J. RUGELJ: SISTEM DELA

dr. sc. med. JANEZ RUGELJ, dr. med.

OKVIRNI PRIKAZ SISTEMA RADIKALNE PSIHOTERAPIJE IN OSEBNOSTNE PREOBRAZBE LJUDI V STISKI – NEVROTIKOV IN ODVISNIKOV
(simpozij za delegacijo psihiatrov iz ZDA, 10.10.02;
vodja delegacije: dr. David A. Deitch, prof. psihiatrije)

Pripomba za slovenske bralce: V tej razpravi je okvirni prikaz moje metode. Slovenski bralec lahko dojame bistvo metode le, če prebere najprej mojo knjigo POT SAMOURESNIČEVANJA, zatem pa tudi knjigo DRAMATIČNA POT, 1. del. Pozneje pa še Uspešno pot in Zmagovito pot.

1. UVOD
Moja alternativna terapevtska skupnost – ATS – (ki šteje od 110 do 120 članov; med njimi je sedaj 8 doktorjev znanosti, 7 magistrov in čez 60 ljudi z univerzitetnimi diplomami in specializacijami) je enkratna skupnost ljudi v svetu, ki so nekoč bili »ljudje v stiski«, danes pa so vsi nealkoholiki, nekadilci, telovadci, vzdržljivostni tekači maratonov, planinci, ki hodijo po transverzalah in ljubitelji leposlovja. Poleg tega se trudijo, da bi postali dobri partnerji, starši in sodelavci ter da bi dobro delovali v svojem poklicu z namenom, da dosežejo poklicanost in se uresničijo.
Seveda je med člani ATS vedno nekaj izmikajočih se in manipulirajočih; takšni kmalu izostanejo in životarijo naprej.
Čeprav so domala vsi člani ATS prišli v program v resni duševni stiski, so v celoti bolj zdrav del slovenske populacije kot katerakoli skupina, ki je »zunaj«.

2. OKVIRNA STRUKTURA SISTEMA RADIKALNE PSIHOTERAPIJE IN OSEBNOSTNE PREOBRAZBE NEVROTIKOV IN ODVISNIKOV (Rugelj, 1981, 1983, 1984, 1985, 1992, 1999, 2000)

– V okviru Alternativne terapevtske skupnosti (ATS) vodim 5 rednih terapevtskih skupin in klubov, ki štejejo po 20 do 30 članov, sestajajo pa se dva do trikrat mesečno po tri ure, poleg tega pa še enkrat mesečno na sestanku celotne ATS, ki traja 4 ure.
– Občasno ustanovim tudi razne vzporedne in ad hoc skupine (skupina samskih, skupina študentov, seksološka delavnica…), ki jih ukinem, ko je bil namen dosežen.
– V programu je 20% alkoholikov in 5% odvisnikov, ostali so nevrotiki, v glavnem v partnerskih krizah.
– Osnovni program traja 3 leta, dopolnilni (stabilizirajoči) do 10 let, ko nastopi faza »vračanja podarjenega«. To je železni zakon, ki glasi: kar smo dobili od staršev, učiteljev in terapevtov, moramo vračati otrokom, učencem in sotrpinom. Kdor prekrši ta zakon je motena osebnost (nečloveški človek, Frankl, 1992). Zelo redki so (samo 2 do 4%), ki ta zakon spoštujejo, kar nazorno razodeva karakterno deformacijo nevrotikov (Horney, 1964, 1965, 1966, 1976, 1980)).
– Naš program se bistveno razlikuje od vseh opisanih programov psihoterapije, saj terja:
– redno jutranjo telovadbo,
– reden vzdržljivostni tek (vsaj 30 km tedensko) z namenom, da se vsako leto preteče vsaj en maraton,
– redno planinarjenje: v prvem letu je treba prehoditi vsaj eno krajšo, v naslednjih štirih letih pa najdaljšo Slovensko planinsko transverzalo,
– redno (tvorno) pisanje raznih poročevalskih in izpovednih spisov: dnevnikov, utrinkov o prebranih knjigah, planinskih pohodih, sestankih in podobno, vse po posebnih pisnih navodili; »mašila« niso zaželena (zakonski par napiše v treh letih na računalniku povprečno od 1500 do 2000 strani),
– redno branje programiranih knjig s področja leposlovja in družbenih ved: klavrni bralci vsaj dve knjigi na mesec, kandidati za izobražence pa vsaj eno knjigo na teden,
– redno udeležbo na tedenskih sestankih terapevtske skupine in mesečnih sestankih terapevtske skupnosti.

3. STROKOVNA IZHODIŠČA PRI NAŠEM DELOVANJU

1. Bistvena značilnost domala vseh pacientov, ki pridejo v psihiatrično ordinacijo, če izvzamemo psihoze, je nevroza, torej osebnostna nezrelost in s tem povezana nesposobnost za spopadanje z vsakdanjimi življenjskimi težavami.
2. Bistvo nevroze je najbolj prepričljivo opisala Karen Horney, ki izrecno poudarja, da gre pri nevrozi za karakterno deformacijo ter da nevroza nastane zaradi nespodbudnega vzdušja za psihosocialni razvoj otroka v primarni družini in zaradi agresivnega vedenja staršev do otrok, česar psihiatri domala po celem svetu ne razkrivajo jasno in zato posredno ščitijo psihopatsko strukturo staršev, ki generirajo »ljudi v stiski«. Še huje: psihiatri tako prikrivajo patologijo relevantnih državnih inštitucij, ki prikrivajo patologijo visokega odstotka družin.
3. Vsi odvisniki so osebnostno nezreli, zato se ne morejo rešiti zgolj s prekinitvijo odvisnosti (od alkohola, drog…), temveč le z vključitvijo v ustrezen program zapoznelega osebnostnega dozorevanja, obvezno s svojo družino, kajti če človek ni osebnostno dozorel v otroštvu in mladosti, lahko dozori le, če se vključi v dolgotrajen in zelo aktiven program osebnostne korekcije in zapoznelega osebnostnega dozorevanja.

