Usposabljanje terapevtov

Tipkal: Darijan K.

USPOSABLJANJE STROKOVJAKOV ZA DELO Z ALKOHOLIKI IN DRUGIMI LJUDMI V STISKI PO (ALTERNATIVNI) SOCIALNO-ANDRAGOŠKI METODI*

Janez Rugelj

UDK/UDC 613.81:616.8-085.851

DESKRIPTORJI: alkoholizem-preprečevanje in nadzor; psihoterapija skupinska; vzgoja in izobraževanje

POVZETEK-Urejanje alkoholikov po alternativni socialno-andragoški metodi je zelo zahtevno, ker je dolgotrajno (program je struktuiran za 10 let) in vsestransko z uporabo nad 40 vzgojnih in prevzgojnih sredstev: odvajanje od vseh odvisnosti, obvezen reden tek, planinarjenje, redno pisanje avtoanalitičnih in izpovednih spisov, modificirana bibilioterpija itd. z namenom, da se človek preusmeri za “biti”, “dajanje” in ustvarjalnost.
Usposabljanje strokonjakov za urejanje ljudi po tej metodi poteka po rahlo modificiranem programu in traja dve leti in pol. Terapevt mora postati nealkoholik, nekadilec, maratonec, planinec, ljubitelj leposlovja in se usmeriti za “biti”, “dajanje” in ustvarjalnost.

ENABLING OF EXPERTS FOR THE WORK WITH ALCOHOLICS AND OTHER PEOPLE IN DISTRESS ACCORDING TO (ALTERNATIEV) SOCIO-ANDRAGOGIC METHOD

DESCRIPTORS: alcoholism-prevention and control; psychotherapy group; education

ABSTRACT – The managing of alcoholics according to the alternative socio-andragogic method is very pretentius, owning to its long duration (programme is structured for 10 years) and manysided with the use of more than 40 educational and re-educational meansgiving up all the dependecies, obligatory regular running, mountaineering, regular writing of autoanalytical and confessional literature, modified bibliotherapy etc., with the purpose that man directs himself towards “being”, “giving” and creativity.
Enabling of experts for managing of people according to this method runs with the help of slightly modified programme and lasts two and a half years. Therapist has to become non-alcoholic, non-smoker, marathoner, mountaineer, enthusiast for literature and direct himself toward “being”, “giving” and creativity.

UVODNE PRIPOMBE

Oblike in intenziteta usposabljanja strokovnjakov različnih profilov (predvsem zdravnikov, psihologov, socialnih delavcev in višjih medicinskih sester), ki od leta 1976 poteka v okviru Društva terapevtov za alkoholizem SR Slovenije (v nadaljevanju: društva) so se spreminjale v skladu z izsledki in spoznanji pri izpopolnjevanju socialno-andragoške metode urejanja alkoholikov in drugih ljudi v stiski, ki jo od leta 1985 uporabljamo v Centru za bolezni odvisnosti pri Univerzitetnem zavodu za zdravstveno varstvo. Pred tem so to metodo od leta 1974 oblikovali in razvijali v okviru Univerzitetne psihiatrične klinike, medtem ko smo usposabljanje terapevtov za alkoholizem v letih 1971-1976 razvijali v okviru Združenja klubov zdravljenih alkoholikov SR Slovenije, katerega smo po “aferi Škofljica” morali leta 1972 razformirati.

TEMELJNA IZHODIŠČA ZA USPOSABLJANJE STROKONJAKOV PO ALTERNATIVNEM PROGRAMU

Metode za urejanje alkoholikov so na začetku svojega razvoja, prav tako usposabljanje terapevtov za alkoholizem.

Zaradi nizkega odstotka alkoholikov, ki se vključujejo v razne programe “zdravljenja” in slabih rezultatov urejanja, je jasno, da so vse znane metode urejanja alkoholikov še vedno v začetni fazi oblikovanja. Rezultati urejanja so namreč na splošno še vedno tako slabi, da v literaturi ni zaslediti znanstveno neoporečnih poročil o urejanju, po pet ali desetletnem odmiku od začetka urejanja. Če bi takšni rezultati obstajali, bi jih izvajalci programov nedvomno objavili.

Neuspešnost terapevtov

Primerjalna analiza rezultatov dela uspešnih in neuspešnih terapevtov za alkoholizem je znova pokazala, da so neuspešni terapevti neuspešni predvsem zato, ker menijo, da bodo zgolj s psihoterapijo, s skupinskim delom (torej s sedenjem in govorjenjem) ozdravili, spremenili, dvignili v polno življenje človeka, ki je začel drseti, ali pa je celo zdrsnil na rob družbe. Zato je nujno, da se najprej spremenijo terapevti.

Alkoholizem ni bolezen, je življenski slog

Gre za revizijo medicinskega koncepta alkoholne bolezni, ki jo je na Hudolinov predlog sprejel 1. kongres KZA Jugoslavije in Italije leta 1985 (1). Čeprav alkoholizem ni bolezen, je potrebno poskrbeti za nekatere organske okvare, ki nastopijo kot posledica alkoholizma. Kar zadeva samo spremembo življenskega sloga alkoholika iz alkoholičnega v nealkoholičnega, je manj umestno govoriti o zdravljenju kot o učenju in vzgoji za drugačen način življenja.

Pri vzgoji ljudi so odločilni pozitivni zgledi

V pedagoški literaturi sta vloga in pomen zgledov pri vzgoji ljudi tako prepričljivo opisana, da tega tu ne bomo posebej utemeljevali. Pri urejanju alkoholikov gre deloma za prevzgojo in deloma za vzgojo v takšnem življenskem slogu, ki je lasten najbolj aktivno živečim nealkoholikom.
Poenostavljeno lahko rečemo, da novopečeni terapevt lahko pridobi prve alkoholike za nov življenski slog isključno z lastnim zgledom. Šele po dolgih letih uspešnega dela posameznim terapevtom uspe vzgojiti celo “zdravo jedro” bivših alkoholikov, ki tako dosledno živijo nov slog življenja, da so lahko za zgled novincem.

Okostenelost institucij in lagodnost ljudi

Terapevti za alkoholizem se v tradicionalnih ustanovah ne morejo spremeniti. Četudi bi se jim, spodbujenim od zunaj, slučajno uspelo spremeniti, ne bi smeli delati drugače, razen če bi svojo ustanovo zapustili in začeli samostojno delovati. To pa je bilo doslej v naši družbi silno zapleteno. Vsekakor obstaja širše ozadje za vztrajanje pri starih programih skupinskega dela (sedenje in govorjenje). Mestni človek, se pravi tudi terapevt, bi moral teči (ali se ukvarjati s podobnim športom), planinariti, opustiti tobak in shujšati. Velika večina terapevtov tega ne počne, kar pomeni, da zavestno zanemarjajo svoje zdravje. Vzrok je preprost: lenoba! In posledice: kako naj terapevt, ki sam zavestno zanemarja lastno zdravje, navduši zdravljece za zdravo življenje? Ne more, ker lahko samo blefira.
Vse navedene okoliščine so silno pomembne, saj se po naših izkušnjah alkoholik ne more odtrgati od dna in se dvigniti v višave polnega življenja, če se v začetku urejanja ne oprime neke dejavnosti, ki ga zanesljivo navduši (tek, planinarjenje, pisanje izpovednih spisov, trdo delo, itd.);”zanje se mora tako navdušiti, da je na videz kar fanatično” (2, s. 144-145). Ampak alkoholika mora nekdo navdušiti. Če odmislimo magijo in mistiko, potem to lahko stori le terapevt. Toda nikakor ne samo s sedenjem in govorjenjem.

