Verjetno je vsakemu otroku težko postaviti
mejo staršu/staršem, ki so tolikoooo dobrega naredili za nas(ali so res?)
Verjetno je vsakemu otroku težko pravilno in dovolj odločno “upreti” se svojemu
staršu. Kaj to pomeni pravilno? To pomeni da iskreno, nenapadalno in namanipulativno, jasno in
dovolj glasno in razločno povemo, kako se počutimo ob določenih njihovih dejanjih(npr nenapovedanih obiskih) in jim povemo, kaj si želimo(da se napovejo) in kaj potrebujemo(dopoldan za SVOJO družino) in kaj absolutno ne bomo več dopuščali v svoji hiši(npr pitje alkohola navsezgodaj).Na tem forumu je bilo že večkrat napisano da je najtežje PRENEST reakcijo od staršev(ponavadi užaljenost) ampak povem vam: tisti ki smo od staršev dosti hudega
doživeli, tudi tako reakcijo zmoremo. Starši, ki nas spoštujejo(še sploh nas) bodo razumeli ali vsaj poskušali spoštovat(KONČNO) naše potrebe. Poskusite in srečno.

hvala za odgovor, čeprav sem se morala kar malo zamisliti, če to drži. nisem še pomislila na to,da bi bil mamin sinček. včasih ne izgleda tako. zdaj sva prišlatako daleč ko sem mu rekla da nočem k njemu iti živeti je rekel da se se bova vseeno morala vrniti k njemu, četudi greva stran za kratek čas. zakaj. spet razlog ki me ubija kmetija in vse imetje, kdo bo potem skrbel za vse to.? jaz pa bi rada samo pobegnila stran in nikoli živela z njegovimi starši. tako slabo se počutim v njihovi bližini. lep pozdrav upam in želim da bo enkrat vsega konec.