Revizija alkohologije

PREOBRAZBA
ZASEBNA PSIHIATRIČNA ORDINACIJA
DR.SC.MED. JANEZ RUGELJ, DR. MED.
ZASAVSKA CESTA 42
1231 LJUBLJANA-ČRNUČE
TEL.:061/161-31-67,161-31-71
Zasebno: 061/371-731
E-mail: [email protected]
21.5.2005 (3.6.05).

SPOŠTOVANI GOSPODJE IN GOSPE BIVŠI ALKOHOLIKI, KI STE SE UREJALI PRI MENI OZ. PRI MOJIH SODELAVCIH NA TERENU IN SICER PO MOJI METODI (Rugelj, 1981, 1983, 1985, 1992, 2002)

Pošiljam vam ta osnutek elaborata o reviziji alkohologije in pogledov družbe na alkoholike. Predlagam vam, da ga natančno preberete in napišete utrinke (pripombe, predloge, analize,…), zlasti pa analizo odnosov vaših bližnjih (pa tudi sorodnikov, sodelavcev šefov, policije, zdravstva, socialne službe, terapevtov, duhovnikov…) do vas v času akoholizma in pozneje.
Prosim, da z lastnimi doživetji komentirate razne moje splošne ugotovitve.
Na osnovi vaših pripomb in predlogov bom oblikoval končno inačico elaborata, ki ga bom seveda objavil. Prosim vas, da mi napišete, ali lahko vaše pripombe podkrepim z vašim imenom in priimkom, ali le z inicialkami oz. s psevdonimom.
Prepričan sem, da bo moja »revizija alkohologije« ter naše dosedanje uspešno delovanje, imelo velik vpliv v smislu zaščite pred sadističnim preganjanjem alkoholikov in oblikovanjem drugačnega, humanističnega programa »boja« proti alkoholizmu (alkoholikom). Torej potrudite se pri pisanju utrinkov.
Seveda pa vse vas, zlasti tiste, ki so se urejali pri meni prosim, da mi napišete kako se imate. Ob priliki se oglasite pri meni, po možnosti po predhodnem tel. dogovoru.
Lep pozdrav!

Dr.sc.med. Janez Rugelj, dr.med

REVIZIJA ALKOHOLOGIJE (osnutek)

1. VZROKI:

– Dolgotrajno intenzivno delo v mešanih skupinah, ko je postalo evidentno, da ni pri nastanku »težav« bistvenih razlik med alkoholiki in drugimi ljudmi v stiski.
– »Posvetilo« pa se mi je 18.5.05 na 8. Pintarjevih dnevih, ko so alkohologi izpostavljali (hvalili) fenomenološko (v bistvu diskvalifikacijsko) publicistiko F. V. Lipiča (Lipič, 1834/2) o alkoholikih in razpredali o »zlorabi« alkoholnih pijač.
– Svoj »uvid« sem takoj posredoval udeležencem (med njimi sta bila S. Ziherl in Z. Čebašek) v kratki diskusiji, ko sem omenil nekatera dejstva:
– v zdravstvu delujem že 60 let (menda edini tako dolgo v Sloveniji), zato sem bil priča številnim »dogodkom«,
– psihiater sem že 41 let,
– z radikalno partnersko in družinsko psihoterapijo (Rugelj, 2000) se ukvarjam že 35 let, – zlasti poglobljeno zadnjih 10 let,
– skozi moje roke je šlo okrog 4.000 alkoholikov, najmanj 400 sem jih poglobljeno raziskal in rezultate dokumentiral po načelu »študije primera«; o njih imam zelo zajetno dokumentacijo (povprečno 500 strani za vsak primer),
– v slovenski strokovni publicistiki ni še nihče razen mene objavil primere rehabilitiranih alkoholikov in njihovih družin (kot denimo jaz v svoji knjigi Zmagovita pot, pa tudi v drugih publikacijah, kar verjetno pomeni, da tradicionalisti »nekaj delajo« z alkoholiki, a brez pravih brez rezultatov,
– alkoholiki so rezultat patologije slovenske družbe, zlasti velikega dela družin,
– problematične so žene alkoholikov (praviloma tudi izhajajo iz patoloških družin), ki »pobirajo« alkoholike z znanim nadaljevanjem a priori »zafuranega« partnerstva,
– nujno je zanemariti »boj proti alkoholizmu« in se osredotočiti v boj za
dvig duševnega in socialnega zdravja.

