O ZAFURANI MLADINI

DR. SC. MED. JANEZ RUGELJ
DATUM: 19.5 2005

POSEBNA PRIPOMBA: SPOŠTOVANI SEMO SADIKOVIČ, POŠILJAM VAM 37. PRISPEVEK, KI JE NABIT S PROVOKATIVNIMI DEJSTVI (OBJAVIL JIH BOM V ENI OD TREH KNJIG, KI JIH PRIPRAVLJAM; TO PA JE TESTNA OBJAVA). ČE IMATE PRIPOMBE, MI JIH, PROSIM, SPOROČITE, — NAJBOLJE PO E- MAILU, DA JIH DRUŽNO USKLADIVA.
LP J.Rugelj.
NI LEKTORIRANO!

ZA AVTOFOKUS (37)

ZANIMIVOSTI IZ ANTROPOLOGIJE ODNOSOV V DRUŽINI IN DRUŽBI

»ZAFURANA« MLADINA IMA NEKAJ MOŽNOSTI, DA SE DVIGNE V VIŠAVE SAMOURESNIČEVANJA, ČE SE SKUPAJ S (ZA LASTNO PREVZGOJO ZELO MOTIVIRANIMI) STARŠI VKLJUČI V SISTEM RADIKALNE PSIHOTERAPIJE

Bistvo nevrotične prizadetosti (»zafuranosti«) otrok je v tem, da zaradi patoloških lastnosti staršev otroci niso bili deležni dovolj spodbud za razvoj in da so se kvarili od otroštva naprej, zato se morebiti lahko uredijo (se začno pospešeno razvijati) edino pod pogojem, da se skupaj s starši vključijo v sistem radikalne psihoterapije v mali in veliki skupini, ki je podoben mojemu sistemu.

A. Torej morajo biti izpolnjeni posebni pogoji, ki jih malokdo razume – in se jih, tako sodim, tudi tisti redki ljudje, ki jih razumejo, ne upajo odkrito razložiti. Jaz pa to smem in moram, in sicer zaradi naslednjih razlogov:
– v zdravstvu delujem že 60let (menda edini tako dolgo v Sloveniji), zato sem bil priča številnim »dogodkom«,
– psihiater sem že 41 let,
– z radikalno partnersko in družinsko psihoterapijo (ki je natančno opisana v mojih knjigah, zlasti v knjigi »Pot samouresničevanja«) se ukvarjam že 35 let,
– zaradi mojega zelo angažiranega dela, ki razodeva nesmiselnost (domnevno tvornega) delovanja slovenske tradicionalne psihiatrije in psihoterapije (ki do sedaj ni prepričljivo opisala niti enega primera vsestranske rehabilitacije nevrotika, alkoholika ali psihotika, denimo tako, kot sem jih jaz nekaj opisal že leta 1985 v knjigi »Zmagovita pot«, – so me poskušali na razne načine zatreti: trikrat so me nasilno upokojili (prvič pred 23 leti), dvakrat so me vrgli iz službe, »našuntali so mojega bivšega pacienta (pedofila in posiljevalca svoje hčere), da me je tožil za visoko odškodnino (ker sem ga v neki knjigi opisal) na sodišču in tožbo dobil (torej je domnevno šlo za zlorabo sodstva),
– najeli so WHO, da je prišel psihiater iz WHO, dr.sc.med. Peter Anderson inšpicirati moje delo, in je proti pričakovanju tradicionalne psihiatrije, pozitivno ocenil moje delo,
– nazadnje so me pred desetimi leti nagnali v zasebno sfero in našuntali zdravnike, naj mi ne pošiljajo pacientov (tako tudi velika večina še vedno ravna) s ciljem da bi ugasnil. Pa nisem, saj kljub temu, da sem star 76 let in ima 65 let pokojninske dobe,.
– še vedno /nad)polno delujem, saj nočem živeti kot upokojenec-parazit, dokler se lahko preživljam z lastnim delom.
Dotok novih pacientov na mojo ordinacij je še vedno velik, zato moram stopnjevati pogoje za dostop in vključitev v program. Prihajajo ljudje v nevrotični (predvsem v seksualni in partnerski) stiski, ki so že doživeli razočaranje v tradicionalnih sistemih, obenem pa so, vsaj navidezno, pripravljeni na dolgoročne in nadpovprečne napore za »dvig«, kar terja moj program.
Vse navedeno me je obogatilo kot menda nikogar (vsaj v Sloveniji ne), zato moram svoja spoznanja posredovati potencialno modrim ljudem.

B. Posebni pogoji za uspešno urejanje (spreobrnitev) »zafuranih otrok« pa tudi vsakega nevrotičnega človeka (ki ima partnerja) pa so naslednji:
1. Starši morajo biti zelo motivirani za spremembo in se morajo zelo potruditi, da se uredijo (»spreobrnejo«) tako, da so lahko svojim otrokom za zgled. Vse to pa je možno doseči le v zelo redkih primerih, kajti:
– starši se nikoli z otroci prostovoljno ne vključijo v program radikalne družinske psihoterapije v mali ni veliki skupini, kar pomeni, da jih mora v to dobesedno prisiliti družba (praviloma preko socialne službe ali sodišča, ko jim denimo zagrozi z odvzemom starševskih pravic,
– proces uvida je praviloma zelo zamotan in dolgotrajen, kar je lepo
opisano v knjižici Johna Powella: »Zakaj se ti bojim povedati, kdo sem«. Župnijski urad Ljubljana Dravlje, 2000, zato se mora resen kandidat za »spreobrnitev« zelo potruditi, da hitro spozna bistvo svoje zavoženosti,
– velike težave se praviloma pojavijo šele, ko starši pridejo do uvida o svoji neprimernosti oz. škodljivosti za starševstvo, pa tudi za partnerstvo, kajti kdor tega uvida in posledične zakompleksanosti ne preseže, je za terapijo, pa tudi za kreativno starševstvo izgubljen.

