ZDRAVLJENJE NA DALJAVO 1 EUR/TERAPIJA

Pozdravljeni

Mene pa zanima, če ima kdo izkušnje z zdravljenjem na daljavo http://www.svetistvarnik.org ?

Hvala za odgovor in lep dan še naprej.

Precej naivna zadeva za naivne ljudi. Hvala Bogu, da imamo “placebo efekt”!

Res je težko verjet, da je to sploh mogoče. Recite kar hočete, meni pomaga. Izkušnja je najboljša učiteljica. Kapo dol.

Ko sem prebral internetno stran, sem mislil, da gre za nateg. Potem sem pa čisto po naklučju spoznal Tomaža. Za mizo mi je povedal nekaj zgodbic iz mojega življenja in tudi trenutno konkretne težave, ki me pestijo. Skratka presenečen nad njegovimi sposobnostmi. Zadeva funkcionira.

Nikoli nisem izključeval možnosti, da ima nekdo odprto tretje oko. Na poti dvigovanja zavesti, se to zgodi in odpre se možnost pogleda v druge dimenzije. Pa vendar, nekdo, ki doseže to stopnjo duhovnosti, tega ne prodaja na trgu, zlasti pa ne preko spletne strani.

Tudi jaz sem si vzela nekaj časa in si ogledala omenjeno spletno stran. Z vami Igor se ne morem strinjati. Je zelo lepo napisano v pdf. formatu, da si lahko celotno zadevo vsak sprinta in v tem primeru ni potrebno nič plačati. Če povem po pravici, sem dobila občutek, da nekdo res želi pomagati ljudem. Da je zadeva cenovno zelo ugodna je samo plus in da je na internetu je pa za današnje časa čisto samoumevno. Velika večina zdravilcev je starejših in za internet ni še nikoli slišala. Kaj pa delajo zdravilci, bioenergetiki,… Prodajajo svoje duhovno znanje in to z dobro urno postavko. Ena ura se ponavadi giblje med 40 in 60 EUR. To je moje mnenje. Upam , da boste tole spustili skozi.

Pozdravljeni,

bom še sama pridala svoje mnenje. To, da stvari delujejo na daljavo, je popolnoma običajna stvar pri zdravljenju. Za naš razum je seveda nedoumljivo, ampak če pomislimo malo drugače, koliko stvari se dogaja, ki jih ne vidimo, pa delujejo? Recimo že to, da se ob nekom slabo počutimo, brez da nam karkoli reče, nas prime ali podobno, je neke vrste stik “na daljavo”.
Glede na to, da smo vsi med sabo povezani in smo navidezno ločeni le v materialnem svetu, pa menim da ni dokaz, da kjer ni stika, ni zdravljenja. Me že dolgo več ne prepriča.

Kar se pa tiče plačevanja storitev duhovnosti, so stvari različne. Nekateri vidijo v tem dober zaslužek, kar je škoda (sicer se pa itak vse poplača, tako da jih ne morem obtoževat), drugi pa zares delajo OK storitve in so predani svojemu delu in namenu.
Prav je, da se računa, ker računa se storitev, ne energija. Dokler potrebujemo denar za nakup kruha, naj bo menjava še naprej denarna. Mislim tudi, da ljudje niti ne bi delali toliko na sebi, če bi jih bilo vse postreženo zastonj, taki pač smo. Ko je pa nekaj plačljivo, se bolj angažiramo.

Srečno

Se strinjam. popolnoma. Važen je namen. In koncem koncev je denar tudi energija, ki mora krožiti. Med sabo si kar naprej izmenjujemo energijo – dobor in slabo. Dobro z nasmehom in lepo mislijo, slabo z grdim pogledom in sovražno mislijo. Ko bi vsi skušali misliti le dobro in si podarjati eden drugemu dobre misli, nasmehe, dobre želje, blagoslove in molitve, bi ta svet kaj hitro spremenili. KO BI VSI……..

