pozitivne misli

Pozdravljeni,
zadnje čase veliko berem razno duhovno literaturo in povsod piše, da je so za dobro počutje in zdravje pozitivne misli zelo pomembne. Zato zdaj bolj opazujem svoje misli in te so kar pogosto negativne (jeza, strah, nezadovoljstvo …). Poizkušam jih preusmerjati v pozitivne, pa ne gre in ne gre. Kaj mi svetujete ? Navajena sem razmišljati o težavah ter njihovem reševanju. Ko želim prehenati z negativnim razmišljanjem ugotovim, da ne vem, o čem naj razmišljam.

Pogosto se mi zdi, da tičim na mestu in ne morem naprej … Občutki sreče so redki, včasih je bil to moj vsakodnevni občutek (zadnje leto imam težave z enim od otrok). Zaradi tega sem bila tudi pri zdravilcu in zdaj je malo bolje. Drugače sem zdrava, samo zadnje leto mi občasno primanjkuje energije.

Upam, da se vam moje vprašanje ne zdi preveč nenavadno …

Lep dan,
TK

Poznam vaše stanje in se veliko ukvarjam prav s tem problemom – negativna usmerjenost misli in kako obrniti tok misli. Morda si preberete moj prispevek k prejšnji temi – ZDRAVLJENJE NA DALJAVO ZA 1 EUR – in se potem povežete z mano preko maila – [email protected] – , da skupaj skušava ugotoviti izvor stanja, ki vas venomer sili v negativne misli – običajno je to neka travma, ki vam preprečuje razmišljati pozitivno.

Pozdravljeni,

ravno v tem času pišem prispevek na to tematiko, zato bom pokomentirala še iz svojega stališča.

Res je, da je pomembno, da se počutimo vredu in da razmišljamo tako imenovano “pozitivno”. Mislim pa da je danes problem, ker na vsakem koraku piše o tem kako moramo razmišljati pozitivno, tako da imamo že slabo vest, ko ne razmišljamo pozitivno. Skratka SILIMO se v stanje, ki nam ni lastno, ker nas ovirajo naši vzorci in prepričanja.

Če začnemo s pozitivnimi afirmacijami je učinek po večini jalov, če je naše prepričanje takšno, da temu ne verjamemo. Če si predstavljamo nekoristen vedenjski vzorec kot kepo energije, ki jo začnemo obmetavati s pozitivno afirmacijo, se moramo hitro pripraviti na proti napad. Naša energija se ne želi spreminjati, spremembe niso dobrodošle.

Tako menim, da tudi to, če se silimo s pozitivnim razmišljanjem, ni rešitev, je le druga stran kovanca. Kar moramo doseči je nenavezanost na vsakoršno koli stanje. Pozitivno in negativno so le oznake, ki smo jim dali mi sami in kako smo se jih naučili dojemati. To je le dogovor, ki ga vsi vestno ohranjamo pri življenju.
Moj nasvet bi bil, da se zviša raven zavedanja oz. frekvenca teles za začetek z meditacijo ali pa s kakšno terapijo. Tako se začnejo omejujoči vzorci lupiti, da v nas lahko zasije diamant.

Če vas zanima kaj več, pa na mojem blogu.

No, mislim, da ni nič hudega, če imamo malo slabe vesti, ker ne razmipljamo pozitivno. Z negativnim tazmišljanjem namreč ne škodimo le sebi. Morda drugim škodimo še bolj, kot sebi. Slabe misli in slabe energije, ki jih širimo ali fokusiramo na neko določeno osebo, se kopičijo. Ne seštevajo se, temveč se širijo s hitrostjo misli ( torej ne 1+1=2 ampak misel (M) na potenco n ). Če nam slaba vest pomaga odgnati vsaj eno slabo misel dnevno, bo mogoče jutri sijalo sonce…..

