Pretirano občutenje
Spoštovani g. Triller,
niti ne vem, kako dati temi naslov, kaj natančno vas želim povprašati, kakšno pomoč, zato bom le napisala. Preveč izpostavljati se ne želim, ker … saj boste razumeli iz napisanega.
Odkar se zavedam sebe, od otroka dalje mi je težko. Tako nekje v notranjosti, v duši, ne vem. Ne najdem se nikjer, ne v svetu, ne v sebi. En tak nenehno prisoten vseobsegajoč občutek muke, trpljenja, kot da nekaj, vse ni prav. Ne znam razložit. Sem rasla, se šolal, živela “normalno” življenje, s tem občutkom v sebi. Bila so nihanja, 15 let pa je vseeno trajalo neko čudno depresivno stanje, priznam, z dnevno mislijo oditi od tu. Razloga ne znam navesti, objektivnega tako ni, saj niso kakšni dogodki sprožali tega, vse je in izhaja le iz mene same, torej subjektivno doživljanje muke življenja tu na zemlji. Okoli 27 leta je ta “depresija” po totalnem zlomu, po mojem dosegu dna, nekako sama prešla, odšla. Naj omenim, da se zdravstvene oskrbe nisem posluževala, torej nisem bila zdravljena ali kaj podobnega. Toliko sem vedno našla moči, da sem celo dokončala študij, si našla zaposlitev.
Kasneje sem se tudi poročila, rodila otroke, ločila … potem pa sem v enem trenutku ozavestila nekakšna občutenja, zaznavanja. Od nekdaj sem imela nek tak občutek za ljudi, v smislu, da sem jih čutila, občutila, vedela kaj čutijo, skoraj mislijo. A zadnjih nekaj let se je to spotenciralo do take mere, da me je začelo omejevati pri kvaliteti lastnega življenja. Ne najdem pravih besed, pač čutim ljudi, njihova čustva, bolečino, celo fizične bolezni. Predvsem ljudi, s katerimi vzpostavim stik, s katerimi sem povezana. Najbolj seveda starši, sorodniki, otroci, ljubljena oseba. Čutim njihove strahove, ponoči nočne more ali težke sanje (otroci), bolezenska stanja (še preden je npr. diagnosticirana bolezen, jaz to občutim na organu v telesu, kot npr. slabost v želodcu tik preden otrok bruha, bolečine v ušesu, ste da jaz sem bp, otrok ima vnetje srednjega ušesa, zatekanje gležnja, ko se očetu poslabša stanje putike, močni glavoboli, kadar ima mam napad migrene (jaz tega takrat ne vem) ipd. Seveda so občutki, čustva tudi lepa, a jih je malo. Te zaznavam praviloma le s strani osebe, ki jo ljubim. In če potem dodam še druge ljudi, ki jih le srečam, ali sodelavce ali nadrejene ali … zlomila se bom. Predvsem zato, ker je žal v teh zaznavah tudi ogromno negativnih čustev in občutenj, ki jih goji ena skupina ljudi do mene, ki enostavno ne zmore te čustvene zrelosti, da pusti stvar za sabo, da jih predela, tako pa so že prav bolestno fiksirani name. Z njimi stika nimam, so ostanek preteklosti in preko otrok povezava s sedanjostjo. Povzročajo mi tako močno fizično bolečino, da včasih niti na nogah ne morem stati. Ubranit, zaščitit ali kaj se ne znam. Pogosto začutim en tak moča val nekakšne energije, ne znam opisat, ki mi prodira v telo predvsem skozi nos in ušesa, začne se močan pritisk v področju med očmi in kot nekkašen prises zadaj na vratu. Takrat se spremeni celo moja pojava in se v sekundi vizualno postaram za 40 let. V obraz postanem siva, upadla, stara, izčrpana. To stanje lahko traja par ur, je pa trajalo tudi že teden dni. To kar sem vam napisala, sem samo napisala kot lastno doživljanje. Več ne znam, več ne vem. Tudi izrazoslovje je, kakršno je.
Saj ne vem, zakaj sem vam pisala. Morda zato, ker je za mano eden teh težkih tednov. Ko sem zopet mislila, da bom kar klonila pod vso to težo, za katero sem ugotovila da je pravzaprav teža drugih.