2. IZHODIŠČA ZA REVIZIJO:

– Domala vsi zdravstveni in družbeni subjekti »napadajo« alkoholike in zanemarjajo temeljno dejstvo, da alkoholike (še zlasti pa narkomane) »delajo« patološke družine, šola in družba, zato brez njihovega tvornega sodelovanja pri njihovem zdravljenju alkoholikov, alkoholikov sploh ni možno vsestransko (re)habilitirati,
– narkomanija (skupaj z alkoholizmom, potepuštvom, kriminalom, nasiljem otrok v šolah, faliranostjo, prostitucijo…) tvori in obenem nazorno razodeva družbeno patologijo, ki je sestavni del sodobne, vse bolj patološke družbe (Koritnik, 2005), ki se kaže v naslednjih fenomenih:
– »živimo v svetu strahu, izdajstva in mučenja, v svetu tistih, ki teptajo druge, in svet pretepenih; v svetu, ki bo postal ne manj, ampak bolj neusmiljen, ko se bo oplemenitil na ljubezni in pravici. Naš svet temelji na sovraštvu«,
– živimo v svetu egoizma, odtujenosti, vsesplošne neprosvetljenosti (ali zarukanosti) (Rugelj 2000):
– globalizacija
– razkroj družine: slabo partnerstvo, neučinkovito starševstvo,
– histerični feminizem, ki ima za posledico fenomen »odsotnega očeta in moža« z usodno posledico, da otroci odraščajo brez vertikalne avtoritete očeta,
– histerične feministke pa so nezrele ženske, ki so si izbrale neustrezne oplojevalce, zato so same sebe »zafrknile«; posledično pa so prizadete in prizadetost izražajo na nezrel, histeričen način,
– pred njimi pa moški »zbežijo« na pot »odsotnega moža in očeta«,
– »strupeni starši«, med katere spada 200.000 alkoholikov in približno toliko žena alkoholikov, pa narkomani, faliranci, potepuhi, kriminalci,
– vsi ti »proizvajajo« osebnostno nezrele otroke,
– permisivni sistem v feminiziranem šolstvu,
– samske (in razvezane žene) matere z otroci,
– družbena toleranca do rafiniranega spodbujanja omamljanja z drogami,
– neučinkovito (zgolj navidezno) »zdravljenje« narkomanov,
– na svetu je vsaj 3 milijarde ljudi preveč, ki ne delajo in ne proizvajajo, zato jih – proti svoji volji – preživljajo delovni in pridne ljudje!) in jih je treba počasi zatreti in eliminirati z narkomanijo in alkoholizmom, zato so tradicionalni terapevti za alkoholizem in narkomanijo objektivno v funkciji eliminacije odvečnih ljudi.

Bistveno ozadje alkoholizma in narkomanije: zaradi patološke družine (strupenih staršev), slabe šole in patoloških posledic globalizacije večina mladih ni osebnostno dozorela, je nevrotična, zakompleksana, izgubljena, zato je v stiski, ki se začasno umiri z neko omamo, najpogosteje z alkoholom ali drogo.

Mehanizem zdrsa v odvisnost od alkohola ali droge: če v nevrotični stiski prizadeti (kandidat za polnovrednega človeka) nekaj spije, ali pokadi, mu odleže, pa to ponavlja in je »že notri«.
– Vsi v okolju alkoholika (starši, bratje, žena, otroci, pa tudi sodelavci…) so (v bistvu še bolj) bolni kot »njihov« alkoholik, zato bi bilo nujno vse zdraviti (ozaveščati) v procesu radikalne psihoterapije v mali ali veliki skupini), ampak tega nihče nikjer ne počne, pač pa alkoholike »maltretirajo« primitivni »terapevti« v KZA, ki se ukvarjajo z »odvajanjem od odvisnosti pitja alkoholnih pijač«, kar je popolna bedarija, kajti abstinenca je le predpogoj za dolgotrajen in zamotan proces psihoterapije in (re)habilitacije (torej gre za zamudniško osebnostno dozorevanje),
– alkoholika označujejo in ga marginalizirajo z zahtevo, da trajno obiskuje KZA,
– še huje: od njega terjajo »javno priznanje«, s čimer ga uvrščajo med trajno označene marginalce (uporabnike psihiatrije za pijance),
– alkoholika je zelo enostavno pripraviti za zdravljenje, če vsi to terjajo (in so pripravljeni na korekcijo svojih pogledov na alkoholizem): žena, družina, sodelavci, ampak nihče ne terja od vseh teh, da se ustrezno angažirajo, da bi družno na alkoholika »pritisnili« in se skupaj z njim podali na dolgo pot (re)habilitacije,
– navedene »pritiske« bi bilo enostavno izvesti, če bi družba zahtevala pri vsakem asocialnem alkoholiku, da se ustrezno angažirajo žena, starši, otroci in sodelavci, seveda pa tudi zdravniki in socialne služba,
– največji problem so žene alkoholikov:
– one zaradi svoje nevrotičnosti pobirajo »revčke«-alkoholike,
– ker sta oba nevrotična, je nosečnost konflikta in travmatična, obenem pa mati ne more vzpostaviti enoletne tvorne simbioze z novorojenčkom, kar pomeni, da je že v začetku vse zafurano,
– potem žena osira svojega moža in ga s tem popolnoma in praviloma za vedno diskvalificira, kajti tega odločilnega vidika alkoholizma poročenega moškega alkoholika nikjer ustrezno ne obravnavajo,
– medicina, še zlasti pa psihiatrija se je in se še zelo nonšalantno vede do alkoholikov, zato so se urejanja »mizerije alkoholikov« lotili alkoholiki sami v klubih AA, pač na osnovi zdravega razuma, po številnih mnenjih bolje kot psihiatrija, kar je simptomatično za slabo kvaliteto dela psihiatrije na tem področju,
– časopisi obravnavajo alkoholike kot kriminalce, ob tem pa ne razodevajo, da je to posledica patologije družbe, zlasti družine.