4. Bistvo nevroze:
– Usodna prikrajšanost v psihosocialnem razvoju zaradi nespodbudnega vzdušja v družini, šoli in družbi, kar ima za posledico manjše sposobnosti za vsestransko delovanje in zaostajanje za najuspešnejšimi vrstniki.
– Travmatični dogodki (ki so jih povzročili psihopatski starši in drugi odrasli, ki so »skrbeli« za otroka) so izrinjeni v podzavest, imajo pa energetski potencial in zato na iracionalen način uravnavajo naše vedenje in počutje, predvsem pa oblikujejo razne nevrotične težave: tesnobo, impotenco, asocialnost, alkoholizem, narkomanijo, »faliranost«, potepuštvo, kriminal…

Psihoterapijo nevroze poudarjamo zato, ker je vsak odvisnik tudi nevrotik, in njegovo pravo zdravljenje se začne šele potem, ko opusti drogo.

Korenita psihoterapija in prevzgoja (po Platonu in E. Kantu, Platon, 2002, Kant, 1991, Hribar, 2000) nevrotične osebe je zelo zahtevna in dolgotrajna, saj mora biti partnerska v skupini, včasih celo družinska v skupini, z raznimi kombinacijami individualnih, partnerskih in družinskih seans. Brezpogojno je treba urediti odnose z (vedno patološko) primarno družino ali pa povsem prekiniti stike z njo.

Nujno se je »očistiti« izrinjenih travmatičnih doživetij, se vsestransko razviti in se dokopati do genitalne (orgazmične) stopnje razvoja, dobrega partnerstva s kreativno spolnostjo, starševstva, poklicanosti in samouresničitve (Maslow, 1976).
Redki so nevrotiki, ki se trdno odločijo za to pot, pa tudi če se odločijo, praviloma ne najdejo ustreznih terapevtov in programov, ker jih skoraj ni. Tudi zato tradicionalna psihiatrija ne premore dokazanih rezultatov (re)habilitacije jedrnih nevrotikov.

Nevrotiki praviloma spontano ne sledijo spodbudam in navodilom psihoterapevtov in prevzgojiteljev, zato jih le-ti ne jemljejo resno (zaradi odporov in »prežvekovanja« težav jih imajo za osebke, ki niso sposobni slediti prevzgojnemu procesu na osnovi običajnih človeških spodbud, pač pa se morebiti premaknejo pod vplivom psihoterapevtskih sredstev: refleksije, interpretacije, (odločne) konfrontacije, ultimatov bližnjih, pozitivnih zgledov itd. To je poglavitni razlog, zakaj se z nevrotiki dejansko skoraj nihče skrajno resno ne ukvarja.

Rezultati psihoterapije nevroze so izredno slabi, tako slabi, da v slovenski strokovni in poljudni literaturi ni še noben psihoterapevt objavil niti ene uspešno zaključene psihoterapije. Edini objavljeni pozitivni rezultati so – na žalost – v mojih publikacijah in poročilih.

Moje raziskovanje na tisoče ljudi me je privedlo do spoznanja, da je lenoba poglavitni vzrok zaostajanja velike večine ljudi za uspešnimi vrstniki. Lenoba pa je posledica premajhne radovednosti, ki pa je posledica neustrezne vzgoje; bistvo je premalo spodbudno vzdušje v primarni družini, šoli in družbi. Nevrotična stiska (kriza) je praviloma vedno posledica neodgovornega odnosa do izobraževanja in sploh usposabljanja za življenje. Torej gre za lenobo.
Spoznal sem, da psihiatrija z lenobnimi ljudmi ne dela v smeri njihovega vsestranskega aktiviranja in preseganja usodne zaostalosti za uspešnimi vrstniki, pač pa le v smeri (začasnega) pomirjanja aktualnih težav. Zato sem se odmaknil od tradicionalne psihiatrije in še zlasti od tradicionalne (prevarantske) psihoterapije (sedenja in govorjenja) ter postopoma izgradil izvirni sistem urejanja in prevzgoje, ki ga sedaj imenujem sistem radikalne psihoterapije in osebnostne preobrazbe, ki temelji predvsem na filozofskih stališčih Platona in Kanta ter na »rešitvah druge vrste« (Watzlawick, 1974). Bistvo mojega sistema je vsestransko aktiviranje z namenom odpravljanja primanjkljajev, ki so nastali zaradi lagodnosti in lenobe. To odpravljanje pa utegne trajati praviloma vse življenje, začetni zagon pa traja vsaj 10 let.
Seveda velika večina ljudi v stiski zlepa ne prizna (uvidi), da so tudi sami krivi za življenjsko polomijado (krizo), zato se branijo z obrambnimi mehanizmi, ki jih poznamo pod naslednjimi izrazi: minimaliziranje, projekcije, racionalizacije, fragmentacije…

Analiziral sem na tisoče ljudi v stiski. Vsi brez izjeme so prve mesece ali leta preživeli ob materi, ki je bila (običajno situacijsko) nevrotična in zato ni imela možnosti za simbiotičen odnos z novorojenčkom.
Otroci alkoholikov odraščajo v prvih mesecih in letih življenja ob materi, ki ni v simbiozi s svojim dojenčkom. Žene alkoholikov, s katerimi sem analiziral čas po porodu, so mi izpovedale, kako zelo so se sramovale svojega moža, ki je pijan prikolovratil v porodnišnico.
Primanjkljaji v razvoju okrnijo človekove sposobnosti udejstvovanja na vseh področjih. Zato otrok zaostaja za vsestransko uspešnimi vrstniki, kar ima med drugim za posledico stopnjevanje tesnobe z ustreznimi dodatnimi težavami: raznimi zavrtostmi, nesrečnim počutjem, kompleksi manjvrednosti, slabšim šolskim uspehom, nerodnostjo pri navezovanju odnosov z nasprotnim spolom, kar vse pelje k splošnemu življenjskemu neuspehu, vodi v kopičenje sekundarne tesnobe …
Travme zaradi prikrajšanosti ali grobega ravnanja z otrokom se vkopljejo v človekovo zavest ali pa so izrinjene v podzavest, od koder s »skrivnimi« mehanizmi usmerjajo vedenje in doživljanje prizadetega človeka.