Je pa seveda še nekaj, kar se mi zdi še bolj pomembno. Gre za zaupanje, za tisto staro molitev matere Tereze: ” Zaupaj, da si v vsakem trenutku točno tam, kjer moraš biti in to zaupanje (vera) ti bo prineslo olajanje” ali tako nekako. Ne gre za vero v našem klasičnem pomenu, ki je z vlogo cerkve v družbi dobila celo negativen prizvok. Gre za najpreprostejše zaupanje v Najvišjo silo, v Vseurejujočo silo, ki je ustvarila ta Svet in ki skrbi, da se vse vrti po točno določenih krožnicah – skrbi torej, da ne pride do “Sindroma Zvezdice zaspanke”, kot ga rad sam imenujem svojim učencem. Zaupanje, ki smo ga v svojem hitenju za materialnimi dobrinami izgubuli. Zaupanje, ki smo ga izgubili s spremembo klasičnih vrednot v neke kvazi vrednote pod vplivom ameriških filmov in vzorcev, ki so ves čas bili usmerjeni v zviševanje potrošnje in prenosa težišča sreče iz duhovnega na materialno.

Se sploh še kdo spomne pojma BREZPOGOJNA LJUBEZEN, ki ni vezana na zagotavljanje socialne varnosti in ekonomske stabilnosti? Kakor mi kriza finančnih inštitucij ( ali kriza, povzročena s strani finančnih inštitucij ) ni všeč, se je veselim. Morda nas bo le spet malo približala klasičnim vrednotam in zlasti spodbudila naše zaupanje – v Dobro,

Igor HCL, se strinjam z vami 🙂
Najbrž me niste najbolje razumeli oz. se nisem najbolje izrazila. Ne trdim, da je razmišljati negativno dobro za nas. Prav tako se strinjam, da negativne misli zelo škodujejo, kot ste rekli ne le sebi, vsem. Ko je naboj teh neg. misli premočan lahko kaj hitro pride do manifestacije na katerem koli nivoju.

Kar sem želela povdariti pa je naslednje, če eno slabo misel takoj zatremo s pozitivno, ne verjamem da naredimo kaj dosti…potrebno je globje razumevanje, zakaj sploh prihaja do slabih misli in ni OK, da si rečemo “evo, spet sem ga polomil“…s tem le hranimo volka. Namesto da bi se poslušali in ozaveščali, tlačimo. S tem se spet zaciklamo in dajemo energijo slabim mislim.
Pomembno je da smo do sebe nežni in ljubeči ter sočutni. Tako širimo naše razumevanje in si odpustimo, če smo naredili/pomislili karkoli slabega. Odpustimo si, to je najpomembneje. To, da imamo slabo vest, menim, da ne koristi. Mogoče le v tem smislu, da se zavemo, da delamo narobe, če se pa samoobtožujemo, to pa ni več zdrava slaba vest.
Razumevanje je, ko razumemo, da se obnašamo in delujemo tako kot najbolje znamo v tem trenutku. Ne pomeni, da se ne moremo potruditi in rasti v prihodnje. Pomeni, da je vsak poseben in se vsak razvija po svojem lastnem ritmu. Kaj je dorbo zame, mogoče za nekoga ni.

Toliko o mojem razmišljanju…o moji resnici. Sem pa vesela ko berem različne poglede na svet, kot pravim, vsak ima svojega, sama pridajam mojega zgolj zato, če bi komurkoli koristil. Mislim, da nas vsak lahko česa nauči, vsak nam lahko prinese kakšno sporočilo.

Lep zasnežen pozdrav vsem 🙂

Vsekakor je dobro spoznati več pogledov, vendar sem v svojem dosti manj permisiven, kot ti v svojem. Nečesa namereč nisva omenila. Negativna misel, smo rekli, ne škodi le nam, temveč tudi ljudem okoli nas, na katere se, z negativno mislijo, prenaša slaba energija ( ali vakuumska, kar bi pomenio nekaj, kar preprečuje tok vitalne energije in ustvarja blokade ). S tem pa seveda vplivamo tudi na svojo karmo. S karmičnega stališča torej tudi ni dobra permisivnost pri obravnavi lastnih slabih misli. Prav zato je naša naloga neprestano “skeniranje” naših misli in kakor zaznamo slabo misel, ( ki je produkt ega seveda ), jo moramo zamenjati z dobro. Ego je namreč zelo hitro pokvarljiva zadeva, ki išče svojo pot prav skozi te j”nežne” permisivnosti, v katerih nam daje opravičila. Če ta opravičila preimenujemo, recimo v odpustke, pa smo že blizu neke religije, ki je to permisivnost zlorabila. Strogost do sebe je strogost do ega. In le strogostjo do ega lahko prinese pozitivne učinke ter nas približa stanju, v katerem dosežemo mir s samim seboj – stanje, v katerem spregovori tudi Duh…. Kdo namreč odloča o tem, katero misel si lahko “oprostimo” in katero ne, kje jemeja še dovoljenega, če jo postavljamo sami oz. dovolimosvojemu egu, da jo postavlja?? In kdo upravlja z našim egom???