3. MOJ SOCIALNO-ANDRAGOŠKI PROGRAM UREJANJA ALKOHOLIKOV, DRUGIH ODVISNIKOV IN LJUDI V NEVROTIČNI STISKI

3.1. UVOD

– Moja alternativna terapevtska skupnost – ATS – (ki šteje od 110 do 130 članov; med njimi je sedaj 15 doktorjev in magistrov znanosti ter čez 60 ljudi z univerzitetnimi diplomami in specializacijami) je enkratna skupina ljudi na svetu, ki so nekoč bili »ljudje v hudi nevrotični stiski«, danes pa so vsi nealkoholiki, nekadilci, telovadci, rekreativni tekači, planinci, ki hodijo po transverzalah in se pripravljajo za bralce izbrane literature s področja leposlovja družboslovja in filozofije. Poteg tega se trudijo, da bi postali dobri partnerji, starši in sodelavci ter da bi dobro delovali v svojem poklicu z namenom, da dosežejo poklicanost in se uresničijo.
Seveda je med člani ATS vedno precej izmikajočih, lenobnih, prevarantskih, ki zelo otežujejo moje terapevtsko in (pre)vzgojno delovanje. Nihče med takšnimi še ni uspel postati kreativen človek. K sreči takšni sami izostanejo (in – praviloma – ostanejo kreature.
Čeprav so domala vsi člani ATS prišli v program v resni nevrotični stiski, v celoti bolje vsestransko funkcionirajo kot katerakoli skupina, ki je »zunaj«.
– V okviru Alternativne terapevtske skupnosti (ATS) vodim 4 redne terapevtske skupine, ki štejejo po 20 do 30 članov, sestajajo pa se dva do trikrat mesečno po tri ure, poleg tega pa še enkrat mesečno na sestanku celotne ATS, ki traja 4 ure.
– Občasno ustanovim tudi razne vzporedne in ad hoc skupine (skupina samskih, skupina študentov, seksološka delavnica…), ki jih ukinem, ko je bil namen dosežen.
– V programu je 20% alkoholikov in 5% odvisnikov, ostali so nevrotiki, v glavnem v partnerskih, seksualnih, bivanjskih in izobraževalnih (»faliranci«) krizah. Osnovni program traja 3 leta, dopolnilni (stabilizirajoči) do 10 let, ko nastopi faza »vračanja podarjenega«. To je železni zakon, ki se glasi: kar smo dobili od staršev, učiteljev in terapevtov, moramo vračati otrokom, učencem in sotrpinom.
– Moj program se bistveno razlikuje od vseh opisanih programov psihoterapije pri nas in v svetu, saj terja:
– obvezno in enakopravno vključitev partnerja ali/in cele družine, torej staršev in otrok,
– redno jutranjo telovadbo,
– reden rekreativni tek (vsaj 30 km tedensko) z namenom, da se vsako leto preteče vsaj en maraton ali dva polmaratona,
– redno planinarjenje: v prvem letu je treba prehoditi vsaj eno krajšo, v naslednjih štirih letih pa najdaljšo Slovensko planinsko transverzalo,
– redno (tvorno) pisanje raznih poročevalskih in izpovednih spisov: dnevnikov, utrinkov o prebranih knjigah, planinskih pohodih, sestankih in podobno, vse po posebnih pisnih navodilih; »mašila« niso zaželena (tako zakonski par napiše v treh letih na računalniku povprečno 1500 do 2000 strani),
– redno branje programiranih knjig s področja leposlovja in družbenih ved: klavrni bralci vsaj dve knjigi na mesec, kandidati za izobražence pa vsaj eno knjigo na teden,
– redno udeležbo na tedenskih sestankih terapevtske skupine in mesečnih sestankih terapevtske skupnosti,
– obvezno aktivno sodelovanja: redna prisotnost, pisanje utrinkov in raznih spisov, odprto komuniciranje,
– obvezno sodelovanje partnerja in/ali primarne družine, po potrebi pa tudi otrok in drugih (sodelavcev, znancev…),
– upoštevanje osnovnih faz urejanja: kompliciran proces uvida, ustvarjanje vizije, odločitev za realizacijo vizije in vztrajanje pri njeni realizaciji, ter na koncu »vračanje«, kar terja vsaj 10 let,
– program vodim avtoritativno, antifeministično, z lastnim zgledom in trdo disciplino.

