Celestinska prerokba

Pozdravljeni,
berem knjigo Celestinska prerokba. Zanima me, če morda veste ali je ta knjiga pisana po resničnih dogodkih ?

Hvala in LP
TK2

Ker Celestinske prerokbe ni pisal Dan Brown, ampak je zapis, ki je nastal na podlagi ustnega izročila, je prepuščeno vam samim, da se odločite, koliko je pisana po resničnih dogodkih. Upam, da mi podobnega vprašanja ne boste postavili za Sveto pismo……

Pozdravljeni,
kakšno pa je vaše mnenje glede resničnosti Celestinske prerokbe ? Za Sveto pismo zaenkrat ne bom spraševala 🙂

LP
TK2

Izredna prijaznost, vsaj kar se tiče Svetega pisma…. Celestinska prerokba izhaja iz Majevskega obdobja, cca. 600 let pred našim štetjem in vsebuje 10 spoznanj, ki so bila ustno prenašana in potem, nekoč, zapisana, kot sporočilo preroka. Lahko smo prepričani, da Celestinska prerokba ni SF roman. Koliko pa verjamemo v njena spoznanja, pa je odvisno od nas samih in tudi stopnje razvoja naše zavesti. Osebno mislim, da je Celestinska prerokba dokaj avtentičen zapis ustnega izročila. Vse ostalo pa je del moje filozofije in verjetja ( ne mešati z verovanjem ). Jaz namreč že dolgo več ne dvomim……

Nobena biblija ali Celestinska prerokba ne pomaga, če ne razumeš omenjenih filozofij in če nisi na dovolj visoki duhovni stopnji zavesti, kot pravi Igor. Brati in misliti, da vse vemo, kar piše je velika zmota. Da razuemo pomen Celestinske prerokbe in da smo dovzetni za dogodke in doživetja, ki jih slednja navaja in opisuje, moramo biti duhovno zelo dvignjeni. Naša duša mora sijati, da smolaho sploh dovzetni za energije, ki se nas dotaknejo oziroma se dotaknejo naše duše. Se pravi, moramo premagati svoj um, da sploh lahko uvidimo, da obstaja tudi svetloba da tema lahko izgine. Kdor pa je izbral temo in življenje, ki temelji na telesu in umu, takih je 90% ljudi in še več, ne bo nikoli spoznal resnice in bo obsojen na večno trpljenje, katero pa se lahko konča šele takrat, ko se prebudi duh iz dolgega spanca. Žal pa so takšni, ki jemljejo (tukajšnje) življenje kot boj za preživetje, bijejo vsakodnevno bitko za “lasten obstoj” in iščejo načine, da bi našli nek “raj za užitkarstvo, ugodje in ostalo zadovoljstvo, ki lahko zadovolji samo telo, ne pa duše, obsojeni na takojšen propad. Kdor se ne bo rešil iz lastnega zapora in kdor ne bo premagal samega sebe, oziroma svojega uma in bo ostal vse do konca njegov ujetnik, bo večno priklenjen na ta svet, iz katerega se ne bo rešil za nobeno ceno in ne bo nikoli okusil sadove sreče in veselja, ki lahko trajajo večno, ampak se bo zaradi lastnega pohlepa (po minljivosti), beri po materialnem bogastvu, ki je iluzionarno in minljivo, kakor je minljivo naše telo, medtem, ko je naša duša večna, znova in znova utelešal in trpel, tako bo duša znova in znova trpela in trpela v različnih telesih, ko pa bi lahko bila osvobojena slednjih in bi večno uživala. Še enkrat povdarjam, treba se je osvoboditi pohlepa in drugih materialnih ugodnostim ter raznim materialnim navezanostim, kajti za slednjimi tiči negativna sila, ki ima v oblasti ta svet in bolj ko boste hrepeneli po vsem tem, večji davek boste plačevali in hkrat boste imelii vedno večje dolgove, ki jih boste morali poravnati tej sili. Na tak način ona skrbi za nas in nas zadržuje tukaj, z neprestanimi dolgovi, ki jih dela um, nedolžnaa duša, pa mora vse to odplačevati. Tako je to, ko živimo v svetu karme, kjer je treba vsako dejanje poravnati, ne glede na to ali je pozitivno ali negativno. Očitno so bili Maji, z Celestinsko prerokbo zelo duhovno napredni,a ne toliko, da bi vedeli, da z njimi kontrolira negativna sila, ki deluje na nivoju uma in jim nastavlja kosti za glodanje, v katere se lahko zelo hitro ujameš in si tako otežiš pobeg od slednje in hkrati vrnitve nazaj k Bogu, kateri nima nobenih zahtev od nas, nič od nas ne pričakuje in nič mu ni potrebno dati, medtem ko pa negativna sila vse to zahteva in nas hkrati zasužnuje in povzroča neprestano trplenje, katerega pa v Božjem kraljestvu ni, kajti tam je vse na razpolago in to zastonj, tukaj pa je treba vse karmično odplačati tej sili, po vrhu vsega pa še bolj ko se podrejamo navideznim užitkom, bolj bomo podvrženi trplenju, tako da je to še en dodaten nasvet, zakaj ne izbrati življenja po načinu gonje za denarjem in lastne samooskrbe.