4. PROGRAM

Naše delovanje spada v okvir filozofskih stališč o vzgoji Platona in Kanta ter radikalne pedagogike po Makarenku (Makarenko, 1959), poleg tega se moje temeljno spoznanje povsem sklada z izročilom E. Fromma (Fromm, 1970) ki je razodel, da velika večina ljudi prej umre kot dozori.

V tem okviru je razumljivo, da za proces zapoznelega osebnostnega dozorevanja ni dovolj tradicionalna psihoterapija (sedenja in govorjenja), pač pa vključitev v sistem vsestranskega in dolgoročnega aktiviranja.
Nevrotičen (nezrel) človek je moteč človek, saj imajo vsi okrog njega določene težave zaradi njegovih nezrelih reakcij. S svojo nezrelostjo nehote poskrbi, da se nevrotično (patološko!) vzdušje prenaša iz roda v rod. Paradigmatični predstavnik nezrelosti in patologije je moški alkoholik, ki do groba deluje razdiralno na ženo, otroke, sodelavce, sosede…. Ker je alkoholikov v Sloveniji čez 200.000 (na 2 milijona prebivalcev), to pomeni, da imamo dovolj veliko armado karakterno okvarjenih ljudi (sekundarna psihopatizacija alkoholikov), ki učinkovito deluje pri samodestrukciji slovenskega naroda. (Alkoholiki in njihovi bližnji se lahko izločijo iz te armade avtodestrukcije samo, če se dolgoročno vključijo v nek sistem radikalne psihoterapije in prevzgoje).
Zato moram vsakemu kandidatu za urejanje po moji metodi povedati naslednje:
Pri meni ni »zdravljenja« s pomirili, antidepresivi in nevroleptiki, oz. takšnih zdravil udeleženec mojega programa ne sme jemati iz naslednjih razlogov:
– ker navedena zdravila ne zdravijo, pač pa le za silo »zazdravijo« (pomirijo) bolezenski (predvsem psihotični) proces,
– ker navedene skupine zdravil človeka tako močno »pomirijo«, da ni več sposoben za polno zaznavanje in doživljanje in zato tudi ne za polno empatijo, ki pa je predpogoj za kakršno koli psihoterapijo in prevzgojo, ki se mora brezpogojno prevesiti v korenito samovzgojo, sicer ni pravega uspeha.

Ob prvem obisku vsakemu kandidatu za urejanje ponudim, da si nabavi 1. komplet knjig (moje knjige: »Pot samouresničevanja«, »Uspešna pot«, »Dramatična pot«, »Zmagovita pot«, ter nekatere druge publikacije), jih preuči in na prihodnjem srečanju poroča, ali je moj program sposoben in pripravljen dosledno in dolgoročno izpolnjevati.
Samo »ljudje v stiski« z navedeno pripravljenostjo se lahko vključijo v moj program, ostali pa si morajo poiskati pomoč pri psihiatrih, ki nimajo tako zahtevnega programa (ali pa ga sploh nimajo)!
Po drugem posvetu začne kandidat za zdravljenje pisati dnevnik
Pri nadaljnjih posvetih kandidat za urejanje prinaša poleg dnevnikov tudi utrinke o drugih knjigah, ki so na programu, poleg tega pa si nabavi še druge relevantne knjige, ki jih študira in o njih piše utrinke.

Čeprav domala vse navedene knjige obravnavajo alkoholizem in njegovo zdravljenje, morajo te knjige prebrati tudi kandidati za zdravljenje, ki niso alkoholiki. Pri branju si diagnozo alkoholizem smiselno prevedejo v svojo diagnozo: narkoman, kadilec, debeluh, nevrotik, psihiatrični pacient, »faliranec«, »okoreli« samec, partnerska kriza, družinska kriza, lagodnež, »zaležanec«, itn. Osnovni progam je za vse vrste težav enak, medtem ko se specialni program za vsako vrsto motenj individualizira.
Vse, kar se nanaša na kandidata za zdravljenje (»identificiranega pacienta«), se nanaša tudi na njegovega partnerja oziroma ključnega ali nadomestnega svojca, kajti osnovni program je enak za vse.
Če razodene dobro motivacijo za »spremembo« in sprejme program (terapevtski pakt), ga skupaj s partnerjem ali svojcem vključim v program.
V pripravljalnem postopku za zdravljenje vsak kandidat razodeva svoje potencialne sposobnosti za izpolnjevanje programa in sicer na telesnem, intelektualnem, socialnem in duhovnem področju. Kdor nima ustreznih potencialnih sposobnosti, se seveda ne more vključiti. Zanj je pač nek drug, manj zahteven program, praviloma program za zasilno preživetje, ki je in bo še bolj aktualne za večino ljudi (manj dejavnih) ljudi v procesu globalizacije. Vsak lagodni človek pa se lahko tudi pozneje premisli in izstopi iz »programa za preživetje« in se vključi v »program samouresničevanja«.

Pri vseh procesih urejanja je potrebno poudariti velikansko vlogo zdravega jedra. Zdravo jedro tvorijo tisti redki člani ATS, ki so se ne le z zglednim izpolnjevanjem programa, pač pa z dolgotrajnim in vsestranskim nadpovprečnim delovanjem v življenju uspeli dvigniti in rehabilitirati ter doseči visoko raven osebnostne zrelosti.
Člani, ki formirajo zdravo jedro, so prihajajočim članom za zgled. Zdravo jedro igra veliko vlogo tudi pri posredovanju povratnih informacij terapevtu, denimo s pisanjem utrinkov na njegove konfrontacije in druga posredovanja.