3.2. STROKOVNA IZHODIŠČA PRI NAŠEM DELOVANJU

– Bistvena značilnost domala vseh pacientov, ki pridejo v psihiatrično ordinacijo, če izvzamemo psihoze, je nevroza, torej osebnostna nezrelost in s tem povezana nesposobnost za spopadanje z vsakdanjimi življenjskimi težavami.
– Bistvo nevroze je najbolj prepričljivo opisala Karen Horney (Horney, 1964, 1965, 1966, 1976, 1980) , ki izrecno poudarja, da gre pri nevrozi za karakterno deformacijo ter da nevroza nastane zaradi nespodbudnega vzdušja za psihosocialni razvoj v primarni družini in zaradi agresivnega vedenja staršev do otrok, česar psihiatri domala po celem svetu ne razkrivajo jasno in zato posredno ščitijo psihopatsko strukturo staršev, ki generirajo »ljudi v stiski«. Še huje: psihiatri tako prikrivajo patologijo relevantnih državnih inštitucij, ki prikrivajo patologijo visokega odstotka družin, s tem pa tudi naroda.
– Vsi odvisniki so osebnostno nezreli, zato se ne morejo rešiti zgolj z prekinitvijo odnosa (od alkohola, drog, patoloških staršev ali partnerjev…), temveč le z vključitvijo v ustrezen program zapoznelega osebnostnega dozorevanja, obvezno s svojo družino, kajti če človek ni osebnostno dozorel v otroštvu in mladosti, lahko dozori le, če se vključi v dolgotrajen program osebnostne korekcije in zapoznelega osebnostnega dozorevanja, seveda s sodelovanjem vseh, ki so navedeno nesposobnost povzročili (starši, učitelji, duhovniki) in ki v procesu psihoterapije prevzamejo za to odgovornost in se predvsem tudi sami spremenijo.
Pri psihoterapiji (prevzgoji in vzgoji) nevrotika vztrajam zato, ker je vsak odvisnik tudi nevrotik, in njegovo pravo zdravljenje (vzgoja in prevzgoja) se začne šele potem, ko opusti drogo on postane dojemljiv za refleksije bližnjih in članov terapevtske skupine.

4. OSNOVNA SPOZNANJA O BISTVU ALKOHOLIKOV PRI PSIHOTERAPIJI V MOJEM PROGRAMU (shematično):

– vsi so izhajali iz patoloških družin,
– poročeni moški so ob poroki že bili alkoholiki, njihove žene pa so bile (primarno) nevrotične,
– vsi so postali alkoholiki na nevrotični osnovi,
– vsi »izpadi« so bili reaktivne narave,
– za vse »izpade« so bili krivi alkoholiki, na pa njihovi starši, žene, otroci, sodelavci, šefi…, čeprav so »izpade« le-ti sprovocirali.

5. BISTVO: Meni se je po 35 letih dela »posvetilo«, ker pomeni, da sem se spametoval in je sedaj moja dolžnost, da tudi slovensko in ostalo strokovno javnost spodbudim, da se spametuje in zavzame realno in tvorno stališče do alkoholizma in narkomanjie:
– Nasedel sem psihiatrični stroki in celo mojemu velikemu učitelju V. Hudolinu. Sprejel sem njegov sistem in ga izpopolnil do skoraj idealne popolnosti (Spoznavam, da se je V. Hudolin razmeroma angažirano ukvarjal z alkoholiki, ker je ugotovil, da je to zanj varna hiša za nemoteno delovanje, – in ker je bil alkoholizem velik družbeni problem so ga podpirale razne komunistične aktivistke ter ga posredno ščitile pred insuinacijami komunističnih psihiatrov, – tudi M. Kobala – da je Hudolin ustaš).
– K sreči so me na Škofljici že leta 1973 suspendirali in me tako posredno prisilili, da sem začel delati v drugačnih pogojih, sam, ko sem moral oblikovati program dela za posebne pogoje delovanja psihiatra, ki ga tradicionalni korpus psihiatrije v celoti zavrača (Rugelj, 1992). Moral sem delovati nadpovprečno uspešno, obenem pa nisem smel napraviti nobene usodne napake. Tako sem postopoma oblikoval izvirno socialno andragoško metodo, ki sem jo opisal v osmih knjigah in v stoterih strokovnih in poljudnih člankih (Rugelj, 2000).
– Bistvo moje metode pa je delovanje v kontekstu radikalne psihoterapije (vzgoje in prevzgoje) v mešanih skupinah, v katerih je samo do 20% alkoholikov, kar omogoča marsikaj:
– spoznanje, da je zgodovina domala vseh ljudi v nevrotični stiski zelo podobna,
– preprečuje običajno diskvalificiranje alkoholikov, kot izjemno problematičnih subjektov, ki so krivi za vse probleme v zvezi z alkoholizmom, kar se dogaja domala v vseh sistemih »zdravljenja« alkoholikov, zlasti v KZA (katere je nujno razpustiti, bivše alkoholike in njihove svojce pa vključiti v mešane skupine za psihoterapijo in osebnostno rast, ki jih vodijo kompetentni strokovnjaki).
– Pri presoji smotrnosti revizije alkohologije (in psihiatrije, ki se nanaša na «bolezni odvisnosti« je treba upoštevati tudi naslednje dejstvo: ga ni psihiatra (mojega formata) na svetu, ki bi 30 let (sam!) deloval po posebnem programu (Rugelj, 2000) tako intenzivno in vsestransko kot delujem jaz v najmanj štirih terapevtskih skupinah, ki so integrirane v terapevtski skupnosti,- in ki bi zaradi svojega nadpovprečno uspešnega (strokovnega, raziskovalnega, publicističnega in dokumentacijskega) delovanja doživel 30 letno zatiranje in zelo radikalne poskuse osebnega uničenja s strani celotnega korpusa državne psihiatrije, ki je dolga leta delovala pod vodstvom udbovskega (UDB-a je tajna komunistična policija) psihiatra – in, tako kaže, še vedno deluje!