Pa da ne bi kdo razumel tegale pogovora med BePremo in mano, kot vsiljevanje nekega stališča! Opažam, da se le dopolnjujeva…..

Hmm … bom še malo pridala svojemu dosedanjemu razmišljanju, pa si ustvarite svoje mnenje …

Nisem govorila o strogosti. Bom pojasnila na primeru…

Kadar nisem pod vplivom čustvenega vzorca skrbim, da so moje misli OK, jih nadziram, usmerjam, skratka ravnam v skladu s svojimi najvišjimi načeli…v praksi, se razume.

Ko padem v vzorec, naredim stvari, katere kasneje (povdarek) lahko obžalujem. Tu nastopita dve možnosti:
prva: se obtožujem kako sem lahko tako ravnala in samo krepim slabo energijo, ji dajem moč z mojim obtoževanjem, ker se pripenjam nanjo, skratka hranim vzorec
druga: si vzamem na znanje in delam na tem, da bom sedaj ali naslednjič v enaki situaciji ravnala drugače. delovanje v pretekli situaciji si pa oprostim, kajti zamera, mi koristi? najbrž ne?

kako delam na tem…tako da krepim vez z mojo dušo, da me reka misli vedno manj ovira, da se nanjo ne pripenjam.

Po mojem mnenju to nima veze s strogostjo in o tem sem govorila, da si oprostimo kar je bilo, ne kar je, kaj razmišljamo/delamo sedaj. Delujemo lahko LE SEDAJ, zakaj bi vlagali energijo v nekaj česar ni več ali v nekaj kar še pride.

No, meni omenjeno deluje in me dela mirno in zadovoljno … pomembno je da vsak pač najde kar mu ustreza.
Menim, da večino ljudi še vedno v različnih deležih vodi ego. Tiste, ki jih ne, jih kaj malo skrbi, v kaj verjame drugi …saj menim da kdor druge prepričuje sam sebi ne verjame. Ampak to je najbrž že druga tema.

Pozdrav 🙂

@tk2: upam, da boste prišli do stika z notranjo modrostjo v meri, da bo zasenčila vaše neg. občutke in stanja…srečno.

Razen tistega o prepričevanju se povsem strinjam z vsem, dokler je preteklost vspodbuda za boljšo sedanjost. Morda pa od tu nadaljujemo z novo temo – karma….

Glede prepričevanja pa ni namen tega foruma, da bi koga prepričeval, moj pa tudi ne. Kot vi, skušam tudi jaz razlagati tokove svojih misli – včasih bolj in včasih manj uspešno. In tega ne počnem iz notranje potrebe….

Pozdravljeni….

Draga TK2 . Tudi jaz se ukvarjam z mislimi, ki me tu in tam napadejo v stilu – sem naredila slabo, pa narobe itd. Meni pomaga to, da se trudim biti pozorna na te misli in jih poskušam samo preokvorit – torej nadomestit z neko pozitivno mislijo.- pa trudim se s čim bolj pogosto meditacijo. Meni pomaga -večinoma, pa me še vedno včasih malo zanese – včasih bolj, včasih manj Zdi se mi , da je zelo, zelo malo takih, ki so sposobni konstantno vsak trenutek občutit v brezpogojno ljubezen do vsega kar je …. Morda velja ohranti v zavesti, da narediš pač tisto, kar v danem trenutku zmoreš. in to enostavno sprejmeš – da takopač je – ta trenutek, V življenju su so vzponi in padci -in tako gre nekaj časa Ok, potem pa spet zapademo v stare vzorce. Dobra novica pa je – to ti zagotavljam iz lastnih izkušenj- da so obdobja negativizma, samoočitanja,….. vedno redkejša in vedno krajša – če le delaš na sebi …..Ohrani v zavesti, da se trudiš, da včasih padeš – pa vendar je ednio zares važno – da se vsakič pobereš in greš naprej. Vsakokrat malo močnejša in bližje sebi. ne obupuj in nadaljuj. Srečno,-

