Fenomen zaljubljanja
Pozdrav.
Sem ločena, imam dva otroka in moj problem je, da se non-stop zaljubljam. V tem stanju sem totalno neprisebna, tip je bog, jaz boginja. Ko ta opoj mine, občutim izdajo, jezo, zamero na tipa, ki teh preobratov pri meni ne razume. Jaz še manj.
Zato vas prosim za razlago, zakaj se mi to dogaja in kako to, da nisem sposobna trajnejše zveze.
Moj oče je psihični bolnik, od vedno se zdravi, mama pa govori in govori in ne pozna tišine, je tudi zelo posesivna do partnerja. Ne živim več z njim od 19 leta. Njeno govoričenje sem vedno doživljala kot moro in pranje možganov, življenje z njimi pa kot zelo kruto. Mislila sem, da bom uteho našla v možu, pa ni šlo. Kot kaže, še vedno iščem mir, potrditev, ljubezen… v napačnih osebah, namesto v sebi.
Rada bi se naučila kaj v smeri prepoznavanja vzorcev, ki me silijo v tako življenje. Prosim vas za nasvet. Hvala!
Spoštovana gospa,
najprej hvala za zaupanje. Verjamem, da vam ni prijetno tako živeti in ne vedeti, kdaj in zakaj se vaša čustvena gugalnica tako hitro ziblje… Kakor da ne bi imeli vsaj osnovne kontrole nad svojim življenjem, kot da se na nič ne da zanesti… Saj ne da bi lahko zavestno kontrolirali zaljubljenost in zaljubljanje – tega se res ne da, a občutek je, kot da je vaše življenje precej burno in vi se sprašujete, zakaj tako. Najprej to – nimam za vas pravega in dokončnega odgovora. Tega boste lahko le sami počasi odkrivali. Pa ne pozabite: ste čisto normalna ženska in to, kar se vam dogaja, ima nek globlji smisel, logiko, ki kliče po »odrešenju«. Je odsev odnosov, ki ste jih živeli. In ni nepopravljivo.
Romantična zaljubljenost ima svoj smisel (poleg še kakšnega) tudi v tem, da po pravilu združi dva partnerja, ki sta si v določenih najglobljih in najbolj bolečih stvareh podobna, a ponavadi imata ravno nasprotne obrambne mehanizme, ki so lahko vir nerazumevanja in konfliktov. Po drugi strani pa te boleče izkušnje in njihove posledice, ki so skupne obema partnerjema, ponujajo možnost za razrešitev v partnerskem odnosu, če vztrajamo dovolj dolgo in če sta oba partnerja pri tem tudi pripravljena sodelovati. Teh globljih vzrokov zaljubljenosti se v času zaljubljenosti ne zavedamo, saj se to dogaja na nezavedni ravni. Tisto, kar mi v prvem hipu čutimo, je val sreče, božanski občutki, opoj… In ko ta opoj mine, kar pomeni, da je postalo v odnosu toliko varno, da si to dovolimo, se lahko pojavijo tudi zelo različni drugi, lahko tudi neprijetni občutki, ki jih naštevate. Lahko so upravičeni glede na situacijo, lahko pa so res le odsev preteklosti, ker so se prebudili, ker se je nekaj – neko staro vzdušje ponovilo.
V partnerskem odnosu si poustvarjamo naše prvotne odnose ali vsaj določena čustvena vzdušja, ki so nas najbolj ključno zaznamovala v naši izvirni družini. Če smo imeli srečo in smo doživljali predvsem lepe stvari, potem imamo precej več možnosti, da tudi v partnerstvu doživljamo predvsem lepe stvari; če pa je nismo imeli, potem pa je precej verjetnosti, da se bodo vsaj v čustvenem svetu lahko ponovili tudi vsi težki občutki. Ta »ponovitev« služi temu, da se enkrat tak odnos lahko razreši konstruktivno, če si damo to možnost. Sami ste našteli nekatera občutja, ki se vam prebujajo, ko zaljubljenost mine – in očitno so bila zelo močno prisotna tudi v vaši domači družini oz. v vas: ne vem, koliko ste tam čakali, da bo končno nekdo slišal, razumel in zdržal vašo jezo, zamero, občutke izdanosti, neljubljenosti, nerazumljenosti in zmogel biti ob vsem tem še sočuten do vas in vas ne obsojati. Pa ga ni bilo, pač pa so vam »prali možgane« (mama), oče pa ne vem, koliko je zmogel ob svoji bolezni biti še čustveno prisoten. Čutiti je, da ste življenje v domači družini doživljali kot nočno moro, kot teror in nasilje nad vami, pa ni bilo nobenega, ki bi to slišal, ki bi vas kot deklico pred tem zaščitil. Zato ste morali pri 19 dobesedno pobegniti pred tem svetom. In ste upali, da boste našli uteho v možu, pa ni šlo. In jo še vedno iščete.