Hvala Solvo, za tale zapis. Kar nekaj stvari je takih, ki jih vsebuje tudi moje “verjetje”, nekaj pa je le preveč grozečih in grozljivih. Kot bi poslušal kakšnega pridigarja in začetka prejšnjega stoletja nekje na Divjem Zapadu, mi zveni.

Dejstvo je, da “negativne sile” sile ni. Prasila, Energija, Najvišji, Bog ali kakor koli pač imenuješ Najvišjo silo, je čista Svetloba in Ljubezen. Zlo si pridelamo sami v svojih mislih. Torej bi lahko dejali, da je naš um ( um = ego ) kreator zla, ali negativne energije. Energija namreš sledi misli. Anita v zadnji številki Jane lepo opisuje ta proces. Vprašanje je, od kod misel prihaja? Iz uma ali iz srca? Zaradi izprijenosti uma seveda misel, ki prijaha iz njega potuje navzdol, v spodnje nivoje zavesti, z njo pa energija, medtem ko misli iz srca potujejo navzgor in z njimi tudi energija in zavest.

Preveč dramatičen se mi zdi tisti del o kaznivanju. Različni ljudje pač zavzemajo različno stališče do svoje KARME. Le-to je lahko popolnoma pasivno – zgodilo se bo pač, kar se mora; lahko je aktivno, ki opozarja na karmične dolgove, lahko pa tudi skušamo preseči svojo karmo in olajšati Duši prepogoste ponovne inkarnacije.

Seveda pa je vse odvisno od uma, kaj počnemo z njim. Pet področij izprijenosti uma ( KAM, KROD, LOB, MOH in AHANKAR), ki nas skušajo prepričati, da je pomen našega življenja v uživanju, grabljenju materialnega, da živimo zato, da jemo in ne jemo zato, da živimo, v razvadah in zasvojenostih in še mnogočem, preprečuje dvigovanje naše zavesti. Pravo ravnanje za vspostavitem ravnotežja med umom in Duhom je obvladovanje misli, obvladovanje dejanj, strpnost, ravnodušna vedrina, usmerjenost k cilju in zaupanje. S temi dejanji lahko popolnoma obvladamo um, vspostavimo ravnovesje in najdemo pot k sebi, k svojemu Sebstvu, k Višjemu Jazu, Nadzavesti, torej k Prasili, ki je v nas ( pa tudi v vsakem martinčku in v vsaki travici ). Že zavedanje enosti z vsem lahko pomeni velik napredek, preskok v načinu razmišljanja in s tem usmeritev k spremembam in sprejemanju – sebe, ljudi in svojega okolja.

Pozdrav,

malo prebiram forum o meditaciji, pa sem zasledila tudi to.

Nikar tako negativno, no 🙂

Po mojih izkušnjah (iz meditacij) moramo v karmičnem procesu preživeti marsikaj. Seveda je jasno, da je bolje, da nismo materialistični, da imamo neko integriteto, da se zavedamo, da je veliko stvari, ki jih živimo, čisto butastih in kontraproduktivnih, da se rešimo strahov, itd. Ampak dejstvo je, da ni vse tako enostavno, ko si tu in da bomo kdaj tudi kaj ‘zafurali’. Zato pa smo tu, da se učimo in napredujemo.

Glede obstoja nasprotnega pola čisti zavesti (ali kakorkoli že to imenujete) ne vem. So tudi stvari, ki niso tako zelo lepe in čiste, ja. Ampak nekoč, nekdaj, po zelo napornem delu na sebi, sem dobila uvid, za katerega sem še zdaj hvaležna, in se nanj rada spomnim, čeprav zadnje čase delujem čisto preveč intelektualno in si ne vzamem časa zares zase. To pa je, da naj bom hvaležna za vse, kar imam, za roke in noge, sposobnost dihanja in občutenja vsega lepega na tem svetu, skratka, za življenje. Druga stvar, ki sem jo uvidela, pa je, da sem na poti – k tistemu pravemu. Nisem še tam, ampak na poti pa sem le. Oboje po mojem velja za nas vse. Če bi se tega zavedali in bolj aktivno vzeli življenje v svoje roke, bi bilo po mojem kar kul 😀
Pa lep pozdrav vsem.