Način usposabljanja terapevtov

Dokler smo alkoholike zdravili tradicionalno (s sedenjem in govorjenjem) smo na podoben način izobraževali tudi terapevte za alkoholizem. Šele z oblikovanjem alternativne socialno-andragoške metode urejanja alkoholikov torej z uvedbo številnih vzgojnih in prevzgojnih sredstev smo postopoma spreminjali tudi način usposabljanja terapevtov.

SHEMATIČNI PRIKAZ ALTERNATIVNE SOCIALNO ANDRAGOŠKE METODE UREJANJA ALKOHOLIKOV

Ker se terapevti za alkoholizem v okviru društva usposabljajo za delo z alkoholiki in drugimi ljudmi v stiski po socialno andragoški metodi, moramo to metodo vsaj okvirno prikazati.

Shematičen prikaz socialno-andragoške metode

Bistvo metode je v tem, da med 10 let trajajočim, do podrobnosti izdelanim programom z zahtevnim terapevtskim paktom, sistematično uporabljamo več kot 40 vzgojnih in prevzgojnih sredstev, s katerimi poskušamo odstraniti vse odvisnosti (od alkohola, nikotina, sedativov, požrešnosti, pretiranega gledanja televizije do potrošniške usmerjenosti), istočasno pa usmerjamo člane klubov, da se dvigujejo na čim višjo raven kvalitetnega življenja.
Glavna vzgojna in prevzgojna sredstva so: tek, planinarjenje, modificirana bibilioterapija, študij različnih antropoloških, socioloških in filozofskih tem, poglobljen študij alkoholizma, pisanje dnevnikov in avtoanalitičnih, doživljajskih in raziskovalnih spisov, mentorstvo, dopolnilno izobraževanje, alternativna terapevtska skupnost, ki deluje izven institucije in je dosledno usmerjena v kulturo, znanost, umetnost, naravo, šport, literarno izpovedovanje itd.
Intenzivni del programa traja povprečno tri leta. Ta čas je alkoholik skupaj s partnerjem, delno tudi z otroci, vključen v terapevtsko skupino (ki ima enkrat tedensko triurni sestanek), klub vsak drugi teden (po dve uri in pol) in v terapevtsko skupnost (štiriurni sestanek enkrat mesečno). V okviru terapevtske skupnosti (dalje TS) sodeluje vsak član enkrat mesečno na dvodnevnem obveznem planinskem izletu, pa tudi v številnih drugih aktivnostih skozi vse leto.
Za člane TS, ki zaostajajo v izpolnjevanju programa, organiziramo paralelne skupine oziroma šole za izboljšanje pismenosti, teka in planinarjenja. Ustanovili smo utdi paralelno skupino članov TS brez partnerjev. Po tretjem letu člani izpolnjujejo samo program kluba in terapevtske skupnosti.
Od letos so se člani klubov dolžni vključiti v program za “Kaveljce in Korenine” (suhi maraton, maraton na smučeh, kolesarski maraton, planinarjenje in plavalni maraton), ki ga v okviru RTV Ljubljana vodi Mito Trefalt.
Posebnost te metode je v tem, da morajo člani kluba sami financirati številne dejavnosti: celoten program za “Kaveljce in Korenine”, izobraževanje, modificirano biblioterapijo, izpopolnjevanje bogate strokovne knjižnice, ki obstaja v okviru Društva terapevtov za alkoholizem, našega PD “Dolga pot”, Društva nekadilcev Ljubljana-Center in Alternativne terapevtske skupnosti v Bohoričevi 4.

Širša utemeljitev alternativnega programa

Tradicionalni sistem je institucionaliziran in zato tudi zelo odporen na spremembe, obenem pa sovražno razpoložen do morebitnih alternativnih variant, na kar sem opozoril (3, s. 281in 58). Dosedanja politika tudi na drugih področjih ni bila naklonjena alternativcem.
Medicina je razdeljena na številne stroke, ki skrbijo za človeka po delih, vsaka bolezen, zlasti še takšna, kot je alkoholizem, pa prizadane posameznika in njegove bližnje v vseh možnih smereh.
V psihiatriji in alkohologiji je delo s pacienti razdeljeno med psihiatre, psihologe, defektologe, socialne delavce, glasbene ter delovne terapevte itd. Ti ljudje se vsak dan s svojega zornega kota ukvarjajo s človekom v stiski, kar je zanj ponižujoče in seveda neučinkovito. Saj tudi mladino v šoli lahko uspešno vzgaja samo en učitelj, oziroma razrednik. Vzgoja in prevzgoja odraslega alkoholika pa je zaradi znanih razlogov neprimerno bolj zamotana.
Tradicionalna alkohologija “zdravi” samo alkoholizem, nekatere druge odvisnosti, denimo kajenje, pa neposredno in posredno celo spodbuja.
Tradicionalni terapevti sistematično in trajno ne skrbijo, da bi alkoholiki nadoknadili primanjkljaje zaradi alkoholizma in zato v svojih programih nimajo vzgojnih in prevzgojnih sredstev, ki šele omogočajo “dvig”: tek, planinarjenje, vsestransko izobraževanje, modificirana biblioterapija itd. Skratka, niso akceptirali programa “univerze za zdravljene alkoholike”.
V socialno-andragoškem modelu si prizadevamo za celovit dvig propadlega človeka in njegove družine, program pa mora voditi en sam multidisciplinarno usposobljen terapevt, ki mu lahko pomaga koterapevt, ki pa ne odgovarja za izvedbo programa in ne za razreševanje kriznih situacij.
Celostni in dolgoročni program osebnostne preobrazbe in rasti, ki ga vodi glavni terapevt, je bistvo alternativnosti.
Utemeljitev našega alternativnega programa najdemo v Freudovi psihoanalizi (vzgoja in prevzgoja teče po mehanizmu identifikacije z enim vzornikom), v zgodovini (človeška plemena so se tisočletja prebijala pod vsestranskim vodstvom enega samega plemenskega poglavarja) in v pedagogiki.
Makarenko je kot nekakšen neodvisen plemenski poglavar vzgajal in prevzgajal na stotine delikventov. Posamezni vzgojitelji so želi uspehe samo, če so mu natančno sledili, ali pa če so se skupaj dogovorili za morebitno izboljšavo posameznih postopkov.
Alternativni, celostni pedagoški pristop, je pri nas najbolj utemeljil Franc Pediček, ki zagovarja celovitost vzgoje na osnovi morale, ki temelji na ljudskem etosu. Cilj vzgoje mora biti ustvarjalno delo, oblikovanje svetovnega nazora na osnovi študije filozofije, znanosti, umetnosti, morale, zgodovine itd.(4).
Podobna stališča najdemo tudi v sodobni andragogiki (5).
Smotrnost našega alternativnega programa je utemeljena tudi v alternativni psihiatriji (6, 7), da dobro znanih stališč antipsihiatrov ne omenjam.
V novejši dobi alternativno pot v medicini in psihiatriji najbolj prepričljivo zagovarja profesor na medicinski fakulteti v Illinoisu (ZDA) R. S. Mendelson. Njegova stališča poznajo tudi bralci “Dela”, saj je v času od 5. 1. do 3. 3. 1982 izhajal v Delu podlistek pod naslovom “Medicinska religija”.
Mendelson meni, da je navček odzvonil elektrošoku, pomirilom in individualnim pogovorom v psihiatriji. Zato se morajo terapevti lotiti novih postopkov (8).