6. VIZIJA, – KAKO ZARES POMAGTI ALKOHOLIKOM?

– Oblikovati skupino sociologov, filozofov, psihiatrov, psihologov, pedagogov, in politikov, ko bo preučila dejavnost raznih institucij na področju alkoholizma in narkomanije, pa tudi ta elaborat.
– Ukiniti vse (posebne) sisteme za »zdravljenje« alkoholikov, zlasti pa vse komune za prevzgojo narkomanov, ki jih vodijo razni guruji, ki s svojim delovanjem ščitijo bistvo patologije družbe, zlasti pa patoloških družin in šol, ki producirajo narkomane, alkoholike, navrotike, falirance, potepuhe, okorele samske osebe…
– Družba bi morala »pritisniti« na medicino, zlasti na psihiatrijo da ponovno preuči svoja stališča o nastanku, razvoju in zdravljenju alkoholizma ter narkomanije.
– Nujno je sprejeti stališče, da se mora alkoholike zdraviti v mešanih skupinah, podobno kot delam jaz že več kot 20 let. O svojih izkušnjah sem pripravljen poročati, ali izdelati strokovno poročilo.

7. PROBLEMATIČNO DELO PSIHIATRIJE Z LJUDMI V NEVROTIČNI STISKI.
Že dolgo opozarjam slovensko strokovno in vso javnost, da psihiatrija z ljudmi v nevrotični stiski (ki so praviloma izmikajoči in lenobni), ne dela v smeri njihovega vsestranskega aktiviranja in preseganja usodne zaostalosti za uspešnimi sovrstniki, pač pa le v smeri (začasnega) pomirjanja aktualnih težav, najpogosteje s pomirili. Zato sem se odmaknil od tradicionalne psihiatrije in še zlati od tradicionalne (prevarantske) psihoterapije (sedenja in govorjenja) ter postopoma izgradil izvirni sistem urejanja in prevzgoje, ki sem ga do sedaj imenoval »sistem radikalne psihoterapije in osebnostne preobrazbe«, sedaj pa ga imenujem »sistem psihoterapije, vzgoje in prevzgoje nevrotično deformiranega človeka« ki temelji predvsem na filozofskih stališčih Platona (Platon,…) Kanta (Kant,…) in Cloningerja (Cloninger,…)ter na »rešitvah druge vrste« (Watlzawick, 1974). Bistvo mojega sistema je vsestransko aktiviranje nevrotično prizadetih ljudi z namenom odpravljanja primanjkljajev, ki so nastali zaradi lagodnosti in lenobe, pa tudi razvoj nerazvitih sposobnosti (izobrazba, življenjska vizija, sposobnost za tvorno ljubezen…). To odpravljanje in graditev pa utegne trajati praviloma vse življenje, začetni pogon pa traja vsaj 10 let.
Seveda velika večina ljudi v stiski zlepa ne prizna (uvidi), da so tudi sami krivi za življenjsko krizo, zato se branijo z obrambnimi mehanizmi, ki jih poznamo pod naslednjimi izrazi: minimaliziranje, projekcije, racionalizacije, fragmentacije…
Domala vsi se izmikajo aktiviranju, uvidu, spremembi…, zato je psihiatrija nemočna pri njihovi prevzgoji (zato je le – navidezno – prevarantska), zato jih utegne le pomiriti.
Otroci alkoholikov odraščajo v prvih mesecih in letih življenja ob materi, ki ni v simbiozi s svojim dojenčkom, da bi eno leto ljubljena in ljubeča čebljala z njim, kar je za vsakega dojenčka usodno, saj ne razvije nevrološkega substrata za globlje doživljanje.
Primanjkljaji v razvoju okrnijo človekove sposobnosti udejstvovanja na vseh področjih. Zato otrok zaostaja za vsestransko uspešnimi sovrstniki, kar ima med drugim za posledico stopnjevanje tesnobe z ustreznimi dodatnimi težavami: raznimi zavrtostmi, nesrečnim počutjem, kompleksi manjvrednosti, slabim šolskim uspehom, nerodnosti pri navezovanju odnosov z nasprotnim spolom, kar vse pelje k splošnemu življenjskemu neuspehu, vodi v kopičenje sekundarne tesnobe…
Travme zaradi prikrajšanosti ali grobega ravnanja z otrokom se vkopljejo v človekovo zavest ali pa so izrinjene v podzavest, od koder s »skrivnimi« mehanizmi usmerjajo vedenje in doživljanje prizadetega človeka.

8. SHEMATIČNI PREGLED OPRAVLJENEGA DELA
V minulih treh desetletjih sem osebno, med drugim, opravil naslednje delo:
• na posvetu pri meni je bilo več kot 15.000 »identificiranih« pacientov in njihovih svojcev,
• poslušal sem več kot 20.000 raznih predstavitev,
• na sestankih terapevtskih skupi, klubov in terapevtske skupnosti sem prebil ca. 20.000 ur,
• prebral sem ca. 500.000 strani raznih izpovednih in doživljajskih spisov zdravljencev,
• s člani skupin, klubov in ATS sem na krajših in daljših progah tekel (tekmoval) več kot tisočkrat,
• na enodnevnih in večdnevnih pohodih in planinskih taborih sem z zdravljenci prebil nad 150 dni,
• na sestankih »Slovenskega društva terapevtov za alkoholizem, druge odvisnosti in pomoč ljudem v stiski«, ki sem jih osebno vodil, sem presedel več kot 1500 ur,
• približno 150 dni sem vodil razne seminarje o alkoholizmu,
• napisal sem 10 knjig in blizu 1000 člankov in referatov,
• oblikoval sem več kot 1000 zbornikov (v unikatu)o našem delovanju, med njimi je okoli 400 »študij primerov«,
• imam kronološko urejene zapisnike vseh sestankov skupin, klubov in terapevtske skupnosti, ki sem jih vodil v 33 letih delovanja, skupaj ca. 7000 sestankov.