Pa ne vem, če vam kdo lahko zapolni praznino, ki je v vas, če lahko kdo da točno to in na tak način, kot vi želite, brez predhodnih vaših besed. Predvsem pa samo vi veste, ali vi res že verjamete, da si vse to zaslužite in da vam to pripada (in da je bila krivica, da niste bili tega deležni že v otroštvu na način, kot ste takrat potrebovali). Pogosto je strah pred bližino, ki smo jo nekoč doživljali kot nevarno in vsiljivo, tako močan, da nas zablokira, da ne zmoremo iti v odnosu naprej in pustiti drugega bliže (čustveno) in se raje začnemo braniti z jezo, zamero ter se tako »izognemo« priložnosti, da bi se lahko zares zbližali s partnerjem in tako tudi kaj predelali. To bi namreč pomenilo, da bi se najprej prebudili tudi vsi tisti znani in nekoč nevarni in neobvladljivi občutki, ki smo jih v otroštvu mogoče morali celo »zamrzniti« in »disociirati«, da smo preživeli, ker bi bil to sicer prevelik napor za naše telo in ga ne bi preživelo.
Ko čutimo, da nam je nekdo prišel (pre)blizu, ga tako čisto intuitivno »odženemo« z jezo in »napadi« nanj ipd. Tako skušamo sebe zaščititi, pa ponavadi v sedanjosti ni realne potrebe po tem (če imamo ob sebi človeka, ki je pripravljen z nami graditi odnos), je pa ta »obramba« nekoč bila nujna, ko ni bilo nobenega, da bi nas zaščitil. Samo vi veste, koliko strahu in smrtne groze so vam pustile vaše izkušnje.In sedaj doživljate še to krivico, da se vam zgodba kar ponavlja oz. si jo nehote poustvarjate.
Po drugi strani pa lahko v sebi tudi nosimo globoko močno prepričanje, da si sreče in vsega, po čemer sicer hrepenimo, niti ne zaslužimo, ker nismo dovolj dobri, nismo bili dovolj poslušni otroci, ker so nam vzbujali hude občutke krivde ali pa smo si jih naložili kar sami. Naštela sem nekaj možnih razlag, a kot že rečeno, čisto vašo boste lahko našli le vi v sodelovanju z nekom, ki mu boste lahko zaupali in ob katerem si boste upali prečutiti tudi najbolj grozne in težke občutke, ki so v vas.
Kako to ponavljanje ustaviti in prekiniti začarani krog? Vzemite si čas in razmislite, kateri vzorci (mišljenja, vedenja in predvsem čustvovanja) se vam ponavljajo. Pri tem si lahko pomagate s kakšno dobro knjigo (priporočam Strupene starše avtorice dr. Susan Forward, ki je pripravljena kot priročnik za samopomoč, ali pa kakšno knjigo dr. Gostečnika – npr. Srečal sem svojo družino, Poskusiva znova). Potem pa se začnite o tem pogovarjati z nekom, ki bo to razumel (krasno bi bilo, če bo to vaš partner, če pa to ni možno, pa kakšna prijateljica), ki vam bo sposoben dajati oporo in stati ob strani. Ni pa za spremembo dovolj zgolj razumeti stvari, potrebno jih je tudi prečutiti, se odločiti za drugo pot in na njej vztrajati. Verjetno bi bilo priporočljivo tudi, da si poiščete še dodatno strokovno pomoč – npr. individualno terapijo ali/in pa kakšno skupino za ženske s podobno problematiko, ki bo ta proces ozaveščanja in predelovanja še pospešila.