Tako rekoč eksaktna utemeljitev alternativnosti v alkohologiji so visoko rehabilitirani člani naše terapevtske skupnosti (3, 9). Vsak zainterisirani bralec se lahko z mojim posredovanjem sreča z njimi v domačem okolju, tekaških, planinskih poteh…
Omenjeni program za urejanje ljudi v stiski in usposabljanje za takšno delo zdravih strokovnjakov je alternativen vsem znanim zadevnim programom, in sicer predvsem zaradi naslednjih razlogov:
– Dosledno avtoritativnega vodenja, ki prehaja v tovariško-prijateljski (partnerski) odnos.
– Sistematične uporabe številnih vzgojnih in prevzgojnih sredstev: vztrajnostni tek, planinarjenje, pisanje avtoanalitičnih, poročevalskih in raziskovalnih spisov, modificirana biblioterapija,itd.
– Ignoriranje vsesplošno uporabljenih “rešitev prve vrste” in dosledno uporabljanje nekonvencionalnih “rešitev druge vrste” po Watzlawicku (10).
– Dosledno izogibanje “vodenja” in oskrbe ireverzibilno okvarjenih alkoholikov in drugih ljudi v stiski, ki so rezistentni na spremembo.
To pomeni, da v programu lahko ostanejo samo ljudje, ki so se zmožni opredeliti za “sindrom rasti”, medtem ko morajo tisti, ki so obtičali v “sindromu razkroja” (11) v drug, njim ustreznejši program.

Rezultati dela po socialno-andragoškem modelu urejanja alkoholikov

O rezultatih našega dela sem poročal že v številnih publikacijah, člankih in referatih. Tu navajam samo povzetek, s katerim utemeljujem program dela didaktične skupine.
Od 107 alkoholikov, kolikor jih je v zadnjih 13 letih dokončalo triletni intenzivni del programa (skupine, kluba in terapevtske skupnosti), jih po petletnem odmiku od začetka urejanja abstinira 101, medtem ko jih je 6 recidiviralo (vsi ti recidivisti so se urejali še v eksperimentalni fazi oblikovanja socialno-andragoškega modela). Dva izmed njih sta se ponovno stabilizirala, štirje pijejo. Med tistimi, ki so končali intenzivni del programa v zadnjih 10 letih ni recidiviral nihče. Pred zaključkom programa posamezniki recidivirajo in odidejo, toda takšnih ne upoštevamo pri končni evalvaciji rezultatov dela.
V tem času je enak program (seveda z ustrezno individualizacijo) končalo tudi 23 nevrotikov ( v večini primerov iz vrst “suhih” alkoholikov) in ena tabletomanka (odvisna od Tavora). Vsi so se znebili večine svojih težav in bistveno spremenili svoj življeski slog.
Pri prikazovanju rezultatov dela nikakor ne gre zgolj za abstinenco, temveč predvsem za kakovost življenja, ki je za člane terapevtske skuonosti opredeljena z naslednjimi značilnostmi: vsi smo nealkoholiki, nekadilci, planinci, maratonci in postopoma postajamo ljubitelji leposlovja, dobri tovariši, partnerji in roditelji.
V takšnem spodbudnem vzdušju (za ilustracijo gl. prve številke glasila “Pot v sožitje”), kjer so recidive silno redke in uspehi neprimerno pogostejši kot neuspehi, nov član zlahka najde obilo spodbud, ki utrdijo njegovo motivacijo za spremembo.

Strokovna utemeljitev socialno andragoške metode

Kot rečeno je socialno andragoška metoda zelo intenzivirana in modificirana različica dispanzerske variante Hudolinove šole (1, 12-21). Metoda izhaja iz celotne literature Hudolinove šole, osnovnih zakonitosti skupinskega dela (22-25), splošnih načel družinske terapije (26, 27), spoznanj psihodinamike partnerskih odnosov (28), izkušenj alkohologov z zasebno prakso (29), izročila, Makarenka (30, 31), osnovnih načel splošne teorije sistemov (32-34) in dosledne uporabe nekonvecionalnih “rešitev druge vrste”.
Metoda je parcialno opisana v številnih člankih, kompleksno pa v knjigah in publikacijah (2, 3, 9, 35-38). Posamezni aspekti
so objavljeni tudi v strokovnih člankih v srbo-hrvatskem jeziku
(39-46), pa tudi v trojni številki Al-kluba (47).
Temeljni opisi metode so prezentirani na več mednarodnih kongresih (48-53), a nekateri važnejši podatki so prikazani v mednarodnih strokovnih časopisih (54-55). V določenem smislu je metoda globalno izpostavljena tudi mednarodni verifikaciji (56).

Zakaj tako podroben prikaz metode?

Socialno andragoško metodo urejanja alkoholikov smo morali malo natančneje prikazati zato, ker je ta metoda osnova različnih programov izobraževanja strokonjakov različnih profilov za raznotero delo z alkoholiki, ki potekajo v okviru društva in Centra za bolezni odvisnosti.

USPOSABLJANJE TERAPEVTOV PO ALTERNATIVNEM PROGRAMU

Uvod

Usposabljanje terapevtov za alkoholizem (v zadnjih letih pa tudi za druge ljudi v stiski) v okviru društva se je od leta 1974 neprestano spreminjalo v skladu z evolucijo socialno andragoške metode. V okviru raznih oblik usposabljanja je do korenitih sprememb prišlo leta 1982, najprej pri enotedenskih seminarjih o alkoholizmu, na katerih se je 1983 porodila ideja za oblikovanje petsemesterskega študija po dosledno alternativnem programu. Tako smo že leta 1983 formirali “didaktično skupino za izobraževanje, osebnostno rast in usposabljanje ljudi za delo z alkoholiki” (v nadaljevanju: didaktična skupina) in takoj začeli z delom. To poročilo se nanaša na potek dela in rezultate udeležencev 1. didaktične skupine.