…. žal pa tudi na tem, našem duhovnem področju delujejo tržne zakonitosti. Kdor zna svojo “duhovnost” bolje prodajati, jo prodaja bolje, kdor je bioljši, se prodaja boljše. Žal pa tudi, če trg ne kaže potrebe po tvojih storitvah in produktih, ustvariš umetno potrebo po njih. Enostavno ljudi prepričaš, kot to uspeva vsak dan trgovcem, ki nas prepričajo, da potrebujemo stvari, ki jih res sploh ne potrebujemo. Samo poglejte v svoj voziček, ko zapuščate ne supermarket. Odpravili sta se po liter mleka, pol kg kruha in steklenico olja, ven pa pridete s polnim vozičkom stvari, od katerih jih polovico ne potrebujete in jih nikoli ne boste potrebovali – filozofija supermarketa. Z duhovnostjo žal ni nič drugače.

Slovenci smo eden najbolj naivnih narodov, ki radi nasedamo na prvo žogo. Samo spomnim se norosti okoli piramidnih iger, kjer smo hoteli po bližnjici do sreče. Pa propadlih bank, kamor smo trumoma vlagali svoje, trdo prigarane, prihranke, ker so nam nudili visoke obresti ( ne glede na to, kje so te banke in hranilnice bile – doma ali v tujini ). Nekoč sem se sprehajal s psom v Tivoliju in zašel pred Halo Tivoli, ko so v njej imeli zborovanje zastopniki Alwaysa. Tisoče Slovencev iz vseh koncev naše domovine, ki so nasedli obljubam o obogatitvi…. Še in še bi lahko našteval te masovne histerije, ki so obljubljale bližnjoco do “sreče”.

Na duhovnem področju naj samo spomnim na tisti kitajsko zdravilko, ki je imela za mesece vnaprej razprodano dvorano kina Šiška in bila na koncu izgnana iz države in celo obsojena zaradi smrti sladkornega bolnika, ki mu je prepovedala uživati insulinske preparate. Zelo rada se je vračala v Slovenijo, ker je le-ta odličen trg za take stvari. Na koncu je našla svoj modus vivendi v divjini Nove Zelandije, kjer je zgradila naselje samostojni bungalovov, kamor na njene “duhovne vaje” pripeljejo ljudi s helikopterjem ( drug dostop ni mogoč ). Njeni gostje so uspešni in bogati poslovneži, ki si lahko privoščijo ceno 10 – 15.000 USD za dnevno oskrbo. Koncem koncev se mi zdi absolutno pretirano plačevati 25 EUR na dan za golo ležišče in 2 pesti riža na dan v ašramu v Strilkyju na Češkem, čeprav sem bil tudi sam večkrat gost tam. In kakšne ljudi srečaš v tem ašramu najpogosteje? Slovence seveda. Ne nazadnje naj omenim zelo draga romanja v Indijo, v Putaparti k Swamiju Sai Babi, pa če hočete tudi v ( še vedno celo od RKC nepriznano ) Međugorje. Obsojamo romanje islamistov v Meko vsako leto, sami pa množično potujemo v Rim, Lurd, pešačimo po Španiji itd. Iščemo bližnjice !?

Iščemo nekaj, kar je že v nas, ne da bi se tega zavedali. Gradimo cerkve in hrame, svetišča, templje ter sledimo nekim posrednikom v njih, ki nas bodo pripeljali do Najvišjega. Ne zavedamo pa se, da smo vsi Božji otroci, da je Najvišji v vsakem od nas, celo v vsakem martinčku in v vsaki travici….. Pot do njega ne bomo našli niti s popotovanjem v daljnjo Indijo za nekaj tisočakov, niti z internet nasvetom za 1 EUR. Prava pot je pot do sebe in do tja ni bližnjice. Je naporna, zahteva veliko dela in discipline, zlasti pa zaupanja in vere. Dvom nas oddalji od našega cilja, nezaupanje nas izsterli daleč nazaj.

