Navezanost na starše

Spoštovani!
Sin bo kmalu dopolnil 13 mesecev in gre naslednji teden v vrtec. Ker se tudi mož precej ukvarja z njim, je do zdaj izgledalo, kot da je vsaj približno enako navezan na oba (mogoče malo bolj name). Zadnja dva tedna pa opažam spremembo, in sicer izgleda, kot da je bolj navezan na moža. Pred štirinajstimi dnevi sem se (po porodniškem dopustu) vrnila nazaj v službo. Prvi teden je bil s sinom mož, drugi teden pa smo sina zaupali v varstvo babici. Ko je bil z njim mož, je izgledalo, kot da me sploh ne pogreša. Samo en dan je baje po kosilu (ki ga ni hotel pojesti) hodil po stanovanju, s prstom kazal proti vratom in govoril »mam«. Ko sem odhajala v službo, mi je vedno veselo pomahal, ko sem se vrnila domov, pa nič posebnega – malo se je nasmehnil (ali pa tudi ne), potem pa, kot da mu je vseeno, da sem se vrnila. Zdaj, ko je v varstvu pri babici (pri nas doma), se do mene (mojih odhodov v službo in prihodov nazaj domov) obnaša enako, do moža pa je drugačen – ko odhaja v službo, mu veselo pomaha, ko se vrne domov, pa se ga zelo razveseli.
Kaj menite o vsem tem?

Draga “ninja35”!

Joj, imam pa res slabo vest, saj ti nisem mogla odpisati prej, ker sem bila zelo dolgo brez računalnika zaradi več razlogov (pokvarjen disk, nedelujoč internet, začetek šole za 3 otroke, ki jih imam itd.). Upam, da nisem čisto prepozna že…

Ko sem prebrala tvoje sporočilo, sem se spomnila na svoje 3 odhode v službo spet po letu porodniške, pa uvajanja v vrtec in reakcij otrok, ko sem jih pustila v vrtcu, pa ko sem prišla ponje. Že tako vem, kako je človeška psiha zapletena, v teh situacijah sem pa to še bolj doumela.

Vendno sem bila tako vesela otrok, ko sem prišla ponje v vrtec, oni so pa 1 za drugim po navadi najprej začeli jokati, da sem samo gledala in se počutila krivo. Zakaj pa zdaj to, kaj pa to pomeni, sem naredila kaj narobe? Pa so mi potem rekli, da je otrok cel dan brez tebe in se zadržuje in ne more biti 100% tak, kot je v resnici, ko pa zagleda mamico, mu vse za nazaj naprej pride, če se malo nerodno izrazim. OK, in sem tako stoično prenašala te reakcije 10 let, ko sem ponje v vrtec hodila…

Zakaj ti to pišem? Ker ti bom s to svojo izkušnjo lažje odgovorila na to, kar te zanima. Tvoj “lupčk” je najbrž nate varno navezan in ve, da greš in ve, da prideš in ti zaupa in se mu okoli tega ni treba veliko sekirati. Glede moža je pa možno, da je v tej fazi, ko ga bolj fascinira moška figura in si ga zdaj tudi bolj zase vzame, ker prej je imel tebe 1 leto, zdaj ima pa še njega malo in si ga bolj prilasti.

Na tvojem mestu bi vse to, kar se zdaj dogaja, samo opazovala in vzela tako, kot je, bi pa poskusila pri sebi zelo dobro zaznati, kako se počutim, katera čustva me prevevajo, kakšni spomini se dvigujejo na površje itd. Celotno situacijo bi izkoristila za svoje lastno ozaveščanje na vse možne načine. Vedi, da je vse prav tako, kot je. Čeprav bi ti najbrž kakšen strokovnjak s tega področja lahko še kakšno bolj strokovno podlago dal. Zato morda še poguglaj na kakšnem forumu na to temo…

Upam, da sem ti vsaj malo pomagala!

Srečno!

Maja