Temeljna zasnova alternetivnih seminarjev o alkoholizmu

V skladu z alternativno zasnovanostjo sociano-andragoškega modela urejanja ljudi v stiski smo v zadnjih osmih letih organizirali sedem enotedenskih seminarjev (251 strokovnjakov različnih profilov), ki so potekali po “alternativnem programu”, katerega bistvo je v naslednjem:
– seminaristi morajo pred začetkom seminarja preučiti določene knjige;
– vsi se morajo obvezno udeležiti jutranje telovadbe in 3-kilomtrskega teka pred kosilom;
– program predavanj, rekreacije in skupinskega dela traja od 6. do 22. ure;
– v vsako skupino sta vklljučena, kot enakopravna člana, rehabilitirani zdravljeni alkoholik z partnerjem, ki za plenum seminarja pripravita predavanje, v katerm posredujeta svoje temeljne izkušnje in dosežke pri uporabi določenega vzgojnega in prevzgojnega sredstva;
– seminaristi ne smejo uživati alkoholnih pijač, kadilci pa so med skupinskim delom izpostavljeni zahtevi, da opustijo kajenje;
– predavanja smejo trajati praviloma samo pol ure in morajo biti provokativno zastavljena;
– skupinsko delo vodim vedno dosledno avtoritativno z ustvarjanjem kriznih situacij in njihovim ustreznim razreševanjem, medtem ko se drugi moderatorji skupinskega dela na seminarju v glavnem izogibajo avtoritativnih posegov.
Skratka, naši enotedenski seminarji niso informativno poučevalni, sploh pa ne “turistično-avanturistični” (ker je večina informativnih seminarjev v turističnih krajih), temveč so osebnostno provokativni v tem smislu, da udeleženec vsaj okvirno spozna svoje, za vodenje vzgojnoterapevtskega procesa neustrezne osebnostne značilnosti in začutijo potrebo, da bi doživeli takšno preobrazbo, ki bi jim omogočila že s samo osebnostjo pomembno vplivati na potek psihoterapije.
Temeljne značilnosti alternativnega programa na naših seminarjih smo že opisali (36, s. 672-679 in 57).

Ustanovitev in delo 1. didaktične skupine

Skupino sva ustanovila skupaj z dr. Jožetom Ramovšem v šolskem leto 1983/84 iz vrst udeležencev 5. alternativnega seminarja o alkoholizmu (1983 leta). V skupino se je vključilo sedemnajst oseb, tri so hitro odpadle, 14 pa jih je vztrajalo do konca petega semestra. Potek dela in rezultate te skupine smo podrobno opisali v posebni monografiji (58), v katero so vključena tudi zaključna avtoanalitična izpovedna poročila desetih članov skupine.

Okvirni prikaz dela

Celotno delo je potekalo po socialno-andragoški metodi urejanja v stiski (2, 3, 9, 35-38), ki sva jo z Ramovšem modificirala za ( pogojno) zdrave, neoznačene ljudi. Zakaj takšna opredelitev? Zato, ker v naši kulturi poznamo zelo različne definicije o osebnostni zrelosti in duševnem zdravju ljudi, ni pa neke splošno sprejete definicije. Naj omenim definicijo duševnega zdravja, ki jo je dala Svetovna zdravstvena organizacija: duševno zdravje pomeni dobro telesno in doševno počutje, ter zadovoljivo socialno blagostanje. S stališča Frommove humanistične psihoanalize je zaradi razširjenosti kumpulzivnega konformizma (opičjega posnemanja drugih ljudi) v naši kulturi malogdo duševno zdrav. Velika večina ljudi zaradi konformizma ni dosegla svoje identitete in je zato obremenjena z “družbeno strukturiranim osebnostnim defektom” (59, s. 26-32). Kdor ne doseže lastne identitete, ni osebnostno zrel. Zato Fromm upravičeno sklepa, da večina ljudi umre še preden doseže osebnostno zrelost.

Poglavitne modifikacije programa

– zaradi oddaljenosti večine članov iz Ljubljane smo se dogovorili, za skupinski sestanek enkrat mesečno, toda vsakič po šest ur.
– V program seveda nismo mogli neposredno vključiti še partnerjev: le-ti so sodelovali posredno (preko spontanega planinarjenja, teka, branja knjig iz programa,itd.).
– Tehnika dela v skupini je bila prilagojena dejstvu, da so se ljudje vključili v zelo zahteven program, ker hočejo nekaj doseči, čeprav niso označeni in bi lahko konformistično živeli naprej tako, kot njihovi sodelavci. Vloženi trud je presegel napor, ki ga v povprečju vložijo diplomanti visokih šol za dokončanje podiplomskega študija. Člani skupine, so se posvetili programu, čeprav zanj niso mogli pričakovati družbeno priznanih diplom.

Temeljna izhodišča za začetek dela z didaktično skupino

Predno sva se z Ramovšem lotila dela s 1. didaktično skupino, sem se seznanil z več kot tisoč strokovnjaki, ki so v štirinajstih letih, do vključno 1983, šli skozi razne seminarje o alkoholizmu, ki sem jih sam organiziral in vodil. Tako sem dodobra proučil raznovrstne lastnosti strokovnjakov, ki se v Sloveniji ukvarjajo (ali pa si “želijo” ukvarjati) z alkoholiki. Ljudi, ki so se prijavili za didaktično skupino, sem na seminarjih tudi dobro spoznal.
Ko sem analiziral njihove sposobnosti in lastnosti sem ugotovil:
– Vsi so delali z ljudmi po napačni celostni zasnovi, čeprav so njihovi posamezni postopki z ljudmi morda bili pravilni.
– Nihče ni sistematično skrbel za svoje telesno zdravje. Častna izjema je bil Ž. T., vrhunski alpinist.
– Noben didakt ni bil toliko pismen, da bi znal uporabljati vire in svoje delo prikazovati strokovno kritično.
– Nihče se ni za svoje delo permanentno in sistematično izobraževal, kar je sicer razumljivo, ker ni nihče opravljal dela, po jasno opredeljenem konceptu. Nihče ni temeljito obvladal ustrezne jugoslovanske, kaj šele tujo literaturo. (Delna izjema je D. N.).
– Nikomur se še sanjalo ni, da naj bi postal intelektualec v Sartrovem smislu (60).
– Posamezniki so kadili, dve osebi sta celo “pretirano pili”.
Podobno je bilo z nekaterimi njihovimi partnerji, oziroma svojci.
– Samo dve članici sem lahko opredelil za razmeroma zreli osebnosti, ki sta živeli v razmeroma dobrem partnerstvu. Ostalih dvanajst je bilo v tolikšni meri obremenjenih z različnimi zavrtostmi in čustvenimi stiskami, da niso bili sposobni za resno delo z ljudmi v stiski, dokler ne doživijo osebnostne preobrazbe. Toda, kako to doseči, ko v obstoječi naši in tuji literaturi ni bili na razpolago prav nobene paradigme?
Vseeno sem vsaj zase moral najti trdno oporo. Ker člani didaktične skupine niso bili alkoholiki, sem ob njih moral odmisliti izkušnje ki izhajajo iz mojega dela z alkoholiki, in se opreti na spoznanja iz dela z ženami in drugimi svojci alkoholikov. V Sloveniji je sicer po moji presoji vsaka druga družina bodisi alkoholična, bodisi drugače problematična. Strokovnjaki, pa se za delo z ljudmi v stiski tako ali tako v glavnem odločajo tudi zaradi lastne stiske, ki jo nosijo iz primarne družine…