9. PROGRAM

Naše delovanje spada v okvir filozofskih stališč o vzgoji Platona in Kanta ter radikalne pedagogike po Makarenku (Makarenko, 1959), poleg tega se moje temeljno spoznanje povsem sklada z izročilom E. Fromma (Fromm, 1970) ki je razodel, da velika večina ljudi prej umre kot dozori.

Pri meni ni »zdravljenja« s pomirili, antidepresivi in nevroleptiki, oz. takšnih zdravil udeleženec mojega programa ne sme jemati iz naslednjih razlogov:
– ker navedena zdravila ne zdravijo, pač pa le za silo »zazdravijo« (pomirijo) bolezenski (predvsem psihotični) proces,
– ker navedene skupine zdravil človeka tako močno »pomirijo«, da ni več sposoben za polno zaznavanje in doživljanje in zato tudi ne za polno empatijo, ki pa je predpogoj za kakršno koli psihoterapijo in prevzgojo, ki se mora brezpogojno prevesiti v korenito samovzgojo, sicer ni pravega uspeha.

Ob prvem obisku vsakemu kandidatu za urejanje ponudim, da si nabavi 1. komplet knjig (moje knjige: »Pot samouresničevanja«, »Uspešna pot«, »Dramatična pot«, »Zmagovita pot«, ter nekatere druge publikacije), jih preuči in na prihodnjem srečanju poroča, ali je moj program sposoben in pripravljen dosledno in dolgoročno izpolnjevati.
Vse, kar se nanaša na kandidata za zdravljenje (»identificiranega pacienta«), se nanaša tudi na njegovega partnerja oziroma ključnega ali nadomestnega svojca (pri mladem alkoholiku ali narkomanu pa vsa družina!), kajti osnovni program je enak za vse.
Če razodene dobro motivacijo za »spremembo« in sprejme program (terapevtski pakt), ga skupaj s partnerjem ali svojcem (oziroma s člani družine) vključim v program.

Pri vseh procesih urejanja je potrebno poudariti odločilno vlogo zdravega jedra skupine. Zdravo jedro tvorijo tisti redki člani ATS, ki so se ne le z zglednim izpolnjevanjem programa, pač pa z dolgotrajnim in vsestranskim nadpovprečnim delovanjem v življenju uspeli dvigniti in rehabilitirati ter doseči visoko raven osebnostne zrelosti.
Člani, ki formirajo zdravo jedro, so novim članom za spodbudo pri v prosesih uvida in zgled pri vsestranskem delovanju. Zdravo jedro igra veliko vlogo tudi pri posredovanju povratnih informacij terapevtu, denimo s pisanjem utrinkov na njegove konfrontacije in druga posredovanja.

10.. PREGLED PROGRAMOV

Do sedaj sta se uveljavili dve smeri psihiatrije:
– nadzorovalna psihiatrija (ki jo je ameriški psihiater Szasz (Szasz….) opredelil kot družbeno službo za nezločinsko delikvenco), ki poskrbi za pomiritev ali aziliranje motenih osebnosti, pač v komplementarnem sodelovanju s policijo, sodišči, zapori, hiralnicami…
– terapevtska psihiatrija, ki v kombinaciji s pomirili in psihološkim vplivanjem na človeka v individualnih in skupinskih oblikah psihoterapije skuša doseči spremembo na bolje.
– nova (tretja) smer v psihoterapiji izhaja iz socialno-psihiatričnega sistema zdravljenja alkoholikov, ki ga je leta 1964 začel oblikovati zagrebški socialni psihiater Vladimir Hudolin.
Bistvo Hudolinovega sistema je bilo naslednje:
• skupinsko obravnavanje alkoholika v bolnišnici, dispanzerju in klubu zdravljenih alkoholikov (KZA),
• obvezno vključevanje alkoholikove družine, tudi otrok,
• študij alkoholizma z izpitom,
• nadaljevanje zdravljenja alkoholikov v KZA (Hudolin, 1977, 1981, 1982, 1991).

Začel sem delati po Hudolinovi metodi, potem pa sem na osnovi sprotne evalvacije rezultatov zdravljenja (največkrat neuspehov) napravil čez 500 modifikacij AHudolinovega sistema ter tako oblikoval sistem radikalne psihoterapije in osebnostne preobrazbe.
Potrebno je bilo 30 let, da se je skupnost razvila do današnje, nepredstavljivo visoke stopnje razvoja. Če bi se danes moški mojega formata lotil oblikovanja podobne terapevtske skupnosti, bi potreboval vsaj 15 let, da bi vsaj približno dosegel nivo delovanja moje terapevtske skupnosti.