Soštovana!
Odgovoril bi vam po zasebnem sporočilu, pa imate blokiran elektronski naslov, torej bo treba kar tukaj.
Po vsem opisanem vaše trpljenje izhaja iz globokega depresivnega stanja, ki je trajalo dlje časa in ni bilo zdravljeno. Kasneje ste prešli v t.im. fazo ” bipolarne motnje “, ki še vedno ni bila zdravljena. Opisovanje suicidalnih misli, prekomernega čutenja in zlasti občutka paranoje ( da vas ljudje ne marajo ), pa že označuje prehod v fazo resnejše oblike bolezni, ki jo je potrebno takoj pričeti zdraviti, dokler je to še mogoče. Seveda se mi lahko oglasite na moj mail [email protected], priporočam pa vam nemuden obisk psihiatra. Niste mi napisali, od kod ste, kar je razumljivo, vendar vam ne morem svetovati, kam se obrnite po pomoč, če ne vem, od kod ste. Sodobna psihiatrija razpolaga danes s kar nekaj odličnimi strokovnjaki in odličnimi terapijami.
V kolikor mi boste pisali, se za to odločite čim preje.
Spoštovani g. Triller,
hvala za vašo skrb in vaš odgovor.
Verjemite, da sem pred dvema letoma, ko se je vse skupaj “začelo” poiskala pomoč, nasvet, diagnostiko pri psihiatru, saj je bila takrat prvo moje vprašanje sami sebi, ali sem nora, kaj je narobe z mano. Opravila tudi EEg in druge preiskave. Vse je bilo bp. Zato sem se tudi obrnila na vas. Suicidnih misli, g. Triller že vsaj 12-15 let več ni, glede paranoje pa ste zaključek naredili sami, kar razumem, glede na moj zelo posplošen zapis. To, da menim, da me ljudje ne marajo zelo ne drži, ker sem, začuda med ljudmi zelo priljubljena, ne mara me (besedna zveza, ki je nikoli ne uporabljam, sicer) le moj bivši mož in njegova primarna družina, ki najinega razhoda ne more in ne more sprejeti in tudi aktivno v okolici tako deluje. Pa pustimo to. Želela sem nekaj drugega, pa sem očitno pristala na lastni samodiagnozi izpred dveh let.
Hvala še enkrat in uspešno moderiranje foruma.
koliko še … uf, me je pretreslo tvoje pisanje, morebiti še toliko bolj, ker sem sama podobno doživljala in … iskala pomoč tudi na tem forumu
… in ko sem spraševala koliko lahko pomagam drugim (ki sem jih čutila tako kot praviš ti) – sem jim nudila tisto kar so rabili še preden so sami vedeli za to … no, takrat mi je g. igor odgovoril, da nikakor ne smem nuditi pomoč – preden druga oseba prosi za to … poišči (če te seveda zanima) pod temo “kdaj pomagati”
… moja zgodba je bila podobna tvoji … ti pa rečem, da sem (tako kot ti) iskala poti in … jih še iščem.
Seveda sem sprva morala se močno vase poglobit in razdelat odnose, ki so me potiskali čez črto – ko sem imela občutek, da bi bilo najbolje, če me ne bi bilo (pa imam tudi 3 otroke)- in sem ugotovila:
– da sem s tem, ko sem ljudi čutila, jim nudila (sprva nezavedno, kdaj tudi zavedno) rešitve – s tem sem ljudi vezala nase, saj so pri meni dobili “instant” rešitve in oni tako lažje živeli
– sama zase pa sem izgubila čas, energijo zase – v bistvu sem ugotovila, da sem “vzgojena” za druge – da moje norme niso dovoljevale aktivnosti ki bodo zadovoljevale MENE – to je … egoizem …
in ko sem ugotovila, da tako ne morem več, da mi ni živeti in sem začutila, da imam 3 poti na voljo – da se mi popolnoma utrga, samomor ali … da prerežem vse te spone ki me vlečejo dol.
Odločila sem se za 3. možnost.