Posebnosti v konfrontacijah

Dobra polovica članov je dokaj dobro in redno izpolnjevala program, medtem ko je ena tretjina izpolnjevala obveznosti manj kvalitetno in z zamudo. Z njihovo lagodnostjo in premajhno sposobnostjo za ustrezno življesko organiziranost sva se morala kar naprej spopadati.
Na vsakem sestanku sva se morala spopasti z vsaj tretjino članov zaradi njihovega nerednega teka, odporov do planinarjenja in zamud pri oddajanju raznih spisov.
Ena največjih težev je bila omenjena nizka stopnja pismenosti članov. Kljub petsemesterski vadbi nipravzaprav nihče dosegel ustrezne strokovne pismenosti (razen D. N., ki je razmeroma dosti obnavljal in se tako izpopolnil v oblikovanju strokovnih spisov).
Dvoletni odmik od zaključka didaktične skupine nam kaže, da je tista tretjina članov,s katerimi se je bilo nujno kar naprej konfrontirati, najbrž za vedno “obtičala”. Tudi tisti alkoholiki, s katerimi se moram odločno konfrontirati zaradi lenobe, slabe življenske organiziranosti in intelektualne nesposobnosti za modro presojo njihovega položaja, se pravzaprav nikoli zares ne “dvignejo”. Odločne konfrontacije z odpori, vztrajanje v sindromu razkroja “alkoholičnih desperadosov” (ireverzibilno okvarjenih “mokrih” in “suhih” alkoholikov) v resnici koristijo tistim zdravljencem, ki so se že preusmerili od sindroma razkroja k sindromu rasti, da še bolj pospešijo svojo rast.
Zato je terapevt (moderator v didaktični skupini) neprestano v dilemi: ali se spopadati z “deperadosi” ali jih (začasno) odsloviti.

Skrajnostne konfrontacije

Pri delu z vsemi didaktičnimi skupinami, sem odkril porazno dejstvo, da je bila večina članov didaktične skupine brez pravega poklicnega dela, obenem pa so se izmikali, da bi se angažirano lotili urejanja alkoholikov in drugih ljudi v ustreznih situacijskih skupinah (61, s. 309).
Običajna soočenja niso zalegla, zato sem jih na 24. sestanku dne 14. 1. 1986 sosočil z njihovim položajem. Povedal sem jim, da so na usodnem razpotju, saj mora človek, ki si drzne opravljati najodgovornejše delo na svetu – urejanje (za dvig!) ljudi v stiski, najprej sebe brezpogojno oblikovati v Gassetovega elitnika (62), kajti “človek – masa” sploh ni sposoben, da bi vodil avtoritativno, kvečjemo avtoritarno, nasilno. Vsem tistim terapevtom za alkoholizem, ki niso dosegli Gassetovih elitnikov, je spodletelo pri vodenju zdravljenih alkoholikov v smeri dviga. Z njimi samimi se je zgodilo nekaj paradoksalnega: kot terapevte-masa so jih pričeli usmerjati “zdravljeni” alkoholiki, da bi jih obdržali v igri “Alkoholik” (62).
Ob koncu sem jih nagovoril, naj premislijo, pretehtajo svoje možnosti in se odločijo, “po kateri poti in kako?”.
Vidno prizadeti so mi vsi pritrdili, da imam prav, kajti že večkrat prej smo se lotevali analize, dnevnega obsega njihovega dela, zato smo bili z angažmajem posameznikov dobro seznanjeni. Samo štirje zdravstveni delavci (3 zdravniki in 1 medicinska sestra) so menili, da so v svojem rednem poklicu dovolj obremenjeni; tako da morajo svoje delo v klubih tako in tako opravljati v prostem času, takorekoč kot hobi za skromno plačilo.

Sklepna pripomba

Premalo je prostora in časa, da bi lahko podrobneje razložili celotno strategijo dela s skupino, čeprav bi to bilo prav zaradi, prvič, nekonvencionalne tehnike, ki v Evropi še ni bila uporabljena pri usposabljanju strokovnjakov za urejanje alkoholikov in, drugič, zaradi rezultatov, ki so skromni in veličastni obenem.

REZULTATI DELA Z DIDAKTIČNO SKUPINO

Osnovni rezultati

Rezultati dela posameznih udeležencev so razvidni iz zaključnih nalog, vseh štirinajst članov; od teh dest objavljenih (58, s. 66-155). Seveda pa je rezultat dela didaktične skupine v celoti možno oceniti šele v kontekstu dela alternativne terapevtske skupnosti (64) in odprtih novih možnosti za usposabljanje strokovnjakov za delo z ljudmi v stiski.
Vsi člani so zadovoljni ob dejstvu, da so uspešno končali program dela skupine.
Program je bil zahteven, morali so trdo delati; spremenili so svoj življeski slog, pa zato niso dobili nobenih uradnih diplom. Vendar so vsi zadovoljni in ponosni, da so ta program končali. To njihovo stališče je najboljša verifikacija našega skupnega dela.
Večina članov je doživela pospešen osebnostni in poklicni razvoj. Ob vključitvi so bili člani povprečno stari 30 let, najmlajši 26, najstarejši 44 let. Štirje so bili še samski, ena pa razvezana. Poročili so se vsi štirje, ena pa je še vedno razvezana.
Kadili sta dve članici in njuna partnerja. Kajenje sta opustili obe in en partner; drugi še kadi ker ni sprejel teka. Dva “krepkejša pivca”, ki bi lahko postala alkoholika sta prenehala piti. Vsi so postali bolj ali manj dobri tekači, planinci, ljubitelji leposlovja, dobri tovariši, partnerji, roditelji…
Nekateri so se rešili hudih osebnih stisk in uredili ogroženo partnerstvo. Vsi tisti, ki so razrešili nekatere emocionalne probleme so prišli do prepričanja, da jih brez pomoči didaktične skupine ne bi rešili. V sloveski psihiatriji in psihologiji namreč ni opisanih podobnih primerov, saj izobraževalni programi za terapevte ne vključujejo posebnih vzgojnih sredstev za osebnostno rast in ne programov za reševanje emocionalnih stisk.
Vsi so napredovali v svojem poklicnem razvoju, toda večina tistih, ki jih vsakdanje poklicne obveznosti niso spodbudile k trdemu delu in študiju, ni dosegla takšne učinkovitosti, da bi lahko bili deležni ustreznega priznanja.
Če bi se odločili popraviti navedene osebnostne in poklicne pomanjkljivosti, bi morali oblikovati didaktično skupino druge stopnje v enekem trajanju, s posebej prilagojenim programom.

Članom didaktične skupine so v dejavnostih sledili njihovi partnerji

Samo en član je bil planinec in mož ene članice tekač. Najzanimivejši pojav v delu skupine je v tem, da so zakonski partnerji sledili svojim ženam v teku, planinarjenju in branju predpisanih knjig. Tudi tokrat je bilo potrjeno znano spoznanje: Če hočeš drugega spremeniti, moraš najprej spremeniti sebe. Ko so žene uredile sebe, so se spremenili tudi možje in jim sledili. Malce je zaostajal mož ene članice, kar pa je normalna posledica dejstva, da ta članica tudi sama še ni v celoti premagala svoje nekdanje lagodnosti; zato tudi moža ni “napravila” za tekača ali planinca.
Dva poročena moža sta požela nekaj manj uspehov, ker jima njuni ženi nista vneto sledili. Ob navedenem poglavju se nam je porodila zanimiva hipoteza, ki jo bomo testirali: v nekaterih primerih alkoholizma moških bi zadoščalo, da bi se v program vključila samo alkoholikova žena. Ko bi se ona za silo uredila, se znebila vzvišenega občutka žrtve, se začela brigati zase in se odvadila neprestano brezuspešno poučevati, bi ji morda mož začel slediti na tekaških stezah in planinskih poteh.