Ne bi se mogel bolj strinjati. Pot do “spoznanja” pač ni posuta s cvetnimi listi. Rad jo primerjam s hojo na Triglav. Kar strmo je, zahteva kar nekaj priprav, pravega vodnika, pravo opremo…. Pa veliko “šodra” in skal, pletenic in klinov je tudi na poti. Vse to je treba premagati na naši poti “na vrh”.

Kako pa vzamemo to pot, je pa spet vprašanje zase. Lahko se obnašamo, kot tisti maratonci, ki so potrebovali dober teden za obisk vseh vrhov v SPT ( Slovenska planinska transverzala ), in skačemo z vrha na vrh, pobiramo žige in nadaljjemo pot. Lahko pa tudi uživamo na svoji poti. Na tej polici lep razgled, na oni kozoroge, ki se pasejo, na tretji senvič iz svojega nahrbtnika, požirek isotonične pijače, planiko, ki gleda iz skal….. Ker na vrhu samem morda niti ni tako zanimivo – predvsem je “gužva”, pa čisto lahko je megla in se nikamor ne vidi. Imamo nekaj minut časa, da se slikamo pri stolpu, za nami pa že vrsta…. Pa vendar, užitek v poti, nadgrajen z zavestjo, da smo dosegli vrh, je neskončen…..

Berem razmišljanja in filozofska prepričanja posameznikov tega (sicer zglednega) foruma in se ne morem znebiti občutka, da so nekatere tukaj, pa tudi pri ostalih temah, zapisane “resnice” prave, druge pa napačne. Vsaka resnica (pa tudi spoznanje) je prava, saj predstavlja realnost posameznika, ki jo je kot tako ustvaril v določenem trenutku in se lahko spreminja (oziroma jo spreminja vsak sam) glede na njegovo trenutno duhovno razumevanje. Izmenjava različnih mnenj (saj to je menda cilj) je eno, cinično posmehovanje “neukim” posameznikom, ki imajo drugačno resnico in zato tudi drugačno realnost, pa nekaj povsem drugega. Toliko o svojih opažanjih.

Sicer pa je moje skromno mnenje, da snovni svet posameznika, ki ga obdaja, predstavljajo njegove lastne omejitve na eni strani (90-95 %) in njegova sposobnost/nesposobnost dojemanja duhovnega sveta (v preostalih odstotkih) na drugi strani. V snovnem svetu nam je v največje breme zavedanje (pravo, popačeno ali nepravo) svoje omejenosti – tako fizične kot psihične. V duhovnem svetu tega ni. V mislih (tudi v sanjah) lahko potujemo kamor želimo in kakor želimo, smo v enem hipu na enem, v drugem pa že na drugem koncu sveta. Nam to lahko kdo prepreči? Nihče. Temu sama pravim svoboda in svobodna volja, ki nam je bila dana in obljubljena. Sama sem od tega še daleč, a v večnosti bo uspelo tudi meni. V snovnem svetu svobodne (kakorkoli je omejena ni več svobodna) volje ni – lahko si to le domišljamo ali pa snovnost presežemo. Kaj smo torej v svojem bistvu – duhovna ali snovna bitja, podvržena fizikalnim in drugim omejitvam? Smo za določen čas”ujeta” entiteta v snovnem telesu, zato smo, razen izjemnih posameznikov, v času ujetosti, tako zelo “prizemljeni”, da nam uspejo le majhni koraki (pa še to v smislu tri naprej in dva nazaj) povzdigovanja svojega duha na višjo raven. Nekaterim uspe, večini ne – ali bolje – še ne.