11. MOJA VLOGA PRI NAVEDENIH PROCESIH

V bistvu delujem v vlogi »specialnega inženirja organizacije sistema za vsestransko aktiviranje nevrotičnega človeka v smeri uvida, prevzgoje, samovzgoje in samouresničevanja«. Poleg tega sem učitelj telovadbe, rekreativnega teka, planinarjenja, biblioterapije, kreativnega pisanja, terapevtskega postenja in boja za osebno dostojanstvo človeka.
Ker pa sem predvsem psihiater in dobro obvladam različne tehnike vzgoje in prevzgoje ter psihoterapije, seveda vse navedene dejavnosti (razna vzgojno-terapevtske sredstva) uporabljam v psihoterapiji: pri refleksijah, analizah, interpretacijah in konfrontacijah.
Celoten program, vključno sestanke terapevtskih skupin in ATS, vodim dosledno avtoritativno (ne avtoritatno): do optimalno delujočih in uspešnih se obnašam partnersko, pri lenobnh in izmikajočih pa poudarjeno avtoritativno. Pri izpolnjevanju programa sem obziren do tistih, ki so sicer zelo obremenjeni s poklicnimi, študijskimi, starševskimi in drugimi obveznostmi.

Moje temeljno spoznanje pa je: Moje delo je tuje človekovemu izkustvu, saj ga ni psihiatra v svetu, ki bi se upal od ljudi v stiski brezpogojno zahtevati, da so lahko deležni partnerske psihoterapije v skupini le, če sprejmejo program intenzivnega, vsestranskega in dolgotrajnega delovanja (vsaj 10 let), s ciljem, da dosežejo optimalno stopnjo /pre/vzgoje in /re/habilitacije. Tako delam že 30 let, seveda čedalje bolj poglobljeno in intenzivno, čeprav imam proti sebi celoten korpus slovenske psihiatrije. Leta 1994 sem celo imel inšpekcijo WHO, ki je pozitivno ocenila moje delo /Anderson, 1994),

Moram pa izpostaviti ovire, ki mi jih je povzročal korpus slovenske psihiatrije.
Zaradi mojega zelo angažiranega dela, ki razodeva nesmiselnost (domnevno tvornega) delovanja slovenske tradicionalne psihiatrije in psihoterapije (ki do sedaj ni prepričljivo opisala niti enega primera vsestransko rehabilitiranega nevrotika, alkoholika ali psihotika, denimo tako, kot sem jih jaz nekaj opisal že leta 1985 v knjigi »Zmagovita pot«:
– so me pokušali na razne načine zatreti: trikrat so me nasilno upokojili (prvič pred 23 leti), dvakrat so me vrgli iz službe, »našuntali« so mojega bivšega pacienta (pedofila in posiljevalca svoje hčere), da me je tožil za visoko odškodnino (ker sem ga v neki knjigi opisal) na sodišču in tožbo dobil (torej je šlo za zlorabo sodstva),
– najeli so WHO, da je prišel psihiater iz WHO, dr.sc.med. Peter Anderson inšpicirati moje delo, in je proti pričakovanjem tradicionalne psihiatrije, pozitivno ocenil moje delo,
– nazadnje so me pred desetimi leti nagnali v zasebno sfero in našuntali zdravnike, naj mi ne pošiljajo pacientov (tako jih tudi velika večina še vedno ravna) s ciljem da bi ugasnil. Pa nisem, saj kljub temu, da sem star 76 let in imam 65 let pokojninske dobe, še vedno /nad/polno delujem, sej nočem živeti kot upokojenec-parazit, dokler se lahko preživljam z lastnim delom.
Dotok novih pacientov na mojo ordinacijo je še vedno velik, zato moram stopnjevati pogoje za dostop in vključitev v program. Prihajajo ljudje v nevrotični (predvsem v seksualni in partnerski) stiski, ki so že doživeli razočaranje v tradicionalnih sistemih, obenem pa so, vsaj navidezno, pripravljeni na dolgoročne in nadpovprečne napore za »dvig«, kar terja moj program.
Vse navedeno me je obogatilo kot menda nikogar (vsaj v Sloveniji ne), zato moram svoje spoznanja posredovati potencialno modrim ljudem.

– Torej morajo biti izpolnjeni posebni pogoji, ki jih malokdo razume – in se jih, tako sodim, tudi tisti redki ljudje, ki jih razumejo, ne upajo odkrito razložiti. Jaz pa to smem in moram, in sicer zaradi zgoraj omenjenih razlogov.