Poglavitni cilji, ki bi jih moral doseči vsak udeleženec mojega programa:
Ker je delo glavno področje delovanja in afirmacije domala vsakega človeka v tej civilizaciji, mora vsak vse moči usmeriti v doseganje vrhunskega mojstrstva v svojem poklicu, zato se mora obvezati: »Postal bom tako dober mojster v svojem poklicu, da me delodajalci ne bodo odpuščali, pač pa se bodo pulili zame še potem, ko se bom redno upokojil. Moj trajni cilj pa bo, da se izognem heteronomnemu (poniževalnemu mezdnemu) delu in se uvrstim med avtonomne ustvarjalce, ki v procesu dela kraljujejo v primerjavi s heteronomnimi sužnji.« To stališče samoumevno izhaja iz prikaza Zorana Kanduča, ki je o strukturnem nasilju nad heteronomnimi delavci povzel novejše ugotovitve iz sodobnih socioloških virov (Kanduč, 1995).
Poklicno mojstrstvo, zlasti pa avtonomno poklicno delo, je osnovni pogoj za življenjski uspeh v tej civilizaciji, ker omogoča blagostanje, samozavest in uveljavljanje, ki ima pozitiven vpliv na položaj v partnerstvu, družini in družbi. Mojstrstvo pa lahko doseže le človek, ki se je od mladosti zelo prizadeval za vsestransko izobraževanje in usposabljanje za življenje. Človek v stiski, ki je (tudi zaradi lenobe) obtičal za svojimi uspešnimi vrstniki, pa se mora nadpovprečno in dolgoročno zelo potruditi, da doseže mojstrstvo. Po mojih izkušnjah je to edina kreativna pot iz »zdrsa« v dobro telesno, duševno in socialno zdravje. Naš program dolgoletnega vsestranskega delovanja vsakemu, ki je motiviran za »dvig« z visoko stopnjo zanesljivosti zagotavlja uspeh.
Ostali cilji so: redna rekreacija, tvorno partnerstvo, starševstvo in optimalno družbeno udejstvovanje

5. VIR IN RAZVOJ PROGRAMA

Do sedaj sta se uveljavili dve smeri psihiatrije:
– nadzorovalna psihiatrija (ki jo je ameriški psihiater Szasz opredelil kot družbeno službo za nezločinsko delikvenco), ki poskrbi za pomiritev ali aziliranje motenih osebnosti, pač v komplementarnem sodelovanju s policijo, sodišči, zapori, hiralnicami…
– terapevtska psihiatrija, ki v kombinaciji s pomirili in psihološkim vplivanjem na človeka v individualnih in skupinskih oblikah psihoterapije skuša doseči spremembo na bolje.

Moram jasno izraziti svojo ugotovitev, da še nisem videl in ne prebral v domači in tuji literaturi prepričljivo opisanega primera nevrotičnega zloma človeka, ki bi v terapevtski psihoterapiji dosegel stopnjo osebnostne rehabilitacije, ki jo v našem sistemu dosegajo angažirani zdravljenci.
Terapevtska psihiatrija zajema teorijo in prakso iz okrog 500 raznih psihoterapevtskih šol, katerih delo je v bistvu zreducirano na »sedenje in govorjenje«, brez obveznega prakticiranja dejavnosti, ki človeku zanesljivo omogočijo razvoj.

V minulih 30-tih letih sem postopoma oblikoval izvirno metodo vsestranskega in dolgoročnega aktiviranja ljudi v stiski (nevrotikov, alkoholikov, narkomanov, psihogenih psihotikov, »falirancev«, ljudi v partnerskih krizah…), ki so dokazano zaradi nevroze (ki vedno pomeni osebnostno nezrelost) narobe živeli in ki jim je treba, če zaprosijo za pomoč, omogočiti zamotan in dolgoročen proces zapoznelega osebnostnega dozorevanja, ki edini preprečuje ponovni zdrs v žalostno životarjenje osebnostno nezrelega človeka.
To načelo seveda velja izključno za tiste – razmeroma redke – »ljudi v stiski«, ki so se pripravljeni dolgoročno in vsestransko potruditi, da nekaj napravijo iz sebe.

Nova (tretja) smer v psihoterapiji izhaja iz socialno-psihiatričnega sistema zdravljenja alkoholikov, ki ga je leta 1964 začel oblikovati zagrebški socialni psihiater Vladimir Hudolin.
Bistvo Hudolinovega sistema je bilo naslednje:
• skupinsko obravnavanje alkoholika v bolnišnici, dispanzerju in klubu zdravljenih alkoholikov (KZA),
• obvezno vključevanje alkoholikove družine, tudi otrok,
• študij alkoholizma z izpitom,
• nadaljevanje zdravljenja alkoholikov v KZA (Hudolin, 1977, 1981, 1982, 1991).

Začel sem delati po Hudolinovi metodi, potem pa sem na osnovi sprotne evalvacije rezultatov zdravljenja (največkrat neuspehov) napravil čez 500 modifikacij Hudolinovega sistema ter tako oblikoval sistem radikalne psihoterapije in osebnostne preobrazbe.
Potrebno je bilo 30 let, da se je skupnost razvila do današnje, nepredstavljivo visoke stopnje razvoja. Če bi se danes moški mojega formata lotil oblikovanja podobne terapevtske skupnosti, bi potreboval vsaj 15 let, da bi vsaj približno dosegel nivo delovanja moje terapevtske skupnosti.