Verjamem tudi, da boste enkrat zbrali pogum in v enem partnerskem odnosu vztrajali toliko časa, da boste v polnosti razumeli, zakaj ste tam, zakaj so vam privlačni ravno taki moški, kaj se vama ponavlja v odnosu, kje sta si podobna, kje je ta globlja privlačnost. In si boste tudi dovolili, da vam bo lahko partner nudil oporo in razumevanje – in vi njemu. (To ne pomeni, da morate vztrajati v nekem odnosu za vsako ceno – seveda ne boste dovolili, da bi se vam spet ponavljale nasilne in zlorabljajoče izkušnje iz družine, niti ne bo v tem odnosu zatekanja v alkohol ali kakšne druge omamne substance ali deloholizem ipd.).
Zakaj je toliko govorim o odnosu? Ker samo v zdravem in varnem odnosu lahko počasi z veliko vztrajnosti predelate tako boleče in krivične izkušnje, kot ste jih prinesli vi iz svoje družine. Rane iz odnosov se lahko zdravijo le v odnosu, ne morete tega storiti sami. Zato je potrebno enkrat tvegati in v enem odnosu povedati vse, nekdo mora slišati in zdržati ob vas in vi ob nekom. (To je lahko partner, prijateljica, starš ali pa terapevt…) Enkrat morate doživeti, da tudi potem, ko mine opoj prvih srečanj in prideta oba partnerja v stik z realnostjo, ste še vedno ok, še vedno sprejemljiva kljub določenim pomanjkljivostim in slabostim, ki jih itak imamo vsi.
(Hkrati pa imate ob sebi še eno močno spodbudo – dva otroka. Onadva sicer ne moreta in ne smeta biti vaša partnerja pri tem procesu predelovanja vaših izkušenj, a verjamem, da pa sta lahko motiv, zakaj vztrajati na začeti poti razumevanja: ker želite njima prihraniti marsikatero grenko izkušnjo.)
Vse dobro vam želim in pogumno naprej!!!
Lepo pozdravljeni,
ob branju vašega zapisa sem dobila najprej občutek, da vam napišem nekaj o kemičnih procesih v telesu, možganih, ki kot kaže hočeš ali nočeš pri vsem sodelujejo…kaj se zgodi ob zaljubljanju, ko imamo ob sebi človeka za katerega čutimo, da nam je blizu… začno delovati hormoni – v telesu se kar nekaj dogaja…od tod tudi vsa vzhičenost in lepi občutki – teh brez hormonov ni… ampak pojdiva od začetka – začniva pri vaših starših.
Ni rečeno, da bom zadela, kar bom napisala, a bi bilo vredno razmiliti v to smer.
Vaš oče je psihični bolnik pravite – pri psihičnih bolnikih pride do podrtja kemičnih procesov v možganih – običajno gre za to, da kemični procesi ponorijo – odvisno seveda od tipa bolezni in stopnje – in prav zato, da se ti procesi znova koliko toliko znormalizirajo morajo ti bolniki redno jemati zdravila. Kot kaže je nekaj tega nemira tudi v vaši materi, ker sicer ne bi toliko govorila – najverjetneje ne gre za stanje kot pri očetu, lahko je tudi posledica napornega življenja s psihičnim bolnikom …
kaj sem vam želela osvetliti – živeli ste v okolju kjer ni bilo notranjega miru, niti ti ljudje niso zmogli, pa če bi še tako želeli ustvariti tega miru, ker nad tem kar se jim dogaja na nivoju, ki sem ga opisala (predvsem oče in njegova bolezen) nimajo zavestnega vpliva – do te notranje “norišnice” pride ali zaradi bioloških preddispozicij ali zaradi kontinuiranega stresa… tukaj si še medicina ni na jasnem… ali pa morda tudi novodobnega kemičnega sveta…
Torej ste živeli v svetu, okolju, ki vas je hote ali nehote notranje zelo vznemirjal in takšni so tudi vaši notranji procesi – zelo hitro odreagirate na svet okoli sebe, hkrati pa zaradi nemira ki je bil, še toliko bolj hrepenite po varnosti in miru in se tako še hitreje odprete, nekomu ki vam pride blizu in se začutite vsaj malo varno – upate da bo tokrat to to… in verjetno ste zelo senzitivni in se tem občutjem močno in brez zadržkov predate…