Spomnimo se večkrat molitve Matere Tereze, s svojimi mislimi pa na daljavo pošiljajmo dobre misli, pozitivno energijo. Vzbujajmo mir v svojem okolju in krotimo svojo slo po tem, da koga prizadanemo, naplahtamo, si želimo njegova sreče in ne kopičimo stvari, ki jih nikoli ne bomo potrebovali. Gradimo in uporabljajmo svojo notranjo moč in se ne zanašajmo na kratkotrajne učinke zunanje moši, ki je minljiva. Pustimo se podučiti o iskanju svoje potik sebi in pravih učiteljev in gurujev in se prepustimo svoji intuiciji ( srcu ) in ne svojemu egu, ki venomer išče bližnjice, se poslužuje zunanje moči in išče materialne zadovoljitve. Sreča zagotovo pride, ko se ji prepustimo in to ne jutri. Morda bomo za to pot potrebovali 5, 10 let, morda pride šele v naslednjem življenju v katerega bomo vstopili iz nivoja, ki ga bomo dosegli v tem življenju… A vedno bomo točno tam, kjer moramo biti in zaupanje, vera v Vseurejujočo silo nam bo vedno na dosegu roke in nas vodila na naši poti.

Prisluhnimo tudi sporočilom, ki jid dobivamo vsak dan, ne da bi se zavedali, ker jim ne znamo prisluhniti. In priznavam, da sporočila prihajajo tudi po internetu… Ne neposredno on Navišje sile, ampak preko medijev, ki so sposobni zaznave. Na nas je le, da dosežemo raven VIVEKE, stanja, v katerem ločimo med sporočila našega ega in sporočili naše Duše!

“Prava pot je pot do sebe in do tja ni bližnjice. Je naporna, zahteva veliko dela in discipline, zlasti pa zaupanja in vere.”

Se popolnoma strinjam, Igor, in mislim, da ima vsak pravico po svoji presoji izbirati kakšna bo njegova pot do sebe. Nekdo se mogoče najde med romanjem v Međugorje, kdo drug med romanjem v Indijo, med meditacijo, ali pa med razišljanjem o sebi, na poti v supermarket… Malo karikiram, vendar samo z namenom, da poudarim dejstvo, da smo si med seboj različni in da ni univerzalne, poti do sebe, ki bi jo lahko zapisali in potrdili kot “pravo”. Za vsakega posameznika je “prava” pot tista, po kateri stopa.

Vsakega posameznika definira okolje v katerem živi, zato je nekomu bližje romanje v Međigurje, drugemu pa je bližje meditacija. Nekdo čuti, da mora v ašram na Češko in s tem ni nič narobe… bili ste tam… zakaj se vam zdi tako nesprejemljivo, da je tam toliko Slovencev? Eden izmed njih ste tudi vi, kajne?

Mislim, da je dejstvo, da se toliko Slovencev (čeprav ne vem, zakaj moramo govoriti o narodnosti… raje bi rekla ljudi) odloča za iskanje sebe, zelo pohvalno in smo lahko veseli, da se toliko ljudi zaveda, da je v življenju pomembno nekaj več, kot samo materialno… Pot po kateri bomo prišli do sebe pa je povsem irelevantna… Pomembno se mi zdi predvsem to, da se najdemo, da najdemo tisto, kar smo iskali, da postajamo vedno bolj zadovoljni v svoji koži, da postajamo srečni. In pomembno je, da na tej poti uživamo. Ne glede na to, kaj si drugi o njej mislijo in ne glede na to, katero pot promovirajo drugi .

Pomembno je, kaj čutimo v sebi, v srcu. Pomembno je, da smo srečni…

Popolnoma se strinjam s SiSi, če…..

Mnogo je poti, ki vodijo navzgor. Človek s pretanjeno intuicijo vedno izbere pravo. Človek z manj pretanjeno intuicijo s svojo intuicijo najde učitelja, ki ga popelje po pravi poti. Človek brez intuicije ( treba je namreč znati sprisluhniti sporočilom ) pa kaj hitro postane žrtev že omenjenih “marketinških” akcij. Vendar razočaranje pride šele kasneje, ko ugotovi, da je sicer prišel na neki vrh, saj je vendar hodil ves čas navzgor, pa vendar ta vrh še zdaleč ni najvišji vrh ali tisti vrh, ki ga je želel. Tudi mislim, da ni nič narobe z romanjem v Međugorje, saj je Hercegovina lepa, še lepše je v ašramu, kjer človek srča svojega učitelja in toliko ljudi, s katerimi deli isto misel. Pravim samo, da je cena monopolna in zato zelo visoka.