Shematični pregled opravljenega dela.
V minulih treh desetletjih sem osebno, med drugim, opravil naslednje delo:
• na posvetu pri meni je bilo več kot 15.000 »identificiranih« pacientov in njihovih svojcev,
• poslušal sem več kot 20.000 raznih predstavitev,
• na sestankih terapevtskih skupi, klubov in terapevtske skupnosti sem prebil ca. 20.000 ur,
• prebral sem ca. 500.000 strani raznih izpovednih in doživljajskih spisov zdravljencev,
• s člani skupin, klubov in ATS sem na krajših in daljših progah tekel (tekmoval) blizu 150-krat,
• na enodnevnih in večdnevnih pohodih in planinskih taborih sem z zdravljenci prebil nad 150 dni,
• na sestankih »Slovenskega društva terapevtov za alkoholizem, druge odvisnosti in pomoč ljudem v stiski«, ki sem jih osebno vodil, sem presedel več kot 1500 ur,
• približno 150 dni sem vodil razne seminarje o alkoholizmu,
• napisal sem 10 knjig in blizu 1000 člankov in referatov,
• oblikoval sem več kot 1000 zbornikov (v unikatu)o našem delovanju, med njimi je okoli 400 »študij primerov«,
• imam kronološko urejene zapisnike vseh sestankov skupin, klubov in terapevtske skupnosti, ki sem jih vodil v 31 letih delovanja, skupaj ca. 7000 sestankov.

6. REZULTATI (shematično)

– Med rezultate štejem samo tiste, ki so korektno dokončali vsaj osnovni triletni program.
– V zadnjih 25 letih je osnovni program dokončalo blizu 200 alkoholikov, samo pet jih je recidiviralo, dva sta se vrnila in abstinirata, trije propadajo. To je v kontekstu načina evalvacije v tradicionalni psihiatriji fenomenalen rezultat, ki ga ni še nihče dosegel.
– V tem času je zaključilo osnovni program tudi blizu 200 nevrotikov. Vsi so zelo izboljšali kvaliteto svojega življenja. Je pa res, da so razmeroma redki, ki bi vzdrževali takšno intenziteto intelektualnega, telesnega, socialnega in duhovnega življenja, kot ga gojimo v ATS.

– Zelo smo se poglobili v tragično bistvo začetnih pojavov alkoholizma v partnerski skupnosti: ko alkoholik po poroki prvič pride domov z zamudo, pijan, slinast, čvekaški…, stori mladi ženi, ki ga je z ljubeznijo pričakovala, prvi zločin, ki se pozneje ponavlja v seriji zločinov, zaradi katerih alkoholik za vedno zapravi ženino ljubezen, zaupanje in spoštovanje.
Ta prva predrznost alkoholika, ki jo imenujem »prvi alkoholni zločin v partnerstvu« opredeli bistvo bodočega sadomazohističnega odnosa zakoncev, ki ga lahko mlada žena, če premore kaj dostojanstva, prekine s takojšnjim razidom.
Zaradi opisanega zločinskega obnašanja alkoholika je alkoholika možno pozdraviti samo v izjemnih pogojih, če se bivši alkoholik korenito spremeni in nekaj izjemnega napravi iz sebe, da se žena spet z veliko ljubeznijo zazre vanj. Do sedaj se je to dokazano pripetilo samo v nekaj redkih primerih.

– Doživeli smo enkratno spoznanje in izkušnje, da se lahko nevrotiki, ki so dospeli do nevrotičnega – zloma, zares pozdravijo in (re)habilitirajo samo v izjemnih pogojih partnerskega zdravljenja v skupini in terapevtski skupnosti, ki traja vsaj 5 do 10 let. Bistvo zdravljenja je v vsestranski organizaciji in spodbujanju zapoznelega osebnostnega dozorevanja s pomočjo različnih socializirajočih dejavnikov (partnerstvo, starševstvo, poklicno delo, vključenost v program s partnerjem povprečno osem let) in v »čiščenju« (obujanju iz podzavesti) travmatičnih dogodkov v otroštvu in pozneje.

Narkomani imajo minimalne možnosti za (re)habilitacijo ker so brez delovnih navad, ker njihove patološke družine praviloma zavračajo zahtevo, da se morajo urediti in ker imajo (če sploh imajo) skrajno nekvalitetne partnerje.
Narkomani imajo nekaj možnosti, da se uredijo le, če so skupaj s svojo družino dejavno vključeni v podobne skupine kot so moje, toda največ dva v vsaki skupini.

Dokopali smo se do razumevanja bistva uspešnega zdravljenja »ljudi v stiski«. Osnova za razumevanje je dejstvo, da je velika večina ljudi usodno obremenjena s poglavitnim »naglavnim grehom« – lenobo. Zato vsi leni ljudje zaostanejo za najbolj uspešnimi vrstniki. Če so bistri, zaostajanja ne morejo prenesti brez omame: alkoholne, nikotinske, potrošniške, nastopaške, nevrotične itn. Lenoba je posledica zatiranja otroške radovednosti s strani nevrotičnih (patoloških) staršev, šole in družbe.

V 30-tih letih mojega delovanja je zares premagal lenobo in vztraja na vseh štirih maratonih samo en zakonski par – to sta zakonca Perko, ki sta v 18-tih letih dosegla naslednje:
– Andrej je diplomiral, magistriral, opravil specializacijo, pripravlja doktorat, zgradil je hišo za družino, oblikoval je odličen program za zapoznelo osebnostno dozorevanje mladih ljudi v stiski,
– Verena je magistirala, doktorirala, se uveljavila kot znanstvenica in se vpisala na drugi doktorski študij,
– oba vzorno skrbita za svoje tri odrasle otroke in živita zdravo in kreativno partnerstvo – in nista še nič utrujena!
Rezultat zakoncev Perko je izjemen, zato ga tudi navajam, saj sta s svojim vsestransko pozitivnim delovanjem lahko za zgled vsem mladim izobraženim ljudem v stiski, da se vsestransko aktivirajo in uspejo. Temeljno spoznanje je, da brez trajnega premagovanja lenobe uspehov ni.

Pri vrednotenju rezultatov dela dosledno upoštevam osnovne življenjske parametre: izobrazbo, poklic, starost, stan in kraj bivanja. V kontekstu teh okoliščin je doseglo razmeroma visoko stopnjo (re)habilitacije še na desetine drugih ljudi.