Didaktična skupina je prerasla v primarno socialno skupino

Člani skupine so preživeli na sestankih 5 dni, skupaj s partnerjem so preživeli 6 dni na “Maratonih treh src” v Radencih, Kranju in Bovcu ter dodatnih 10 dni na planinskih pohodih. Najbolj so se zbližali v planinah. Pred vključitvijo so se sorazmerno dobro spoznali na enotedenskem seminarju v Kranjski gori in na rednih mesečnih sestankih društva, ki še potekajo.
Ko je skupina prenehala z organiziranim delom, so člani skupine sami organizirali nekaj rednih, vsakoletnih družabnih srečanj v planinah in na domovih posameznikov. Tako so se spoprijateljili, da sedaj tvorijo pravo prijateljsko skupino.

Didaktična skupina je prava kontrolna skupina v socialno-andragoškem modelu urejanja alkoholikov

Vsaka evalvacija rezultatov urejanja alkoholikov je lahko vprašljiva zato, ker doslej ni bilo možno oblikovati prave kontrolne skupine. Kaže, da naša didaktična skupina rešuje ta problem.
Pri urejanju alkoholikov se rezultati ne morejo opredeliti z golo abstinenco, temveč tudi s prikazom kvalitete življenja bivšega “mokrega” in “suhega” alkoholika. Kvaliteta življenja je zlahka merljiva, kar smo že pokazali v naši raziskavi (36, s.591-660).
Poslej bo tudi lažje primerjati rezultate osebnostne rasti pri alkoholikih in nealkoholikih.

NEKAJ PRIMEROV MED UREJANJEM ALKOHOLIKOV IN USPOSABLJANJEM STROKOVNJAKOV ZA UREJANJE ALKOHOLIKOV

Če odmislimo tiste alkoholike, ki z vključitvijo v program ne dosežejo trajne abstinence in jih je treba na različne načine trezniti, med enimi in drugimi ni bistvenih razlik.
Sicer je približno enako težko vsestransko aktivirati alkoholike in nealkoholike, ne glede na izobrazbo in poklic.
Dolgoletno delo z enimi in drugimi ter raziskovanje njihovih osebnosti v procesu skupinske analize po Gilliju (65), je omogočilo naslednje spoznanje: temeljni vzrok za njihove močne odpore proti vsestranskemu aktiviranju tiči v dejstvu, da prej niso bili dovolj stimulirani, morda so bili celo zlomljeni in zatolčeni. Zato sem med enimi in drugimi doslej odkril samo nekaj Gassetovih elitnikov (62), pa še ti so tako rekoč pomotoma, zaradi spleta okoliščin “zašli” k nam.

Navedene okoliščine nudijo oporo za naslednjo hipotezo: Gassetovi elitniki so s svojim načinim funkcioniranja zaradi reševanja življenjskih zagat po nadkompenzacijskem principu in biofilne usmerjenosti (11), zavarovani pred usodnim zdrsom, ki človeka naposled pripelje v psihiatrično ordinacijo.
Vsekakor moramo dejstvo, da je posameznika njegova stiska pripeljala k psihiatru, šteti za osebno katastrofo največjih razsežnisti. Vsak, ki pride k psihiatru, je “cvekar iz umetnosti življenja”. Če pride k tradicionalnem psihiatru, takšen brezpogojno tudi ostane, če pa pride k alternativnemu, pa ima še vedno (sicer minimalno) upanje, da se bo dvignil.
Pravi dvig je samo uvrstitev med Gassetove elitnike. Vsakdo lahko postane Gassetov elitnik (upoštevaje izobrazbo, poklic, kraj bivanja in starost, če je le dovolj bister, marljiv in vztrajen in če svoje delovanje usmeri v pristen odnos, ustvarjalnost in “dajanje”.

Tako smo dospeli do bistva našega celotnega delovanja. Temeljni cilj dela z alkoholiki in člani didaktičnih skupin je v poskusu, da bi se tisti, ki izpolnjujejo navedene pogoje lahko dvignili na raven Gassetovih odličnikov, kajti to bi bil učinkovit način preseganja označenosti in zaradi lagodnosti nakopičenih osebnostnih primanjkljajev.

Alkoholik ali človek v stiski, ki se otepa naporov za dvig med Gassetove odličnike, nima možnosti, da bi se kdaj uredil, ker pač ni zakorakal po pravi poti. Enako terapevt, ki se ni odločil najprej sam preizkusiti vzpon po strmi poti do Gassetovih odličnikov, ne bo nikoli mogel postati objekt identifikacije ljudi v stiski za “dvig”, kvečjemu le za vegetiranje.
Izročilo antropologije, zgodovine, literature, umetnosti in filozofije, hkrati z mojim osebnim izkustvom osemnajstletnega trdega dela z ljudmi v stiski in s terapevti, me je prepričalo, da imajo gornje ugotovitve veljavo zakonitosti.

Ta zakonitost terapevtu in moderatorju v socialno-andragoškemsistemu omogoča, da ob vsestranski aktivnosti in soočanju na “rezilu noža” razmeroma hitro in eksaktno ugotovi, ali se bo in kateri klient “dvignil, oziroma, ali bo in kateri strokovnjak sposoben koga “dvigniti”.

Socialno-andragoški model urejanja alkoholikov in usposabljanja strokovnjakov se nenehno dopolnjuje in intenzivira. Pri tem je zanimivo ugotavljati, kolikšno stopnjevanje zahtevnosti programa sprejemajo alkoholiki in člani didaktičnih skupin. Pri enih in drugih se odpor okrepi, vendar nima enakega predznaka. Alkoholiki stopnjevanje zahtevnosti programa praviloma sprejmejo kot “dodatno kazen”, terapevti sami pa kot sicer umestno, toda komaj dosegljivo nalogo.

SKLEPNO POGLAVJE

Socialno-andragoška varianta Hudolinove šole je izšla iz štirinajsletne prakse uporabljanja številnih prevzgojnih sredstev in novih spoznanj, ki so plod te prakse. Sprotna evalvacija rezultatov dela je pokazala, da je socialno-andragoška metoda uspešnejša od drugih opisanih metod urejanja alkoholikov. Metoda se še vedno izpopolnjuje z vključevanjem novih vzgojnih in prevzgojnihh sredstev. Doseženo kvaliteto urejanja je, po naših izkušnjah, možno razširiti samo z usposobitvijo terapevtov. Ti bi morali postati organizatorji in neposredni voditelji dejavnosti, ki so vključene v socialno-andragoški model osebnostne preobrazbe alkoholikov in drugih ljudi v stiski.
Socialno-andragoško metodo je zmožen izvajati samo terapevt, ki je s svojim življenjskim slogom in delom (ki je torej nealkoholik, nekadilec, maratonec, planinec, ki se učinkovito stalno izobražuje in je prežet z življenjsko usmeritvijo za “biti” in za “dajanje”) za vzor “ljudem v stiski”, ki so se opredelili za radikalno spremembo življenja in za “dvig”.
Tako usposabljanje in osebnostno oblikovane terapevte pa je možno oblikovati predvsem po mehanizmu identifikacije z usteznim vzgojiteljem.