Vse za svoj obstoj potrebuje svoje nasprotje. Svet je binaren oz. dualen – belo-črno, zgoraj -spodaj, levo-desno, dobro-slabo, dan-noč (tudi človek sam je takšen – dober in slab) ….skratka, da lahko vem, kaj je dobro, moram poznati slabo in obratno. In g. Igor, ko govorite, da negativne sile ni – da le-ta ne obstaja – potem v resnici zanikate tudi to najvišje dobro, čemur pravimo Bog (ali ga kako drugače imenujemo) – sam kot najvišja pravečna svetloba in ljubezen, je govoril o “hudiču”, padlemu dobremu angelu (na delu je bila zavist), kar pa se je moralo zgoditi, da se je najvišja ljubezen pokazala v vsej svoji veličini. Brez pomoči “padlega” angela božja (ali kakšna druga) veličina ne bi bila tako velika kot je.
Pa saj ni pomembno, kdo proizvaja slabo energijo. Dejstvo je, da ta obstaja v boljšem ali slabšem sorazmerju z dobro. Kadar je slabe preveč, pride do vojn, pobojev, …. ,ki ljudi spet zbližajo in jih pripeljejo k dobremu z obljubo, da se to nikdar več ne bo zgodilo – a se vedno znova zgodi. Lahko neskončno ljubim in se razdajam, zanikam zlo, a zgolj zavist (največkrat ta, eni jo poimenujejo negativna energija, drugi črna magija ali kako drugače – poimenovanje pa ni pomembno) nekaterih posameznikov, ki v danem trenutku niso sposobni ljubezni, me lahko uničijo in zlomijo (zanimiva tudi Platonova prispodoba o votlini) tako na fizični kot na duhovni ravni (še Kristusa je zavist ljudi pribila na križ) – v kolikor nisem visoko duhovno razvit posameznik – teh pa je, kot rečeno, v zemeljskem svetu izredno malo, pa še ti se ne sprehajajo naokrog in si nabirajo izkušenj v povprečnem življenju povprečnega individuma. Druga možnost je, da to trpljenje vzamem kot dobro (kar tudi je – saj je nepopolnemu zemeljskemu človeku za njegovo duhovno rast potrebno), a to še ne pomeni, da se pretvarjam, da me je “zadela” pozitivna energija. Slabo potrebujemo, da lahko dobro povzdignemo višje. Naravni zakoni delujejo, če vanje verjamemo ali ne. Ne zanikam, da smo sami odgovorni, da v svoje življenje pritegnemo dobro ali slabo. A če smo tako “zelo dobri” in nam življenje gladko teće, bi morali pritegniti vedno več dobrega in se slabe stvari v tako pozitivnem zanosu ne bi smele dogajati. Pa se. Kajti prelepo življenje pusti duha mirno spati. In ker ga ne zbudimo sami, ga zbudi “zlo”(v nas samih ali npr. v zavisti drugih). Saj ne bo dopustilo dobremu, da prevzame popolni nadzor nad človekom. Zato tudi je človek samo človek. Dober in slab. Šele ko slabo sprejme, svoje dobro oplemeniti in ga povzidgne na višjo raven. Dobro nas “ujčka” slabo nas uči. In ker smo na tem svetu zato, da se učimo, trpljenju nihče ne uide.

Sprejemam, da nekateri zanikajo slabo, oziroma so prepričani, da le-to ne obstaja, obstajajo tudi taki, ki zanikajo dobro. Slepi človek lahko zanika obstoj sonca, saj ga nikoli ni videl. Lahko ga zanika tudi tisti, ki je leta in leta zaprt v temnici….a soncu je prav vseeno. Sveti in se ne meni za nikogar – ne za tiste, ki ga zanikajo, ne za tiste, ki v njem uživajo.

In resnica ni ena sama, resnic je toliko kolikor je ljudi. In to je moja resnica.

Najprej naj povem, da celo polemiziram rad v nekaterih primerih, pa vendar rad vidim, s kom. Takale polemike z nekom, ki se skriva izza anonimnega sporočila, je jalova. Pa vendar….

V mnogočem imaš prav, astoria, v mnogočem pa so tvoja tolmačenja malce za lase privlečena. Zlo izhaja izključno iz nas samih in naš um=ego je tisti , ki ustvarja zlo. Tako preprosto tudi ni s tolmačenjem, zakaj nastajajo vojne kot tudi ne s Sokratovimi podobami iz jame, kot to dojemaš ti. Citirati, tolmačiti, razlagati Najvišjega pa si ne upam. Ali je bil Kristus križan zaradi nevoščljivosti in zavisti, tudi tega tolmačenja ne sprejemam.

In slepi veš, Sonca resda mogoče ne vidi, ga pa čuti z drugimi čutili, ki si jih prezrl, kot še marsikaj v svojih razlagah,ki pa so, kot rečeno, na posameznih mestih čisto sprejemljive, drugje pa preveč poenostavljene. Gremo naprej, iščimo pot k SVOBODI!