2. Šele po (dolgotrajnem procesu) uvida pride, če pride, do odločitve o prevzgoji, psihoterapiji (spreobrnitvi«), ki je spet zelo zahteven in dolgotrajen proces, kar je razumljivo, saj so se tudi starši kvarili od rojstva v svojih patoloških družinah, se »sprideni« poročili in imeli otroke, katere so zaradi svojih patoloških lastnosti »zafurali«.
3. Ker so nevrotični ljudje nedisciplinirani, izmikajoči, površni, (zaradi
lenobe) neprosvetljeni, tudi neolikani in celo nesramni, jih nihče na svetu ne jemlje skrajno resno, vsaj tako resno kot jih jemljem jaz, da bi se z njimi, njihovimi otroki in celo z njihovimi starši (torej starimi starši otrok) dolgoročno ukvarjal s »prevzgojo« v mali in veliki skupini.
Zavedati se moramo namreč, da celotna psihoterapija, psihiatrija, psihologija
in »prevzgojna« teologija z literaturo in s »prevzgojnim« svetovanjem in delovanjem utegne prizadetega in za »spremembo« zelo motiviranega človeka pripeljati do uvida, kar pomeni do pravega trpljenja, ko prizadeti človek začne hlepeti po pomoči, dobi pa lahko (za ustrezno protiuslugo) le prazno tolažbo raznih zdravilcev, dušebrižnikov in gurujev ali pa od zdravnikov, zlasti psihiatrov pomirila, antidepersive in nevroleptike, ki jih v velikih količinah in za lepe denarce proizvaja farmacevtska industrija. Tako nevrotično zafurane ljudi njihova zafuranosst udari nazaj. Pač se niso »hoteli« prevzgojiti in ker še vedno »sitnarijo«, jih »morata« medicina in psihiatrija nekako pomiriti, da družbi (»gospodom«) ne povzročajo prevelikih težav.
4. Upoštevati moramo že razodeto dejstvo, da so pri nevrozi otroka bolni vsi v primarni družini in da je skrajno težko vse motivirati in aktivirati v smeri uspešne »spreobrnitve«. Če do tega ne pride, potem član družine, ki se ni »spreobrnil« »sitnari« naprej in pri vseh članih družine toliko časa dokler ga ne zavržejo, povzroča aktiviranje (recidivo) za silo »pozdravljenih« težav, oz. popravilo zoprnih osebnostnih lastnosti. V tem kontekstu dejansko ni možno urediti vseh, zato modri odide iz nevrotičnega gnezda, si sam uredi življenje.
5. Upoštevati moramo glavne posledice nevroze, ki jih je zelo težko popraviti:
– usodno zaostajanje za uspešnimi (urejenimi in marljivimi) vrstniki, kar ni možno popraviti, saj uspešni dirkajo naprej in jih ni mogoče dohiteti,
– okorelo samstvo,
– slaba izobrazba,
– drsenje v bolezni odvisnosti, itd.

C. Kje so vzroki za navedene težave pri psihoterapiji in »spreobrnitvi«?

Tako smo prišli do najglobljih vzrokov za sedanjo vsesplošno krizo vzgoje otrok, partnerstva, starševstva…, ki jih bom tu le skiciral, natančneje pa obdelal v naslednjem prispevku (če se ga bo urednik upal objaviti):

1. Človeštvo še ni dospelo (ker še ni dovolj ogroženo) do sposobnosti za celosten uvid o sebi in odločitev za vsesplošen »dvig«, pa tudi razne stroke (psihiatrija, psihologija, pedagogika, »prevzgojna« teologija) ne znajo ponuditi ustreznih programov.
2. Človeštvo je pač še nezrelo, kar se razodeva v kopičenju prevelikega števila ljudi na Zemlji, vojskovanjih, ekoloških katastrofah (saj si zavestno zastruplja temelje svojega obstoja in razvoja), globalizaciji … Omenjene »stroke« pa ne ponudijo ustreznih programov, saj je zadevno znanje »strokovnjakov« neuporabno in sicer zato ker preprosto še ne znajo uspešno delovati.
3. Poglavitni vzrok nezrelosti in posledične nesposobnosti za ustvarjalen razvoj pa je v tem, da celo šolani ljudje ne poznajo niti sodobnih filozofov, saj se ne zavedajo, da edino filozofski način rezoniranja omogoča človeku, da se približa razumevanju sebe, drugih, družbe, zlasti verstev, politike, »zločinov«…

PRIHODNJIČ (38) Bistvo nezrelosti človeštva se najbolj razodeva v tragični zarukanosti glede poznavanja filozofije.