Prepričali smo se v resničnost trditve Scott Pecka (Scott Peck, 1990), da je uspešna psihoterapija možna samo pri nevrotičnih osebah, ki se (celo pretirano) zavedajo odgovornosti za svojo »polomijado«, medtem ko uspešna psihoterapija ni možna pri karakternih nevrotikih, ker sebe ne doživljajo kot izvor svojih težav, zato se sami niso pripravljeni spremeniti, pač pa pričakujejo spremembe pri tistih, ki so domnevno povzročitelji njihovih težav. Karakterne nevrotike je menda možno (vsaj delno) spremeniti, če se ob represivnih sredstvih uporabi še psihoterapija.
Navedena ugotovitev je silno pomembna, saj pri alkoholikih pride do psihopatizacije njihovega vedenja, zato je možno uspešno zdraviti samo tiste, pri katerih se je alkoholizem nacepil na nevrozo, ne pa tistih, ki so razodevali moteno osebnost od otroštva naprej: neodgovorno vedenje v šoli, družbi in službi. Takšne bi uspel urediti edino Makarenko, če bi se jih lotil v njihovi mladeniški dobi.

Spoznali smo, da je kontraproduktivno vključevati motene osebnosti v terapevtske skupine nevrotičnih ljudi, saj samo motijo terapevtski proces in prej ali slej odidejo v še slabšem stanju kot so prišli.
Zato se psihiatrija in družba nahajata pred velikim problemom, kako začeti uspešno reševati (zdraviti) motene osebnosti, ki jih je v sedanji civilizaciji čedalje več. Vzroki so znani: razpad družine in starševstva, permisivna vzgoja in znane implikacije globalizacije.

Spoznali smo resničnost ugotovitev francoskega psihiatra Nicolla (ki je povzel izkušnje tvorcev teorije in tehnike skupinske osebnostne preobrazbe nezrelih ljudi), da med moškimi ima optimalne možnosti za osebnostni razvoj samo moški, ki je dosegel stopnjo razvoja dobrega gospodarja (Nicoll, 1996).
Nezreli moški se morajo v različnih programih najprej razviti do stopnje razvoja gospodarja, šele potem so lahko predmet resnega prizadevanja za njihov osebnostni razvoj.

Pri našem delu se soočamo s tragičnim dejstvom, da velika večina staršev naših odraslih zdravljencev nasprotuje njihovemu zdravljenju. Vzrok: zavedajo se, da pri radikalni psihoterapiji neizogibno pride do analize in ocene vloge (praviloma vedno) patoloških staršev pri oblikovanju duševne stiske njihovih otrok
Odpori staršev se še stopnjujejo, ko od zdravljencev zahtevam, da poskrbijo za ustrezno intergeneracijsko družinsko psihoterapijo, kajti če starši to zahtevo zavrnejo, morajo zdravljenci prekiniti stike s primarno družino, pač v kontekstu teorije in prakse ameriškega psihologa Arthurja Janova (Janov/Džanov/, 1989).

Moram razodeti bistvene razlike med nadzorovalno in terapevtsko psihiatrijo na eni strani ter našim sistemom na drugi strani.
Gre za kvalitativno in kvantitativno razliko:
• Kvalitativna razlika je v tem, da so zdravljenci poleg eklektično oblikovane skupinske (pa tudi individualne, partnerske, družinske) psihoterapije deležni posluha, zgledov in vodenja na področju biblioterapije, kreativnega pisanja, izobraževanja, terapevtskega postenja, aerobne vadbe, odpravljanja odtujenosti od narave (planinarjenje) in številnih vzpodbud in zgledov v zdravem jedru terapevtske skupnosti na področju partnerstva, starševstva, spolnosti itn.
Preprosto povedano: V naši terapevtski skupnosti zdravljenci razvijajo svoje bralne, pisne in govorne sposobnosti, usmerjajo se v zdravo življenje in se postopoma naučijo polno živeti, česar se trenutno ne morejo nikjer drugje, zato je tudi tako silovit naval za vključitev v moj sitem, tudi takšnih, ki za to nimajo pogojev.
• Kvantitativna razlika pa je razvidna iz strukture moje ATS, ki je edinstvena, saj premore:
– terapevtske skupine in klube,
– paralelne skupine: družinska skupina, seksološka delavnica, skupina za
analitično psihoterapijo,
– ad hoc skupine: skupina odraslih otrok alkoholikov in tiranov, skupina »falirancev«
skupina okorelih samskih ljudi…
Člani terapevtske skupnosti se lahko vključijo v vse navedene skupine (pod vodstvom istega terapevta), ki jih tradicionalni sistemi ne premorejo.

7. ALI JE PSIHOTERAPIJA PREVARA?

J. Masson je razkril patološko ozadje psihoanalize piše, zato ne verjame v nobeno psihoterapijo (Masson, 1990); jaz tudi ne, saj v svoji dolgi psihiatrični praksi še nisem videl niti enega zares pozdravljenega »človeka v stiski«, ki bi bil na neki psihoterapiji. Poleg tega slovenska tradicionalna psihiatrija ni objavila niti enega primera uspešno ozdravljenega jedrnega nevrotika.

A. Storr je razodel, da so bili poglavitni tvorci psihoterapije (Freud, Jung…) običajni guruji, ki so manipulirali s pacienti zaradi lastnega gurujevskega uveljavljanja (Storr, 1997).