Tako pridemo do ključnega vprašanja: s katerimi zgledi oblikovati terapevte?

Pri najinem dolgoletnem delu z ljudmi v stiski in njihovimi terapevti, sva z Ramovšem spoznala, da sva midva s svojim načinim življenja in delom, nedvomno lahko za vzor vsaj nekaterim ljudem, ki se opredelijo za pospešeno osebnostno rast na posamičnih področjih življenja in dela.
Ker sva pri snovanju didaktične skupine in programa zanjo imela v mislih poseben sistem, sva morala za identifikacijo najprej poiskati pomembne ljugi iz zgodovine. Iz mojih publikacij (3, 35-37), predvsem iz monograjfije o terapevtski skupnosti (Pot v sožitje 1-5), je razvidno, da sem doslej zdravljencem izpostavljal za vzor naslednje zgodovinske osebnosti Trubarja, Makarenka, Ghandija, Martina Luthra Kinga, Unamuna, Fromma, Gasseta, Aurobinda, Romaina Rollanda in še nekatere.
Od živih pa sem članom terapevtske skupnosti dajal za zgled naslednje ljudi: Vladimira Dedijerja, Matjaža Kmecla, Antona Trstenjaka, Draga Ulago, Toneta Svetino, Cirila Zlobca, Tarasa Kermavnerja, Srečka Berganta idr.
Vse te pokojne in žive ljudi dajeva z Ramovšem za zgled tudi članom didaktičnih skupin.
Klub, ki ga terapevt zapusti, praviloma propade. Od “afere Škofljica”leta 1974 je bilo takšnih primerov nad 30. In nihče ni odgovarjal za takšno malomarnost.
Zaradi negativnih izkušenj s terapevti, ki začno delati v klubu zato, da potešijo “firbec”, smo postavili naslednje doktrinirano stališče:
Urejanje alkoholikov v skupini ali klubu se sme lotiti samo osebnostno resen in visoko etičen strokovnjak, ki se odloči, da bo to delo opravljal do konca svoje poklicne kariere, oziroma najmanj 10 let. “Firbci” pa se lahko vključijo kot “navadni” člani, oziroma kot opazovalci, seveda če so sposobni sprejeti polnokrven in ustvarjalen življenjski slog.
Vztrajanje pri navedenem stališču je že privedlo do ostre diferenciacije terapevtov za alkoholizem v Sloveniji, ki delajo po socialno-andragoški in dopovedovalno-razlagalni metodi (3, s.209), kot smo poimenovali “zdravljenje” alkoholikov brez uporabe aktivirajočih vzgojnih in prevzgojnih sredstev (2, s.78-17).
Pri izvajanju dopovedovalno-razlagalne metode se terapevti neprestano menjajo, kar je dr. Zdenka Čebašek-Travnik iz Univerzitetne psihiatrične klinike ponazorila z naslednjo ugotovitvijo: “Imen terapevtov in koterapevtov nismo vnesli v seznam, saj se strokovnjaki tako hitro izmenjujejo, da bi tako sestavljen seznam zastarel v nekaj mesecih.” (66).
Pri terapevtih, ki delajo po socialno-andragoški metodi je zadevna situacija ravno nasprotna: večina terapevtov deluje v klubih že nad 14 let, tiste s krajšim stažem pa poskušamo prepričati, da bi to delo opravljali zelo dolgo, po možnosti do konca poklicne kariere, kajti pogosta menjava terapevta v klubu onemogoča uspešno urejanje alkoholikov. Ta škodliv pojav je razumljiv v kontekstu transfera, mehanizma identifikacije, vzajemne empatije itd. Naša “prepričevanja” so uspešna, saj so v zadnjih petih letih samo trije bili tako neresni, da so zaradi egoističnih razlogov neodgovorno ravnali in pustili delo v klubu.
Velika večina terapevtov, ki delamo po socialno-andragoški metodi vztrajamo pri svojem delu zato, ker program urejanja alkoholikov tudi nas “prisiljuje” in obvezuje, da vztarjamo v zdravem, produktivnem in altruističnem življenjskem slogu, ob tem pa nas trajno in tesno druženje z ljudmi, ki uspešno presegajo svojo označenost, doživljajsko plemeniti in nam pomaga pri osmišljanju našega življenja.