Nič ni šlo hitro. Kolikor se spomnim – trajalo je kaki 2 leti, da sem hodila kot zombi naokrog in … tuhtala … kaj mi je … se odmikala … in brala … v napisani besedi sem našla rešitve. Ker dokler nisem prebrala situacij podobnih moji – nisem vedla kaj je to npr. osebnostni prostor, meje osebnostnega prostora … valovanje energije … in še in še
Skratka v tem tuhtanju sem počasi momljala “ne” – tistim, ki so me “pili” – počasi momljala, počasi a vztrajno – dokler ni počilo – počilo je tako, da so ti ljudje dojeli, da od mene ne dobijo več toliko kot včasih – obsodbe so padale – obsojala sem najbolj jaz sebe – in se še … samo ni več tako močnega učinka – zdaj imam že glavo nad gladino 😉
Skratka: in sem med drugim tudi prebrala, da je vsak posameznik odgovoren zase – za svojo dobrobit (tudi duha!) – kar pomeni, da sem odgovorna za svoje počutje/zdravje, oni drugi (ki pa je kazal name z prstom: zaradi tebe se počutim slabo) pa je odgovoren zase
… a ljudje najraje prelagajo odgovornost na druge … to je lažje.
Ugotovila sem, da so mi bile te težave poslane zato, da se iz njih naučim. Naučila sem se:
– veselim se vsakega dneva in poskušam videt lepe stvari (na njih se koncentriram – npr. ko mi je težko se zabuljim v … travo, drevo … poslušam ptiča in … občudujem vsemogočnost narave)
– da imam svoj osebnostni prostor – le tega sproti pregledujem, čistim – občasno delim z drugimi a vem, da tu sem jaz – jaz – tu sem … neskončno rada in nikoli mi ni dolčas
– da imamo ljudje odnose različne “kvalitete” in da je v naši naravi, da želimo, da se drugi z nami strinjajo – torej probamo manipulirati, da bo tako – iz tega sledi: da probam gledat debate ki se mi dogajajo dnevno skozi preiskujoča očala, ki mi pomagajo da poleg besed ki jih slišim, lovim še energijo, ki je tekla oz. ni tekla med udeleženci pogovora
– da sem za to da sem prišla do prelomne točke – kriva sama – ker … če jaz nisem nudila – drugi ni mogel vzeti … in …ko sem prebrala, da so taki odnosi najbolj pogosti v najožjem krogu ljudi (družinskem) – hja … ti, ki so nam blizu najbolj vejo, katero tipko je treba pritisnit, da ne bomo znali reči NE.
Išči poti … če jo boš iskala boš tudi rešitev našla …
preberi kaj o “energetskih vampirjih” …
Želim ti, da boš našla čas in moč zase – priložnost se je pokazala – izkoristi jo!! Srečno
Hvala Teja za tvoj prispevek. Vendar dopisovalka z imenom “koliko še” ne sprejema nasvetov in se brani diagnoze, ki ji ne ustreza. Zaradi dediščine svete preprostosti se nam je tako težko podati k psihiatru, da raje izberemo pot samouničenja (ki ni nujno hitro, včasih traja tudi leta in leta). Pa vendar vsak človek potrebuje nekoga, da si “olajša dušo” – pa naj bo to duhovnik, duhovni učitelj ali psihiater. Čeprav 80% Slovencev trpi zadepresivnimi motnjami, jih v ambulantah psihiatrične pomoči išče le 8%. nekateri zaupajo svoj problem svojemu izbranemu zdravniku, ki pa nima prakse in ne prepoznava tanke črte, kdaj depresija preide v bipolarno motnjo in kdaj se pojavijo simptomi shizopatogene osebnosti. Dlje od tu večina Slovencev ne pride, ker se bojijo “kaj bodo ljudje rekli – saj vendar nisem nora!” zato smo na vrhu Evropske lestvice po številu suicidov (poleg tranzicijskih težav in spremenjenega sistema vrednot).
Vse, kar lahko storim, je le, da rečem “škoda”! Saj ni nujno potrebno, da nosimo v torbici antidepresive in anksiolitike. Najmodernejše metode zdravljenja obstajajo tudi pri nas. Obstaja že kar nekaj zelo dobrih soecialistov za kognitivno terapijo itd. Najhuje je priznati sebi, da si depresiven in da potrebuješ pomoč. In še veliko huje je to moškim, kot ženskam, čeprav ta motnja ne izbira med spoloma.
ŠKODA!
Forum je zaprt za komentiranje.