Nadalje moje izkušnje kažejo, da prav Slovenci ( med drugim jih najdemo, kot relativno največjo etnično skupino med varčevalci vseh propadlih hranilnic v Avstriji na meji s Slovenijo ) tako zelo hrepenijo po bližnjici do sreče, ker je to pač neka naša etnična značilnost in verjetno posledica egalitarnega sistema, ki je vladal pol stoletja. Tudi knjigotržci se hvalijo, kako hitro jim poidejo amariške uspešnice, kot “Kako pridobiš prijatelje”, “Kako uspet” itd., ki so tipična pogrošna literatura in sreča, ki jo v njih opisujejo “uspešni” ameriški avtorji nima nič opraviti s srečo, o kateri govorimo tu.

Sicer pa sem še enkrat prebral svoj zapis in je res dolg. Če ne prebereš celega, pride kaj hitro do nesporazuma……

Prebrala sem cel zapis in ni prišlo do nesporazuma… 🙂

Seveda se strinjam, da je cena pogostokrat zelo visoka, najbrž res previsoka in tega nikakor ne zagovarjam. Želela sem le poudariti, da smo si ljudje različni in kot ste že sami zapisali, sreča pride, ko se ji prepustimo… Mogoče to ne bo pri vseh danes ali v tem življenju, zato mislim, da je dobro že to, da razmišljamo o tem, kako bi se lahko približali temu stanju. Mogoče pa nam romanje v Međugorje pomaga, da naredimo en korak proti sreči… Mogoče nam knjiga, ki je sicer res “ameriška uspešnica” in nima veliko opraviti s pravo srečo, pomaga, da pridemo mali korak bliže k temu, kar je že v nas… Mogoče pa nam ta ista knjiga pokaže pot do učitelja, ki nas bo vodil po pravi poti… 🙂 Kdo ve…

Pravite: “Iščemo nekaj, kar je že v nas, ne da bi se tega zavedali.”

Seveda, iščemo… Nismo še vsi našli tega, kar je v nas. Marsikdo se ne zaveda, da je to, kar išče, v njemu samemu in zato išče zunaj, v templjih, svetiščih,… Vendar iščemo. Vsak po svoje in v svojem ritmu…
Izhajamo iz različnih okolij, različnih religij, različnih pogledov na svet, različnih družin, načinov življenja in komuniciranja z drugimi bitji, zato se mi zdi popolnoma razumljivo, da ne moremo vsi stopati po isti poti do sreče… vsaka je drugačna od druge.

Mislim, da na neki točki, ko je pripravljen na to, vsak najde svojo pot ali svojega učitelja, ki ga usmeri na pravo pot in mu pokaže poti do odgovorov, ki so vedno bili v njemu… danes, jutri, čez 5 let ali pa v naslednjem življenju…

Zato sem vesela, da imamo takšne forume, na katerih lahko najdemo odgovore na vprašanja, ki se nam porajajo…

Mogoče prav na forumu srečamo svojega učitelja… Na internetu, na daljavo, za 0€… 🙂

SiSi, super ste in povsem se strinjam z vami. Kar pa se tiče različnosti – mar ni prav to najmikavnejša stvar ?

Seveda… če bi bili vsi enaki bi nam bilo vsem zelo, zelo dolgčas 🙂

Super se mi zdi, da lahko odkrivamo druge ljudi (in hkrati tudi sebe), znova in znova in spet… In nikoli ne pridemo do zaključka, da drugega (ali sebe) zares poznamo. Ker je vedno še nekaj, kaj nas lahko preseneti, in drugega zagledamo v (povsem) drugi luči…
znova in znova in spet… 😉

… vedno do zadnje vrstice, kajne ( Kajetan Kovič )……

Pozdravljeni.