Ker sem se vse življenje poglabljal v zgodovino, antropologijo in družbene vede, sem bil pozoren na dejavnike, ki so oblikovali današnjega človeka in ga še vedno oblikujejo. Pa sem sklepal: če so družina, delo, izobraževanje, bojevanje, umetnost, literatura, religija… oblikovali človeka do današnje stopnje razvoja, lahko »človeka v stiski«, ki je zaostal za svojimi najuspešnejšimi vrstniki »dvignemo« edino z uporabo navedenih in drugih oblikovalnih sredstev To pomeni, da se moramo nasloniti na filozofijo in pedagogiko, ne pa na Freuda in ostale guruje.
Na tej osnovi sem polagoma vnašal v program »psihoterapije« alkoholikov razna »vzgojno- terapevtska sredstva«: telovadbo, tek, planinarjenje, biblioterapijo, kreativno pisanje itn.
(Z namenom, da diskretno označim svoj odmik od psihoterapije, sem svojo metodo poimenoval kot »socialno-andragoški sistem pomoči ljudem v stiski«, a sem zaradi previdnosti (v oklepaju) dodal, da moja metoda temelji na eklektično oblikovani psihoterapiji).

Ob prehodu v zasebno sfero sem od države dobil licenco in koncesijo za delo po (lastni!) socialno-andragoški metodi. V tem pogledu sem izjema ne samo v Sloveniji.

Torej, psihoterapija ne more »dvigniti« in zakoreniniti (v družini, poklicu in družbi) bolj ali manj izoliranega »človeka v stiski« (ki ga nihče nima zares rad), pač pa samo z »umetniško« kombinacijo vzgojnih in prevzgojnih sredstev v patriarhalni družini ali plemenu, kar naša ATS vsaj za silo nadomešča.

8. PSIHIATRIČNI VIDIKI HISTERIČNEGA FEMINIZMA

Moški bežijo pred dominirajočimi ženami (ki preveč sprašujejo, poučujejo in nadzorujejo) k ljubicam, v ahasverske poklice, v alkoholizem in v samomor
Razvezane in ovdovele žene pa osamele vegetirajo kot trajni opomin mlajšim, naj se vendar naučijo, kako obdržati moškega tudi za zrela leta in starost.

V socialističnih državah so moški utrpeli še dodatne travme, saj je bila večina zlomljena v sekundarnem krogu, ker so bili izpostavljeni znanemu mehanizmu »boljševistične psihološke kastracije«, in sicer preko naslednjih postopkov:
– z nacionalizacijo imetja in podreditvijo v status mezdnega delavca,
– preko ženskih in mladinskih organizacij je politična policija snubila žene in otroke za vohune o moževem razmišljanju in delovanju (bistvo komunističnega nasilja nad drugače mislečimi izhaja iz prevzetega katoliško-pravoslavnega stališča, da je greh že v namenu, kar je skregano z naravoslovjem).

Primarno zlomljeni (od alkoholičnih očetov in histeroidnih mater) in psihološko kastrirani (od komunizma, permisivne šole itn,) moški začno zgodaj drseti v alkoholizem, zato jih prehudo ne zaboli ohola nadvlada in poniževanje njihovih žena, ki jo nekako prenašajo. A ne brez posledic, kajti tisti, ki jim je še ostalo nekaj samospoštovanja, se ženam grobo maščujejo v pijanskih epizodah, vendar običajno šele ko so izzvani s histeričnim vedenjem njihovih žen. Zato ima alkoholizem funkcijo zasilnega preživetja moških, kajti alkoholiki so družbeno privilegirani (ker jih molče in dejansko podpira večinska alkoholična populacija!) v svojih »prizadevanjih« za ohranitev patološkega patriarhata.

9. MOJA VLOGA V NAVEDENIH PROCESIH

Delujem v vlogi specialnega inženirja organizacije sistema za vsestransko aktiviranje nevrotičnega človeka v smeri psihoterapije, prevzgoje, samovzgoje in samouresničevanja. Poleg tega sem učitelj telovadbe, vzdržljivostnega teka, planinarjenja, biblioterapije, kreativnega pisanja, terapevtskega postenja in boja za osebno dostojanstvo človeka.
Ker pa sem predvsem psihiater in dobro obvladam različne tehnike vzgoje in prevzgoje ter psihoterapije, seveda vse navedene dejavnosti (razna vzgojno-terapevtska sredstva) uporabljam pri refleksijah, analizah, interpretacijah in konfrontacijah.

Celoten program, vključno sestanke terapevtskih skupin in ATS, vodim dosledno avtoritativno (ne avtoritarno): do optimalno delujočih in uspešnih se obnašam partnersko, pri lenobnih in izmikajočih pa poudarjeno avtoritativno. Pri izpolnjevanju programa sem obziren do tistih, ki so sicer zelo obremenjeni s poklicnimi, študijskimi, starševskimi in drugimi obveznostmi.

Torej, jaz sem zdravnik, psihiater, ki ne opravljam bioloških posegov v človeka in ljudem v stiski ne predpisujem sedativov, nevroleptikov in antidepresivov, pa tudi ne tolažim jih. Trudim pa se, da bi jih razumel in jim pomagal najti izhod iz sicer usodne zagate. Zato jim ponudim možnost, da se vključijo v ATS, ki je enkraten laboratorij za vzajemno proučevanje zapoznelega osebnostnega razvoja nezrelih (nevrotičnih) ljudi, kjer lahko posnemajo že rehabilitirane ljudi iz »zdravega jedra« ATS (ki so v programu že več kot 5 let). Ob njih se lahko ozavedejo in vsestransko aktivirajo, da vsaj za silo nadoknadijo deficite, ki so jih utrpeli zaradi nestimulativnega osebnostnega razvoja.

Moje temeljno sporočilo pa je: Moje delo je tuje človeškemu izkustvu, saj ga ni psihiatra v svetu, ki bi se upal od ljudi v stiski brezpogojno zahtevati, da so lahko deležni partnerske psihoterapije v skupini le, če sprejmejo program intenzivnega, vsestranskega in dolgotrajnega delovanj (vsaj 10 let), s ciljem, da dosežejo optimalno stopnjo /pre/vzgoje in /re/habilitacije. Tako delam že 30 let, seveda čedalje bolj poglobljeno in intenzivno, čeprav imam proti sebi celotni korpus slovenske psihiatrije. Leta 1994 sem celo imel inšpekcijo WHO, ki je pozitivno ocenila moje delo.