Vi se predajate bolj zaradi telesne lagodnosti (ob tem ne mislim na spolnost), ker vaše telo zelo močno odreagira na vsako prijetno situacijo – in najverjetneje tudi na neprijetno in tem tokovom kar sledite, vas kar nosijo, kajti če ste bili nenehno vznemirjeni, kot otrok in še kasneje, zaradi notranje zelo nemirne okolice, vas vse kar se dogaja okrog vas in v vas, še močneje vznemirja, nagovarja, se vas dotika – verjetno v pozitivni in negativni smeri. Tudi vam procesi kar ponorijo, od tod tudi vzhičenost na začetku in ko ta notranji vihar mine nato nastopijo vsa ta težka občutja – tako je običajno ob močnem nihanju hormonov. Nekaj tega je zagotovo zaradi nemira ki ste ga bili redno deležni, nekaj tudi od vzorcev, ki ste jih prevzeli, nekaj pa morda tudi od biološke preddispozicije, ki ste jo podedovali. Ob tem, da me ne bi narobe razumeli – pri vas ne gre za to, kar je imel oče ali mati, niti starša nista za nič kriva… tudi sama sta delala najbolje kot sta zmogla – želim vam le osvetliti celotno zadevo, ker je običajno najlažje iz določenih stvari izstopiti, če jih najprej dobro prepoznaš.
In kje tukaj vidim rešitev – dobro je to, da veste, da to opazujete pri sebi, da ste tega zavestni, nato pa začnite opazovati kako odreagirate, ko se vam znova približa nekdo, ki vam je prijeten – opazujte se in bodite vsaj za kratki čas malce kritični do sebe – v tem smislu – koliko iskreno čutite ljubezen in mirno naklonjenost do nekoga, koliko pa gre le za nemir, željo po doživljanju neke intenzivnosti, iskanju varnosti v drugem, bližine…
Še vsakdo, ki je postal določenih stvari pri sebi zavesten, in je to začel budno spremljati, je po daljšem ali krajšem času prišel do notranjega napredka – malo se boste umirili, dali si čas, opazovali se boste in tako se boste o sebi veliko naučili. Predvsem pa imejte do sebe razumevanje in ko rečem kritični, ne mislim na obsojanje – pomembno je le, da sami sebe ne zavajate – da vsaj do sebe poskusite biti iskreni…in počasi se bo tudi to uredilo – zakaj se pa vi ne bi mogli zaljubiti v miru, najti nekoga, ki ga imate radi in on vas – veliko lepega in mirnega, globokega se laho pretoči med dvema, a je potrebno prehoditi vse globeli, in vse viharje, ki so še ostali v nas od otroštva in drugih dogodkov v življenju.
Nekaj je zagotovo na sami biološki osnovi, kot sem opisala, kajti to bo verjetno tisti del, ki ste ga v sledovih podedovali po očetu in materi – iz tega razloga se psihičnih bolezni tudi lotevajo s konkretnimi zdravili, da uredijo znova kemično ravnovesje v možganih. Pri vas seveda to nikakor ni tako hudo – le v sledovih, kot sem napisala. Velik del vsega pri celotni zadevi pa je tudi na vaši želji po bližini, varnosti, končno eni pripadnosti, zlitju z nekom, hrepenenje po tem, kar vam manjka že celo življenje, še posebej, če ste zelo čustvena – da se na koncu vedno znova tako predate…
Po mojem boste sedaj počasi stopili na pot zavestnejšega odzivanja, ob tem pa ne pozabite, da ko boste nekega dne končno le ob nekom, za katarega boste čutili, da se mu lahko v miru predate – potem se pa le predajte – znova brez zadržko, a to bo na drugi, zdravi osnovi, ki bo imela svojo prihodnost.
Morda boste kaj od napisanega lahko uporabili.
Pa srečno.
Sončnica