12. LITERATURA

*Anderson, P. 1994. Report of a visit to the Republic of Slovenia – J.Rugelj: Osebni arhiv.
*Badiou, A. 2004. Ali je mogoče misliti politiko? Manifest za filozofijo. Ljubljana ZRC SAZU.
*Croninger, C.R. 2004. Feeling good. New York: Oxford University Press.
*Cooper, K. 1997. Novi aerobik je hitrejši od infarkta. Ljubljana: Šolski center za telesno vzgojo.
*Elium, J. & D. 2000. Vzgoja sina. Ljubljana: Obris.
*Elium, J. & D. 2001. Vzgoja hčera. Ljubljana: Obris.
*Erzar, L.K.K. 2003. Skrita moč družine. Ljubljana: Brat Frančišek.
*Forward S. & Buck C. 2001. Strupeni starši. Ljubljana: Tangram.
*Fromm, E. Zdrava družba
*Fromm, E. 2002. Človek za sebe. Ljubljana: Amaletti.
*Horney, K. 1964. Neurotična ličnost našeg doba (prevod dela The neuroic Personality of Our Time.) Titograd: Grafički zavod.
*Horney, K. 1965. Novi putevi psihoanalize(prevod dela: New Ways in Psychoanalysis). Beograd: Kozmos.
*Horney, K. 1976. Neuroza in razvoj ličnosti (prevod dela: Neurosis and the Human Growth). Titograd: Pobjeda.
*Horney, K. 1908. Upoznaj samog sebe. (prevod dela: Self-Analysis). Sarajevo: Svetlost.
*Hudolin, V. 1992. Alkoholški priručnik. Zagreb: Medicinska fakulteta.
*Hudolin, V. 1981. Psihijatrija. Zagreb: Jumena.
*Kant, E. 1966. Vaspitavanje dece. Beograd: Bata.
*Koritnik, A. 2005. Nadzor v negativni utopiji. Nova revija, 24, 3-4/2005: 140-178.
*Kugy, J. 1966. Delo, glasba in gore. Maribor: Obzorja.
*Lipič, F.V. 1834. Topografija Ljubljane. Ljubljana: L. Blasnik. (Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture, Ljubljana, 2003).
*Lipič, F.V. 1834. Osnovne značilnosti dipsobiostatike oziroma predstavitev posledic zlorabe alkohola. Ljubljana: ZaLožba ZRC, 2005.
*Makarenko, AS. 1950. Pedagoška poema. Ljubljana: MK.
*Masson, J. 1990. Against Therapy. London: Fontana.
*Nicoll, M. 1996. Psychological Commentaries on the Teaching og Gurdijieff and Ouspensky, Vol. 1-6. USA: Samuel Weiser, Inc., York Beach, Maine.
*Perko, A. 2005. Utrinki na elaborat J. Ruglja o reviziji alkohologije. J. Rugelj: Osebni arhiv, 2005.
*Perko, A. 2005. ……..
*Puhar, A. 1982. Prvotno besedilo življenja. Zagreb: Globus.
*Rugelj, J. 1981. Dolga pot – Vrnitev alkoholika in njegove družine v ustvarjalno življenje, 2. izdaja. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije.
*Rugelj, J. 1983. Uspešna pot – Partnersko zdravljenje alkoholizma in bolnih odnosov v družini. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije.
*Rugelj, J. 1984. Alkoholizem in združeno delo, 2. Izdaja. Ljubljana: Univerzum.
*Rugelj, J. 1985. Zmagovita pot. Ljubljana: DZS
*Rugelj, J. 1992. Dramatična pot, 1. del. Ljubljana: Samozaložba.
*Rugelj, J. 2000. Pot samouresničevanja. Ljubljana: Samozaložba.
*Peck, S. 1990. Ljubezen in Duhovna rast. Ljubljana: MK.
*Storr, A. 1997. Feet of clay – A Study of gurus. New york: Simon and Schuster.
*Višnovec, B. 2004. Pet primerov dr. Janeza Ruglja. Ljubljana: UMco.
*Watzlawick, P. et al. 1974. New York: W. W. Norton & Company. Inc.

o

1.

Spoštovani,
strinjam se z vašim programom zdravljenja alkoholikov. Prosim pa vas, če lahko dodatno obrazložite vaše trditve iz članka:
največji problem so žene alkoholikov:
– one zaradi svoje nevrotičnosti pobirajo »revčke«-alkoholike,
– ker sta oba nevrotična, je nosečnost konflikta in travmatična, obenem pa mati ne more vzpostaviti enoletne tvorne simbioze z novorojenčkom, kar pomeni, da je že v začetku vse zafurano,
– potem žena osira svojega moža in ga s tem popolnoma in praviloma za vedno diskvalificira, kajti tega odločilnega vidika alkoholizma poročenega moškega alkoholika nikjer ustrezno ne obravnavajo,

Sem žena alkoholika, ki abstinira že več let in se ni vključil v noben program, ker tega ni želel. Sam si je uredil življenje z mojo pomočjo in se postavil na noge. Ne glede na to, pa je rešil sebe in družino. Smatram, da sem mu veliko pomagala, in mislim, da žene niso največji problem alkoholikov. Največ sem črpala prav iz vaše literature. Žalostno je samo to, da ko iščejo pomoč so jim vsa vrata zaprta. Zaradi finančne stiske in potrtosti velikokrat zadeve niso tako preprosto izvedljive.

Želim vam še veliko uspehov.

Najprej preberite vse moje knjige in se nato zglasiiti, če vsam ne bo jasno, da so žene alkoholikov uničevalke svojih mož. Tudi vi svojega moža “spremljate” na poti njegovega usihanja, kar je sadistično. LP JR

Z lagodnimi in lenimi ni nič. Že K. Marx je zapisal: ” V znanost (in poučensost , – JR)) ne vodi široka cesta, in samo tisti se bo povzpel na njene blesteće vrhove, ki ne bo omagal na njenih strmih stezah”

Ne mučite se, raje pojdite na sprehod in potem na dremanje. LP J.Rugelj