Draga shakti,

lep prispevek si napisala. Vendar se v nem vidi, da si tudi ti na začetku poti, saj bolj bodriš sebe, kot pa odgovarjaš TK2, ki ima povsem druge probleme. Takoj, ko zapišeš, kako se “trudiš” s čim bolj pogosto meditacijo, dokazuješ, da je ta proces “umirjanja” v tebi nekaj prisiljenega. Meditacija pa je nekaj povsem spontanega in neprisiljenega. Z meditacijo se nič ne trudimo.

Spodbuda TK”, da naj dela na sebi, je vsekakot zelo pozitivna. Na žalost pa jo oddaljuje od vabila, da si poišče učitelja, nekoga, ki jo bo spravil iz začaranega kroga negativnih misli – to pa naj bi ne bil beg, ampak spontano prevzemanje pozitivnih misli. Le redko to zmoremo sami, sajobstaja izvor negativnih misli, ki ga je potrenmo najti in odpraviti, da se lahko podamo na pot iskanja samega sebe.

Oglasi se nam šekaj!

Tako je.
Naše misli in občutki….vse to se v nas dogaja samodejno. Predvsem v otroštvu so nas starši in okolje naučili, kako se odzivamo na določene situacije. V odrasli dobi tako le podoživljamo vse to, kar je v nas. Ob podobni situaciji se le sproži podoben miselni in s tem tudi čustveni odziv.
Vse to deluje podzavestno, sami pa smo le opazovalci.

Podobno je pri vožnji avta…Najprej se učimo določenih reakcij ob določenih situacijah, čez čas pa vsa vožnja postane le neka rutina, saj jo opravljamo podzavestno.

Če nam “vožnja” skozi življenje povzroča težave in podoživljamo preveč negativnih občutkov, je seveda nesmiselno se slepiti, da je vse dobro.
S tem le prikrivamo resnično sebstvo…Na zunaj le igramo neko prijazno osebo….Globoko v sebi pa trpimo.

Zato se je treba zazreti globoko vase in se vprašati, zakaj čutim to, kar čutim….Šele z razumevanjem lahko spremenimo sebe.

To, da človek vsepovsod vidi le slabo, je ponavadi odraz tega, ker od staršev nismo dobili vzpodbude ali pa smo bili le kritizirani in niso bili z nami nikoli zadovoljni.
Zato se v nas pojavi prepričanje, da ni nič vredno…da sami nismo ničesar vredni in tako znova in znova le podoživljamo tisto, kar smo.
Enostavno zato, ker drugače ne znamo in ker je to naša realnost.

Robi.

Kje vse boš še iskal opravičila . Vsak človek je otok zase, samostojna osebnost, ki se sicer, v svojem udobju, lahko prepusti pridobljenim vzorcem in se mmnogo čemu. S trdim delom, disciplino in vstrajnostjo, pa se človek zlahka iztrga vsem tem pridobljenim oblikam ali vzorcem obnašanja in razmišljanja, se bolj približa svojemu Sebstvu, ustvarin notranji dialog s samim sabo in uravnoteži odnos med svojim umom in Duhom. Tega ne govorim na pamet, ampak iz lastnih izkušenj in iz izkušenj številnih svojih učencev, ki so v tem uspeli. Ne bom rekel, da je lahko pobegniti iz udobnega objema svojega ega, ki ga zadovoljujejo kratkoročni interesi, je pa vsekakor mogoče. Pozitivne misli niso samo osnova za zdravo življenje. So osnova za zdrav odnos med ljudmi, za zaupanje v dobro, pravićno in resnično, za vero v Vseurejujočo silo in za vero vase. Aktiven odnos do svoje karme ali celo preseganje svoje karme pe je le posledica takšnega odnosa……