10. ZA RAZVOJ IN OBSTOJ SISTEMA SEM SE MORAL ZELO POTRUDITI

Že trideset let imam proti sebi cel korpus uradne slovenske psihiatrije. V tem času so proti meni uporabili vsa legitimna in tudi nelegitimna sredstva, da bi me duševno zlomili in onemogočili.
Po izidu moje knjige DRAMATIČNA POT (1992), v kateri sem razkrinkal delovanje politične psihiatrije v obdobju komunizma, so se moji nasprotniki odločili, da se me lotijo po šestih tirih in zanesljivo zatrejo:

1. Uporabljali so nekega mojega bivšega pacienta, alkoholika, ki ga je hčer obdolžila posilstva in pedofilije, da je nastopal kot »kronska priča« v raznih procesih proti meni.
2. Skušali so me diskvalificirati z inšpekcijo WHO, kar jim ni uspelo, saj sem za inšpektorja WHO organiziral v angleščini celodnevni simpozij o svojem delu (inšpekcijo SZO so izposlovali zato, ker sem zavračal pristojnost slovenske psihiatrije, da bi ocenjevala moje delo). WHO je moje delo ocenila pozitivno.
3. Izključili so me iz Slovenskega zdravniškega društva, kar je Okrožno sodišče v Ljubljani po šestih letih razveljavilo.
4. Trikrat so me poskusili prisilno upokojili (prvič leta 1982, drugič leta 1985 in tretjič leta 1995), a so morali odločbe o upokojitvi preklicati.
5. »Mojega« pedofila so uporabljali tudi za poskus odvzema zdravniške licence. Njihove nakane sem preprečil z drugo gladovno stavko, ki je leta 1995 trajala 36 dni.
6. Ker so se načrti nasprotnikov izjalovili, so se odločili, da me izločijo s prisilnim prehodom v zasebno sfero, v kateri naj bi shiral, kajti indoktrinirali so splošne zdravnike, naj mi ne pošiljajo pacientov.
Tako sem edini specialist v Sloveniji, kateremu drugi zdravniki ne pošiljajo pacientov. Vseeno je naval na mojo ordinacijo nadpovprečno velik. Delujem daleč nadpovprečno uspešno.

11. LITERATURA

Pripomba: Navedena je samo literatura avtorjev, ki so omenjeni v razpravi. Vsa literatura o metodi se nahaja v knjigi : Rugelj, 2000.

Frankl, VE. 1992. Kljub vsemu rečem življenju da (prevod dela: Ein Psychologe erlebt das Koncentrationslager).Celje: MD.

Fromm, E. 1970. Zdrava družba. Ljubljana: DZS.

Horney, K. 1964. Neurotična ličnost našeg doba (prevod dela: The Neurotic Personality of Our Time). Titograd: Grafički zavod.

Horney, K. 1965. Novi putevi psihoanalize (prevod dela: New Ways in Psychoanalysis). Beograd: Kozmos.

Horney, K. 1966. Naši unutrašnji konflikti (prevod dela: Our Inner Conflicts). Titograd: Grafički zavod.

Horney, K. 1976. Neuroza i razvoj ličnosti (prevod dela: Neurosis and Human Growth). Titograd: Pobjeda.

Horney, K. 1980. Upoznaj samog sebe (prevod dela: Self-Analysis). Sarajevo: Svetlost.

Hribar, T, 2000. Vzgoja za resnico. Delo, 11.3.2000:10.

Hudolin, V. 1977. Bolesti ovisnosti. Zagreb: Klinička bolnica »Dr. M. Stojanović«.

Hudolin, V. 1981. Psihijatrija. Zagreb: Jumena.

Hudolin, V. 1982. Klubovi liječenih alkoholičara. Zagreb: Jumena.

Hudolin, V. 1991. Alkohološki priručnik. Zagreb: Medicinska naklada.

Janov, A. 1989. Primalni krik (prevod dela: The Primal Scream). Prevod: Obzor, Novi Sad.

Kanduč, Z. 1995. Temelji kriminologije vsakdanjega življenja – delo kot vidik strukturnega nasilja (v prevodu: The fundamentals of criminology of everyday life – work as one of the aspects of structural violence). Revija za kriminalistiko in kriminologijo 46 (1995): 225-236.

Kant, E. 1991. Vaspitavanje dece. Beograd: Bata.

Makarenko, AS. 1959. Pedagoška poema. Ljubljana: MK.

Maslow, A. 1982. Motivacija i ličnost (prevod dela: Motivation and Personality). Beograd: Nolit.

Masson, J. 1990. Against Therapy. London: Fontana.

Nicoll, M. 1996. Psychological Commentaries on the Teaching of Gurdjieff and Ouspensky, Vol.1-6. USA: Samuel Weiser, Inc., York Beach, Maine.

Platon, 2002. Izbrani dialogi in odlomki. Ljubljana: MK.

Rugelj, J. 1981. Dolga pot – Vrnitev alkoholika in njegove družine v ustvarjalno življenje, 2. izdaja. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije.

Rugelj, J. 1983. Uspešna pot – Partnersko zdravljenje alkoholizma in bolnih odnosov v družini. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije.

Rugelj J. 1984. Alkoholizem in združeno delo, 2. izdaja. Ljubljana: Univerzum.

Rugelj, J. 1985. Zmagovita pot. Ljubljana: DZS.

Rugelj, J. 1992. Dramatična pot, 1. del. Ljubljana: Samozaložba.

Rugelj, J. 2000. Pot samouresničevanja. Ljubljana: Samozaložba.

Scott Peck, M. 1990. Ljubezen in duhovna rast. Ljubljana: MK.

Storr, A. 1997. Feet of Clay – A Study of Gurus. New York: Simon and Schuster.

Watzlawick, P., J. Weakland, R. Fisch. 1974. Change. New York: W.W. Norton & Copany, Inc.