LITERATURA

1. Hudolin V. Suvremena kretanja na području alkohologije. AL_klub 1986;23,Št.9-10:1-6.
2. Ramovš J. Boj za življenje družine. Celje: Mohorjeva družba, 1983.
3. Rugelj J. Zmagovita pot. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1985.
4. Pediček F. smerjanje v vzgoji in izobraževanju – pedagoško teoretičen vidik. Ljubljana:Univerzum, 1985.
5. Kranjc A. Izobraževanje ob delu. Ljubljana: Univerzum, 1979.
6. Jervis G. ritički priručnik psihijatrije. Zagreb: Stvarnost, 1979.
7. Basaglia F. Negacija institucije. Beograd: Vidici 1981; 5:9-61.
8. Mendelson S R. Predgovor knjigi: M. Kuši: Prirodno lečenje makrobiotikom. Beograd: Nolit, 1987.
9. “Pot v sožitje”. Interno glasilo društva terapevtov za alkoholizem SRS 1986;1-5.1987:6-7, 8-9.
10. Watzlawick P et al Change. New ork: Norton, 197.
11. Fromm E. Človekovo srce. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1987.
12. Hudolin V. Psihijartija. Zagreb: Jumena, 1981.
13. Hudolin V. Bolesti ovisnosti. Zagreb: Klinička bolnica “Dr. M. Stojanović”, 1977.
14. Hudolin V. Klubovi liječenih alkoholičara. Zagreb: Jumena, 1982.
15. Hudolin V. i sar. Epidemološka ispitivanja alkoholizma u SR Hrvatskoj (situacija 1976). Al klub 1977; 14, št. 2-3: 2-6.
16. Hudolin V. i sar. Evalvacija petogodišnjeg rada Odjela za liječenje tuberkoloznih alkoholičara u Bolnici Klenovik. Al klub 1977; 15, št. 9-10: 21-26.
17. Hudolin V. Alkoholizam – stil života alkoholičara. Zagreb: Školska knjiga, 1987.
18. Hudolin V. Alkoholizmom izazvani poremečaji danas. Al klub 1986; 23, št. 7-8: 3-6.
19. Lang B. Psihoterapija i psihoterapijska zajednica alkoholičara. Zagreb: Jumena, 1982.
20. Lang B. Neki problemi prevencije dijagnosticiranja alkoholizma. Al klub 1978; 15, št. 3-4: 3-7.
21. Lang B. Etički problemi prevencije alkoholizma, liječenja i rehabilitacije alkoholičara. Al klub 1983; 20, št. 7-8: 10-11.
22. Brocher T. Skupinska dinamika. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1973.
23. Kaplan H. Sadock B Comprehensive Group Psychotherapy. Baltimore: Wilkins Company, 1971.
24. Ramovš J. Razvoj skupine. Al klub 1979; 16, št. 3-5: 14-19.
25. Ramovš J. Strategija pri skupinskem delu. In: dr. Rugelj J. Uspešna pot. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije, 1983: 196-227.
26. Foley F. D. An introduction to Family Therapy. New York: Grune and Stratton, 1974.
27. Gurman S. A., Kniskern P. D. Handbook of Family Therapy. New York: Brunner-Mazel, 1981.
28. Brajša P. Človek, spolnost, zakon. Ljubljana: Delavska enotnost, 1982.
29. Groupe V. Alcoholism rehabilitation. New ersey: Rutgers center of alcohol studies, 1978.
30. Makarenko A. S. Pedagoška poema. Ljubljana: Mladinska knjiga,1959.
31. Makarenko A.S. Sobranije sočinjenja v pjatih tomah. Moskva: Biblioteka Ogorijek Izdajateljstvo pravde, 1971.
32. Bertalanffy L. von. General system theory. New York: George Braziller, 1975.
33. Lazić N. Opća teorija sistema i savremene spoznaje o alkoholzmu. Alkoholizam 1978; 18, št. 1:7-34.
34. Durkim Ej. Living Groups: Group Psychotherapy and General System Theory. New York: Bruner/Mazel, Publishers, 1981.
35. Rugelj J. Dolga pot – Vrnitev alkoholika in njegove družine v ustvarjalno življenje. Ljubljana; Rdeči križ Slovenije, 1981.
36. Rugelj J. Uspešna pot – Partnersko zdravljenje alkoholizma in bolnih odnosov v družini. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije, 1983.
37. Rugelj J. Alkoholizem in združeno delo-2. izdaja. Ljubljana: Univerzum, 1984.
38. Ramovš J. Socialni delavec v delovni organizaciji in alkoholizem. Ljubljana: Delavska enotnost, 1988.
39. Rugelj J. Terapijski akt za dispanzerski grupni tretman alkoholičara. Al klub 1976; 13, št.2-3: 10-13.
40. Rugelj J., Jakopič J. Tretman alkoholičara od uvodnog intervjua do početka liječenja. Al klub 1976; 13, št. 2-3: 12-15.
41. Rugelj J. Uticaj različitih sistema liječenja za izmenu ponašanja alkoholičara. Znanstveni skup:”Istraživanje na području defektologije”. Sveučilišče Zagreb 1978: 163-177.
42. Rugelj J. Terapeutski sporazum za grupno porodično liječenje alkoholičara uz rad. Alkoholizam 1978; 17, št. 2: 7-17.
43. Rugelj J. Osnovna iskustva u liječenju smetnja potencialnih alkoholičara i frigidnosti njihovih žena u dispanzerskim grupama. Al klub 1978; 17, št.4-5: 24-26.
44. Makarovič M. Komparativna analiza psihosocialne situacije alkoholičara i njihovih žena prije liječenja i u vrijeme liječenja. Al klub 1978; 17, št. 4-5: 1-3.
45. Rugelj J. Metoda evalvacije rehabilitacije alkoholičara. Alkoholizam 1980; 20, št. 1-2: 14-31.
46. Rugelj J. Uloga i značaj predstavljanja u grupnom liječenju alkoholičara i njihovih partnera. Soc psihiatr 1983; 11: 247-262.
47. Al klub 1979; 16, št. 3-5: 1-38.
48. Rugelj J. Treatment, Education and Re-education of Children of Alcoholics. 29. International Institute no the Prevention and Treatment of Alcoholism. Zagreb: 27.6.-1.7. 1983.
49. Rugelj J. A Comparative Analysis of the Personality Characterictics of Spouses, Who Have and Those Who Have not Been Successful ni Engaging Their Husbands-Alcoholics in the Programme of Treatment, Education and Re-education. 29. International Institute on the Prevention and treatment of Alcoholism. Zagreb: 27.6.-1.7. 1983.
50. Rugelj J. A Three Years Programme of Complete Disalienation of Alcoholics and Their Spouses With the Evaluation of Results of Treatment. 4. Mediterranean Congress of Social Psychiatry. Ankara: 12.10.-15.10. 1983.
51. Rugelj J. The role and Significacnce of Running and Mountaineering in Group Psychotherapy of Alcoholics and Their Families in Out-Patient Programe. 4. Mediterranean Congress of
Social Psychiatry. Ankara: 12.10.-15.10. 1983.
52. Rugelj J. A Ten Years Programme of Personality Growth of Alcoholics and Their Spouses According to the Socio – Andragogical Method of Treatment of Alcoholics. 4. Mediterranean
Congress of Social Psychiatry. Opatija: 6.10.-12.10. 1985.
53. Rugelj J. Alternative Therapevtic Community for Alcoholics and Other People in Distress. 6. Mediterranean Congress of
Social Psychiatry. Zagreb: 1.10.-4.10. 1987.
54. Krajnc A. The role and meaning of education in family group treatment end re-education of alcoholics along with work. Mediterranean journal of social psychiatry 1982; 3: 97-107.
55. Drame Peršin V. The Importance of the Diary in the Family Group Therapy of Alcoholics. Alcoholism 1982; 19: 15-9.
56. Bennett A. Treating Alcoholism in Jugoslav Fashion. East European Quarterly 1985; 18: 495-519.
57. Rugelj J. Tretji supervizijski seminar o alkoholizmu. Ljubljana: Revija za kriminalistiko in kriminologijo 33, 1982: 250-257.
58. “Pot v sožitje” Interno glasilo Društva terapevtov za alkoholizem SR Slovenije; 1988, št. 10-13: 5-241.
59. Fromm E. Zdrava družba. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970.
60. Sartre J. P. Izbrana dela. zv. 7. Ljubljana: Cankarjeva založba. 1981: 257-83.
61. Toffler A. Šok budučnosti. Rijeka: Otokar Kerševani, 1975.
62. Gasset O. J. Upor množic. Ljubljana: Slovenska matica, 1985.
63. Berne E. Koju igru igraš? Beograd: Nolit, 1980.
64. Rugelj J. Alternativna terapevtska skupnost. Zdravstveno varstvo 1987; 26: 275-9.
65. Gilli G. A. Kako se istražuje? Zagreb: Školska knjiga, 1974.
66. Čebašek-Travnik Z. Pismo V. Hudolinu. Al klub 1988; 25, št. 5-6: 10.

Spostovani,

mene zelo zanima psihologija, psihiatrija, nekak se ze poblize spoznavam s temi stvarmi, rada bi postala terapevtka v smislu Louise Hay….ne vem ce poznate…seveda na podlagi alternative….

Kaj mi svetujete…cutim da bi lahko ljudem dala mnogo…

LP TANJA

Preberite moje knijge, zlasti Uspešno pot in Dramatično pot in pojdite po moji poti. Oglasite se. LP JR