Jaz lahko povem svojo izkušnjo z zdravljenjem na daljavo s pomočjo svetega stvarnika. Z eno besedo ČUDOVITO. Najbolj sem vesela, da se pri sinu Andražu več ne pojavljajo epileptični napadi. Jaz pa tudi nimam več težav z želodcem. Ko pošiljajo energijo je ponavadi pri meni prisoten občutek lupljenja, tako kot da bi se lupila čebula. Hvaležna sem jim iz vsega srca.

Če s svetim stvarnikom res misliš Svetega Stvarnika, potem verjamem, da je zdravljenje uspešno.

Nisem prebrala v celoti vseh odstavkov in komentarjev, vendar dovolj, da sem prepoznala vsebino in nit pogovora.

Lahko iz lastne izkušnje rečem to.
Kolikor daš, toliko dobiš. najbolj preprost in naraven zakon energije oziroma pretoka energije.
Če ne boš nič dal-a, ti bo nekje drugje odvzeto ali boš drugje dal-a ,a niti vedel-a ne boš, da je vse povezano.
Naj se sliši še tako banalno in neresnično, a vendar NIČESAR NA TEM SVETU NE DOBIŠ ZASTONJ ALI SAMO ZA 1 EURO.
daš svojo vero, svojo ljubezen , svoje zaupanje. In to daš tretji osebi, a to je neprecenljiva vrednost.

Zdravljenje na daljavo?
En najboljših načinov zdravljenja na daljavo je drevo, ki ga občudujemo na obzorju.Daleč je, mogoče obsijan s svetlobo sončevega zahoda.
Daleč je in ne dotikamo se ga a v nas drevo prebudi in odpre srce za ljubezen in ljubezen je zdravilo nas vseh. Saj to je vse kar je.
A ko s tem istim občutkom lahko stopimo v kakršno koli situacijo v življenju in v tem občutku tudi ostanemo, takrat smo resnično zdravi.
V resnici je življenje tako preprosto.
kamor usmerimo pozornost, to živimo. A zakaj jo usmerjamo kakor pač jo?
Smo bitja zavesti, Bog je v nas, med nami in Bogom ni nikogar. Na koncu si zdravje damo sami s svojo vero.
Ko je Jezus zdravil bolne ali ni vedno rekel: Zgodi se po tvoji veri

In jaz?
Vsekakor zagovornica samozdravljenja in vse bolj spoznavam (na grob način in zelo drago- prevečkrat prejemala brezplačno ali poceni pomoč in premalo cenila tisto resnično) , da resnična prava zdravljenja pridejo v iskrenih globokih odnosih, z osebnim stikom, kjer smo vsi vsakemu enaki
Res je , da so poti različe, ene so ravne, druge gredo čez puščave tretje naredijo sto in en zavoj tik pred ciljem (meni je bila tista čez puščavo najbolj blizu:( pa tudi zavoje sem si omislila) a nekaj zagotovo vem, nikdar več ne dam samo 1 evra za zdravljenje.
Vsak, ki pomaga, resnično pomaga, se zaveda svoje vrednosti in se zaveda, kako pomembno je, da svojih moči ne izrablja v svojo korist.”dobrega imena” Deluje v imenu življenja, ki je tudi on-a sama.
Kar se internetnih ponudb tiče: zelo, zelo malo resnične pomoči. Človek, ki ve kako svet stoji ve, da ne potrebuje reklame v obliki mamljivih ponudb s še bolj mamljivim imenom.. Tisti, ki ga išče, ga bo našel preko dušne povezave.

Ariana

……..

Pod to se podpišem.

Saj se tudi jaz strinjam in tudi podpišem, pa vendar……..

…… zanimanje za duhovnost, za dvigovanje zavesti, za ezoteriko in s tem za pot k sebi se je sicer re obdržalo v ustname izročilu, takšen razmah, kot pa ga ima danes, pa je doživelo tudi s pomočjo razvoja informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Čudna so pota Gospodova…..